torek, 1. avgust 2017

Kritika klera


Za Petrovo samo trije novomašniki 

Ko sem l. 2002 na Nikodemovih večerih odpredaval na temo Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja, se je dvignila roka enega od tam navzočih bogoslovcev. Fant, ki je kasneje postal odličen duhovnik in danes vodi večjo pol urbano župnijo, je postavil preprosto vprašanje - vprašanje, ki ga noben predavatelj ob koncu predavanja noče slišati: „Kaj si nam hotel povedati? V čem je point?“

Mislim, da se bogoslovčev „v čem je point?“ ni nanašal toliko na vsebino teme, ki je bila res mejna a še vedno pravoverna, temveč bolj na dramatičnost sporočila, na stil podajanja, ki je bil - Italijani bi takemu slogu rekli „sfrontatezza“ - skoraj nesramno odkrit. Skozi vprašanje se je izrazil tudi strah pred brezkompromisnim prevejanjem duhovništva. Češ, pustimo duhovnika pri miru, da ne zrahljamo temeljev cele hiše.

Letos se je Cerkvi na Slovenskem zgodilo, kar se je prej ali slej moralo zgoditi. Na Petrovo samo trije novomašniki. Zadeva kliče k refleksiji. Če kdaj, je zdaj, ko slovenski duhovniki statistično izginjamo, napočil čas za odkritejšo razpravo. Toda kako jo opraviti, ko v Cerkvi lahko kritično reflektiramo o železniških tirih in mostovih, o vagonih, o kretničarjih, o postajališčih ob progi, o zavarovanih in nezavarovanih prehodih, ne smemo pa kritično reflektirati o lokomotivah, se pravi, o voditeljskem sloju, o kleru? Je kje kak sistem, ki lahko na dolgi rok zdrži, ne da bi preverjal svoje voditelje?


Razbajkati duhovništvo?

L. 2002 smo na Nikodemovih večerih opravili poskus tovrstne odkrite javne razprave. V predavalnici je stvar kljub bogoslovčevemu vprašanju dobro izpadla, ni pa imela odmeva v katoliških medijih. Moje razmišljanje o duhovništvu je krenilo iz dveh močnih izhodišč: kriza duhovnih poklicev na Zahodu in sporočilo razvpitih duhovniških afer, s svežo bostonsko pedofilsko afero na čelu (o kateri se takrat pri nas še ni pisalo). V razmišljanju sem predvideval nadaljnjo poglobitev krize duhovništva, tako po liniji števila duhovnikov, kot po liniji duhovniške identitete. Krizo identitete nakazujejo velike duhovniške spolne afere, ki niso bile podtaknjene od zunaj in so se zgodile v okolju verske svobode. Dekadentnost določenih duhovniških krogov seveda ne sme biti pripisana vsemu duhovništvu, je pa znamenje, mimo katerega ne smemo iti.

Govoril sem, da je v družbi, deloma pa tudi v Cerkvi, duhovništvo prišlo pod „kladivo demitizacije“. Kaj zdaj? Bomo šli v formacijo želve? So teologi, kot je bil Švicar Herbert Haag, ki menijo nasprotno. Nobenega skrivanja za ščiti! Demitizacija duhovništva je nujna in moramo z njo iti do konca, tako rekoč do odprave sedanjega „duhovniškega mita“, nato pa vzpostaviti nov tip duhovnika in duhovnice, podobnega antičnemu poročenemu starešini.

Sam sem se naslonil na našega Antona Trstenjaka (ki je namesto demitizacija uporabljal krasno slovensko „razbajkanje“). Trstenjak se z radikalnimi postopki demitizacije ni strinjal, a obenem je videl potrebo po očiščenju in „spreobrnjenju duhovniškega mita“. Gre za „novozavezno“ spreobrnjenje tako od poganskih (magizirani duhovnik) kot od starozaveznih tempeljsko-institucionalnih primesi. O „spreobrnjenju“ je bistroumni Trstenjak razmišljal sredi sedemdesetih, ko se je zdelo, da slovensko duhovništvo kljub komunističnih kletki zmaguje na vseh črtah (ogromno novih maš, ogromno mladih okrog duhovnikov, rastoči prestiž, smešna jeza partije,...). Razmišljanje sem s pomočjo Trstenjaka in papeževih naukov zaključi z veselejšo tezo, in sicer, da je radost služenja Bogu in ljudem tista alternativa, ki bo duhovništvo očistila in obdržala.


Si Judež, če kritiziraš kler?

Ne Plenarni zbor (t.i. sinoda, 1999-2001), ne kasnejše pastoralno-teološke refleksije (PiP, 2012) se niso lotile poglavja o stanju slovenskega klera (bivanjska kakovost duhovniškega življenja, raven čustvenega zadovoljstva, zdravje in stopnja izčrpanosti, celibat in molitev,...). Kot urednik revije Cerkev danes vem, da je najtežje sestaviti tisto številko, ki bi reflektirala dejansko stanje duhovnikov. Tako sem na primer v zadnjih letih dvakrat poskušal sestaviti tematsko številko o duhovniški ekonomiji, pa mi ni uspelo najti piscev.

Zakaj je temu tako? Zato ker pri nas notranja cerkvena kritika, ki postane javna, diši po judeževstvu. Dočim je na Nemškem „Kirchenkritiker“ skorajda cerkveni poklic. Nekoliko skrajni primer takega „poklica“ je Eugen Drewermann, duhovnik in psihoanalitik, ki je v osemdesetih laboratorijsko razgradil „duhovniški mit“. L. 1989 je šokiral svet in Vatikan z delom Kleriki. Psihogram nekega ideala. Knjigo smo imeli v našem semenišču (v centru Rima, dva lučaja od Vatikana) v dnevni sobi. Spogledoval sem se z njo, prebral pa je, mlečezobec, nisem. Ne vem, morda sem se bal, da me bo razbajkala in prikazala kot kripto-histerika.

Pri nas, kjer imajo nekateri težave že z ostroumnim in umirjenim Paulom Zulehnerjem, kak Drewermann ne bi preživel. Po eni strani bi ga ves čas cukali za rokav prebrisanci iz „naprednih medijev“, na FDV bi mu ponudili mesto izrednega predavatelja, a na koncu bi se držali gesla „po uporabi zavrzi“ (kar so na nek način storili s cerkveno kritičarko Vido Žabot); po drugi strani bi ga cerkveno občestvo stigmatiziralo in izoliralo.


Oklofutanec, ki za povrh klofuta sam sebe

V cerkvenih logih se namreč pogosto sliši, da mi duhovnikov ne bomo kritizirali, saj jih že dovolj kritizirajo ateistični mediji in zapriseženi antiklerikalci. To je res. Zlasti v Sloveniji je tako. Kot grob molčijo o vrlinah Cerkve, na rep avionov bi obesili parole o njenih grehih. Duhovništvo je po nezavednem mehanizmu grešnega kozla redno uporabljano za „čiščenje“ obče družbene kloake. Predvidevati nam je, da bodo mediji ob naslednji duhovniški aferi na imenu enega duhovnika uporabili vsa tista purgativna sredstva, ki jih niso smeli in hoteli uporabiti ob smrti igralca Gašperja Tiča. Bolj so bili tiho pri igralcu (danes mitiziran arhetipski poklic), bolj bodo hudi pri duhovniku (danes demitiziran arhetipski poklic). Taka je njih logika in njih beda. Zato: zakaj bi v Cerkvi sami sebe klofutali, ko nas že klofutajo drugi?

Problem je tudi ta, da ima pri nas, starodavnih prepirljivcih, beseda kritika negativni predznak: kritika = pranje umazanega perila; kritika = sesuvanje bližnjega; kritika = gnili rumeni tisk. Izvorno pa kritika ni nič drugega kot razumska presoja.

Pravimo, da se klin s klinom izbija. Če hočemo slovenskim antiklerikalcem izbiti klin, bomo to učinkovito storili, ko bomo sami gojili resno in poglobljeno kritiko kleriškega stanu. Še enkrat: tu ne gre za pluvanje v lastno skledo in za privoščljivo raziskovanje osebnih slabosti duhovnikov. Gre za korajžno pastoralno-teološko refleksijo po dokaj objektivnih parametrih. Te refleksije sicer v zaključenih cerkvenih krogih ni malo, a je slabo rodovitna, ker je premalo odprta, premalo javna.

8 komentarjev:

  1. Odlično, Brane! Ravno do meje, da boš še nekaj časa preživel. No, sam sem šel morda preko te meje, a je še vedno to Ljubezen, četudi je včasih boleča. Zanimivo, včeraj sem objavil ta čivk, ti pa danes tale blog. Skupaj pa bosta kar nekaj dala: Berite 40. čivk:

    http://bozjicivki.blogspot.si/2017/07/4o.html#comment-form

    Glede razbajkanja duhovništva: tudi sam sem nekoč srečal g. Trstenjaka, in zdi se mi, da bi se danes krepko gladil po glavi in vzdihoval. Sam se z razbajkanjem ne strinjam, kajti resnično, ČISTO duhovništvo je tudi mistika, je nekaj, kar današnji duhovnik še sluti ne, in zato gre človeku na jok. Na Vzhodu so se zgledni duhovniki držali pomembnega načela: 'Ko si sam, se obnašaj, kot da je s teboj mnogo ljudi, ko pa si z ljudmi, se obnašaj, kot da si sam.' S tako askezo duhovniški ego in tudi skriti grehi nimajo toliko moči.

    Nikar se ne trudi(te) demitizirati duhovnika. To se kar sam, kadar je nečist v srcu in negoreč in tak, kot je napisano in od Jezusa Gospoda neštetokrat prekleto, po sv. Brigiti Švedski, in še kateri.

    Ko pa je duhovnik RESNIČEN, ko je v Ljubezni z Gospodom in je umrl za ta svet, ga prekrije nekaj nedoumljivega, mističnega, Božjega. Take osebe ni moč doumeti, zato je pri opazujočih sama po sebi nehote 'mitizirana'. Razbijati to auro je hud greh, kajti to počne vsak ateist in tudi lažni kristjan.

    Rešitev: kdor osebno ne služi kakšnega Gospodovega svetega, s katerim je intimno povezan, je NIKAKRŠEN oziroma pozunanjeni duhovnik. Ker nima prijatelja med Sredinki. Iz te diagnoze lahko zaključimo, v kakšnem resnično globokem podnu je danes duhovništvo. Samo nekateri starejši mu še rešujejo aureolo, aureolo v Božjem, ne nadškofovem smislu (ki mu aureole niso všeč. ??)

    Ne gre se za razbijanja kakih duhovniških mitov, ker bi s tem razbijali tudi atmosfero s. Pija, Vianeja in Mandića; ampak se gre za to, DA TI POSTANEŠ SVETNIŠKI. Potem bo šlo vse v pravo smer.

    Ženi pa se nikar, čeprav te mika.

    Pa Bog nam pomagaj.



    OdgovoriIzbriši
  2. Mnogi slovenski katoličani, predvsem tisti, ki tesneje sodelujemo s Cerkvijo in duhovniki, hrepenimo po kritični presoji delovanja slovenske cerkve in duhovnikov. Osebno si želim, da bi zmogli očistiti "navlako sveta" in se pričeti generalno ukvarjati z bistvenim. Z uresničevanjem Jezusovega nauka, ki je tako jasen in preprost. Želim si, da bi vas v toku priprav na vaš poklic naučili, kako biti duhovniki v tem času in prostoru. Teološki študij vam daje ogromno teoretičnih znanj. A pri opravljanu svojega poklica-poklicanosti ste pogosto tako oddaljeni od potreb današnjega šloveka. Potrebna je refleksija o tem, kaj se prične dogajati z duhovniki, ko prva "zaljubljenost" mine, ko je realnost poklica in župnij težka. Ko je mnogo slovenskih duhovnikov samih, brez potrebne podpore in druženja s soduhovniki. Molitev je super. A Bog nam je dal tudi glavo, roke in noge. In kar lahko opravimo mi, tega on ne bo namesto nas.

    OdgovoriIzbriši
  3. Madonca kaj, Hlca pa dobro pove! Včasih je en sendvič boljši od molitve.

    OdgovoriIzbriši
  4. Morda bi si prebrali še 42. čivk:

    https://bozjicivki.blogspot.si/2017/07/4o.html#comment-form

    Včeraj pa sem zgoraj napačno napisal 40. namesto 41.

    Pa Bog nam pomagaj.

    OdgovoriIzbriši
  5. Branetu Cestniku čestitam za konstruktiven in super zadnji blog, evo, roke. To je vredno veliko.
    Čudi me le, da ob takšni branosti bloga po celi Sloveniji, prebirajo ga duhovniki, škofje, teologi, predavatelji na TEOF, krščanski filozofi, tvorci PIPa in ni nobenega odziva od vas, nobenega glasu, niti bu ? Kako je to možno ? Boleče je videti to smrtno tišino, kot do naših svetnikov in mistikov.
    Kje ste sedaj, kaj porečete ? Nekaj ne valja tukaj.

    Vse dobro želim bralcem bloga, Dominik

    OdgovoriIzbriši
  6. Brez dvoma je problem pomanjkanja duhovništva in odsotnost notranje refleksije problem Cerkve same. V to se outsiderji nimamo kompetence spuščati.

    Toda,
    Branko: "To je res. Zlasti v Sloveniji je tako. Kot grob molčijo o vrlinah Cerkve, na rep avionov bi obesili parole o njenih grehih."

    Menda ja! To je pa le tudi naša (outsiderska) stvar, saj se Cerkev ne drži zgolj religije in servisa vernikov. Cerkev hoče biti pametna tudi navzven. In če je tako, potem si tudi zasluži totalno kritiko.
    Resnično! Če nekdo verjame v mitska bitja in mi potem pamet soli, mu verjamem ravno toliko, kot verjamem politiku, ki pravi da je v banko vložiti eno milijardo in potem prodati za le četrt milijarde,
    čisto v redu zadeva.

    Če pa nimam prav in bog vendarle je, pa še vseeno drži, da Cerkev, klerik, Branko, niso njegovi lastniki. Niti ne morejo biti njegovi razlagalci. Certifikat, ki si ga napišeš sam, pač ne velja.

    OdgovoriIzbriši
  7. Ne želíte, moji bratje! de bi vas velíko učenikov bilo, ker veste, de si hujši sodbo nakopavate.

    Itak.

    OdgovoriIzbriši
  8. Lepa teorija, a žal brez nujne praktične ponazoritve, kako naj bi se ta teorija uresničevala.

    Še vedno ostaja tisto vprašanje: „Kaj si nam hotel povedati? V čem je point?“

    OdgovoriIzbriši