ponedeljek, 03. februar 2014

„Austrija, hvala ti za kruh!“

Ženička z naše vasi je med obujanji spominov zvedavi otročadi rada rekla: „Nikul nam ni tak dobro šlo, ko za cajta Hitlera.“ Ne, ni pozabila, koliko gorja je njeni rodbini nanesla nemška mobilizacija štajerskih fantov. Tudi ni bila proti Titu. Zanjo je Tito bil mož in pol. Od kod torej ta srhljivi „nikul tak dobro“? Zanjo je nemška okupacija bila dobra, ker: „Red je bil. Pa cukra pa mesa dosti.“ Po vojni so ptujski komunisti njeni družini marsikaj odvlekli iz hleva, za tistih nekaj hektarjev zemlje in zaradi opravljanja domače obrti pa njenemu dobremu možu, ki je kot mobliziranec preživel najprej rusko nato pa še normandijsko fronto, sprva grozili z likvidacijo, nato nabili hude davke. Ponoči se je trepetalo, da bodo prišli ponj. „Reda, cukra in mesa“ več ni bilo.

Potem so prišla šestdeseta. Marsikdo z vasi je šel v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Vsi so smeli potovati. Veliko veselje je bilo, da se je spet smelo v imenitni Graz in še naprej, tja do Marie Zell, do Nje, ki je vedno bila in bo Magna Mater Austriae. Germanski „red, cuker in meso“ so spet začeli - po kapljicah sicer, a vseeno - hipnotizirati kmečke duše z Dravskega polja. Tisti, ki je imel nemški avto, je ob poplavi Zastavinih vozov, kot je bil fičo, kmalu postal nekaj več.

Hipnotični učinek germanskega. Ker Nemci znajo. Ker Nemci delajo. Ker Nemci so pravi gospodi. Ker Nemci so močni. Ker bomo tudi mi splavali, če bomo oprti na Nemce. Itd, itd...

***

Prikaz grbov dežel Svetega rimskega cesarstva.
(vir: flagmagazin.hu)
Ne vem, je to po Božjih načrtih ali pa gre za Njegov spodrsljaj, vendar tako je in spreminjati se ne da: Nemci so naši prvi sosedje. Poudarjam „prvi“, ker ne Italijani, ne Madžari, še manj Hrvati, zgodovinsko niso imeli toliko opraviti z nami kot Nemci. Pomnimo! Ko so l. 962 ustanovili Sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti - se je kasneje dodalo k nazivu), je večina slovenskega teritorija bila zaobjeta v to že takrat pretežno germansko cono. V njej smo ostali vse do l. 1918. Oglejte s tem v zvezi tale prikaz


V fevdalizmu nacionalni element ni bil prvi, ki je določal tvoj položaj v družbeni stvarnosti oz. tvoje mesto v piramidi, vrhu katere sta sedela in drug drugega potiskala za kak centimeter nižje papež in cesar. Prvi je bil stan. Ko je bilo tako, Slovencem kot Slovencem ni grozilo izginotje. Pridno izpolnjuj dolžnosti kmečkega stanu, bodi pokoren papežu in cesarju in boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Tudi tvoje pesmi boš lahko pel. V teh časih ni bilo načrta za izginotje naše nacije, razen morda tistega turškega z druge polovice 15. stoletja. V teh časih bi izginili, če bi nehali peti svoje pesmi. Taka je moč jezika, kulture, tradicije.

Ko so se pojavili romantični nacionalizmi in, Bog nas varuj, razne teorije ras oz. darvinizem preveden v rasizem, se je zgodilo: Slovenec naj bi bil inferioren, German superioren. Ne pozabimo: rasizem je bil v nemških glavah že pred 1. svetovno vojno. Habsburški prestolonaslednik Franc Ferdinand je na primer zapisal, da bo v cesarstvu mir, ko se bodo Slovani in „azijatski“ Madžari „spet mirno in poslušno pokorili kulturno superiornim Germanom“. Tudi te besede so razlog, da se danes nekateri Sarajevčani upirajo v Sarajevu nameravani postavitvi spomenika Francu Ferdinandu ob stoletnici atentata nanj.

Rak nacionalizma se ni ustavil. Po prvi svetovni vojni je prešel v urne in bujne metastaze. L. 1941 je Slovencem zares grozilo izginotje. V sredini aprila tega leta je sam vrhovni vodja SS Heinrich Himmler v Mariboru v tajnosti podal „smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Spodnje Štajerske“. Vrlina fevdalne pokorščine tokrat malega Slovenca pred mogočnim Germanom ni reševala. Mogočni German je namreč vmes postal „Übermensch“. Zdaj ga moti tvoja pesem, ki ga tisoč let ni motila. Tvoja dežela naj bi zdaj postala „spet nemška“. „Red, cuker in meso“ so začasni. Samo ti, ženička z naše vasi, tega takrat še nisi smela vedeti.

***

Leto 2014. Na tisoče mladih in manj mladih s slovenske Štajerske hodi delat v Avstrijo in Nemčijo. Ker vlada Alenke Bratušek hoče tudi na tej strani meje obdavčiti, kar je že obdavčeno onstran meje, so se čezmejni delavci uprli. Zadeve je prevzela Civilna iniciativa Apače. Na informativni shod v začetku januarja je v Apače prišlo kar 2500 kruhoborskih „vstajnikov“. (Ti po neomarksističnih pravilih seveda niso „pravi“ vstajniki, zato medijsko še zdaleč niso tako podprti kot oni iz Metelkove in fdvjeskih koluarjev, za katere se zdi, da kdaj protestirajo v razkošnih pogojih dveh novinarjev na enega vstajnika). Na plakat so napisali: „Avstrija nam daje kruh, Slovenija pa davke.“ Ampak ob pregledu internetnih poročil me bolj zbode plakat, ki je menda bil uporabljen enkrat prej, na njem pa napis: „Austrija, hvala ti za kruh!

foto: sobotainfo.com
Lepo, lepo. Ostro. Svinjsko boleče.

Vprašanje, če politika onstran Trojan razume vsa podsporočila vzklika „Austrija, hvala ti za kruh“. Že to, da je v besedi Avstrija „v“ zamenjal „u“, je več kot pomenljiv lapsus. Naj ponazorim, da bo tudi sprehajalcem ob Ljubljanici jasno. Na dan generala Maistra (23. novembra 2013) smo z manjšo skupino skavtov raziskovali Maribor in spoznavali, kaj je ta general naredil za Štajersko in slovensko severno mejo. Po nekaj dneh sem se v vaškem bifeju hvalil, češ kako smo s skavti počastili Maistrov dan. Nekdo ob šanku mi je zabrusil: „Kaj hodite Maistra častit! On je vsega kriv.“

Oprostite, če vprašam: Bo spet German tisti, ki bo rezal kruh revnemu Slovančku? Je hipnotični učinek germanskega „reda, cukra in mesa“ že tako daleč, da nam je žal rajnke Avstroogrske? Smo „Vindišarji“, kot nas imenujejo avstrijski skrajni desničarji, res nesposobni imeti svojo državo, kot trdijo isti?

Ob Maistru (foto B.C.)
Vprašanje „cukra in mesa“ smo že odprli. Razumemo in podpiramo čezmejno delavstvo, ko je hvaležno germanskemu svetu za zaposlitev in dostojne plače. Poglejmo še vprašanje „reda“. Med nami hodijo ljudje, s katerih konic prstov kaplja kri, ker so se vse v osemdeseta ukvarjali z likvidacijami domoljubov in antikomunistov. Pred roko pravice jih na Slovenskem nismo sposobni in voljni pripeljati. Bomo v germanski soseščini dočakali prvi proces proti kakšnemu izmed njih? Bo nas germanski „red“ učil pravnega reda in da je morilca treba imenovati morilec? 

Naslednji primer glede „reda“ je mariborski. Mariborska škofija je ekonomsko popolnoma zabredla in nasedla. Svetovna javnost se še vedno čudi. In potem novica, da bi graška škofija lahko pomagala. Greh bi bil sumiti dobre cerkvene sosede iz avstrijske Štajerske slabih namenov in germanskega paternalizma. Tisti, ki smo imeli kaj stikov z njimi, vemo, da niso takšni. Vendar ob novici ti vseeno pride grenko. Anton Martin Slomšek je l. 1859 pogumno in inteligentno prestavil sedež lavantinske škofije v Maribor. Rudolf Maister je zase dejal, da je on vojaško obranil in zaključil, kar je slovenski lavantinski kler zastavil nekaj desetletij prej. In zdaj? Če bo l. 2014 germanska solidarnost reševala mariborsko cerkveno barko, ji bomo vsekakor hvaležni. Ampak podsporočilo bo boleče. Za Slomška in njegovo dediščino, za zdajšnji lavantinski kler, za vse nas.

***

Kakšen naj bo torej naš odnos do mogočnih Germanov, iz katere soseščine nam ni mogoče ubežati? Tak kot ga ima kajžar do soseda, ki je velik in vpliven kmet? Kot ga ima skromen fantič do bogatega botra? Nihajoč med občudovanjem in zavistjo, med lojalnostjo in sovraštvom, med beračenjem in krajo? Če bo tak, bomo na tej strani ostali večno ujeti v psihološko in posledično politično podrejenost, na drugi strani pa bo vse manj spoštovanja do nas in vse več občutka „kulturne superiornosti“.

Bog nas varuj nacionalistične nadutosti, vendar upam reči, da je zdaj, ko je kriza, čas za domoljubje. Za samozavest in ponos. Jugonostalgija in germanofilstvo, dve plati iste medalje, sta pot v depresijo. Mi imamo tehtne objektivne razloge proti depresiji. Gledano s široke zgodovinske perspektive smo Slovenci v fazi vrhunca. Zgodovinar Jože Dežman je v prvi številki poljudnega zgodovinskega magazina SLO, ki izhaja pri Družini, v komentarju „Zakaj smo zmagovalci?“ zapisal: „Slovenska zgodba je zmagovita. Posebej v dvajsetem stoletju v eksplozivnem procesu – od kulturne posebnosti, razdeljene med dežele, dele monarhije, razseljene po svetu … na začetku stoletja, preko obeh svetovnih vojn, cesarstva, kraljevine, treh totalitarizmov, socialistične republike in razpršenega svetovnega slovenstva – smo dosegli svoj nacionalni vrh v suvereni državi in demokratični ureditvi.“

Naj zaključim s pridigarskim a iskrenim: Zmagali smo! Črpajmo iz tega, zavihajmo rokave in naredimo „red“ na svojem dvorišču! Ob naslednjem državnem prazniku vsi slovensko zastavo na balkon! Ne zaradi Germanov. Temveč zaradi sebe. Ali kot poje trnovski raper Klemen Klemen v komadu Terapija: „In dokler u seb nimaš sam sebe rd, ne morš tut kej bolšga postt.“


P.S.: Pripadam nemški klaretinski provinci. Ko so me pred leti moji dobri nemški sobratje vedoč za moje skromne ekonomske razmere vljudno vprašali, če potrebujem kaj denarja, sem odgovoril: „Ne. Ga potrebujete vi?“

8 komentarjev:

  1. Sem z Gorenjskega, predšolska leta sem preživel v tradicionalnem (sicer primestnem) slovenskem okolju v 70-ih letih, mnogo časa v družbi starih staršev, ki so bili rojeni še v KK monarhiji v hribih Poljanske doline.
    Spominjam se starega ata, ki je pripovedoval, kako je bilo za časa okupacije:
    če si bil delavec v tovarni, si šel lahko na "občino", kjer so ti uradniki povedali katerega dne in ob kateri uri ti bo izplačano toliko in toliko mark ter pfeningov.
    Natančno tako je tudi bilo. Prav tako med okupacijo ni ničesar manjkalo.

    Nekoč mi je v roke prišla hranilna knjižica stare mame drugega starša, ki je živela na Štajerskem, v Šoštanju, ki se je med okupacijo imenoval Schonstein (to je pravzaprav originalno ime tega trga). Poštna hranilna knjižica je rdeče barve z značilnim nacističnim simbolom črnega orla na kljukastem križu. Iz knjiženja prihrankov je razvidno, kako so bili ti ob okupaciji iz takratne jugoslovanske pošte prenešeni na nemško, sleherni dinar in para pretvorjen v nemško marko in pfening. Nemci ob okupaciji ljudem niso ničesar pobrali. Reda, kakršen je vladal pred vojno (in kot so stari povedali, je bila Jugoslavija pod kraljem tudi dobro urejena država), Nemci niso samo ohranili, pač pa še utrdili.

    Stari ata iz Kranja, ki je bil tekstilni delavec, je večkrat pripovedoval tudi o štrajku l.36, ki so ga organizirali komunisti. Ti ljudje so bili na zelo slabem glasu, tudi v mojem času so vsi ljudje iz omenjenega primestnega naselja, kar sem jih kot otrok spoznal, o njih govorili zaničljivo (delomrzneži in hujskači).
    Kasneje, med okupacijo, so partizani včasih prišli v naselje in mobilizirali moške. In potem se je pogosto dogajalo, da so ti možje, potem, ko so videli, da imajo tam glavno besedo ravno omenjeni tovarniški hujskači, iz te vojske dezertirali. Ljudje so jih v resnici prezirali.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mentaliteta, ki sem jo kasneje spoznal skozi vsa leta šolanja pa tudi službovanja, mentaliteta, kakršno ves čas širijo in propagirajo prevladujoče televizije in časopisi, je meni doma privzgojeni povsem tuja. Tudi po osamosvojitvi, ko smo mislili, da se bodo stvari spremenile, se v tem pogledu ni spremenilo prav nič. Televizije trobijo povsem enake neumnosti, kot prej, prav tako časopisi itd. Vse to z resničnim svetom in življenjem nima nobene zveze.

    Kultura javnega diskurza, kakršno je v Slovenijo vpeljal komunizem in kot jo danes vzdržujejo njegove "sodobne transmisije", je za tukajšnji narod tujek in velika civilizacijska regresija. Je veliko ponižanje. Človek, ki premore nekaj osebnega ponosa, lahko ob vsej plejadi samozvanih "novinarjev" le zamahne z roko in se od tega neumenga pompa ogradi.

    Sam že več let medijskega primitivizma v Sloveniji sploh ne spremljam več. Poročila si ogledam na ORF (sam sem se naučil toliko nemščine, da v glavnem razumem), še najraje pa si dnevno ogledujem oddajo Kaernten Heute iz deželnega studia v Celovcu. Z mentaliteto, ki jo odseva tamkajšnja družba, se lahko zelo dobro identificiram, saj me nagovarja v jeziku, kakršnega sem vajen iz otroštva. To je mentaliteta normalnosti, kakršno poraja temeljno človeško dostojanstvo.

    Naj za konec še omenim stvar, ki se mi je zelo močno vtisnila v spomin. Bilo je takrat, ko je umirala naša stara mama in sem jo še zadnjič obiskal, ko je že precej pri kraju ležala v svoji postelji.
    Dejala je: "Gor v Malenski vrh (Poljanska dolina, od tam je bila doma) bi pa še rada enkrat šla!" In čez čas je dodala v tisti značilni odgovorni ter preudarni zgroženosti: "Ooo, kaj bi rekli danes stari ljudje, ko bi videli, kako je vse zanemarjeno". Nato je pripovedovala o tem, kako je bila nekoč skrbno obdelana sleherna ped zemlje ...

    No, to je tista mentaliteta, o kateri sem govoril, mentalieteta skrbnosti, odgovornosti, spoštljivega odnosa do dela, ko je vsaka ped obdelana ne zato, ker bi to zahteval kakšen (nemški?) gospodar, pač pa zato, ker ljudje čutijo, da je tako prav in da tako mora biti.

    In kaj imajo s tem razni forumi, od kriminaliziranega plenilskega F21, do njegovih nasilnih in kvazianarhističnih, dejansko pa hlapčevskih kričačev F571, njihovih domišljavih in arogantnih vladnih marionet, ki znajo edino obirati ustvarjalne ljudi in zapravljati tuj denar, do raznih priložnostnih akademskih tolmačev in plačanih apologetov tega barbarstva?

    Nič seveda.

    OdgovoriIzbriši
  3. In še nasvet g. Cestniku, ki je na denarno ponudo klaretinskih nemških sobratov odgovoril tipično slovensko patetično.
    Če so mu ponujali denar, ga sami najbrž res ne potrebujejo. Namesto užaljeno bi jim lahko odvrnil podjetniško: "Kolikšne pa so obresti?"

    OdgovoriIzbriši
  4. Re. Ivanu Kotniku: "... kako so bili ti ob okupaciji iz takratne jugoslovanske pošte prenešeni na nemško, sleherni dinar in para pretvorjen v nemško marko in pfening. Nemci ob okupaciji ljudem niso ničesar pobrali..."
    To je seveda velika laž. Nemci so vse pobrali. Moja mama je zaslužila denarja za motor (motocikel), kar so bili takrat veliki denarji. Zamenjali so pa vse v marke, ki pa niso bile nič vredne: za kako štruco kruha! Da ne govorimo, kako so jih izselili in koliko v koncentracijski taborišč ubili. Da ne bo tvezenja, laganja in potvarjanja, dragi Ivan Kotnik!

    OdgovoriIzbriši
  5. To, o čemer govorite, je počel Gestapo in SS. Nacistov nemški vojaki večinoma niso marali, tako, kot so tukaj ljudje sovražili komuniste. Nacisti so tedaj povzročili veliko gorja, še veliko več pa komunisti.

    Sicer pa si lahko ogledate nemško serijo "Heimat - Eine deutsche Chronik iz l. 1981/1982".Tam prikazujejo tipično nemško vas iz osrednje Nemčije za časa nacizma. V vsej vasi sta mislim da dva privrženca nacistov, ki so ju imeli ljudje večinoma za prismuknjena prenapeteža, ljudjem se je nacizem zdel neumen, a bili so pod udarom propagande, podobno kot tukaj.

    Drugače pa nisem kakšen zagovornik Nemcev. Govorim samo o tem, da je izvorna mentaliteta Slovencev podobno kot nemška civilizirana in da komunizem v tem pogledu predstavlja vsiljeno civilizacijski regresijo, ali primitivizem, če hočete.

    Saj tudi ne gre za narodnost, nemško, slovensko ali pa švedsko, če vam je ljubše, gre za vprašanje morale in njene zasidranosti v samodejnem ravnanju ljudi znotraj neke skupnosti, da razločujejo med tem, kar je prav in kar je narobe, in v skladu s tem potem tudi ravnajo. Nič več kot to.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zanimivo, da je na prikazu grbov dežel Svetega rimskega cesarstva od slovenskih predstavnikov samo grb Celja.
    Sicer se pa strinjam, da sta tako jugonostalgija kot germanofilstvo enako nevarna. Ko bo Slovenija spet v polnosti "moja država" in ne samo "moja domovina", tudi ta dva pojma ne bosta več aktualna:)

    OdgovoriIzbriši
  7. Da človek po 6 milijonih pobitih Judov še vedno malikuje germansko kulturo, mora biti res malo neuravnovešen. Ampak red je pa bil, to pa!

    Še glede obdavčitve plač čezmejnih delvcev, mislim, da je ustavno sodišče odločilo, da jih je treba obdavčit, ker so bili do zdaj privilegirani v primerjavi z ostalimi državljani.

    http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/744093D7A1569735C1257B8F00351A75

    OdgovoriIzbriši
  8. Maistrovi vojaki so pred Theresienhofom, današnjo propadlo, zaprto in razpadajočo Veliko kavarno streljali na neoborožene demonstrante nemške narodnosti, ki so želeli, da Marburg/Maribor ostane del Avstrije.

    OdgovoriIzbriši