Čakajoč na repo iz ušes

Gornjo sliko podajam ne zaradi dobrega Jelen piva, s katerim to pomlad po fantovsko poziramo, in ne zaradi lokacije, ki je na enem izmed znamenitih beograjskih splavov točno na izlitju Save v Donavo, ampak zato, da bi vaš pogled zapičili vame. No, pravzaprav v moja ušesa. Vprašam vas, ali iz njih raste repa? Kuka iz njih vsaj kakšen majceni vršiček mlade repice? Ne. Vidite, ko sem l. 2006 odjavil Delo, se mi je zdelo, da bo iz mojih ušes zrasla repa. Čakal sem leto, dve - nič. Dočakal sem leto 2014, čelo se je dvignilo, nad ušesi se je zasvetila srebrnina - repe od nikoder.

Zato nasvet vsem, ki se znova in znova hudujete nad našimi mediji, kako enostranski da so, kako malo posluha za krščansko zgodbo da imajo, kako kristjanofobni da so. Odjavite, preklopite, ugasnite, brcnite v kot, odrinite od sebe! Malo bo bolelo. Abstinenčna krizica bo žgečkala novonastalo praznino. Podvomili boste o svojem dejanju. Repe iz ušes ne bo.

***

Po odjavi Dela sem tu in tam kupoval Večer in Dnevnik, a v nekaj letih sem brez muk tudi to navado opustil. Ostal sem pri Reporterju in Demokraciji. To so naši – sem dejal. V Reporterju kakor ptič Feniks živi mitični Slivnikov Mag – sem sprva ugotavljal. A glej tudi ta dva pomladna šampiona sem nekaj let nazaj začel kupovati in brati s pinceto. Če so se ta levi trije (Delo+Dnevnik+Večer) „mladinizirali“, se pravi, šli v naročje neomarksizma in danes vse bolj predstavljajo kapitulacijo slovenskega levega intelektualca pred zahodno tradicijo (vključno pred zahodno social-demokratsko tradicijo), so se ta desni preveč radikalizirali in janšizirali. JJ-a in SDS sicer volim vse od depalovaškega leta 1994 (še najbolj po zaslugi ptujskih prijateljev in aktivistov s takratnim županom Lucijem na čelu), toda medij, ki bi mi odgovarjal, ne bi smel mojega pomladno-demokratskega čutenja, še manj moje krščanske vere ožiti na nekakšen militanten neo-janzenistični stav ter na žarečo lojalnost političnemu mesiji.

Levih cajtung ne berem, desne berem s pinceto in vedno manj, katoliške berem, ker poročajo, o čemer drugi ne poročajo, malo pa iz klanovske solidarnosti, saj sem njih sodelavec in urednik ene izmed „cerkvenih tiskovin“ (revija Cerkev danes), kot jim pravimo v klerikalnem žargonu. Takšna je slika mojega konzuma medijev, kar se tiče slovenskega prostora. Precej ga korigira redno branje tujih internetnih portalov in občasno gledanje avstrijskega in italijanskega TV dnevnika. 

A ostanimo doma. Če si drznem nekoliko prognostike, sem na dobri poti, da ugotovim, da tudi po nehanju branja slovenskih desnih medijev ne zraste repa iz ušes.

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen. 

Na FB profilu prijatelja M. K., člana PGD Stavešinci (G. Radgona), sem si zategadelj sposodil fotko iz njihove protižledne intervencije nekje na Cerkniškem in na svojem FB-ju objavil tale kolažek:

Kolažek si je prislužil 26 všečkov. Ko sem mesec dni kasneje objavil sliko svojih novih tekaških copat, sem bil nagrajen s 159 všečki. Razumi, kdor more! No, ni neka huda uganka, zakaj na takratni enačaj med Mladino in Demokracijo ni bilo večjega odziva. Sličica je za teoretike in praktike slovenskih delitev namreč tipično „vsegliharska“, torej politično plitka. Še več: če prihajaš s pomladne sfere in imaš tovrstne tendence, si koj označen za kocbekovsko naivnega, za glupo mušico, ki bo prej ali slej končala v mreži rdečega pajka.

***

Če Bog da, bom čez pet let s prijatelji poziral z nekim drugim pivom v roki in ob nekem drugem sotočju rek. Čelo bo še višje, lasje bodo bolj bleščavo beli, a ušesa... kaj bo z ušesi? Bo iz njih zaradi morebitnih današnjih zmotnih ocen o medijih vendarle štrlela repa? Mislim, da ne.