Nekega 2. novembra je bil ubit Viktorin Ptujski

 

Od jeseni 2019 do jeseni 2021 sem se ukvarjal z Dioklecijanovimi preganjanji krščanstva, bolj natančno, s takratnimi dogodki v kosu Rimskega cesarstva, ki je slišal na starodavno ime Ilirik, še bolj natančno, z dogodki na antičnem Ptuju oz. v Petovioni. Osrednji lik, okrog katerega sem se vrtel, je bil Viktorin, voditelj kristjanov na antičnem Ptuju, škof, pisatelj, mučenec, verjetno žrtev Dioklecijanovih ukrepov zoper kristjane (skrčeno o njem na katoliska-cerkev.si). Vse to z namenom, da takratno dogajanje zajamem v roman, katerega naslov bo precej »viktorinovski«, se pravi, preroški, apokaliptičen, eksegetičen – Šesti pečat (prim. Raz 6,12-17). Besedilo romana je že na Celjski Mohorjevi, knjiga bo dana na svetlo v dveh ali treh mesecih.

Rekonstrukcija dogodka

Viktorin je bil ubit nekega 2. novembra, njegov god pa zaradi Vernih duš, ki se jih spominjamo 2. novembra, praznujemo 3. novembra. Katerega leta točno je bil ubit in kje točno, ni poročil. Najpogostejša domneva je l. 303 ali l. 304 (izročilo se naslanja na sv. Hieronima), ko v resnici zaznamo močnejši preganjalski val v Podonavju; najverjetnejša lokacija je sam antični Ptuj. Možno je seveda drugače: lahko je bil ubit v kakšnem od prejšnjih preganjanj, morda še pred Dioklecijanom. Lahko je bil odpeljan na sojenje iz Ptuja v kakšnega od panonskih upravnih središč in bil tam tudi ubit (kot npr. Viktorinov sodobnik sv. Kvirin, škof iz Siska, ki je bil sojen in usmrčen v Somobotelu). Tudi ni poročil, niti pripovedi ali legende, kako je sojenje potekalo in na kakšen način je bil usmrčen. Viktorinovega groba ni, prav tako ne nobene relikvije.

Ker sem torej rekonsturiral znan dogodek, ki pa se je zgodil na neznanem kraju, na neznano leto in na neznan način, sem se držal pravila: zapisati, kar je glede na takratne znane okoliščine in znane dogodke bilo najverjetnejše. Rezultat je bil: »romaneskni« Viktorin je bil sojen na Ptuju in ubit 2. novembra 303. Usmrčen je bil z obglavljenjem, truplo pa je bilo vrženo v reko. 

Pri rekonstrukciji usmrtitve sem se naslonil na bližnje primere. Podobno (obglavljenje, truplo pa vrženo v reko) sta bila namreč tisti čas ubita dva sosednja škofa: sv. Krizogon (Krševan) v Ogleju in sv. Irenej v Sremski Mitrovici.

Nasploh se je večina usmrtitev kristjanov v Iliriku in okolici Ogleja v Dioklecijanovem času dogaja v znamenju meča (obglavljenje ali smrtni vbod) in vode (metanje trupla v reko ali pa kar utopitev brez prejšnje rabe rezil). Živega so v teh krajih zažgali le cerkvenega lektorja (bralca beril) sv. Poliona iz Cibalije (današnji Vinkovci v Slavoniji). Da bi koga v bližnjih pokrajinah vrgli zverem (damnatio ad bestias), ni znano.

Viktorinovi spisi

O Viktorinovem življenju in mučeništvu torej ni poročil, niti pripovedi ali legende. Nam pa Viktorin daje, kar daje malokdo iz mnoštva antičnih mučencev – daje nam svoje spise oz. kar je od njih ostalo. Spisi (Razlaga Razodetja, O zgradbi sveta, O desetih devicah) seveda niso avtobiografski, temveč eksegetični (razlagajo Sveto pismo). Imajo veliko literarno-zgodovinsko vrednost, saj so prvi tovrstni spisi v zgodovini krščanstva, ki so napisani v »ljudski« latinščini in ne v »učeni« grščini. Četudi torej ne gre za biografske ali zgodovinopisne spise, vseeno lahko iz nji razberemo nekaj duhovnih, psiholoških, eklezioloških in zgodovinskih drobcev, ki nam pomagajo vsaj malo rekonstruirati Viktorina in krščansko skupnost, ki jo je vodil.

Iz njegovih spisov in iz omemb Viktorina pri drugih antičnih avtorjih lahko sklepamo:

- da je Viktorin Ptujski vodil za tisti čas dokaj veliko in staro cerkveno skupnost, katere ustanovitev seže v l. 200 ali še bolj nazaj;

- da je v skupnosti čutiti maloazijske, sirske in palestinske vplive; torej še ne moremo govoriti o navezanosti petovionskega krščanstva na oglejski in italski prostor, kar se zgodi kasneje;

- da je bil Viktorin verjetno drugi ali tretji škof na antičnem Ptuju;

- da je bil izobražen in je verjetno imel na razpolaga knjižnico s spisi krščanskih avtorjev;

- da se je spopadal z gnostiki in bil polemičen do judovstva ter tudi do rimske države; do države je bil nezaupljiv, kot bi pričakoval ponovno preganjanje, kar bi lahko bila posledica travme, ki jo je doživel v mladosti za časa Decijevih in Valerijanovih preganjanj kristjanov; ni pa opaziti, da bi se Viktorin ubadal ali celo spopadal z mitraizmom, ki je bil tisti čas na Ptuju zelo prisoten;

- da so se ptujski kristjani in on resno postili in bili naravnani preroško in apokaliptično; vedeli so tudi za datuma Jezusovega rojstva, ni pa dokazov, da bi bili med prvimi v Evropi, ki bi praznovali Božič; praznovanje Božiča na 25. decembra se začne uveljavljati šele stoletje po Viktorinu;

- da je Viktorin zagovarjal milenarizem, nauk, ki je bil kasneje obsojen kot herezija; ravno ta pečat krivoverstva na Viktorinu je kriv, da so se Viktorinovi spisi večinoma izgubili; izgubil pa se je tudi spomin nanj do mere, da se je dolga stoletja mislilo, da je Viktorin bil škof v francoskem Poitiersu (ker je bil napačno zapisan kot Victorinus Pictaviensis);

- da je imel precej izoblikovan socialni čut, kot danes pravimo ljubezni do ubožcev;

- da je verjetno bil domačin; o njegovem poreklu se je naprej domnevalo, da je bil Grk iz Aten, izobražen govornik; novejša dognanja se nagibajo v prid tezi, da je bil domačin iz panonsko-noriškega sveta, kjer je bilo ime Viktorin dokaj pogosto.


Viktorinova Petoviona

Tisti čas so krajevne cerkve, kakršna je bila petovionska, ki jo je vodil Viktorin, že imele trdno klerikalno in sinodalno strukturo ter skupno imetje. Gotovo si lahko na Ptuju okrog l. 300 predstavljamo kakšno domus ecclesiae (cerkveni dom z dvorano), verjetno tudi coemeterium (krščansko pokopališče) ter kakšno drugo skupno zgradbo. Poseben izziv zame je torej bil, kako te zgodnje krščanske objekte umestiti v prostor antičnega Ptuja. Arheoloških dokazov prav za »Viktorinovo cerkev« in za prvo krščansko nekropolo namreč nimamo. Kar je na Ptuju najdenega krščanskega ali domnevno krščanskega, je iz dobe po Viktorinu, ko je krščanstvo že uživalo svobodo. Ostanki dveh zelo zgodnjih cerkva so bili najdeni na Spodnji Hajdini in na griču Panorama, v vasi Rogoznica je bil najden krščanski svečnik.

Tudi tu sem se držal pravila najverjetnejšega: krščanske objekte sem postavil na rob antičnega Ptuja. Viktorin zelo verjetno ni deloval v objektih, ki bi stali na imenitnih lokacijah v sredini antičnega mesta (Vičava, grič Panorama, ob glavni vzhodni in zahodni vpadnici). Kot »alternativcu« mu je na verske pojave še kako pozorna rimska oblast verjetno dovolila imeti »farovž« kje na urbanem obrobju.

Viktorinov fizični izgled

Pri literarnem snovanju se za razliko od historičnega raziskovanja resno ubadamo z nekaterimi prav posebnimi vprašanji. Recimo, kako je nek lik fizično izgledal. Pri opisu Viktorina sem se držal, kar so nam že dali umetniki: najprej slikar Jakob Brollo z upodobitvijo svetnika v farni cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi, kar štejemo kot prvo upodobitev Viktorina Ptujskega na Slovenskem (druga polovica 19. stol.); nato kipar Viktor Gojkovič z izdelavo kipa, ki je postavljen med proštijsko cerkvijo in gledališčem na Ptuju (l. 2003).

Viktorin torej kot manjši človek, ne prevelike oči, ne preobilna brada, pa suhljat, saj se je trikrat tedensko postil. Ne grško-rimsko temen in ne germansko svetel, temveč noriško-panonsko rjavolas.


Uporabljena literatura

Osnovna literatura za spoznavanje sv. Viktorina Ptujskega, ki sem jo uporabljal pri pisanju romana Šesti pečat, je bila naslednja:

Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja in drugi spisi, Celjska Mohorjeva družba, 1999; prevod, uvodna razlaga in opombe Miran Špelič; prevedeni spisi v tej knjigi so: In Apokalypsin (Razlaga Razdodetja), De Fabrica mundi (O zgradbi sveta), De decem virginibus (O desetih devicah), Kronološki fragment in drugi fragmenti.

Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega. Zbornik razprav, uredil Slavko Krajnc, izdala Minoritski samostan sv. Viktorina Ptuj in Nadžupnijski urad sv. Jurija Ptuj, 2003

Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, 1986

Metod Benedik, Krščanstvo na Slovenskem v luči virov, Celjska Mohorjeva družba, 2016


* Foto: druzina.si, kip Viktorina Ptujskega, avtor Viktor Gojkovič