Kalašnikov, Putin, Zacepa... oh, ti Rusi!

Mihail  Kalašnikov 1919-2013
Vir: Wikipedia

Te dni ves svet prebira duhovni testament prejšnji mesec umrlega gospoda Mihaila Kalašnikova, izumitelja znamenite avtomatske puške AK-47. Testament, ki ga je v celoti objavil časopis Izvestia, je pravzaprav pismo, ki ga je Kalašnikov nekaj mesecev nazaj poslal ruskemu patriarhu Kirilu. V njem razodeva dvome in bolečino, da je bil ravno on tisti, ki je izumil orožje, ki je prineslo toliko gorja v svet. Kalašnikov spregovori tudi o svojem poznem spreobrnjenju h Kristusu. Pove, da je „otrok v Sibirijo deportiranih kulakov“ in da je bil krščen l. 1919. Živo vero je zaživel in začel prejemati zakramente šele na zelo stara leta (dočakal jih je 94). Kalašnikov pohvali rusko pravoslavno Cerkev, ker naredi toliko dobrega za ljudi. Opozarja pa, da kljub večjemu številu samostanov in cerkva zlo danes ni manjše.

Oh, ti Rusi! Rusi in Bog!

Če se stari sovjetski generali in izumitelji orožja vračajo k Bogu, zakaj se ne bi tudi bivši sovjetski politiki in vohuni? Pomnimo, kako se je ob koncu Sovjetske zveze v krščanstvo spreobrnil Gorbačovov sodelavec in zadnji zunanji minister Sovjetske Zveze Edvard Ševarnadze (ki sicer ni Rus). Kot „ponovno rojeni“ kristjan je postal predsednik Gruzije in nemalo prispeval k verski obnovi te dežele.

A tisti, o katerem velja posebej premisliti, je sam ruski predsednik Vladimir Putin. Putin je pred kratkim zelo tehtno in pozitivno spregovoril o vlogi krščanstva. On je tisti, ki pričakuje od zahodnih voditeljev, da bodo več storili za zaščito krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu in drugod, kjer so preganjane. Na primeru Sirije je tudi zaradi te note obveljala njegova. Putin, nekoč sovjetski agent v DDR, dandanes nastopa kot nekakšen krščanski vitez. Gre pri tem le za novo odkrito politično nišo? Zahodni voditelji se zaradi ideologije politične korektnosti izogibajo biti „branitelji krščanstva“, čeprav so mnogi osebno kristjani, medtem pa Putin zaradi svoje javne podpore krščanstvu pridobiva simpatizerje tudi zunaj ruskih meja. Ali pa pri Putinu onstran političnih računov vendarle gre za kaj globljega - za etiko, za duha? Ni še povsem jasno. Zaenkrat lahko le rečemo...

Oh, ti Rusi! Rusi in Bog!

In kako je bilo, ko je bil Bog v Rusiji prepovedan? Kako je Bog „preživel“ v Sovjetski Zvezi? Pričevanje s fronte...

Znamenita fotografija sovjetskega vojaka pred bitko pri Kursku (1943).
Vir: johnconley.tumblr.com

Aleksandr Zacepa, mlad fant kmečkega porekla, je bil eden izmed tisočih in tisočih ruskih vojakov, ki so med drugo svetovno vojno padli na fronti v spopadu z Nemci. Zanj ne bi vedeli, če ne bi tik pred usodno bitko, v kateri je umrl, napisal nekaj misli o Bogu in jih shranil v žep. Nekdo je listič z njegovim pisanjem shranil in l. 1972 je bila vsebina objavljena v eni izmed izdaj ilegalnega samizdata. Zacepova molitev je bila prevedena v italijanščino in objavljena v knjigi Najlepše molitve sveta (avtor Valerio Cattana, 2006). Dovolite, da jo prevedem, žal ne iz ruščine:

Poslušaj, o Bog! V svojem življenju nisem niti enkrat govoril s teboj, ampak danes želim praznovati. Od malega so mi pravili, da ne obstajaš... In jaz, idiot, sem verjel.

Nikoli nisem občudoval tvojih del, a to noč sem iz bombnega kraterja videl nebo polno zvezd in ostal očaran od njih sijaja. Tisti trenutek sem razumel, kako strašna je prevara...

Ne vem, o Bog, če mi boš pomagal, vendar pravim, da me ti razumeš... Ni nenavadno, da se mi je sredi groznega pekla prikazala luč in da sem te odkril?

Nimam ti kaj drugega reči. Srečen sem, da sem te spoznal. Ob polnoči bomo morali napasti. Vendar me ni strah. Ti me vidiš.

Dali so znak. Moram iti. Kako dobro mi je bilo biti s teboj! Rad bi povedal, a ti že veš, da bo bitka težka. Morda bom nocoj potrkal na tvoja vrata. Četudi do danes nisem bil tvoj prijatelj, ko pridem, boš pustil, da vstopim? 

Kaj se mi dogaja? Jokam? Moj Bog, poglej, kaj se mi je zgodilo. Šele zdaj vidim jasno... Moj Bog, grem. Težko, da se bom vrnil. Čudno – zdaj me ni strah smrti.