ponedeljek, 02. oktober 2017

Katalonija? Težka bo …


Na dan katalonskega referenduma sem zaradi prehlada počival na toplem in imel zato čas po spletu spremljati dogajanje tako rekoč iz minute v minuto. Na slovenskem Twitterju je gorelo, na slovenskem Facebooku manj. TW intelektualci so tekmovali v izrazih solidarnosti do Katalonije, FB ljudstvo se je slikalo s sveže nabranimi gobami. Kritično misleči so protestirali, široke ljudske množice so se obnašale po željah politične elite: gledale so svoj popek in čakale, da z novicami iz Barcelone vred mine še en dan.

Špance imam rad. Dve leti svojega življenja sem preživel v Madridu. Katalonce imam rad. Iz okolice Barcelone izvira klaretinski red, ki mu pripadam. Tam, v mestu Vic, je Klaretov grob. Ohranjam stike z nekaj katalonskimi duhovniki in družinami. Ni mi šlo, da bi tokom dramatične nedelje špansko oblast označil za fašistično, kot je velela katalonska propaganda; tudi mi ni šlo, da bi Katalonce imel za anarhiste in fanatične nacionaliste, kot je velela španska propaganda. Enako se nisem mogel poistovetiti s tistimi našimi tviteraši, ki so preveč na hitro primerjali katalonsko zgodbo s slovensko, še manj s tistimi, ki so tamošnjo vodo vlekli na svoje tukajšnje levo-desne mline.

Katalonija nima mednarodne podpore. To je fakt. Na ta fakt je v nedeljo zvečer svoj silno samozavesten nastop pred televizijskimi kamerami postavil predsednik španske vlade Mariano Rajoy. Drugi fakt je, da velika večina Špancev niti v snu ne pomisli, da bi podprla katalonsko odcepitev in se sprijaznila s koncem večstoletne podobe španskega teritorija. Tudi v tem je moč Rajoya. Tretja inekcija njegovi triumfalnosti prihaja iz same Katalonije, saj tudi po tem referendumu ni jasno, koliko prebivalcev Katalonije zares hoče ven iz Španije. Smo prepričani, da bi jih na povsem legalnem in tehnično dovršeno izpeljanem referendumu bilo krepko čez 60 %? Ali vsaj krepko čez 50 %?

Katalonska zgodba je podobna slovenski, a zgolj podobna. Slovenci imamo od Trubarja naprej kontinuiteto jezika in počasi nastajajoče narodove samopodobe, katalonska tovrstna kontinuitetna črta je drugačna in bolj natrgana. Denimo, slovenski Slomšek in katalonski Klaret, oba sveta škofa, sta bila sodobnika, s tem, da se je Slomšek imel za Slovenca, čeprav je bil avstrijski škof, Klaret pa se je imel, kot se da razbrati iz njegove Avtobiografije, za „katalonskega Španca“ oz. za „Katalonca in Španca“. 

Ko sem pred dvajsetimi leti bil na kosilu pri neki katalonski družini v bližini Barcelone, sta starša med seboj govorila špansko, njuna otroka, oba študenta, pa med seboj katalonsko. Zanimivo, otroka, ki sta odraščala v demokratičnih šolah, sta od staršev, ki so odraščali v frankističnih šolah, zahtevala, naj govorijo katalonsko. Otroka sta se odločno upirala španskosti, označevala špansko vojsko za „okupatorsko“, starša pa nista videla posebnega nasprotja med španskostjo in katalonskostjo, čeprav sta imela grenke spomine na frankizem.

Hočem reči, Slovenci smo se jasno razločevali tako od Avstrijcev, čeprav smo bili stoletja z njimi v isti državni tvorbi, kot kasneje od Hrvatov in Srbov, pri Kataloncih pa je jasno razločevanje od Špancev poznejšega datuma in ni povsem primerljivo z našo diferenciacijo od sosedov. Še danes imamo del Kataloncev, ki pravijo, da so pravi Katalonci in pravi Španci obenem. Takega prepričanja je na primer stranka Ciutadans (Državljani), ki je – pozor! - v katalonskem parlamentu druga najmočnejša stranka.

Za Katalonijo bo težka. Še naprej jo čaka veliko dela navznoter. Izgradnja nacije, če hoče biti uspešna, mora biti počasna. Tako kot je počasna gradnja barcelonskega templja Sagrada Familia. Prehitevati časov ne gre. 

Tu so mnogi priseljenci španskih korenin; tu so katalonski „agnostiki“, ki na nacionalistični spopad Madrida in Barcelone gledajo z distanco, kakor na neko plemensko vojno; tu so zdaj tudi mnogi priseljenci iz arabskega sveta, katerih problemi so hudi, odkar je v njihovi sredi zrasla teroristična celica, ki je udarila v Barceloni; tu je Cerkev, ki nikakor noče razkola v svojih župnijah. Vse te je treba brez trikov nagovoriti s perspektivo evropske katalonskosti, ki pa ni sovražna do svoje iberijske korenine, ter jih dobiti na svojo stran. Ko bo končana ta trnova pot, bo na vrsti naslednja: pogajanja z Madridom ter iskanje zaveznikov po Evropi.

Španci se bodo morali sprijazniti, da Katalonci niso kača, ki je zrasla na njihovih prsih. Grehi kastiljskega nacionalizma proti Kataloncem so znani. Danes bi večina Kataloncev ne čutila odpora do Madrida, če bi v frankističnih časih ne bilo hudega zatiranja katalonskega jezika in kulture. Povprečen Španec gleda na povprečnega Katalonca kot na izdajalca domovine, ne vidi pa, da očetnjavo izdajo tudi tisti, ki na brata dvignejo svojo roko. Pendreki, pesti, škornji, gumijasti naboji, ki so dramatičnega 1. oktobra 2017 butali v Katalonce in Katalonke, da je škropila kri in se lomile kosti, so sramota in izdaja najčistejših idealov Španije.

Za Katalonijo bo pot do lastne države težka, a po mučeniškem paradoksu bo od zadnjih dogodkov vendarle nekoliko lažja. Španska „policijska gverila“, kot jo je označil Xavier Novell, škof v Solsoni, je prelila katalonsko kri. Hvala Bogu ni bilo mrtvih, toda tudi kri ranjenih bo „delala“, čeprav bodo mediji molčali.


* Foto: skupno kosilo prebivalcev neke četrti v katalonskem mestu Vic, ki leži severozahodno od Barcelone. Vir: Twitter, Casal Claret.


8 komentarjev:

  1. Tudi jaz sem poznal po kakega Katalonca in Katalonko. Nikoli, ampak res nikoli, tudi v hecu, nista pozabila ob nazivu 'Španec-Španka'odreagirati z odločnostjo, da nista Španca in tudi NIKOLI ne bosta. Dolga leta pred tem sem tudi sam, ali s kolegi, ko smo šli kam izven države, na vprašanje vedno odgovorili, da smo iz Slovenije. Na neumne poglede smo pojasnili: "Ob Italiji, pod Avstrijo." In se je vztrajnost izplačala, dobili smo državo.

    Poznal sem nekaj Kosovcev, in vedno so nekaj šepetali med seboj. Počasi sem izvedel: "Kosova republike!" Tudi sam sem potem vedno izrekel ta urok - in izplačalo se je: imajo svojo državo.

    Tudi 48 milijonov Kurdov že dooolgo čaka nanjo, in zdaj se je začelo: izplačalo se bo, četudi bo mnogo let stiske. In tudi Katalonci bodo imeli svojo državo, če bodo le plačali ceno zanjo.

    Da pa so Španci taki fašisti, pravi prasci, pa se ni začuditi. Čudi se, kdor jih ne pozna po zgodovini. Te zveri krščanske, ki so pobile pol Južne Amerike, prevarale tamkajšnjega kralja in ga zadavile, ter s prevaro ukradle stotine ton zlata, s katerim so prevlekli gradove in cerkve v Španiji, so še vedno iste nature. Poleg tega so docepljeni z 900 leti vladavine islama. 900 let so bili taki revčki, da so jim muslimani kožo strojili. Torej jim Erdoganove in 'prerokove' metode niso tuje, in res: lahko se zgodi, že ta teden, da udarijo s tanki v Katalonijo. Ker so kristjani in so fašisti.

    Razmišljal sem o najbolj krščanskih deželah na svetu: najbolj pasje so, največ strahotnega kriminala imajo, uporov, ali pa so ves rod državljanov in vlad - lažnivci. Kot primer si poglejte Brazilijo, Mehiko in Hrvaško. Vsi imajo zveneča katoliška imena, same Glorije, a morala jim je: ŠPANSKA vas! Španska, hehe, glej, glej. Španska vas pri nas pomeni, da pojma nimaš, kaj je res in kaj je prav.

    Kaj pa naša Cerkev? Se je kot Kristus postavila na stran pravice? Je ona nad človeško pravičnostjo, skupaj z Očetom? Najbrž da ne bo kaj dosti glasu, ker jih še zdaj žre odcep Vzhodne Cerkve in še luterancev. Te so potem klali, da ni za povedat. Tega klanja so-kristjanov je bilo toliko, da so sčasoma milijoni zapustili vero. To je pač 'Kristusova demokracija' po katoliško. Če jo prevedemo v družinsko življenje, ki ga tako častimo, bi šlo takole:

    Sin po končani šoli in puberteti želi oditi malo na svoje, oče pa ga pretepe kot psa, mati ga žali, mačka ga ugrizne in sestra mu kahlo na glavo zlije. To je pač posledica samoodločbe, ki jo doživiš med katoliki. Še če gre kdo za duhovnika ali redovnico, pogosto doživi tovrstno dobroto od svojih staršev in žlahte. Kere zverine. Jezus prav pove, kako jih je treba 'ljubiti', če želimo biti Njegovi učenci.

    Kaj smo se naučili do tukaj: svoboda se vedno plača s krvjo. Brez krvi ni Odrešenja in ni samostojnosti. Sveta Favstina K. pravi, da je treba Odrešenje plačati s krvjo in 'krvjo duše'.

    Zadnji stavek Brane prav pove: " ...toda tudi kri ranjenih bo „delala“, čeprav bodo mediji molčali." Točno tako: kri je stekla in ni več poti nazaj, sicer je tekla zaman. Vsak fašizem pa se konča z grenko lekcijo za fašiste. Zato bodo na koncu Španci zagrenjenci, kot je naša ljube Cerkev zagrenjena, ko vidi evangeličanstvo, kako solidno cveti po svetu.

    Kdor ne vidi povezave med Potjo Domov in Kataloci, je versko invaliden, brez vizije, ki bi jo moral imeti in jo je Jezus oznanil. Kdor pa to vizijo ima, lahko zdrži karkoli in postopoma doseže svoj Cilj.

    OdgovoriIzbriši
  2. Napaka zgoraj. Največ umorov imajo te krščanske dežele, ne uporov. Pa lahko noč.

    OdgovoriIzbriši
  3. Še en zanimiv aspekt te teme: našo osamosvojitelji so do Kataloncev zadržani,

    "... Kučan pa sanja o katalonski neodvisnosti in ima še zmeraj nočne more zaradi slovenske osamosvojitve."

    http://reporter.si/clanek/slovenija/maja-suncic-vsi-smo-katalonci-537351

    OdgovoriIzbriši
  4. V zapisu se je Branku prikradla drobna a pomembna napaka. Vsi Slovenci smo bili Avstrijci, ker tedaj ni bilo Avstrijcev, ki jih poznamo danes, temveč so bili Nemci.
    Avstrijske narodnostni pravzaprav ni bilo in je - pogojno rečeno - tudi danes še ni v enakem smislu kakor smo Slovenci in so Nemci in so Čehi.

    OdgovoriIzbriši
  5. Med delom skočil novice pogledat. Nekateri kristjani nosijo tisti islamski 'N', da so Nazarečani (to je rod, ki je zavrnil Jezusa), jaz pa pravim, da so Katalonci žive face in je Bog z njimi. C in my heart:

    http://www.zurnal24.si/svet/solze-policistov-v-kataloniji-298007

    OdgovoriIzbriši
  6. Španski fašizem sredi Evrope:

    http://www.zurnal24.si/svet/vrgli-so-jo-po-stopnicah-jo-grabili-za-oprsje-298029

    OdgovoriIzbriši
  7. Vsi vemo, da je po čudežu fašist Franko obdržal bodočega kralja živega in ga vzgajal v diktatorja - sicer odlašal z njegovo umestitvijo - a ko je po Frankovi smrti Karlos le postal kralj - je uvedel popolno nasprotje Frankovega režima: demokracijo.

    Od tod iluzija, da je Španija demokratična država, a če imaš 900 let islama za podlago, ne moreš biti demokrat, kar kaže tudi Karlosov sin Filip VI. Španski, ki je glede na zadnje izjave spet Frankovega kova.

    Keri kristjani, že Karlos je bil ženskar, Španci pa so še vedno Španci izpred 1000 let, ker je krščanstvo le preobleka za neka hotenja.

    Reši se, kdor se more, Jezusov Evangelij nima veze s vsemi temi politiki, ki se hinavsko križajo, zraven pa tepejo starke in deco. Tudi v naši vladi je nekaj takih 'kristjanov', ki vse bolj 'trenirajo strogost', sami grešijo, če so TV kamere prisotne pa gredo v prvo vrsto pri maši. Tako je že od nekdaj. Bogi svetniki.

    OdgovoriIzbriši
  8. Kakor smo leta 1955 obirali koloradarje za komuniste in tiste rdeće ličinke, tako tudi zdaj obiramo "muhe" za rdeće prasce v koritu - nikdar situ ! B O G varuj Katalonijo ! Barcelona naprej !
    Mi pa reveži kot 1955, glavno da so velenjski komunisti 745 kristjanom leta 2017 na pikinem dnevu dali na grob veliko rdećo zvezdo, ki je do sedaj NI bilo; res se vraća 9. maj 1945 !

    OdgovoriIzbriši