Ob (ne tako) novih podatkih o veri in neveri Slovencev

Slovenija ni Estonija, niti Kitajska, pa tudi Hrvaška ne 

Te dni smo se vnovič soočili s podatki o stanju vernosti v Sloveniji. Portal RTVSLO je objavil članek V Sloveniji po mednarodni raziskavi manj verujočih in več ateistov kot po svetu (link). Da Slovenija spada med manj verne dežele, vemo že dolgo. Kar pa seveda ne pomeni, da je goli ateizem na Slovenskem zmagovit in vodilen življenjski slog. Pravzaprav je Slovenija kar nekaj korakov vstran od izrazito ateističnih dežel kot je Kitajska, od pretežno ateističnih kot je Češka, pa tudi nekaj korakov vstran od dežel kot je Estonija, ki so krščanstvo skoraj že izgubile in ga zdaj zamenjujejo z neko novo-pogansko formo (prim. članek o Estoniji Vera v eni izmed najmanj religioznih držav na svetu na portalu Domovina.je, link).

Slovenija je versko posebna. Pomnim, da je pred dvema desetletjema sociolog Vinko Potočnik pripovedoval, kako mu je na nekem mednarodnem srečanju sociologov religije pristopil nek tuj izvedenec in dejal, da Slovenija po svoji verski sliki geografsko ne paše med Hrvaško, Italijo in Avstrijo, temveč bi morala ležati nekje med Nizozemsko in Dansko. Verski in duhovni procesi v Sloveniji so torej bolj značilni za skrajni zahod Evrope in za nordijske dežele kot za evropski center oz. jugovzhod, kjer Slovenija dejansko leži.

Verujemo v dušo, ne pa v posmrtno življenje

Podatki o vernosti na Slovenskem, ki jih kaže najnovejša raziskava, več ali manj kažejo na nadaljevanje trendov iz leta 2007, kot jih je zajela raziskava Aufbruch, ki jo je vodil dunajski pastoralist Paul Zulehner. To raziskavo smo v Cerkvi na Slovenskem uporabili za strateško refleksijo in pisanje dokumenta Pridite in poglejte (izšel 2012, link). Poglejmo:

	Aufbruch 2007	Win Gallup International 2019
Ljudje imamo dušo	-	65 %
Verujem v Boga	55,18 %	34 % (»sem veren« 41 %)
Verujem v Jezusa Kristusa, Odrešenika	40 %	-
Verujem v posmrtno življenje (pekel, nebesa)	29,71 %	28 %

Praviloma so odstotki o osebni vernosti nižji od odstotkov o verski pripadnosti in od odstotkov o obhajanju obredov. Denimo, še leta 2013 se je preko 60 % mladih Slovencev deklariralo za pripadnike Rimskokatoliške Cerkve (raziskava Mladina 2013, link); po podatkih Slovenke škofovske konference je še vedno krščenih preko 55% slovenskih novorojenčkov; velikonočni zajtrk kot najbolj tradicionalen slovenski verski običaj obhaja izjemno veliko ljudi, ni pretirano reči, da preko 70 % Slovenk in Slovencev.

Iz vseh takšnih raziskav je torej razviden razkorak med občo pripadnostjo verski skupnosti (»sem katoličan«) in osebno vero (»verujem v Boga«). Slovenska mladina ta razkorak živi kot zatečeno stanje. V raziskavi Mladina 2013 so avtorji zapisali:

Približno dve tretjini mladih se je uvrstilo med pripadnike katoliške vere. Toda le približno tretjina teh mladih katoličanov poroča, da je Bog pomemben v njihovem življenju.

V  tej isti raziskavi so pri mladih zaznali tudi nekak pospešek v oddaljevanju od verske prakse, pospešek, ki se je zgodil zlasti po letu 2010. Opazili in zapisali so:

V samo treh letih (2010-2013) se je delež mladih, ki obiskujejo cerkvene obrede vsaj nekajkrat na leto, zmanjšal s 37 % na samo 23 %.

Duhovnost ostaja, ampak ...

Z vidika izdelane teologije, kot jo gojimo »verski profesionalci« duhovniki, podatki o vernosti kažejo na precejšno duhovno in miselno nekoherentnost. Kot vidimo v razpredelnici, 2/3 Slovencev veruje, da ima človek dušo, obenem pa to ne pomeni, da Slovenci množično verujejo tudi v posmrtno življenje, vsaj v tako ne, kot ga uči Cerkev (poslednja sodba, pekel, nebesa). Nekako tako: rečejo, da imajo dušo, ki je v vseh kulturah sveta razumljena kot človekovo nadnaravno počelo, obenem pa ta duša ni neko zagotovilo za posmrtnost.

Povprečen Slovenec ostaja duhovno naravnan, a ta njegova duhovnost je fluidna, nedorečena, individualizirana, raz-cerkvenjena (t.i. »avtonomna religioznost«). Četudi se bo anketno definiral za pripadnika katolištva in se pohvalil, kako veliko butaro je nesel v cerkev na cvetno nedeljo ali kako pristen velikonočni zajtrk si je pripravil za vstajenjsko jutro, to sploh ne pomeni, da svojo vero premišljuje, da Boga osebno časti in da se strinja z jedrom katoliške dogmatike in moralke.

Grobo povedano, povprečnemu Slovencu se enako upirata tako goli materialistični svetovni nazor kot tradicionalni katoliški nauk. Parafrazirajmo Prešerna: spregovori ateistični politkomisar s FDV o škodljivosti religije, spregovori župnik o zveličavnosti religije, a »Kranjec moj jima osle kaže«.

Avguštin: »Quoniam fides si non cogitetur, nulla est«

Po eni strani se lahko nekoliko tolažimo, da slovenski narod duhovnega čuta drastično ne izgublja, tudi ne sociološke katoliške identitete, slednjo določena politika trenutno celo nekoliko bolj poudarja kot pred leti. Po drugi pa se spomnimo dramatičnih besed sv. Avguština: »Ko vera ni premišljevana, je nična.« Duhovnost prepuščena sprotnosti in samopašnosti, prej ali slej zdrsne v praznino. Ko krščanska tradicija, ki se je mnogi še držijo, izgublja stik s premišljevano (kateheza, teologija) in slavilno vero (molitev, liturgija), prav tako odpira pot praznini. 

Zadeva ni nedolžna. Kot že starozavezni preroki učijo, za duhovno praznino ni značilno, da si odpravil Boga, pač pa da si na njegovo mesto postavil mnoštvo malih bogov, malikov. Tako Estonija, statistično »kao« ena najbolj nereligioznih družb na svetu, že odkriva svete kamne iz poganskih doktrin in se trudi za ureditev svetega prostora okrog njih.

Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih v Krakovu 2016

Glede iniciative Dovolj.je

Šele danes (10.6.) sem opazil, da sem bil glede Dovolj.je komentiran v oddaji Faktor #302, ki so jo predvajali prejšnji teden (link). Oddajo je vodil Aljuš Pertinač, komentatorja sta bila Tino Mamić in Alen Š. Goljar. Naslovna tema je bila pedofilija v Cerkvi, največ se je govorilo o duhovniškem homoseksualnem lobiju. Mene se je kazalo in omenjalo kot nekoga, ki je se je za »liberalca« na nenavaden način distanciral od iniciative Dovolj.je in se v trenutni polemiki postavil na stran škofov. Izpostavilo se je naslov iz članka z Radia Ognjišča Škofije vodijo pehoto, Dovolj.je kot jurišni oddelek (link). Prav je, da se oglasim.  

V Faktorju se ni povedalo, da citirani članek na kratko povzema pogovorno oddajo Spoznanje več, predsodek manj, ki sem jo imel na Radiu Ognjišče 27. maja z voditeljem Jožetom Bartoljem. Na to oddajo so se sicer pri Dovolj.je odzvali že 30. maja z daljšim člankom »Resnica nas bo osvobodila«. O nekaterih netočnostih v izjavah patra Branka Cestnika izpod peresa Igorja Vovka (link). Na Vovkovo pisanje se nisem odzval, saj sem bil v Rimu. Ko pa sem se hotel, se je na Časnik.si oglasil Ivan Štuhec (link), ki je nekatere podobne misli formuliral na bolj urejen način, kot sem jih jaz povedal v radijski oddaji. Debata je zdajci razširjena. Mislim, da v dobro vseh.

K pojasnilu o »pehoti« in »jurišnem oddelku«. Najprej to, da sem radijsko oddajo delal v naglici na poti v Rim, povrh utrujen od romanja po Armeniji in Gruziji, utrujen tudi od velikih župnijskih slovesnosti v vmesnem času. Zato sem bil v določenih delih manj jasen in bolj lijakast, čeprav je kdaj za izplen pogovora dobro, če je človek manj buden, ker s tem tudi njegove inhibitorne zanke manj delujejo. Kot bivši gojenec vojaške gimnazije sem osrednje mnenje o Dovolj.je razvil s pomočjo vojaške prispodobe. Prispodobe so prispodobe, niso suho zlato. A naj pri svoji prispodobi ostanem.

Smo ena vojska, na drugi strani je zlo duhovniške pedofilije. Cilj vseh nas je premagati nasprotnika. Dovolj.je so tisti, ki pri tem gredo hitro in pogumno naprej, vojaško povedano, so izvidniki in jurišniki, kakršne smo potrebovali; slovenska hierarhična Cerkev je tista, ki je bolj počasna, vojaško povedano, je redna pehota. Ampak vemo, da je sovražnik premagan šele, ko ga redna pehota dokončno izniči in osvobodi teritorij. Jurišniki tega ne zmorejo, četudi so pogumni in požrtvovalni. Jurišniki imajo smisel, če omogočajo napredovanje pehote. Če se, hitri kot so, odcepijo od počasnih rednih enot, je njihov trud zaman. Še huje je, če je med njimi in pehoto nesporazum.

In tu je poanta moje kritike inicative Dovolj.je. Izražam namreč bojazen, da bo iniciativa izgubila stik z okorno cerkveno stvarnostjo; da bo enostavno prehitra glede na okolico in v dojemanju povprečnega vernika prebojevita (»moralna policija«); bojim se njene svete ihte, velikopoteznosti, ki je tradicionalno zadržan katoliški prostor ne bo razumel, zlasti če bo dobil vtis, da običajni levičarski antikatoliški krogi zaradi delovanja inciative Dovolj.je vriskajo in pojejo.

Razumem pa tudi akcijsko poanto iniciative. Problematika spolnih zlorab je tolikšna, sovražnik tako prebrisan in izmuzljiv, da iniciativi ne ostane drugega, kot da gre trmasto do konca. Akcije zdaj ne more prekiniti. Četudi padejo ostre besede na račun slovenskih škofov. Četudi se komu močno zameri. Kajti, če se njej sfiži, kdo bo še šel v kaj takšnega?

Sam sem na strani tistih, ki mislijo, da se iniciativi Dovolj.je ne sme sfižiti. Dodajam le, naj bo bolj previdna, bližje redni cerkveni stvarnosti, z večjim občutkom za razločevanje, v smislu, kot je zapisal Štuhec, »da civilna iniciativa ne izpostavlja storilcev prej, preden ni popolnoma jasno, katere seksualne meje so bile prekršene in kakšna stopnja kazni je sorazmerna kršitvi«.

Sovražnik iniciative čaka na njen napačen korak kot Sahara na vodo.

***

Še nekaj besed o homoseksualnem lobiju v slovenski Cerkvi, o katerem se je precej govorilo v oddaji Faktor #302.

Ne boste verjeli! Da so med slovenskimi duhovniki homoseksualci in da so med seboj povezani, sem najprej slišal v drugi polovici 70-ih pri osnovnošolskem verouku v domači župniji Hajdina. Naš župnik je v okviru kateheze o 6. božji zapovedi govoril o homoseksualnosti in, ne da bi ga mi otroci k temu izvali, povedal še o duhovnikih homoseksualcih. Naš župnik, kasneje moj novomašni pridigar, je bil ljubitelj odprte besede. S svojo iskrenostjo nas je tudi pri nedeljskih pridigah kdaj docela šokiral.

Za časa rimskega študija in formacije v tujini (1987-1997) se s tem vprašanjem nisem intenzivneje srečal. O kom se je seveda reklo, da je »usmerjen k moškim«, a o kakšnih »homolobijih« se ni govorilo. Pomnim pa dvoje. Okrog leta 1988 je psihoterapevt in profesor psihologije na Lateranu di Marco (po rodu je bil Sicilijanec, imena več ne pomnim) razložil nek klinični primer zdravljenja duhovnika efebofila, ki je s fanti spolno občeval pred ogledalom na način, da jim je zakril glavo, na njihova ramena pa postavil svojo in tako zrl sebe, kot da ima mlado telo. Kasneje smo študentje teologije slišali še za primer spolnih zlorab iz poznih 50-ih v nekem italijanskem semenišču. Reklo se je, da je duhovnik svojo žrtev pred zoro spovedal, da je lahko šla k sv. obhajilu; tik pred sv. mašo pa se je pri drugem duhovniku spovedal tudi sam, da je lahko maševal. Zadeva se je navajala kot primer degeneracije duhovništva in zlorabe zakramentov.

Nekoliko drugače je bilo, ko sem se vrnil v Slovenijo. Kmalu po letu 2000 sem boljkone »padel« v manjšo skupino duhovnikov, ki so z veliko zaskrbljenostjo spremljali »homoseksualno mrežo duhovnikov« v slovenski Cerkvi. Podatkov o kakšnih pedofilskih zločinih niso imeli, bili so jezni in frustrirani zaradi sistemske moči »mreže«, njene sposobnosti »rekrutiranja« v semenišču. (O tej moči je prejšnji teden v Faktorju govoril Tino Mamić.) Sklenili smo, da napišemo nekakšno opozorilno in protestno izjavo ter jo izročimo nunciju. Zataknilo se je pri podpisih. Izjavo bi moralo podpisati čim več duhovnikov, da bi imela nek učinek. V tajno nabiranje podpisov sem šel tudi sam. Nabral nisem niti enega, saj se je že po obiskih dveh župnišč pokazalo, da povprečen duhovnik ne zaupa nekim na pol zarotniškim postopkom, čeprav je njih namen dober. Potem smo poskušali dobiti kakšnega insajderja, koga iz »mreže«, ki bi povedal svojo zgodbo in »mrežo« razkrinkal. Nič od tega. Vso zadevo smo opustili in se v ta namen tudi ne več srečevali.

Ravno ta epizoda me je poučila, kako delikaten je boj zoper duhovniški homoseksualni lobi (če nečemu tako zabrisanemu sploh lahko rečemo lobi). Prvo, česar se je bati, so krive obtožbe. Še danes me je sram, da sem v okviru priprave onega pisma, ki naj bi obteženo s kakšnimi tridesetimi duhovniškimi podpisi romalo k nunciju, o kakšnem duhovniku sklepal, da je v »mreži«, a se je kasneje izkazalo drugače. Informacije o »mreži« so tako negotove, nejasne, komaj oprijemljive, podvržene manipulativnim namenom, da se jih je bolje izogibati, kot planiti nanje. Razen če …

Razen če spregovorijo žrtve. In na tem mestu podpora iniciativi Dovolj.je. Naj jo varuje sv. Oskar Romero!

* Foto: B.C.. Zbiranje duhovnikov pred mašo narodov v Lurdu.

Stalinova hišica in nič več (foto)

Gruzijska vodička Guansa nam je rekla, da tudi Gruzijci ne marajo Stalina, a zgodovina je pač zgodovina. 

Slovenski romarji smo namreč nekoliko bentili čez program poti po Gruziji, ki je vseboval tudi obisk Stalinovega muzeja v mestu Gori, kjer se je ta komunistični tiran leta 1878 rodil. Popustili smo. Ne nazadnje smo tako ali tako morali skozi Gori, če smo hoteli do znamenitega jamskega mesta Uplistsikhe. Ker pa dvomov ni bilo konca in ker so v skupini bili tudi ljudje, ki so imeli med predniki žrtve komunizma, sem kot duhovni spremljevalec pred Gorijem vzel v roke avtobusni mikrofon in dejal: Kdor ne gre v Stalinov muzej, ne greši; kdor gre v Stalinov muzej, ne greši. Če pa v muzeju uvidimo, da Stalina poskušajo častiti, se obrnemo in gremo ven. Kristjani ne malikujemo zemeljskih vladarjev in smo na strani žrtev totalitarnih režimov.

Reč je bila, kot jo je napovedala Guansa. Stalinova hišica in nič več. Muzej in zgodovina in nobenega posebnega kulta. Edini Stalinov kip, ki smo ga videli v Goriju, je stal v muzejskem vrtu (slika zgoraj). 

Nekaj fotoreportaže ...

* * *

Mesto Gori je po velikosti primerljivo našemu Kranju. Na vstopu v mesto nas pričakajo značilne ulice s plinovodom, ki je do hiš napeljan po zraku. Center mesta seveda zaznamuje socialistična arhitektura in široka promenada, konec katere stoji Stalinova rojstna hiša. Na sliki rotovž, pred katerim je svoj čas stal ogromen Stalinov kip.

Gruzijski avtopark na oko ni slab. Veliko je uvoženih rabljenih Japoncev (predvsem Toyota) in Nemcev (Mercedes, BMW). Na podeželju pogosteje naletimo na stare Ruse (Lada), v Goriju smo zagledali celo Moskviča, ki pa ni dajal vtisa, da rad vžge.

Imenitni hotel pokraj Stalinove rojstne hišice in muzeja je že davno zaprl vrata. Nekaj časa je bil igralnica, zdaj je prazna zgradba.

V okolici muzeja smo pričakovali več Stalinove ikonografije in kiča. Naleteli smo le na eno žensko, ki je prodajal stalinistične spominke. Medklic: Gori ni Ljubljana, kjer v prenekaterih lokalih visijo slike jugoslovanskega diktatorja.

Približno tak pogled je imel mali Ioseb Džugašvili, kot se je Stalin po gruzijsko imenoval, na domačo cerkev in staro trdnjavo. Kot najstnik je Stalin nekaj časa študiral v semenišču v Tbilisiju, nato je njegovo pravoslavno vero zamenjala komunistična ideologija.

V tej hišici se je rodil Stalin. Imel je zelo nasilnega očeta. Ta je svojega sina praktično vsak dan tepel. V muzeju povejo, da se je Stalin zaradi tolikega tepeža kot najstnik zaklel, da ne bo nikoli več jokal.

Stalin se je bal potovanja z letalom. Po Sovjetski Zvezi je krožil v tem vagonu.

Gruzija si zelo želi Evrope. Po Tbilisiju na več mestih visijo zastave EU. Evropa v Gruzijo kakopak že prihaja preko svojih trgovin. Spar v Goriju. 

Pokrajina okrog Gorija je rodovitna. V dolini so žitarice, po hribih pašna živina. Na sliki pastirska domačija 6 km vzhodno od Gorija.

* Vse fotografije sem 20. maja 2019 posnel B. C..

Nostalgija po »teologiji z mehurčki«

Pred nekaj dnevi sem v namen pisanja kolumne za Družino prebral daljši članek indijsko-katalonskega teologa Raimona Panikkarja. Članek je izšel leta 1991 v katalonščini in nosi naslov Kozmoteandrična vizija: nastajajoči religiozni čut tretjega tisočletja. Pogumen, pronicljiv, vizionarski tekst. Upa si do meje pravovernosti, skoraj malo čez.

Obšla me je nostalgija. Vprašal sem se, kaj je z današnjo teologijo, da, kot se zdi, ne zmore več takšnih člankov. Bo za umanjkanje teološke svežine res kriv Vatikan, ki naj bi z Janezom Pavlom II. postal »tovarna teologije« - tovarna, ki nima rada konkurence? So današnji teologi res zgolj razlagalci tega, kar reče papež? Je v obtoku sploh še kaj »teologije z mehurčki«?

Pokoncilsko teološko vrenje

Pred petdesetimi leti je bilo v Rimokatoliški Cerkvi sila živahno. Vpeljana je bila liturgična reforma, zacveteli so ekumenski odnosi z drugimi Cerkvami, verjelo se je v dialog s svetom, celo v dialog s socialističnimi sistemi, v vatikanske muzeje je vstopila abstraktna umetnost, nove cerkve so se gradile v krog, laik je postal enakovrednejši kleriku. Teologija je delala s polno paro. V ospredju so bili izjemni umi kot Congar, Rahner, von Balthasar, de Lubac, Ratzinger, Panikkar, Schillebeeckx, Küng, Metz, Gutiérrez, ... na področju moralne teologije Häring.

Sprva so teologi delovali v nekakšni sinergiji, ki je prihajala od koncila, saj so vsi koncil podpirali in se pri njem navdihovali. Že v sedemdesetih pride do diferenciacije. Kmalu se oblikujeta dve smeri: pokoncilsko progresistična (tipično ime Küng, tipična ideja teologija osvoboditve) in zmerno koncilska (tipično ime Ratzinger, tipična ideja teologija lepote). Pripadniki prve smeri se zberejo okrog revije Concilium, pripadniki druge okrog revije Communio (obe še izhajata). Tretja smer, tradicionalistična, je bila razumljivo v ozadju.

Hitro je tudi prišlo do napetosti med progresističnim tokom in cerkvenim učiteljstvom. Leta 1975 je ugledna Mednarodna teološka komisija o tem zapisala: »Kjerkoli je življenje, je tudi napetost. Slednja ne pomeni sovraštva, niti oporekanja, pač pa pomeni življenjsko silo, spodbudo, da na občestven in dialoški način vsak vrši svojo službo.« Pomirljivo. Dokler ...

»Janez Pavel II. vlada Cerkvi z železno roko«

Z nastopom Janeza Pavla II. (1977) postane prav Joseph Ratzinger (kasneje izvoljen za papeža Benedikta XVI.) prefekt Kongregacije za nauk vere (1981). Poljsko-bavarska naveza začne delati red v teoloških vrstah. V osemdesetih pride do obračuna s teologijo osvoboditve, v devetdesetih s teologijo verskega pluralizma, pod vatikansko lupo se znajdejo moralni teologi. Za marsikoga je bilo zelo hudo. Bernard Häring, ki je bil med vojno zaprt, je dejal, da je manj trpel v nacističnih zaporih kot pa na svoja stara leta, ko je bil s strani Rima osumljen napačnega nauka.

Dogajalo se je tudi v Sloveniji. Zanimivo je bilo zlasti okolje piscev dokaj progresivne revije Znamenje, ki je izhajala vse do leta 2012. In seveda lik mariborskega naslovnega škofa. Pisalo se je šolsko leto 1982/1983, ko so mene, ki sem bil aktiven v ZSMS, ptujski katoliški mladinci povabili na predavanje v Maribor. »Rdečega škofa gremo poslušat,« so rekli. In res. V nabito polni dvorani župnije Svetega Rešnjega telesa na Taboru je predaval škof Vekoslav Grmič. Zelo odprto je kritiziral papeža Janeza Pavla II.. Dobro pomnim, ko je dejal: »Papež vlada Cerkvi z železno roko, Ratzinger pa je palica, s katero tolče po glavah teologov.«

To, kar so prenekateri teologi očitali navezi Wojtyla-Ratzinger, ni bilo le doktrinarno discipliniranje zdaj tega zdaj onega teologa. Očitali so, da je Vatikan postal tovarna teologije; papeški dokumenti da namenoma izpodrivajo avtorske teološke tekste; žlahtno teološko raziskovanje da postaja vse manj pomembno; akademska svoboda vse bolj omejena. Pojavljala so se razna protestna pisma teologov, med katerimi je najbolj odmevala Kölnska deklaracija iz leta 1989. Ta je posebej izpostavila škofovska imenovanja, ki naj bi jih papež izvajal brez upoštevanje lokalnih glasov, s tem pa šel proti duhu koncila.

Bi padel berlinski zid, če bi marksizem okužil Cerkev?

Pred letošnjo veliko nočjo se je v svojem pismu o spolnih zlorabah tega burnega obdobja dotaknil tudi upokojeni papež Benedikt XVI.. Ratzinger spomni, da je po koncilu, zlasti po letu 1968, v teologiji prišlo do pretiravanj, ki so postavile v nevarnost liturgične in moralne temelje. Liturgija brez vzvišene skrivnosti, morala brez greha, skratka. Na nek način med vrsticami pove, da bi prišlo do razsutja v nauku, posledično pa tudi v občestvu, če ne bi prišlo do odločnega ukrepanja.

Da, upokojeni papež ima prav: bilo je potrebno ukrepati. Teologija osvoboditve bi lahko Cerkev usodno razprla marksizmu, ki je bil takrat v veliki modi med zahodnimi intelektualci in tudi med nekaterimi duhovniki. Bi se poljsko katoliško delavstvo pod vodstvom Lecha Walese konec sedemdesetih uprlo komunizmu oz. bi sploh prišlo do padca berlinskega zidu, če bi marksizem okužil Cerkev? Teologija verskega pluralizma bi lahko postavila pod vprašaj Jezusa Kristusa kot edinega Božjega Sina in Odrešenika. S tem bi padlo vse, kar krščanstvo v svojem bistvu je. Bi evangelizacija v Aziji napredovala, kot napreduje danes, če bi bilo rečeno, da je Buda Kristusu enak odrešenik? Moralna teologija bi v okviru situacijske etike lahko kmalu ukinila kategorijo greha. Bi Cerkev danes tvorila solidno opozicijo in alternativo blodnji imenovani teorija spola, če bi rekla, da so moralne odločitve pač sad okoliščin?

Kakor koli, nostalgija po »teoloških člankih z mehurčki« ostaja. Branje Panikkarja in podobnih ti jo prikliče. Razumeš tudi, da je bitka za pravovernost vedno aktualna. Prepotrebna. A za koga precej boleča. Ob tem te veseli, da so nekateri teologi po desetletjih nemilosti Rima pod papežem Frančiškom le dočakali trenutek pobotanja.

* Foto: B.C, cerkev v Geghardu v Armeniji.

Notre-Dame, »lepotica brez poze«

Kot antitotalitarist je Joja Ricov dal skozi tako nacistično kot komunistično taborišče. Slednje na otoku Grgur, ki je sosed Golega otoka, in to kljub temu, da je bil med vojno partizan. Preziran od režima je pisal pesmi, članke, prevajal, urednikoval. Rojen l. 1929 na otoku Ugljan je umrl l. 2017 v Zagrebu. Še l. 2015 je bil gost literarnega večera v Novem mestu. Več o Ricovu v članku Zadarskega lista.

V knjigi Hrvatska duhovna lirika, ki jo je uredil Đuro Kokša (izšla l. 1968 v Rimu), najdemo tudi nekaj Ricovih pesmi, med njimi odlomek iz pesmi NOTRE DAME DE PARIS. Smo v Marijinem mesecu maju, notredamski požar še skeli, zato podajam prepis:


Joja Ricov

Iz »Notre Dame de Paris«

(...)

Toranj se penje u vis nijem i sebedostatan:
Zraka duha čovjekova koji se uputio u nebo
Prst koji otkriva Boga

Ova povorka zbratimljenih bifora
Ovaj govor horizontala u vertikalnom hodu
Slavje prihvaćena i sveravnajućeg Deusa

Epos odanosti i zanosa
Svevremenska mladost otkupljene zemlje
Psalam stoljeća

Kako da te obujmim
Na Senom ustoličena

Miroljubiva
Lepezo neugasivoga sunca

Ljepotice uglazbljena u tišini
Ljepotice bez poze

(Svijet je poza i nasilje
Glupost krvoločna) hoću mir
Hoću mir
Notre-Dame mira
Notre-Dame nevinosti

(...)

Foto: Eric Terrade, unsplash.com

Je EU zastava konfesionalna?

Jean-Luc Mélenchon, francoski levičar, je predlanskega oktobra od francoske vlade zahteval, da umakne evropsko zastavo izpred parlamenta. Takole je rekel: »Gospod predsednik, v Franciji nimate pravice vsiliti konfensionalnega simbola. Je republika, ne pa Devica Marija.«

V kraju Großer Heuberg na Baden-Würtemberškem stoji cerkev Marija - Mati Evrope. Sredi travnikov postavljena cerkev je moderna, naslovni kip v njej poznobaročni. Marija je prikazana kot kraljica, na steklu izza njenega hrbta je krog iz dvanajstih zvezd. Zvezdni krog seveda premočno spominja na simbol Evropske Unije. Da gre za duhovno vzporednico z Evropsko Unijo, vidimo iz rožnih venčkov, ki jih je moč tam dobiti: jagode so temnomodre, vrvica je zlatorumena (sličica spodaj).

Mélenchon se potemtakem ne moti. Evropska zastava ima močan konfesionalni pridih. Še več: v nevarnosti smo, da si katolištvo preko zastave nekako prilasti simbolno podstat Evropske Unije.

Poglejmo pobližje, kakšne konfesionalne pridihe razkriva Evropska zastava:

- najprej judovskega, saj je število 12 število dvanajsterih Izraelovih rodov;

- obče krščanskega, saj je 12 tudi Kristusovih apostolov, zvezdni krog pokaže na »ženo ogrnjeno s soncem« iz Apokalipse (Raz 12,1);

- na koncu še eminentno katoliškega, krog iz 12 zvezdic je Marijin simbol že dolgo, zlasti pa po letu 1830, ko so po Marijinih prikazovanjih Katarini Labouré začeli kovati čudodelne svetinje (sličica zgoraj), ki jih mnogi katoličani še danes nosijo v svojih denarnicah in žepih.

Toda Mélenchon se lahko tudi moti. Arsène Heitz, oblikovalec evropske zastave, naj bi na vprašanje, zakaj je zvezdic 12, ko pa članic Sveta Evrope takrat ni bilo 12 (pisalo se je leto 1955), odgovoril, da je zvezdic 12, ker je 12 število polnosti, pa ker je 12 zodiakalnih znamenj, pa – seveda, tega ne gre zanemariti – da je bilo 12 Herakljevih del.

Mélenchon in podobni rahlo kristjanofobični naj se torej ne vznemirjajo. Tu je zvezdoslovje, tu je grška mitologija, tu je - če hočete - kabala. Evropska zastava ni v nevarnosti, da klone grožnji konfesionalnosti.

Mélenchon in podobni rahlo kristjanofobični bodo mirno spali. Le na stran naj dajo podatek, da je Arsène Heitz bil goreč alzacijski katoličan in da je pri sebi nosil čudodelno svetinjo ter da je zapovrh priznal, da je prvi navdih za zastavo dobil prav od Marijinega simbola. Na stran naj dajo tudi podatek, da so takratni vodilni trije evropski politiki – Francoz Schuman, Italijan De Gasperi in Nemec Adenauer - bili katoličani in da je kakšen od jih kje na sebi zagotovo nosil rožni venček, zna biti, da tudi Marijino čudodelno svetinjo.

Povezave:

Mati Evrope https://maria-mutter-europas.de/

Čudodelna svetinja http://www.usmiljenke.si/?id=24&fmod=4

Wikipedia, EU zastava https://sl.wikipedia.org/wiki/Evropska_zastava

Apokalipsa, Žena ogrnjena s soncem https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Raz+12%2C1-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

Naša Gospa v plamenih

Dostojevski: »Lepota bo rešila svet.« 

Katalonski arhitekt Antoni Gaudí je barcelonski tempelj Sagrada Familia (gradijo ga preko sto let, dokončali naj bil ga pred letom 2030) najprej seveda zasnoval kot katoliški tempelj, ki ima prezbiterij, oltar, ladjo, kor, zakristijo. A obenem je načrtno delal na tem, da bi v njme mogli moliti ljudje, ki pripadajo drugim religijam, tudi onim, katerih vizija ne vključuje vere v osebnega Boga. Vprašal se je, kaj je univerzalna govorica božjega, presežnega, lepega. Odgovoril si je, da je to luč, svetloba, linije, ki svetlobo ujamejo in razporejajo. Odločil se je razkošno, kot še nihče pred njim, poseči po tej govorici.

Gaudí v svoji umetniški in duhovni intenci ni zgrešil. Ko sem bil oktobra 2017 nazadnje v Sagradi Familii sem se utopil v množico turistov z vsega sveta. Vseh ras in barv, mnogih prepričanj in ver smo se gnetli drug mimo drugega ter drug ob drugem ostajali v relativni tišini. Svetloba, kakor da smo pokriti z mavrico, nas je povezovala v čudenju. Linije navzgor, so nas skupaj dvigovale k Onemu, ki mu ne znamo dati skupnega imena, saj nenazadnje On presega vsa imena.

Katedrale po Evropi so kraji, kjer začutiš edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem. Po obisku katedrale spoznaš, kako prav je imel Dostojevski, ko je zapisal: »Lepota bo rešila svet.«

Mali čudež Naše Gospe v plamenih

Ko je gorela pariška katedrala Naše Gospe, sem bedel do enih ponoči. Gledal sem oddajo o požaru na italijanski državni televiziji, nato CNN in podobne, ves čas sem preverjal odzive na Twitterju.

Sredi nesreče je prišla tolažba. Začutil sem, da spet prvači edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem in si deli bolečino, ko nekaj lepega izginja v plamenih. Spet je prvačila k presežnemu nagnjena človeška narava. Za goli pragmatizem in materializem ni bilo prostora.

Naša Gospa je v svojem smrtnem krču kakor storila mali čudež za zedinjenje sveta. Kar je dobromislečega, je sočustovalo. Podobe mladih Francozov, ki so pobožno molili nedaleč od požarišča, so bile od svetovne javnosti sprejete z veliko simpatijo. Celo kakšni nesporno bojeviti ateisti so izražali bolečino in solidarnost ter odkrito svarili, da se za pravega ateista ne spodobi, da bi užival ob gorečih cerkvah.

Katedrala je simbol prvega reda

Katedrala ni samo lepota prvega reda. Je tudi simbol prvega reda.

Česa simbol? Že dolgo velja, da je katedrala tako simbol vere kot simbol zahodne civilizacije. Katedrala od sredine srednjega veka povzema:

• naše znanje (matematika, fizika, arhitektura,...);
• našo tehniko in delavnost (gradbeništvo, iznajdljivost, vztrajnost);
• naše hrepenenje po lepem (svetloba in linije, prostor za razlivanje glasbe);
• našo občestveno naravo (graditi katedralo počasi in s skupnimi močmi, v njej na bogoslužjih biti skupaj ne glede na stan);
• našo predanost drugemu (ko katedralo gradimo ali obnavljamo, da bi bilo v njej vsem lepo, ter da bi ostala zanamcem);
• našo duhovnost (splošen čut za presežno);
• našo odkrito vero v Kristusa (prostor za poslušanje Besede in evharistično slavljenje).

Na kratko: katedrala povzema posebno in zlasti za Zahod značilno simbiozo med vero in razumom, med mojim in skupnim, med človeškim in božjim. Katedrala je koda tega, kar kot civilizacija smo. Podobno kot Bachov Pasijon po Mateju ali Michelangelova Sikstinska kapela. In še bolj od njiju. Bach in Michelangelo sta na koncu individualna avtorja, katedralo (ali tudi kmečko podružnično cerkvico) gradimo počasi in s prispevkom mnogih.

V iskanju znamenj in prerokb

Ko zagori tak simbol, smo ljudje spontano šokirani. Čutimo, da ne gre le za les, opeko in kamen, ki izginjajo v plamenih. Tak prizor beremo kot »cahn«, kot znamenje, kot prerokbo o stanju in prihodnosti naše civilizacije. Naenkrat se prestavimo na simbolno raven. Sposobni smo globljih misli: Je to »cahn« naše dekadence? »Cahn« našega vstajenja?

Tovrstnega »simbološkega« odzivanja je bilo v zadnjih dveh dneh precej. Tudi v visoki politiki. Morda preveč. Venomer trezni Žiga Turk je zato tvitnil: »Simbol krščanske Evrope je vsaka cerkvica na vsakem griču. Krščanstvo je močnejše od enega požara. Ne stoji ali pade na par katedralah. Včasih je tragedija samo tragedija in ne politični simbol.«

Skrajneži: »Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.«

Seveda so hitro vzniknili poskusi, da bi tragedijo interpretirali po vzorcu spopada civilizacij islam vs. krščanstvo. Eni so bili brž prepričani, da je šlo za teroristično dejanje, drugim ni bilo težko na medmrežju poiskati in najti privoščljivih odzivov islamistično naravnanih osebkov, eni in drugi so kazali na misterioznega sprehajalca, ki je med požarom hodil po balkonu notredamskega zvonika.

Drži, da v zadnjem času v Franciji beležijo napade na cerkve, tudi zažigalne napade. Drži, da je pri teh napadih prisotna islamistična matrika, čeprav so lahko na delu tudi skrajni jakobinci ali pa zgolj navadni vandali. Drži, da se eno izmed gesel skrajne antiklerikalne levice glasi: »La seule église qui illumine est celle qui brûle. / Edina cerkev, ki razsvetljuje, je tista, ki gori.« (Berimo »razsvetljuje« kot parafrazo besede »razsvetljenstvo«.) Povedano drugače: podoba goreče cerkev je zlahka povzetek kakšnega od skrajnih prevratniških programov. Hipoteza terorističnega napada na Našo Gospo še ni povsem jasno in neizpodbitno ovržena.

Vse to je res in vse to je potrebno imeti v vizirju. Vendar delati iz goreče pariške katedrale nekakšno geostrateško tragedijo, ki naj nas mobilizira za dramatičen politični boj, ni na mestu.

* Besedilo je bilo objavljeno 17.4. na portalu domovina.je.
Foto zgoraj: Salamanca, stranska ladja katedrale (B.C.); spodaj: majice kot jih oglašuje in prodaja spletna stran no-gods-no-masters.com.