O liturgiji, ljubosumno

Dobro je, da nas vprašanje liturgije razvnema 

Razprava okrog skavtske maše na Veliki planini, ki se je sprožila na spletu v prvi polovici februarja, je dala vsaj en velik pozitiven rezultat: na spletu polemizirajoče katolištvo (večinoma staro manj kot 40 let) je pokazalo, da ima rado bogoslužje (liturgijo), še več, pokazalo je, da je po starozavezno »ljubosumno« nanj.

To je zelo dobro. To veseli. To pomeni, da se tudi nove generacije katoličanov zavedajo, da premiki v bogoslužju niso »kar nekaj«; da je bogoslužje začetek in povzetek naše vere; da smo verniki v bogoslužji najbolj Cerkev; da premiki v bogoslužju pomenijo premike v oznanjevanju, v odnosu do sveta, nenazadnje tudi predrugačeno politično teologijo.

Drugo, kar vsaj mene ob priložnostno ponorelih števcih internetnega prometa (branenacesti.blogspot.si je imel v tednu polemike 6500 ogledov) veseli, je, kako se je odrezala mlajša pokoncilska generacija vernikov. Ta se sedanji liturgični formi ne bo odrekla. Zna jo tudi braniti. 

V zadnjih tednih sem se pogovarjal z več mladimi in mladimi odraslimi iz okolja skavtov, oratorijskih animatorjev in zakonskih skupin,... skratka, s takimi, ki se v svojih župnijah trudijo dati kaj več od sebe. V njihovih besedah sem zaznal, kakšen pa je to tudi direktno povedal, da so napad na skavtsko mašo doživljali kot nekak napad »na to, kar delamo«. Polemiko okrog maše so doživljali kot polemiko o tem, kakšna Cerkev bomo v prihodnje. Če povzamem: bomo jezna in v obrambni stolp zaprta Cerkev ali bomo Cerkev odprta za oznanjevanje svetu.

Scicolonejeva šola

Moj profesor liturgike na rimski univerzi Gregoriana je bil Ildebrando Scicolone, sicilijanski benediktinec, v tistem času rektor uglednega rimskega Liturgičnega inštituta sv. Anzelma. Naj omenim, da je na tem inštitutu iz liturgike doktoriralo tudi nekaj Slovencev: leta 1975 zdajšnji celjski škof Stanislav Lipovšek (na sliki), februarja lani pa stiški cistercijanec Nikolaj Aracki. Naj omenim še to, da Scicoloneja italijanski ultra-konservativci nimajo radi in ga na neki svoji spletni strani imenujejo »vreden učenec Lutra«. L. 2010 so njegov liturgični pripomoček Evharistija ustvarja Cerkev (link) v svojih polemikah raztrgali.

Scicolone je bil dober in zabaven predavatelj. Tudi zaradi sproščenega vzdušja v predavalnici še po 25 letih pomnim nekaj njegovih poudarkov. Namenoma navajam sledeče:

1 Liturgija ni prvenstveno človeško delo pač pa Božje

2 Reforma Cerkve se začne in konča z liturgično reformo

3 Liturgija je več kot ceremonija

4 Kruh ni za gledat, temveč za jest

Če skozi te nauke pogledam na polemike z ultra-konservativci, pridemo do nekaj zanimivih iztočnic za nadaljnjo razpravo. Žal ima razprava v Sloveniji to hibo, da na drugi strani nastopajo osebe, ki se (morebiti zaradi protinarcisistične varovalke) ne podpisujejo s svojim imenom. 

Poskušajmo jih razumeti

AD 1 Ultra-konservativci se 100% strinjajo s prvim poudarkom: liturgija je Božje delo. A zato mora po njihovem človeško v bogoslužju v drugi plan; človeštvo tolike Božje bližine in samih bogoslužnih darov ni vredno ali pa komaj vredno (od tod npr. njihovo vztrajanje pri obhajilu na jezik). Ultra-konservativci ne vidijo, da je možno in da je prav razmišljati v drugo smer: ravno ker je bogoslužje Božje delo, Kristusovo delo za naše odrešenje, je tako lepo biti zraven kot človek in sodelovati na svoj odrešeno človeški način; ravno ker je bogoslužje Božje delo, ga ne moremo zapreti med štiri stene in privezati za zlate svečnike ter mu predpisati treh natančno zloženih prtičkov.

AD 2 Ultra-konservativci so mnenja, da je sekularizacija nastopila, ker je Cerkev po 2. vatikanskem koncilu popustila v svoji trdnosti in trdoti ter se začela iti »dialoga s svetom«. Čeprav pri tem spregledajo veliko pokoncilsko rast Cerkve v Afriki in Aziji, niso povsem v zmoti. Kjer je katolištvo do konca popustilo »svetu«, ga danes skoraj ni več (npr. Nizozemska). Ker pa »se reforma Cerkve začne z liturgijo«, so tudi prepričani, da se bo katolištvo vrnilo v stare tire in ohranilo samo sebe, če se bo vrnilo k »maševanju po starem«. Dasi so v februarski polemiki s skavtsko mašo navajali pokoncilske liturgične predpise, naj nas to ne zavede. Njih ideal je predkoncilsko maševanje. Zadeva ne bi bila kdo ve kako dramatična, če se znotraj tega »pobožnega« ideala ne bi skrival teološki odpor do celotnega 2. vatikanskega koncila.

AD 3 Tipično za ultra-konservativce je, da liturgijo krčijo na ceremonijo. Ko rečejo, da nekaj »ni liturgično«, običajno pomeni, da nekaj »ni standardno ceremonialno«. Ceremonialnost je pomembna, ustvarja sozvočje in lepoto, psihološko nas sprosti, saj zaradi premišljene ceremonije pri bogoslužju nismo brezglavi in vemo, »kaj čemu sledi«. Toda ceremonialnost še ni vsa liturgija. Obstaja celo nevarnost, da ceremonija postane sama sebi zadostna - čemur pravimo ritualizem. Če ritualizmu dodamo še moralizem, dobimo farizejstvo, s katerim se je spopadal Jezus.

AD 4 Če bi Jezus hotel biti gledan, bi postal dragi kamen, diamant, biser. Postavili bi ga visoko na oltar in ga od daleč gledali. Ker Jezus hoče biti zaužit, je Kruh in Vino. Dobro je, da se spet nekoliko bolj vrača čaščenje Najsvetejšega in da na Slovenskem nismo popustili pri ohranjanju zunanjih procesij z Najsvetejšim. Toda bistveno je Kruh jesti. Gledati Ga je manj bistveno. Z ultra-konservativci pa se vrača razdalja do Boga in do Kruha. Z njimi se bo zlahka vrnilo »neješče« katolištvo janzenističnega spomina, katerega ideal bo vernik, ki si bo komaj upal dvigniti oči proti zlatim oltarjem; duhovnik, ki si bo komaj upal maševati.

Foto: Z bogoslužja ob sprejemu luči miru iz Betlehema, december 2013. Arhiv stega Rakova Steza 1.