sobota, 22. november 2014

Nestrpnost do religije = ogrožena svoboda vseh

Če evropski kristjan spregovori o kristjanofobiji, bo veliki razsvetljenski svet odvrnil, da pač vsak svoje brani in da vsak sebe najprej vidi kot žrtev, pa da so evropski kristjani, zlasti katoličani, nevrotično razdražljivi ter zakrknjeni za umevanje modernosti, in da imajo spet nekaj za bregom ipd.. Če o kristjanofobiji spregovori odlični predstavnik razsvetljenega liberalnega duha, ti očitki odpadejo. 

Tako je lani o nestrpnosti do kristjanov spregovoril eden najbolj spoštovanih italijanskih kolumnistov filozof Ernesto Galli della Loggia, ki že dve desetletji kot uvodničar sodeluje z največjim apeninskim časnikom Corriere della Sera. Osnovna teza tega misleca, ki se je v mladosti imel za "levičarja ne komunista", je: naraščajoča nestrpnost do kristjanov ogroža versko svobodo; z ogroženo versko svobodo pa je avtomatsko ogrožen temelj Evrope - splošna politična svoboda.

Komentar z naslovom Una libertà minacciata (Ogrožena svoboda) in nadnaslovom L'intolleranza verso la religione (Nestrpnost do religije) je imel precejšen odmev; in ne samo v Italiji. Potrudil sem se s prevodom:


Ogrožena svoboda

V Evropi se tiho zaključuje velika revolucija. Revolucija miselnosti in kolektivnih drž, ki pomeni velik prelom s preteklostjo: protiverska revolucija. Revolucija brez razlik prizadene religioznost kot takšno, ne glede na njeno konfesionalno poreklo. Ampak iz zgodovinskih razlogov in ker govorimo o Evropi, ta revolucija nastopa kot bistveno protikrščanska.

Ernesto Galli della Loggia
(foto: Wikipedia)
Toda krščanske Cerkve ne samo, da so bile skoraj povsod postopoma izgnane iz vsakega pomembnega javnega prostora; ne samo da skupku njihove vere v največjem delu celine ni več zaupana kakršna koli možnost, da bi usmerjal javno politiko; ne samo da se je na polno uveljavila težnja krčiti krščanstvo in religijo na čisto zasebno stvar;... ampak zdi se, da je proti krščanstvu, za razliko od drugih religij, danes dovoljeno nastopiti z najbolj ostrimi žalitvami, z najbolj krutimi klevetvami.

Poglejmo nekaj primerov izmed številnih, ki bi lahko potrdili, kar pravim (primeri so deloma povzeti iz navedb nekega članka, ki je pred kratkim izšel v časopisu Avvenire). Na Irskem so cerkve prisiljene dati na razpolago svoje lastne dvorane tudi za proslavljanje porok med homoseksualci. V Rimu je med prvomajskim koncertom nek pevec oponašal obredno gesto evharistične posvetitve hostije, držeč v rokah namesto hostije kondom. Na Danskem je parlament sprejel zakon, ki primora evangeličansko luteransko Cerkev, da obhaja poroke med homoseksualci, čeprav se je tretjina pastorjev te Cerkve izjasnila kot nasprotna takim porokam. Na Škotskem sta dve babici katoliške veroizpovedi bili sodno prisiljeni sodelovati pri splavu, ki so ga izvajale njune sodelavke. Ceh angleških zdravnikov pa je določil, da „morajo“ biti zdravniki pripravljeni dati na stran svojo osebno versko prepričanje, ko gre za področje kontroverznih tem.

Še: v nekem nedavnem videospotu Davida Bowieja, v katerem je ta zvezdniški rocker oblečen podobno kot Jezus, je prizor, v katerem duhovnik, potem ko udari berača, vstopi v bordel in tam zapelje redovnico, na katerih rokah se pokažejo stigme. Na Angleškem je neki medicinski sestri bilo prepovedano med delovnim časom nositi križ na verižici, neka majnša tiskarna pa je bila pravno preganjana, ker ni hotela tiskati eksplicitno seksualnih materialov, ki jih je naročila neka gejevska revija. V Franciji je glede na sedanjo zakonodajo praktično nemogoče, da bi kristjani lahko javno trdili, da so za njihovo religijo spolni odnosi med osebami istega spola pač greh. In tako naprej steče neverjetna poplava primerov (o katerih se lahko informirate na spletni strani www.intoleranceagainstchristians.eu ).

Da ne naštevamo, da skoraj v vseh evropskih državah v imenu preprečitve kakršnekoli diskriminacije ukinjajo pridobivanje sredstev za krščanske ustanove. Podobno je bila ukinjena klavzula, ki je ščitila svobodo vesti pri medicinskih poklicih in pri reševalcih. Tudi ne štejemo več primerov, ko so na vseh bolj ali manj javnih ustanovah, začenši s šolskimi, v okviru praznikov in počitnic, izbrisali besedo Božič in jo zamenjali z nevtralnim „zimske počitnice“ ali podobnimi.

Teh zadev je toliko, da vzbujajo zaskrbljenost v vsaki liberalni zavesti. Ne gre toliko za krščanstvo, Cerkev ali religijo, temveč gre za nekaj precej bolj pomembnega: gre za svobodo. In za zgodovino. Gre za zavedanje, da je v Evropi verska svoboda zgodovinsko gledano nastopala kot vir (in pogoj) vsej ostalih civilnih in političnih svoboščin. Biti popolnoma svobodni, da častimo svojega Boga, da širimo vero vanj, da izpolnjujemo zapovedi, da pripadamo določenemu pogledu na svet, da priznavamo od zapovedi definiran smisel bivanja, da lahko javno prakticiramo bogoslužje; pa tudi seveda biti popolnoma svobodni, da nimamo nobenega Boga in nobenega bogoslužja: od tod je krenila pot evropske svobode. In: ali je potrebno spomniti, da šlo za krščanskega Boga?

Škatlica za vžigalice, ki vznemirja špansko javnost, saj jo je madridski
muzej moderne umetnosti Reina Sofia uvrstil med eksponate
na neki letošnji razstavi. Na eni strani škatlice je narisana goreča
cerkev, na drugi pa napisano anarhistično geslo:
"Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori."
(foto: teinteresa.es)

Verska svoboda ne pomeni nič drugega kot svobodo vesti, se pravi, da nismo iz nobenega razloga prisiljeni sprejemati idej in obnašanj, ki so v nasprotju z vodili, ki jih sprejemamo v svoji notranjosti. To je pravzaprav svoboda samo-določanja; ki je zato tudi svoboda govora, pisanja, razprave v podporo lastnim prepričanjem, kakor tudi svoboda poslušanja drugih prepričanj in svoboda, da se drugim pustimo prepričati.

Skratka, verska svoboda na eni ter svoboda mnenja in govora na drugi strani – gre za dva stebra politične svobode – sta v sozvočju. Ravno iz tega zornega kota je torej še kako zaskrbljujoče dejstvo, da je danes v Evropi, na različnih krajih in na različne načine, v nevarnosti svoboda kristjanov. Ne šteje, da se to dogaja zavoljo zaščite te ali one manjšine pred domnevnimi diskriminacijami. Pravzaprav je paradoksno, saj so v trenutni panorami evropske celine kristjani kot takšni manjšina. To so zagotovo – v največji meri katoliški kristjani in njihova Cerkev - v odnosu do mainstream mnenja ter do dominantnih in kulturno akreditiranih navad.

Dovolj je videti, kako se v vročih zadevah nikoli noben ugleden glas, običajno priznan kot tak, ne dvigne v podporo njihovih stališč; kako vsaka obtožba proti njihovemu kleru vedno doživi široko odobravanje; kako je vsako očitanje kristjanom za njihovo zgodovinsko odgovornost za katerokoli negativno stvar iz preteklosti, tudi najbolj domišljijsko, na prvo žogo vedno razumljeno kot še kako utemeljeno.

Morda je čas, da se Evropa, ki samo sebe imenuje „Evropa pravic“ - ki pa prepogosto konča kot Evropa ene in edine politično korektne misli – spomni slavnega poduka velike hčere revolucionarnega judovstva Rose Luxemburg. Lahko predvidevamo, da je slednja kot Judinja in revolucionarka vedela, kaj je hotela reči, ko je dejala: „Svoboda je vedno in zgolj svoboda tistega, ki misli drugače.“


Italijanski izvirnik, Corriere della Sera, 2. junij 2013:

1 komentar:

  1. Mislim, da bi pomagalo, ko bi se kristjani vsaj poskusili vživeti v položaj nekristjanov oziroma tistih, ki so jih kristjani ožigosali za "brezbožnike."

    Kot stvari stojijo, si mnogi kristjani zgleda mislijo, da lahko po eni strani na veliko razglašajo, da imajo oni edino pravo vero v Boga, po drugi strani pa lahko grešijo, se obnašajo "tako kot vsi ostali" -- in da ta kombinacija ne bi smela imeti nobenega slabega učinka na nekristjane.

    Pa ga ima.

    Niso vsi nekristjani nasprotniki kristjanov iz istega razloga.

    Če človek, ki je predebel, gre k zdravniku po nasvet, zdravnik, ki je sam predebel, pa mu svetuje, naj shujša, to za tistega človeka ni prepričljivo. Zdravnikov nasvet je sicer čisto mogoče resničen, dobronameren, ampak ni prepričljiv. In človek bo odšel od takega zdravnika vsaj zmeden, verjetno pa tudi razočaran, žalosten in jezen.

    Podobno je, ko ljudje iščejo pomoč v duhovni stiski, pa jim je tisti, ki sicer trdijo, da imajo "vse odgovore," ne dajo, oziroma ne dajo v prepričljivi obliki.

    In koliko bolj, ko gre za tako pomembne stvari kot je resnica o Bogu.

    Nikakor ne podpiram nasilja nad nikomer, razumem pa globoko razočaranje, ki ga mnogi čutijo zaradi ljudi, ki trdijo, da imajo edini edino pravo vero v Boga, obenem pa sami grešijo.

    Ko nekateri kristjani skušajo to celo problematiko spraviti v okvir "verske svobode" in razprave o "verski svobodi," kot da je resnica o Bogu pač samo še ena verska postavka izmed mnogih, se zelo motijo, ker očitno ne razumejo, da je resnica o Bogu že po svoji naravi edina stvar, ki govori o _vseh_ ljudeh in ki zadeva _vse_ ljudi.

    OdgovoriIzbriši