ponedeljek, 03. september 2018

Gospodarji trenutka



Čas je relativen, pravijo zlasti od Einsteina naprej. In res. Pred leti je neki slovenski duhovnik pripovedoval, kako ga je med zidavo novega pastoralnega središča »povozilo« in je »pregorel«. Časa je zmanjkovalo, denarja tudi; ostal je brez moči, zdelo se mu je, da ne on ne projekt ne moreta več naprej. To je povedal svojemu škofu. Škof ga je poslušal, na koncu pa mu »zaukazal« teden dni dopusta v toplicah. Duhovnik se je upiral, češ, saj vendar ni mogoče, da bi sredi najhujšega dela odšel na dopust. Zadeve bi se poslabšale, ljudje bi godrnjali. A škof je vztrajal. Duhovnik je šel v toplice.

Po dobrem tednu dni se je vrnil v župnijo in že v naslednjih dneh se je izkazalo, da je čas »relativen«. Naenkrat ga je bilo za vse dovolj. Nakopičene težave je duhovnik reševal z lahkoto. Kar se mu je prej zdel nepremostljiv problem, je bilo rešeno z nekaj preprostimi in hitrimi potezami. Kaj se je zgodilo? Pravi počitek in mirna molitev sta mu omogočila, da je spet postal gospodar pastoralnega trenutka v svoji župniji. Z drugimi besedami, čas je nehal gospodariti z duhovnikom, duhovnik je spet gospodaril s časom.

Papež Frančišek opozarja, da je edini gospodar časa Bog. »Mi smo lahko gospodarji trenutka, v katerem živimo. Toda čas pripada Bogu, ki nam daje upanje, da čas živimo,« je dejal v pridigi 25. novembra 2013, 1. februarja letos pa: »Smrt nas spominja, da nismo gospodarji časa.« Če čas pripada Bogu, kaj pripada nam? Nam je zaupano gospodarjenje s časom, kot je bilo v raju zaupano prastaršem: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28)

Kako torej v pastorali gospodarimo s časom? Kako si ga »podvržemo«? Si je morda čas »podvrgel« nas?

Ostanimo pri duhovnikih. Vemo: če ni duhovnika, ni zakramentov; če ni zakramentov, ni Cerkve. Ko se prične zmanjševati število duhovnikov, se zato nujno dogaja, da tisti, ki so, delajo več; samoumevno postajajo župniki več župnij; pogosto je njihova »kapela in pisarna« kar avto. Čut odgovornosti do Cerkve jih žene v nabite urnike in junaške podvige, denimo: dve poroki v enem dnevu, vmes pa pogreb; štiri maše v nedeljo, vmes pa organizacija skorajšnjega oratorija; spovedovanje doma in pri sosedih, vmes pa tri ure verouka in sestanek s ključarji ...

Toda ali smo prepričani, da na ta način duhovniki optimalno gospodarijo s časom? So gospodarji pastoralnega trenutka? Ali današnji nabiti duhovniški urniki res pomenijo pastoralno rast Cerkve? Odgovori na ta vprašanja niso besedna igra.



* Besedilo je izšlo kor uvodnik v revijo Cerkev danes (4/2018), katere tema je bila "gospodariti s časom". Foto: naslovnica dotične revije.

3 komentarji:

  1. https://media.gettyimages.com/photos/catholic-priest-art-cablao-jnr-walks-through-rubble-of-the-collapsed-picture-id450113851


    https://onepeterfive.com/wp-content/uploads/2016/08/Sainte-Rita-3.png

    OdgovoriIzbriši
  2. Novinar Vladimir Jerman je nekje zapisal: "Čas mineva, in vendar je edini, ki ostane," scenarist Luigi Arnaldo Vassalo, poznan kot Gandolin pa je rekel:" Čas je velik učitelj: škoda je le, da ubija svoje učence."

    Preobremenjen duhovnik tudi koristi pastorali, le sebi ne preveč. Je pa vendar junak današnjega časa. Zaradi takšnih duhovnikov Cerkev vseeno raste v času. Je temeljni kamen. Čeprav se nam zdi, da ne, so sadovi njegovega dela neizmerljivi v tem času. Takšen duhovnik se ne boji časa. Toda, pozor- kot pravi latinska modrost: "Vrč hodi po vodo, dokler se na razbije..."

    OdgovoriIzbriši
  3. Bo kar držalo da si morajo vzeti dopust. Morda tudi mi ki delamo, skrbimo za otroke in smo dejavni v župniji in še kje.

    OdgovoriIzbriši