petek, 08. avgust 2014

Nagasaki, 9.8.1945 – holokavst japonskih katoličanov

9. avgust 1945, zlovešča goba nad Nagasakijem.
(Wikipedia)
Po padcu atomskih bomb na japonski mesti Hirošima in Nagasaki avgusta 1945 je postalo dokončno jasno, kako krhko je zidovje zgolj na razumu in znanosti utemeljenega stolpa. Posvetilo se nam je, da tudi stene te novogradnje lahko pod seboj pokopajo njegove graditelje in prebivalce. V času hladne vojne je celotno človeštvo živelo v strahu, da bo zdaj zdaj prišlo do atomskega spopada med velesilami in uničenje človeštva. Prvič v zgodovini se je človek soočil z realno možnostjo, da kot vrsta izgine z obličja Zemlje.

Zadrega ni bila samo v domeni razsvetljencev, bila je tudi cerkvena in teološka. Poglejmo primer Nagasakija. Pred jedrsko kataklizmo je bilo to mesto najbolj katoliško med japonskimi mesti. Tu so l. 1597 svoje življenje za Kristusa darovali mučenci Pavel Miki in tovariši. Tu je med obema vojnama deloval Maksimiljan Kolbe. Ameriška bomba je 9. avgusta 1945 počila točno nad katoliško katedralo v četrti Urakami in ubila dve tretjini članov cvetoče nagasaške cerkvene skupnosti.

Vprašanje, ki ga zastavljajo japonski katoličani še danes, se glasi: Zakaj je Zahod hotel udariti najbolj krščansko mesto na njihovem otočju? Zakaj je bombnik za orientir atomske pošasti vzel ravno Marijino katedralo v s kristjani poseljeni dolini Urakami? Zakaj je Bog to dovolil? Okrog tega vprašanja se je ustvarila zarota molka, v kateri je po mnenju kritičnih japonskih kristjanov sodeloval tudi Vatikan, ki desetletja po vojni v uradnih mirovniških in protiatomskih izjavah imena Nagasaki ni izrekal. Četudi je bomba širjenje katolištva v tem delu sveta zelo zavrla.

Res je, da je ameriška vojska zapovedala molk o vseh posledicah obeh jedrskih eksplozij, in res je, da je povojna japonska družba žrtve radiacij stigmatizirala. Vendar japonski kristjani so potrebovali nauk o zlu in o vlogi Boga, ko umirajo tisoči nedolžnih in gre vse hudo narobe. Kaj je z božjo previdnostjo? Kaj z njegovo ljubeznijo? Kje so 9. avgusta 1945 bili angeli varuhi, h katerim molimo takoj, ko shodimo? Nas pri verouku niso učili, da Bog sliši in usliši vse naše prošnje? Skratka, teologija o sladkem Bogu, o Bogu vsevidnem zaščitniku, ni vzdržala. Kdor je po nagasaškem uničenju govoril o odsotnem, za razum temotnem in molčečem Bogu, pa je tvegal označbo krivoverca.

Japonski katoličani so odgovore na vprašanja iskali v glavnem sami. O nagasaškem „holokavstu katoličanov“ so napisali nekaj knjig in dram.



* Pričujoči tekst je vzet iz daljšega članka o vprašanju Boga ob velikih kataklizmah. Članek je bil objavljen v Božjem okolju spomladi 2011.
Tema o nagasaških katoličanih žrtvah atomske bombe je bila dolgo časa prezrta oz. tabuizirana. G. Biffi, bolonjski kardinal  in pisec večih knjig, jo je pred leti v svoji knjigi spominov in refleksij vendarle odprl (Giacomo Biffi: Memorie e digressioni di un italiano cardinale, Siena 2007). ZDA niso nikoli pojasnile, zakaj so bombo vrgle točno nad dolino Urakami, kjer je za japonske razmere živelo izjemo veliko kristjanov, in zakaj točno nad Marijino katedralo. Poprej močna katoliška skupnost si po atomskem uničenju ni nikoli več opomogla.

Ni komentarjev:

Objavite komentar