ponedeljek, 17. julij 2017

„Danes dopoldne boš potreboval očeta“

Prizor iz filma Koliba (imdb.com) 

Očetovstvo je že izvorno bolj poškodovano kot materinstvo 

Ko se Macku, glavnemu junaku romana Koliba avtorja Williama Paula Younga*, v gozdni koči razodene Bog, ima Oče podobo debeluškaste črnke, Sin podobo temnejšega Semita, Sveti Duh podobo mlade severnoameriške domorodke. Ker si je Mack predstavljal Boga Očeta kot starejšega moškega z belo brado, je najbolj začuden prav nad podobo Boga temnopolte Matere, ki za povrh posluša nereligiozno funk-blues glasbo in peče pecivo. Mack od samega Boga nato zve, da Bog nima spola in da je tudi podoba očeta le ena od možnih podob za Boga. 

Mackova radovednost postavi novo vprašanje: Če je oče le ena od možnih podob za Boga, zakaj potem v Svetem pismu in sploh v verstvih toliki poudarek na božjem očetovstvu? Črna Bog Mati mu odgovori:
No, za to je veliko razlogov; nekateri med njimi so zelo globoki. Za zdaj naj samo rečem, da ko se je stvarjenje sfižilo, smo vedeli, da bo pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo. Ne razumi me narobe, oboje je potrebno – toda poudarek na očetovstvu je potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja.

Skratka, v romanu Koliba izvemo, da je Bog bolj klican Oče in manj Mati, ker je vsled izvirnega greha očetovstvo bolj ogroženo kot materinstvo. Da jo je po oni prigodi s kačo in prepovedanim sadežem materinstvo „bolje odneslo“, bi potrdil tudi kakšen razlagalec prvih poglavij Geneze. Španska biblicistka in psihologinja Mercedes Navarro, ki je lani za svoje delo prejela nagrado Herbert Haag, pravi, da je poimenovanje prve žene z imenom Eva (mati živih) znak, da je žena ob izgonu iz raja ohranila nekaj božjega – to je posredovanje in negovanje življenja.

Dodajmo: ruski laiški teolog Pavel Evdokimov meni, da je materinstvo zaradi svoje posredniške vloge med Bogom in novim življenjem samo po sebi primerljivo z duhovništvom. Ženski na nek način v religijah „ni treba“ vršiti duhovniške službe, ker jo že vrši kot mati.


Nihanje med surovim in odsotnim očetom

Da je „pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo“, vidimo tudi iz nihanja med očetovo surovostjo in očetovo odsotnostjo. To nihanje je zaznati tako na družinski kot na družbeni ravni. Franz Kafka pričuje o surovem družinskem očetu, Ivan Cankar o odsotnem družinskem očetu. V družbi smo Slovenci v toku enega stoletja zanihali od alpskega očaka, ki ga je utelešal cesar Franc Jožef, preko bizantinskega tirana in uživača v liku Josipa Broza, do očeta na ignore“ - kot ga je v svojem zadnjem sestavku na casnik.si imenoval Aleš Čerin. Od preveč očeta do malo ali nič očeta.

Feministična in LGBT gibanja, kakor tudi pojav kulturnega marksizma in permisivne pedagogike, pa tudi mitično leto 1968, lahko beremo kot kolosalni obračun s premočnim očetom. Obračun z očetovo surovostjo se je odvijal tudi znotraj verskih sredin. Tako protestantski kot katoliški del zahodnega krščanstva sta s tem v zvezi odpravila lik nedotakljivega klerika, malega vaškega absolutista, in namesto njega ustoličila „timskega človeka“ ter „demokratični tip liderja“. Po svoje prav. A zadeva je pri progresistih šla tako daleč, da se je z brisanjem očetove (duhovnikove) avtoritete na koncu relativizirala tudi Božja avtoriteta, ki jo očetova (duhovniška) avtoriteta ponazarja in ponavzočuje. Zdi se, da je zamiranje lika močnega duhovnega očeta vsaj v katolištvu zavrl Janez Pavel II..

Nujno je, da se nihanja med surovim in odsotnim očetom zavedamo in ga spravimo pod nadzor. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da bomo v zdajšnjem času, ko je malodane po filozofsko zapovedano brez-očetje ter so v ideološki modi feminizirani moški (Roman Vodeb jih imenuje „evnuhi/kastriranci“), zašli v toliko dušno suhoto, da bomo nagonsko zahrepeneli po močnem očeta, po tiranu, posledično po surovi in totalitarno urejeni družbi. Na družbenem nivoju bodimo silno sumničavi do kultov voditeljev in do čaščenja bivših diktatorjev s Titom na čelo. Na verskem nivoju se izogibajmo fundamentalizmom in neigrivim podobam Boga, katerih hud primer je islamistični brutalni monoteizem.


Zasilne in slabe rešitve: k materi, k državi

Avtoritarizem in topi patriarhat niso rešitev, če iščemo očeta. Grobi oče je karikatura očeta in žalitev Božjega očetovstva. A tudi stiskanje k materi ter nadomestek očeta v obliki države ne vodita nikamor.

Nezanesljivi oče nas namreč po naravni poti potiska k materi. Očeta ni, mati pa je vedno tu – ob tebi, dete. Ona ne umanjka. Je zanesljiva navzočnost. To je tista cankarjanska mati, ki se sredi lakote prikaže s sončnorumenim hlebcem kruha na vratih. Slovenski misijonarji v Afriki vedo povedati, koliko humanitarne pomoči je včasih šlo v nič, ker so jo dajali očetom, misleč, da jo bodo očetje razdelili svojim družinam. Šele ko so preklopili na matere, je pomoč zanesljivo prišla tudi do otrok.

Ko ne vemo, kaj z očetom, je preklop na mamo zasilna rešitev – a na dolgi rok slaba rešitev. Poleg naših afriških misijonarjev so tudi naše socialne službe precej nagnjene k temu, da na očeta enostavno več na računajo in se posvetijo „zaščiti ženske z otroci“. Ni problem zaščiti žensko in otroke - to je ena izmed najbolj starih svetopisemskih zapovedi; problem je nič storiti, da bi usposobili in rehabilitirali očeta. Kaj če bi kak Center za socialno delo dal nekaj denarja za projekt tipa vodeno preživetje v divjini za može in očete

Še slabša rešitev je, ko država s svojimi zakoni in službami, s sistemom otroških dodatkov, prevzema simbolno in dejansko vlogo očeta; še več, ne samo očeta, temveč tudi vlogo moškega kot moškega. S temi nemajhnimi simbolnimi premiki v prid vseprisotne države je lahko na delu tihi totalitarizem. Ni slučajno, da so najbolj zagrizeni bojevniki proti očetu, običajno obenem tudi tisti, ki so po socialistično zaljubljeni v močno državo.


Očeta na čelo družine!

Ker je „poudarek na očetovstvu potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja“, kot pravi črna Bog Mati v Kolibi, bomo očetovstvo odkrili in rešili, če ga bomo pravilno poudarili. Rekli smo že, da je nekak neo-patriarhat slaba rešitev. Upreti pa se je treba tudi feminizaciji, marginalizaciji in končno kastraciji očeta, k čemur težijo kričave ideologije.

Pisatelj William Paul Young, nam v uspešnici Koliba, po kateri so posneli tudi uspešen film s Samom Worthingtonom (Avatar) v glavni vlogi, ponuja dve iztočnici za „poudarek na očetovstvu“. Prvo iztočnico najdemo v 16. poglavju, ki nosi naslov Jutro bridkosti. Macka Bog Očka pelje v votlino, kjer bo Mack našel truplo svoje šestletne hčere, ki jo je ugrabil in ubil serijski morilec. Obrat je ta, da za dejanje vodenja in spusta v bridkost Bog Očka ni več ženska, temveč je zdaj v podobi starejšega sivolasega moškega. Ko je Mack začuden nad to spremembo, mu Bog razloži: „Danes dopoldne boš potreboval očeta.“

Torej, vodenje do najbolj bridke točke Mackovega življenja in posledično do rešitve travme se v tem romanu zgodi v obnebju božje Moškosti in ne božje Ženskosti.

Moški-oče je moški-oče, ko vodi. Če moški išče samega sebe, je nemogoče, da se bo našel, če ne bo obenem našel svoje voditeljske oz. čelniške vloge. Zlasti ko je nevarno in tvegano, moški izstopa kot voditelj in zaščitnik. Lik očeta se bo dandanašnji rehabilitiral skozi njegovo ponovno odkrito a precej prenovljeno (saj povratek v avtoritarnost ne pride v poštev) voditeljstvo. To je prva iztočnica.

Druga iztočnica je podana na koncu knjige. Ker namreč „nihče ne more videti Boga in ostati živ“, je tudi Macku ponujeno „ostati tu“, se pravi s sv. Trojico v nebesih, ali se vrniti k družini. Mack se odloči za vrnitev k ženi in dvema otrokoma. Družina je za moškega dovolj velik razlog, da lahko nebesa počakajo. Družina je primarno okolje, da se moški vzpostavi kot moški in oče.

Vem, da me bodo para-državni miselni dominantneži imeli za pohorskega gasilca, ki je spil pivo preveč. Toda če mi je dovoljeno rešitev za krizo očetovstva povzeti v preprosto geslo, se bo slednje glasilo takole: Očeta na čelo družine!


* Slovenski prevod izšel l. 2009 pri založbi Mladinska knjiga. Po knjigi posnet film Koliba (The Shack) je letos bil prikazan tudi v slovenskih kinih.

13 komentarjev:

  1. Trditev, da nihče ne more videti Boga in ostati živ, je vztrajna trditev verskih slepovidnežev in ignorantov, ki se nenehno ponavlja. Ne ljubi se mi iskati točnih navedkov v Svetem pismu; že v času Mojzesa je Boga Očeta videlo ogromno ljudi, in so ostali živi. Misel je drugačne narave: če vidiš Boga, in to poveš so-vernikom, npr. katolikom, te ob prvi primerni priložnosti - ubijejo. Ja, to pa ja, kot so Judje ubili sv. Štefana, modernejši katoliški svetniki pa so to skrivnost SKRIVALI pred svojimi sobrati-sestrami, da so ti šele po njihovi smrti začudeno gledali, potem pa zdihovali: "Lepo, lepo, a škoda, da je mrtev, da ga ne moremo mi." Tako je še danes.

    Bog se vidcem prikazuje v skladu z njihovimi arhetipi, potrebami in zmožnostmi dojemanja. Včasih pa se Bog pojavi v obliki lavinskega psa, ter reši zasutega. Pa vendar, kadar se pojavi, v katerikoli obliki (svetnik, Mati, angel, prerok ...), pride v vsej svoji Božji polnosti.

    Sicer pa je ravno katolicizem iz Boga Očeta naredil tlačitelja, besneža, kar vidimo v zapisih evropskih svetnic, ki se pogovarjajo z mamo Jezusom, ki predstavlja nek amortizer pred večno jezo koleričnega Očeta. Seveda je to huda zblojenost, neresnica in herezija, vsiljena svetnikom-vidcem skozi Cerkveno vzgojo: "Boga ni moč videti, je pa psihopat".

    Kdor pa je Očeta resnično srečal, ve, da je Oče v vsem, kar stori in je, samo Ljubezen. Saj je Jezus tudi Oče, v podobi Odrešenika za svet. Kaj pa zdaj, kurčlus v glavi??

    Takšne posvetne (mesene) teologije, namenjene otroški verovzgoji, postanejo strup in propad Cerkve, ko jih začno ponavljati kleriki. Zato pa je tako, kot je.

    Pa je spet tema za filozofirat ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Aja, bistvo zapisa sem pa zgrešil: seveda očeta na čelo družine in Cerkve, A TA OČE MORA ITI SKOZI OJDIPALNO TRAVMO, to pa mu lahko povzroči le avtoritativni (zgledni) oče, ki 4-5 letnika prisili na moški tir, se pokaže kot ljubeč, a močnejši, ter ga s tem reši prisvajanja lastne matere in ignoriranja očeta. S tem je otrok spremenjen in pripravljen PONOTRANJITI moralne norme. Žal naši državni voditelji te faze niso nikoli predelali, rezultat pa je jasen.

    Dandanes pa takih očetov ni več, in družine se obdržijo le, če očetje pokorno copatarsko sprejemajo bes in hedonizem žena. To je dejstvo, in k temu sili tudi LGBT atmosfera: cilj je uničiti moralne in zrele moške, da ne bodo mogli vzgajati zdravega rodu. Posledično je nastal drugačen rod spolnih nevtralcev in moralnih nevednežev, kjer je zelo lahko iskati tako neumnega potrošnika kot meso za zadovoljevanje.

    Brankov končni klic je žal PREPOZEN.

    OdgovoriIzbriši
  3. Vsaka še tako gospodovalna žena si želi in bi se rada podredila takemu možu kot ga opisuješ ti Jona, ljubečemu trdnemu tudi malce gospodovalnemu. Žal pa je takih mož res malo, a za seme jih imamo pa še. Jaz sem večna optimistka in sem prepričana, da se bo kaj obrnilo tudi na bolje.
    Zato upam, da Brankov klic ni PREPOZEN !!!

    OdgovoriIzbriši
  4. Jona,
    jaz vidim "nihče ne more videti Boga in ostati živ", kot prispodobo za spoznanje do katerega pride človek šele ob koncu svojega življenja. Če do takšnega spoznanja prideš, je tvoje življenje imelo smisel. Tudi, če se boš neposredno za tem "srečal z bogom"

    V bistvu zelo dobro razmišljanje, g. Branko Cestnik. No, morda bi se ga dalo malo bolj sofisticirano podati, da feminizirani družboslovci ne bi takoj družno skočili v zrak.

    OdgovoriIzbriši
  5. Babi, vse se je zgodilo že, ko so komunisti, sinovi kristjanov, pri nas pobili celoten rod zrelih, sposobnih, zglednih in lepih moških, kar so delali od l. 1941 do morda -55, potem pa so se parili z nezrelimi ženskami in ustvarili nov slovenski rod. Ta rod je zdaj bolno poženščen - domala sovraži močne in moralne moške (berimo medije), in to je seveda prišlo tudi v Cerkev, ki je pravzaprav mati, člani pa nosijo krila (malo heca, oprostite prosim). Terapevt Andrej Perko, ki so mu te stvari v našem narodu jasne, je na vprašanje o prihodnosti rekel le: "Si sploh ne upam pomisliti." No, trend je po vsem svetu podoben, a pri nas je hujše, ker so deset-tisoče krasnih moških (kmete, tovarnarje, duhovnike, učitelje, profesorje, verne može in žene ...) pometali po jamah in gabnih ter vse skupaj zavili v laž.

    Seveda so še pravi moški, nekaj semen, a s 15 semeni boš težko posejal polje. Pa Bog nam pomagaj.

    OdgovoriIzbriši
  6. Če že pišete take nastrojene komentarje, imejte vsaj tolk jajc (kot pravi moški), da se podpišete s polnim imenom! Pa malo manj sovraštva v komentarjih naslednjič prosim, ker je to veliko manj krščansko kot pa zmota ob stavku "kdor je videl Boga ne more ostati živ..."

    OdgovoriIzbriši
  7. Ključen je odnos do avtoritet, z njim se vzpostavi in vzgoji vest pri posamezniku. O tem je pisal tudi slovenski moralni teolog. Režimski sistem pa je v naši nedavni preteklosti načrtno uničil ljudi trdne vere in kreposti, da se je lahko vladanja polastila brezvestna drhal.

    In ko enkrat ni več tega odnosa, prenosa tega zgleda od moralnih očetov na otroke, se 'vzgajajo' le še predojdipalci, ki se kasneje utapljajo v množici nevednežev in skupaj z njimi kričijo; demokracija, izenačiti vse, brez vsakršnega upoštevanja božjega reda. Tega pa ne morejo, ker jim ga nihče ni z zgledom predstavil, ker takih ljudi, možakarjev preprosto ni bilo več. Bili so nagnusno eliminirani iz družbe, iztrgani iz družin.

    To so zelo žalostna in boleča dejstva, ki so utemeljena tako v učenjih teologov kot psihoterapevtov ipd., zgodovino pa nam kažejo jame polne kosti. Resnica je kakršna je, naše pa je, ali jo bomo sprejeli in se zanjo zavzemali ali pa se od nje umaknili.

    OdgovoriIzbriši
  8. Pozdravljen Jernej Marolt. Če te zanima, si tukaj lahko prebereš še mnogo, mnogo več sovraštva:

    https://bozjicivki.blogspot.si/

    http://jonah2-10.blogspot.si/

    Pridi, in minus plus minus bosta dala plus. Pa še ojdip se bo zmanjšal. Lp

    OdgovoriIzbriši
  9. Vidim, in ni mi vsec, ker se se vedno skrivate za imenom Jona. Vidim, da ste nekaksen karizmatik, kar je cisto vredu, vendar nacin na katerega podajate svoje misli in izkusnje je pa prej odbijajoc kot pa odresujoc, tudi za take, ki znajo bit iskreni v svojem iskanju Boga... predvsem pa brez imena manjka kredibilnost vasim besedam. Tudi preroki se niso skrivali za laznimi imeni ampak so pricevali iz oblicja v oblicje. Mogoce malo za razmislek preden popredaljckate duse ostalih v "nivoje svetosti", kar se pa meni zdi malo napuhnjeno. Pa brez zamere, ampak sem vedno malo skepticen do pretiranega poduhovljenega poboznjakarstva.

    OdgovoriIzbriši
  10. Jernej, kdo je Jona ve vsaj nekaj sto ali tisoč Slovencev, tudi duhovniki med njimi, če so le malo budni. Sicer pa mi je bilo mnogokrat povedano in tudi sam vem, da je moje ime popolnoma nepomembno, ničevo, zato se tega držim. Pomembno je, kar pišem, to pa ni krivično niti sovražno do nikogar. So le argumenti, tvoje pisanje pa je ...

    Vprašam pa se, če si ti res kristjan, ko te pa tako zanimajo imena in jajca? Samo s tem se ukvarjaš. Morda pa si kdo, ki ga jezi povedana resnica o pobojih v Sloveniji, si predstavnik feministk, levak, ali pa le vernik, ki je izgubljen v 'svetu imen'? Feministka? Vsekakor si dvoličen kot naša oblast: od mene zahtevaš ime, ne dokažeš pa, da je tvoje pravo, niti ne zahtevaš tega od drugih, ki so tukaj kdaj zelo kritični, ne pa konstruktivni. Tudi v pravilih bloga ni te zahteve - si morda admin? Če pa si od duhovščine, Bog ne daj, spadaš med kamenje, ne med rodno zemljo. Zdaj pa je čas presejavanja. Zato bo nervoze vse več.

    Kakorkoli, tvoji prispevki tukaj so izven teme, našpičeni, smetiš, nobene kredibilnosti v ničemer, podobni pa so prepirljivcem, ki harajo po spletu. Takšne duše imajo vse obrnjeno na glavo: volijo pokvarjene, dobre preganjajo, Ljubezen pa smatrajo kot sovraštvo. Pameten imetnik bloga bi take brisal, razen če uživa v energiji prepira, kar je pogosto.

    Tudi jaz sem žal precej skeptičen glede tvojega iskanja: jajc in imen. A vsak ima svoje načrte in porive. Lep pozdrav želim.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jona se pocutite ogrozenega, ker Vam je nekdo povedal resnico o Vasem nacinu komunikacije?? Tako žaljivega in nespoštljivega odgovora pa še nisem doživel! Dejte prebrat se enkrat svoje komentarje in se vprasajte kdo je tukaj sovrazen in nastrojen proti drugim!?! Sicer pa ce Niste opazili nisem kritiziral vsebine, ker sem se strinjal z dolocenimi argumenti, zmotil me je pa nacin kako podajate vsebino! S takim nacinom delate veliko skode nam kristjanom, ceprav bi govorili resnico. Tako da so tvoji komentarji z raznimi namigovanji na dvolizneze in feministke v resnici nestrpni in prepirljivi in izven teme in ce tega ne vidis bi bilo bolje, da nehas komentirati po internetu, ker ocitno nisi sposoben kulturnega in spostljivega diskurza! Moje ime je moje dostojanstvo in moj ponos in kar stojim z njim za vsem kar povem. Sedaj pa bom nehal zgubljati besed za vas, ker jih niste vredni!

      Izbriši
  11. "Dodajmo: ruski laiški teolog Pavel Evdokimov meni, da je materinstvo zaradi svoje posredniške vloge med Bogom in novim življenjem samo po sebi primerljivo z duhovništvom. Ženski na nek način v religijah „ni treba“ vršiti duhovniške službe, ker jo že vrši kot mati."

    Podobno me je ucila moja profesorica druzbenomoralne vzgoje. V YU socializmu cloveku ni "bilo treba" na volitve, saj je vendar bil ze delezen vseh dobrobiti samoupravljanja! Kar je samo po sebi ne le primerljivo, marvec privid demokracije, ki ga nudijo vecstrankarske volitve, celo krepko presega...

    OdgovoriIzbriši
  12. Malo več (jalovim sanjačem o prihodnjih slovenskih nebesih), zakaj ni Očetov; poleg pobojev tudi zaradi negativne selekcije naroda, selekcije, ki je demonske narave. Izjemo napisano od Draga Ocvirka:

    http://www.casnik.si/index.php/2017/07/20/h-ribarjenje-v-kalnem/

    OdgovoriIzbriši