Če evropski kristjan spregovori o kristjanofobiji, bo veliki razsvetljenski svet odvrnil, da pač vsak svoje brani in da vsak sebe najprej vidi kot žrtev, pa da so evropski kristjani, zlasti katoličani, nevrotično razdražljivi ter zakrknjeni za umevanje modernosti, in da imajo spet nekaj za bregom ipd.. Če o kristjanofobiji spregovori odlični predstavnik razsvetljenega liberalnega duha, ti očitki odpadejo.
Tako je lani o nestrpnosti do kristjanov spregovoril eden najbolj spoštovanih italijanskih kolumnistov filozof Ernesto Galli della Loggia, ki že dve desetletji kot uvodničar sodeluje z največjim apeninskim časnikom Corriere della Sera. Osnovna teza tega misleca, ki se je v mladosti imel za "levičarja ne komunista", je: naraščajoča nestrpnost do kristjanov ogroža versko svobodo; z ogroženo versko svobodo pa je avtomatsko ogrožen temelj Evrope - splošna politična svoboda.
Komentar z naslovom Una libertà minacciata (Ogrožena svoboda) in nadnaslovom L'intolleranza verso la religione (Nestrpnost do religije) je imel precejšen odmev; in ne samo v Italiji. Potrudil sem se s prevodom:
Ogrožena
svoboda
V Evropi se tiho
zaključuje velika revolucija. Revolucija miselnosti in kolektivnih drž, ki pomeni velik prelom s preteklostjo: protiverska
revolucija. Revolucija brez razlik prizadene religioznost kot takšno,
ne glede na njeno konfesionalno poreklo. Ampak iz zgodovinskih
razlogov in ker govorimo o Evropi, ta revolucija nastopa kot bistveno
protikrščanska.
Ernesto Galli della Loggia (foto: Wikipedia) |
Toda krščanske
Cerkve ne samo, da so bile skoraj povsod postopoma izgnane iz vsakega
pomembnega javnega prostora; ne samo da skupku njihove vere v
največjem delu celine ni več zaupana kakršna koli možnost, da bi
usmerjal javno politiko; ne samo da se je na polno uveljavila težnja
krčiti krščanstvo in religijo na čisto zasebno stvar;... ampak
zdi se, da je proti krščanstvu, za razliko od drugih religij, danes
dovoljeno nastopiti z najbolj ostrimi žalitvami, z najbolj krutimi
klevetvami.
Poglejmo nekaj
primerov izmed številnih, ki bi lahko potrdili, kar pravim (primeri
so deloma povzeti iz navedb nekega članka, ki je pred kratkim izšel
v časopisu Avvenire). Na Irskem so cerkve prisiljene dati na
razpolago svoje lastne dvorane tudi za proslavljanje porok med
homoseksualci. V Rimu je med prvomajskim koncertom nek pevec oponašal
obredno gesto evharistične posvetitve hostije, držeč v rokah
namesto hostije kondom. Na Danskem je parlament sprejel zakon, ki
primora evangeličansko luteransko Cerkev, da obhaja poroke med
homoseksualci, čeprav se je tretjina pastorjev te Cerkve izjasnila
kot nasprotna takim porokam. Na Škotskem sta dve babici katoliške
veroizpovedi bili sodno prisiljeni sodelovati pri splavu, ki so ga
izvajale njune sodelavke. Ceh angleških zdravnikov pa je določil,
da „morajo“ biti zdravniki pripravljeni dati na stran svojo
osebno versko prepričanje, ko gre za področje kontroverznih tem.
Še: v nekem
nedavnem videospotu Davida Bowieja, v katerem je ta zvezdniški
rocker oblečen podobno kot Jezus, je prizor, v katerem duhovnik,
potem ko udari berača, vstopi v bordel in tam zapelje redovnico, na
katerih rokah se pokažejo stigme. Na Angleškem je neki medicinski
sestri bilo prepovedano med delovnim časom nositi križ na verižici,
neka majnša tiskarna pa je bila pravno preganjana, ker ni hotela
tiskati eksplicitno seksualnih materialov, ki jih je naročila neka
gejevska revija. V Franciji je glede na sedanjo zakonodajo praktično
nemogoče, da bi kristjani lahko javno trdili, da so za njihovo
religijo spolni odnosi med osebami istega spola pač greh. In tako
naprej steče neverjetna poplava primerov (o katerih se lahko
informirate na spletni strani www.intoleranceagainstchristians.eu
).
Da ne naštevamo,
da skoraj v vseh evropskih državah v imenu preprečitve kakršnekoli
diskriminacije ukinjajo pridobivanje sredstev za krščanske
ustanove. Podobno je bila ukinjena klavzula, ki je ščitila svobodo
vesti pri medicinskih poklicih in pri reševalcih. Tudi ne štejemo
več primerov, ko so na vseh bolj ali manj javnih ustanovah, začenši
s šolskimi, v okviru praznikov in počitnic, izbrisali besedo Božič
in jo zamenjali z nevtralnim „zimske počitnice“ ali podobnimi.
Teh zadev je
toliko, da vzbujajo zaskrbljenost v vsaki liberalni zavesti. Ne gre
toliko za krščanstvo, Cerkev ali religijo, temveč gre za nekaj
precej bolj pomembnega: gre za svobodo. In za zgodovino. Gre za
zavedanje, da je v Evropi verska svoboda zgodovinsko gledano
nastopala kot vir (in pogoj) vsej ostalih civilnih in političnih
svoboščin. Biti popolnoma svobodni, da častimo svojega Boga, da
širimo vero vanj, da izpolnjujemo zapovedi, da pripadamo določenemu
pogledu na svet, da priznavamo od zapovedi definiran smisel bivanja,
da lahko javno prakticiramo bogoslužje; pa tudi seveda biti
popolnoma svobodni, da nimamo nobenega Boga in nobenega bogoslužja:
od tod je krenila pot evropske svobode. In: ali je potrebno spomniti,
da šlo za krščanskega Boga?
Verska svoboda ne pomeni nič drugega kot svobodo vesti, se pravi, da nismo iz nobenega razloga prisiljeni sprejemati idej in obnašanj, ki so v nasprotju z vodili, ki jih sprejemamo v svoji notranjosti. To je pravzaprav svoboda samo-določanja; ki je zato tudi svoboda govora, pisanja, razprave v podporo lastnim prepričanjem, kakor tudi svoboda poslušanja drugih prepričanj in svoboda, da se drugim pustimo prepričati.
Skratka, verska
svoboda na eni ter svoboda mnenja in govora na drugi strani – gre
za dva stebra politične svobode – sta v sozvočju. Ravno iz tega
zornega kota je torej še kako zaskrbljujoče dejstvo, da je danes v
Evropi, na različnih krajih in na različne načine, v nevarnosti
svoboda kristjanov. Ne šteje, da se to dogaja zavoljo zaščite te
ali one manjšine pred domnevnimi diskriminacijami. Pravzaprav je
paradoksno, saj so v trenutni panorami evropske celine kristjani kot
takšni manjšina. To so zagotovo – v največji meri katoliški
kristjani in njihova Cerkev - v odnosu do mainstream mnenja ter do
dominantnih in kulturno akreditiranih navad.
Dovolj je videti,
kako se v vročih zadevah nikoli noben ugleden glas, običajno
priznan kot tak, ne dvigne v podporo njihovih stališč; kako vsaka
obtožba proti njihovemu kleru vedno doživi široko odobravanje;
kako je vsako očitanje kristjanom za njihovo zgodovinsko odgovornost
za katerokoli negativno stvar iz preteklosti, tudi najbolj
domišljijsko, na prvo žogo vedno razumljeno kot še kako
utemeljeno.
Morda je čas, da
se Evropa, ki samo sebe imenuje „Evropa pravic“ - ki pa
prepogosto konča kot Evropa ene in edine politično korektne misli –
spomni slavnega poduka velike hčere revolucionarnega judovstva Rose
Luxemburg. Lahko predvidevamo, da je slednja kot Judinja in
revolucionarka vedela, kaj je hotela reči, ko je dejala: „Svoboda
je vedno in zgolj svoboda tistega, ki misli drugače.“
Italijanski
izvirnik, Corriere della Sera, 2. junij 2013:
Mislim, da bi pomagalo, ko bi se kristjani vsaj poskusili vživeti v položaj nekristjanov oziroma tistih, ki so jih kristjani ožigosali za "brezbožnike."
OdgovoriIzbrišiKot stvari stojijo, si mnogi kristjani zgleda mislijo, da lahko po eni strani na veliko razglašajo, da imajo oni edino pravo vero v Boga, po drugi strani pa lahko grešijo, se obnašajo "tako kot vsi ostali" -- in da ta kombinacija ne bi smela imeti nobenega slabega učinka na nekristjane.
Pa ga ima.
Niso vsi nekristjani nasprotniki kristjanov iz istega razloga.
Če človek, ki je predebel, gre k zdravniku po nasvet, zdravnik, ki je sam predebel, pa mu svetuje, naj shujša, to za tistega človeka ni prepričljivo. Zdravnikov nasvet je sicer čisto mogoče resničen, dobronameren, ampak ni prepričljiv. In človek bo odšel od takega zdravnika vsaj zmeden, verjetno pa tudi razočaran, žalosten in jezen.
Podobno je, ko ljudje iščejo pomoč v duhovni stiski, pa jim je tisti, ki sicer trdijo, da imajo "vse odgovore," ne dajo, oziroma ne dajo v prepričljivi obliki.
In koliko bolj, ko gre za tako pomembne stvari kot je resnica o Bogu.
Nikakor ne podpiram nasilja nad nikomer, razumem pa globoko razočaranje, ki ga mnogi čutijo zaradi ljudi, ki trdijo, da imajo edini edino pravo vero v Boga, obenem pa sami grešijo.
Ko nekateri kristjani skušajo to celo problematiko spraviti v okvir "verske svobode" in razprave o "verski svobodi," kot da je resnica o Bogu pač samo še ena verska postavka izmed mnogih, se zelo motijo, ker očitno ne razumejo, da je resnica o Bogu že po svoji naravi edina stvar, ki govori o _vseh_ ljudeh in ki zadeva _vse_ ljudi.