Pridiga o koncu sveta

Konec sveta bo 

Besedna zveza »konec sveta« takoj vzbudi zanimanje in vznemiri domišljijo. Svet je nekaj veličastnega in trdnega, kako ga je lahko konec? Ampak, kakor koli obrneš, nekega dne bo konec sveta. Že znanstvene napovedi so take. Sonce bo nehalo svetiti, vesolje kot tako se ohlaja. Nekateri napovedujejo, da se bo vesolje končalo, kot se je začelo – z velikim pokom.

Da je lahko konec sveta, so čutili naši starodavni predniki, ki še niso imeli spoznanja enega Boga. Opazovali so naravo in nebesne pojave. Videli so padanje zvezd, krvavo luno, sončne mrke, pešanje moči sonca v zimskih mesecih in dobili občutek, da svet ni povsem stabilen in da se lahko enkrat usodno sesuje. Značilno starodavno praznovanje zimskega solsticija je bilo povezano z željo in upanjem, da sonce še sveti in da kozmos obstane.

Nato med beduini Bližnjega Vzhoda nastopi razodetje in spoznanje enega Boga, s tem pa tudi dobimo jasnejši nauk o koncu sveta. Ljudstva Knjige (judovstvo, krščanstvo in islam) pričakujejo konec sveta, vendar tak konec, ki bo v znamenju Boga. Pravzaprav je konec sveta nekakšna zadnja stopnica, do velike dopolnitve, ko bo Bog »vse v vsem« (prim. 1 Kor 15,28).

 

Svet »mora« imeti konec

Do konca sveta »mora« priti, kajti le Bog je večen. Če bi bil svet (kozmos) večen, bi imel neko božjo lastnost na sebi in bi bil konkurent Bogu. Svet pa ni konkurent Bogu. Med Bogom in svetom je absolutni prepad. Bog je Stvarnik, svet je stvarstvo.

Svet je ustvarjen iz nič (ex nihilo) in Bog ga je naredil »izven« sebe. Učeno temu pravimo, da je Bog v odnosu do sveta transcendenten. Bog torej ni ustvaril sveta na način, da bi sam sebe »prelil« v svet; v smislu, da bi bila materija »božja« oz. »Bog v obliki materije«. Slednje je danes potrebno povedati, saj se tudi med kristjani lahko pojavi misel, da je narava »božanska«, »sveta«, skoraj enakovredna Bogu.

Naj na tem mestu opozorim, da nekatera sodobna ekološka gibanja gredo v smer pobožanstvenja narave. Tu hodimo po tankem ledu. Obenem ko naravo razumemo kot »sveto« in »živo« (film Avatar npr.), lahko človeka v njej razglasimo za parazita. Danes je misel, da je potrebno ščititi »sveto« naravo pred »pohlepnim« človekom pri kom že tako močna, da se odloča za nerojevanje otrok: češ, planet bomo rešili, če ne bomo množili parazitov (beri: ljudi).

Pravoveren pogled se glasi: svet in narava nista »božanska«, minljiva sta, le Bog je večen. Sta pa svet in narava enkraten in veličasten dar, ki ga kristjani zelo spoštujemo in negujemo.

 

Ponovitve sveta ne bo

Za razliko od vzhodnih verstev (hinduizem, budizem,…) ljudstva Knjige verjamemo, da ponovitve sveta ne bo. Če povemo grafično: vzhodna verstva razumejo zgodovino kot krog, mi, ki verujemo v enega Boga, pa kot daljico oz. vektor. Vzhodna verstva predvidevajo konec sveta in njegovo ponavljanje, mi pričakujemo konec, ki bo zares konec. Če povemo s starodavno podobo: pri vzhodnjakih kača grize sebi rep, pri nas kača polzi naravnost naprej.

Na osebni ravni tudi ponovitve življenja ne bo. Življenje ima vsak eno, edino, enkratno, neponovljivo. Ravno ker je tako – eno, edino, enkratno, neponovljivo –, ima naše življenje »žmoht«. Naše življenje je čudovito, je vredno, je svojsko. Če bi se ponavljalo, bi bilo manj čudovito, manj vredno in manj svojsko. Če bi se ponavljalo, bi od nas terjalo manj odgovornosti. Tako pa terja od nas maksimalno odgovornost, kaj bomo z njim storili.

Velikanska zmota je, ko nekateri kristjani začnejo verjeti v reinkarnacijo. Reinkarnacija je danes pač v modi. Nekateri res verjamejo, da so živeli več življenj poprej in da jih bodo živeli več potlej. Ampak naj bo jasno, da s takim verovanjem podiramo temelje krščanske stavbe. Ker znižujemo vrednost posameznega življenja, ker dušo preveč povzdigujemo nad telo (duša, ki se seli iz telesa v telo) in ker počasi z našega duhovnega obzorja odstranjujemo Boga Stvarnika. Pri reinkarnaciji Boga nadomesti nekak božanski mehanizem ponavljanja.

S tega vidika je potrebno preveriti tudi prakso pokopavanja z raztrosom pepela. Pogreb je krščanski, ko z njim izpovemo vero v enkratnost življenja in enkratnost vstajenja od mrtvih. Če pa s pogrebom namigujemo, da se življenje »ponavlja«, »vrača v sveti kozmos« (kar se namiguje pri raztrosu), smo lahko na poti, ki vodi izven obnebja krščanske duhovnosti.

  

Vprašanje »velike stiske« ob koncu sveta

Pisma napovedujejo konec sveta v kontekstu velike stiske (prim. evangelij za 33. navadno nedeljo: Mr 13,24-32). Velika stiska je kozmična, ko se majejo nebesne sile in so na zemlji potresi; je družbena, ko se napovedujejo nemiri, vojne in preganjanja; je verska, ko govorimo o času Antikrista. 

Velika stiska ob koncu sveta kot nekoč tudi danes vzbuja dodatno zanimanje in vznemirja še več domišljije. V filmski industriji imamo cel žanr, ki ovekoveči to poslednjo veliko stisko (apocalyptic&post-apocalyptic movies). Med verskimi skupinami imamo take, ki so prav »specializirane« za poslednje dni (Jehove priče npr.). Tudi trenutno epidemijo covid-19 nekateri (celo znotraj katoliškega občestva) izkoriščajo, da govorijo o skorajšnjem koncu sveta.

Pravilna drža

Kaj reči? Kot prvo, ponovimo z Jezusom: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Ko torej kdo izmed nas »določi« datum in uro konca sveta, že vemo, da dela napak. Povedano drugače: nisi Bog, da bi vedel, kdaj bo vsega konec! Povedano konkretneje: če vas kdo straši s skorajšnjim koncem sveta, mu enostavno ne verjemite. 

S tem v zvezi pomnim, ko so moji stari starši pripovedovali o tem, kako so enkrat sredi prejšnjega stoletja v neki vasi na Štajerskem začeli verjeti v skorajšnji konec sveta. Štajerci kot Štajerci: začeli so klati svoje krave, misleč, pa se vsaj dobro najejmo, preden pride konec. Tamkajšnji župnik je moral zelo ostro pridigati in okregati sejalce apokaliptične panike, da so se zadeve umirile (in krave ostale žive).

Kot drugo: konec sveta enkrat bo, naša osebna smrt je itak mali konec sveta. Ker je temu tako, se ni potrebno predozirati z apokaliptično paniko, tudi nezdrava radovednost (kdaj, kje, kako se bo zgodilo) ni na mestu. Bodimo vedno pripravljeni in mirno živimo naprej – to naj bo naša drža.

Kot tretje, bistveno: konec ni konec, na koncu je Bog. Po koncu sveta se ne ponovimo (kot učijo vzhodnjaki) in ne zgrmimo v nič (kot menijo ateisti), temveč se po koncu preobrazimo za gledanje Boga. Zaključek velike stiske in vse drame, ki ji pravimo življenje, je srečen: pri Bogu bomo.

* Pridiga je bila povedana 13.XI.2021 v okviru misijona v Cerkljah na Gorenjskem. Slika: prizor iz post-apokaliptičnega filma The Road.