SSKJ - Lenin je mrtev, Gramsci deluje

  1 Mz 1,27: "Moškega in žensko je ustvaril."
(Foto: B.C.)

Kristjani nismo po juhi priplavali.* Za seboj imamo 2000 let družbene in kulturne izkušnje. 2000 let izkušnje takorekoč tehnične rabe jezika in oblikovanja pojmov. Dobro vemo, da lahko ena besedica na dolgi rok premakne goro. L. 325 se je pod budnim očesom cesarja Konstantina odvil koncil v Niceji. Zavrtel se je okrog grške besede homooúsios, ki jo slovenimo enega bistva. Ali je Sin enega bistva z Očetom? Niceja je rekla, da je, in še danes vsako nedeljo po naših cerkvah tako recitiramo. Na efeškem koncilu, sto let pozneje, so škofje razpravljali, ali se sme Marijo imenovati Mati božja (gr. Theotókos). Bilo je vroče. Med razpravljavci je prišlo celo do klofutanja. A zmagalo je, da Marija sme biti imenovana Mati božja.

Nicejsko in efeško dogajanje se je verjetno že takrat komu zdelo črkarska pravda. Vendar brez umestitve teh dveh besed v krščanski kredo, bi ne bilo zahodne civilizacije, kot jo poznamo. Besedici homooúsios in Theotókos sta namreč povezali človeško in božje počelo v eno na način, kot ni storila nobena civilizacija prej ali potem.

V primeru polemike, ki se je dvignila ob definiciji družine v novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), zato ne bom nasedel tistim, ki pravijo, da gre za nepomembno črkarsko pravdo in za še en izbruh hipersenzibilnih klerikalcev. Že zato ne, ker tudi avtorji te definicije v SSKJ niso vpisali nepremišljeno in mimogrede. Definicija je preveč v skladu s teorijo spolov (an. gender theory), preveč je ideološko korektna, da bi lahko govorili o nenačrtnosti in nepremišljenosti.

Očitno se poleg nas kristjanov še kdo zaveda daljnosežnih posledic milimetrskih premikov v besedah in pojmih. Jezik je tudi zanj polje prihodnjih pravnih in političnih zmag. Ne nazadnje je jezik in kulturo kot strateško polje revolucije označil že Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik in lingvistik izpred druge svetovne vojne. Zakaj bi družbeno spremembo ustvarjali z revolucionarnim nasiljem, če pa jo lahko dosežemo preko monopola nad jezikom, kulturo, mediji in humanistiko? Lenin je mrtev, Gramsci deluje. Moderna levica za svoj uspeh ne potrebuje nergaških sindikalistov, niti ne delavstva na svoji strani, njena udarna pest so služabniki besede tipa sociolog, učitelj, novinar, piarovec.

Antonio Gramsci (1891-1937), eden
najvplivnejših marksističnih mislecev.
(foto: Wikipedia)

Razumem in simpatiziram z akcijo pro-family aktivistov iz 24kul.si, ki promovirajo bojkot Slovarja slovenskega knjižnega jezika. A slednjega ne bom vrgel v smeti. Iz praktičnih razlogov: naročil sem ga, plačal in poštar ga je dostavil še pred naznanilom bojkota. Iz moralnih razlogov: zaradi enega madeža ne bom vstran vrgel cele obleke. Z umazano vodo, ne vrzi vstran tudi otroka, pravijo Italijani. Za Cankarjevo založbo si bom izmislil kakšno drugo kazen. Recimo, da jaz – ki sem eden izmed tistih izumirajočih, ki mesečno precej več evrov kot za telefon in internet potrošimo za nabavo novih knjig - naslednjih pet let ne bom kupil nobenega njenega produkta.

Razumem, čeprav idejno ne simpatiziram z njimi, homoseksualne aktiviste, ki hočejo tudi za svoje skupnosti uporabiti klasično besedo družina. Jezik je živ, besede v njem rastejo, umirajo, se debelijo in hujšajo. In še, če parafraziram papeža: Kdo sem jaz, da bi sodil homoseksualčevo rabo besed?! Ne razumem pa in se mi hudo upira dvoje: 1. zvijačnost v postopku; 2. ideološka likvidacija zakonske zveze kakor tudi očetovstva in materinstva.

Najprej zvijačnost. Ne morem se otresti občutka, da je nekdo zlorabil položaj. Ne govorim o političnem in formalnem položaju, temveč o profesionalnem in moralnem položaju. Nekdo je imel priložnost in moč vriniti svoje prepričanje v tako imeniten in merodajen dokument, kot je SSKJ, ter brez zadržkov to tudi storil. Tiho, tiho, da bi nihče ne opazil. Po gverilsko: vrzi bombo in se potuhni. Katoliški krogi, ki vendarle imamo veliko za povedati o družini, ki imamo več cerkva Svete Družine, ki se ponašamo z več družini posvečenimi civilnimi združenji in, nenazadnje, katerih osrednje glasilo se imenuje Družina, smo bili, jasno da, izključeni. Saj ne pričakujemo vključenosti v smislu, da bi moral kak katoličan po politkomisarsko bedeti nad sestavljanjem SSKJ. Pričakujemo pa vključenost v smislu uvidevnosti, spoštovanja ali vsaj faktografskega upoštevanja katoliške stvarnosti. 

In niso v prvi vrsti katoliška pričakovanja. Pomislimo na tisoče in tisoče vsakdanjih uporabnikov in sotvorcev slovenskega jezika, za katere je družina tudi čisto po lingvistični plati pač foter, mati, deca! Ekipa SSKJ je to večinsko rabo neprofesionalno in zvijačno pomendrala. Domnevam, da – kakor je ta leta v modi - v imenu pravic neke manjšine. Tolaži me, da ima zvijača, podobno kot njena sestrična laž, kratke noge.

Sigmund Freud (1856-1939): "Ne bi vedel
za kakšno otroško potrebo, ki bi bila  po moči
enaka tisti, ki jo imajo otroci po očetovi zaščiti."
 (Foto: Max Halberstadt - 1921, Wikipedia)

Najbolj zaskrbljujoč je izbris poprejšnje definicije, po kateri je bila družina zakonski par z otroki ali brez njih. S homooúsios in Theotókos smo ustvarili trdno podlago za zahodni humanizem, kaj pa dolgoročno ustvarjamo z eden ali oba starša ter z partner? Beseda Theotókos se je na efeškem koncilu nekaterim zdela bogokletna. Dandanašnji so za nekatere heretične in nevarne besede zakonca, oče in mati. Bosta izbris zakonske zveze ter pozaba očetovstva in materinstva - najprej v uradnem jeziku, nato v prakticiranem, nato pa ... - naznanila zarjo končno svobodnega in srečnega človeštva, ali pa smo na poti v dekadenco, kot je še ni bilo? Denimo hrepenenje po očetu. Če ne verjamete meni, verjemite vašemu Freudu: gre za silo, ki vzpostavlja civilizacijo. Ko se ležerno poigravamo s to silo, ko se norčujemo iz nje in jo podredimo naši trenutni politični kaprici, zgolj pripravljamo povratek očeta – ampak tistega temnega in nasilnega očeta. Evropski najstniki, ki v želji po smislu in potrditvi simpatizirajo z ultrapatriarhalno in tiransko Islamsko državo so znamenje.

* Gornje besedilo je bilo objavljeno kot pro et contra v Večeru 18. 10. 2014, str. 10., na temo definicije družine v novi izdaji SSKJ ter pobude 24kul.si, naj bojkotiramo slovar. Drugačna stališča od mojih je zagovarjal dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec. Najina prispevka sta bila objavljena pod skupnim naslovom Slovenščina ideologizirana? Slikice in napisi pod njimi so dodani na tem blogu.