torek, 25. julij 2017

Ko pride puberteta, odidejo


Pred dnevi sem se pogovarjal z enim izmed tistih tisočih slovenskih očetov, ki imajo svojega otroka vpisanega v kakšnega od vrhunskih športnih klubov. Njegov sin že pred svojim desetim letom starosti kaže izjemno zagrizenost za trening, ki je štirikrat tedensko, ter talent za nogometno igro. „Toda kaj to pomaga, če pa, ko pride puberteta, jih več kot polovica noče več trenirati. Včasih je tak, da najbolj nadarjeni najprej odidejo,“ mi pove oče.

„Ko pride puberteta, odidejo.“ Kje sem že slišal to poved? Slišal sem jo že pri gasilcih: „Male še držimo na vajah, mladincev pa več ne.“ Slišal sem jo od šolske zborovodkinje: „Po dvanajstem letu nočejo več peti v zboru.“ Slišal sem jo od stotine slovenskih župnikov: „Po birmi jih več ni.“ In slišal sem jo od premišljevalcev v naši skavtski organizaciji. „Največ jih izgubimo v prehodu iz čete v klan, pa tudi že prej.“

Kaj za ena zverinica je puberteta, da dela toliko preglavic šolnikom, župnikom in prostovoljnim mladinskim delavcem, med katere se štejemo tudi skavtski voditelji? Kakšne vrste lisica je, da nam iz naših kurnikov odnese toliko kokoši?

Ko so enkrat vprašali znamenitega milanskega kardinala Martinija, zakaj mladi po birmi odidejo iz župnij, je podal štiri razloge. Navajam jih po spominu:
- ker je normalno, da pri tej starosti odidejo iz dosedanjega otroškega okolja;
- ker doživljajo svojevrsten čustveni in socialni obrat, ki mu odrasli komaj sledimo;
- ker doživljajo velik pritisk potrošniške družbe, da bi se ravnali po nje vrednotah;
- ker jim v svojih strukturah ne znamo ponuditi nečesa več za njih mladostniško dobo.

Če kardinalove ugotovitve naobrnemo na skavte, lahko razmišljamo v naslednjih štirih korakih:

1) Res je normalno, da izvidnik in vodnica (IV) prerasteta to, kar jima daje četa. Če ju četa preveč drži v „fazi otroka“, čete več ne bosta marala in bosta komaj čakala, da se je osvobodita. Tu ni nič narobe. A kje je rešitev? Rešitev je v kakovostnem vodništvu. Kot vodnika (ko nista več „otroka“, nista pa tudi ne povsem „odrasla“) naj se dobro počutila v skavtski koži tudi pri njunem petnajstem letu starosti.

2) Zavedati se moramo, da so mladi med trinajstim in petnajstim letom starosti čustveno in spolno vse bolj prebujeni. Glavna postaja klapa sovrstnikov. Odločajo se za poklic. Zapuščajo svoje dosedanje okolje in se odpravljajo v srednjo šolo tudi daleč od doma. Te spremembe so lahko obenem navdihujoče in utesnjujoče. Zdaj potrebujejo take skavtske voditelje, od katerih se bodo počuti razumljene, občudovane in spremljane.

3) Moč porabniške družbe na pubertetnika z leti ne pojenja, temveč raste. Tu so zdaj še „pametni“ telefoni in socialna omrežja s svojimi „zahtevami“, da je pubertetnik čim bolj „všečkan“, takorekoč „popoln“. Porabniška družba se nam zdi ne lisica, pač pa kar zmaj, saj ima izredno moč nad miselnostjo najstnikov. Verjetno je prav ta zmaj glavni vzrok, da toliko izvidnikov odide iz skavtstva. Toda skavti smo sv. Jurij, ki s sulico zmaja prebode skozi gobec. Četudi med otroci ne bomo priljubljeni, moramo vztrajati v anti-vrednotah porabniške družbe.

4) Naša „struktura“, da zadržimo najstnike je klan. Vedno znova se bomo morali vprašati, kaj je z našimi klani? Kaj z našo metodo PP? Pri tem moramo paziti, da se ne počutimo preveč krive in nesposobne. Morda se bomo morali navaditi, da bodo klani enostavno manjši. Vsaj dokler celotna pubertetniška in mladinska kultura ne bo izšla iz porabniške hipnotiziranosti in postala spet bolj „popotniška“.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (julij 2017). Foto: dvig jambora, arhiv stega Rakova Steza 1.

7 komentarjev:

  1. Eden glavnih vzrokov je začetek takšnega ali drugačnega spolnega življenja. Zaradi tega so bile nekoč cerkve ločene na levi in desni del, zato so bili razredi v šolah ločeni. Zato še danes kmet mlade prasce loči od mladih prasic: bolje uspevajo in bolj zdravi so. Naši pa so vse bolj kilavi; po raziskavah šolske stroke je današnji mladostnik prava špehnata grinta proti tistemu pred 30 leti. Tudi moralno je tukaj nekje, a se sam ni nič kriv za to.

    Ko mladostnik pri 12h začne spolno živeti, je vsega konec. Posebej, ko gleda 'tiste stvari' na lastnem telefončku, ki mu ga je dedi kupil. Tisti redki, ki so tako zelo zaljubljeni v nek šport, ki so ga vadili že pred 12. letom, in so uspešni, pa imajo možnost, da se rešijo tega brezna. Včasih je to storila vera, danes pa te moči nima več, kar tudi sama ni prav nič svetniška.

    Tu je tudi odgovor, zakaj povprečen osebek, tako moški kot ženska, še posebej pa ženska, med 12. in recimo 75. letom pravzaprav nista učljiva, še posebej duhovno ne. Če jih že zanima, jih samo kvazi-duhovnost in psevdo-evangelij, ki spodbujata tako veselo spolnost kot malo Boga (islam recimo). Kar pa je popolnoma ne-Jezusovo, saj nas On želi CELOTNE. In ko še posvečeni zaživijo nekako tako (želja po biti viden in imeti dobiček sta simptoma nepreseženega spolnega nagona, sta prav tako ta nagon), je Poti konec. Tisti kardinal, ki je iz pediatrične klinike 'Mali Jezušček' vzel skoraj pol milijona evrov za obnovo svoje ogromne rezidence - tako lep možakar, in simpatičen - je torej prav tako ujetnik navadnega živalskega nagona. Kljub lepi 'kikli'. Le kdo bo take sledil??? Svetniki jih niso, in tudi bodoči jih ne bodo.

    Bistvo Poti Domov ni zatreti spolnost, ampak jo transformirati v Ljubezen do Kristusa in služenje. Ker duhovščina v določeni meri tega ni več zmožna, nima te moralne kapacitete in SIJA, da bi lahko duše reševala ven iz mamona, ki je denar+svobodna spolnost+osebni napuh. Sij prihaja samo iz čistosti. Vse ostalo je maškarada, leporečje in podkupovanje naivnih. Tega se dobro zaveda dobri papež Frančišek.

    Dandanes imaš starše, ki so se nekako vrnili k Bogu in malce k Cerkvi, njihove otroke pa ob vikendih in počitnicah 'vzgajajo' neverni stari starši, ter jih vlačijo po vsej državi in svetu in hotelih in smučiščih in živalskih vrtovih in trgovinah, ter jim kupujejo vse vrste navlake - da bi svoje duše rešili pred hudičem, mu ponujajo zdaj otroške. Demoni. In obratno: stari starši se trudijo Gospoda dati, starši pa se režijo in kvantajo in prepovedujejo en sam evro otročku nesti v cerkev.

    Puberteta je torej samo začetek, pri večini pa traja 60 let, zato mnoge pamet sreča šele proti 80. letu in takrat začno spet malo bolj iskati Boga, z neko žalostjo v sebi, ker vidijo, da so potomci neizpolnjeni in da gredo po njihovi poti, pa še po slabši. In da so bili vsi orgazmi in zabave in veselice zaman: zadovoljevali so telo, namesto duše in Gospoda. Zapravili so svoje življenje in morda se na koncu le rešijo totalne pogube?

    Takšno je torej demonsko življenje v dobi nenehnih prepirov za najmanjšo stvar. Ta doba je bila napovedana mnogo tisočletij preden se je Abraham rodil, in bila zapisana v svete knjige.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jona: "Bistvo Poti Domov ni zatreti spolnost, ampak jo transformirati v Ljubezen do Kristusa in služenje"

      Blagor verujočim, ker se lahko "obesijo" na Kristusa. Kaj pa naj naredijo neverujoči? Prosim Jona, daj rešitev tudi za one druge. Svetuj nekaj univerzalnega.

      Izbriši
  2. Uf,obsirna tema,vredna veliko debate in globokega,iskrenega in modrega dialoga z najboljsimi mladinskimi delavci(vkljucno duhovnoki),a tudi z samimi mladimi.Vzrok opustitve cerkve(ali deloma),po birmi,je veliko,zelo veliko.Nikakor ni spolnost,ali kaj v zvezi z njo.Bom navedla(en) odgovor- ucenca,odlicnjaka,katerega sem vprasala ce je res da ne hodijo vec v cerkvi po birmi:Ja,res,se hodimo,a ne tako redno kot prej.Nimamo vec casa.Pa,vse te igre in aktivnosti,so v redu,a cas je da iscemo svojo duhovnost,povezavo z Bogom.Sokirana sem bila.Res je,to je en sam odgovor,en sam mladenic,ki je na koncu se dodal"pa saj bom se sel,a ne tako pogosto",-a,vseeno,nimam besed.Vsak naj misli svoje.Sem pa napisala en primer.Je pa tudi veliko mladih ki hodijo,ki ne zapustijo.Pozdrav vsem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  4. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  5. Rado: "Blagor verujočim, ker se lahko "obesijo" na Kristusa. Kaj pa naj naredijo neverujoči? Prosim Jona, daj rešitev tudi za one druge. Svetuj nekaj univerzalnega."

    Pozdravljen Rado! Vesel sem te, bolj kot mnogih 'vernih'. Kajti ti vprašaš, in to je začetek Poti Domov. Glej, ne sprejmi tega kot kak odrezav odgovor, ampak kot res univerzalnega:

    Najbolj univerzalna rešitev za vse je: Bog. Za zemljane in ostale materialne svetove pa se je Bog napravil v Kristusa, in se prišel prikazat. Res Ga ni tako lahko prepoznati kar od prve, a kdor je zvest in vztrajen, spozna da je:

    Jezus Kristus naj-univerzalnejše Bitje vseh duhovnih in materialnih vesolj. Veliko je vesolj in v njih veliko bitij, ki niso Doma, ker so si želela sama po svoje nekaj vladati in uživati. Zato trpimo. Ko pa spoznaš, da smo v svojem originalu Njegovi večni veseli prijatelji in služabniki, ter se Mu predaš, lahko v eni sami uri spoznaš, kaj je to Milost. Kar odpihnjen je ves svet tesnobe s tebe, in na sebi samem spoznaš, da je Jezus Resnica, ki osvobaja za večno. Odtlej si ZALJUBLJEN. 'Visiš' na Kristusu, ker si del Njega.

    Več pa imaš tukaj:

    http://jonah2-10.blogspot.si/

    https://bozjicivki.blogspot.si/

    In ne se dati 'nasračkati', da je univerzalna rešitev neka vsesplošna veoljna enakost, kajti ta filozofija izvira iz monizma ipd, ki je namenjen ateistom, za njihov prvi korak. Govori, da je vse samo ena Praznina, ali pa Luč, v kateri smo vsi bogovi, skupaj z grehi in kamenjem. A ta Luč, za katero trdijo, da je Gospod, ni Gospod, ampak je le sij Njegovega duhovnega telesa. Zaradi te zmote Gospoda osebno ne srečajo, in ponovno padejo, iz te Luči, nazaj na zemljo: v spolnost in denar. Trpljenje pa se nadaljuje in stopnjuje.

    Zato kar naravnost do Jezusa. Če Ga najdevajo stotisoči, tudi muslimani, je zagotovo Univerzalec št. 1. Pa lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  6. K točki 4. bi dodal, predvsem problem ni metodološki. Ves čas prebiram diskusije kako se "metodološko" lotiti problematike. Torej kako nazaj "organizirati" mlade. A to ne gre. Čas za navodila je v glavnem mimo. Čas je za sklepe! čas je za razvoj osebne misli, filozofije. Kako svet deluje?!
    Tu se pa kar neha. Že preprosto vprašanje kaj rabim vse za osebno postane pretežko. Ja, vprašam, pa mi povedo. Toda potrebno je vedeti tudi zakaj vse to rabim! Kaj šele kaj težjega, kot je overovitev podpisa, recimo. Še plačati je treba. Zakaj? Ali pa gre brez tega. Kje je šele potem vsa umetnost, pravo, filozofija. Ocean vedenja in modrosti, na katere mladina čaka kot sahara na vodo.

    OdgovoriIzbriši