Izšlo pod istim naslovom (brez vmesnih
naslovov in opomb) v reviji Božje okolje, februar 2013.
Cerkev je manjša? Da in ne.
Za Božič l. 1969
je bavarski
teolog Joseph Ratzinger imel predavanje na radiu Hessische Rundfunk o
tem, kakšna bo Cerkev l. 2000.* Bodoči papež je dejal: „Manjša
bo, morala bo začeti znova. Ne bo več zmogla napolniti zgradb, ki
jih je zgradila v času ugodne konjukture. Izgubila bo privržence in
z njimi veliko privilegijev v družbi.“
Je danes Cerkev manjša?
Začenja znova? Če pogledamo po Evropi, lahko odgovorimo pritrdilno.
Cerkev v Evropi se krči in zelo glasno razmišlja o novem začetku,
o „novi evangelizaciji“. Vendar, če pogledamo po svetu, je slika
drugačna. Cerkev je večja in se še širi. V Afriki in Aziji je na
začetku.
Tudi v Evropi ni povsem
enoznačna trditev, da je Cerkev manjša. Zakaj? Zato ker statistika
v večini evropskih držav ni zaznala strmega padca števila
članstva. Poglejmo Slovenijo. 70 % prebivalstva, ki se ima za
katoličane, se v zadnjih dveh desetletjih kljub agresivnemu
antiklerikalizmu ni bistveno zmanjšalo. Niti mladina se ni odrekla
katoliški identiteti. Po raziskavi Mladina 2010 se dve tretjini
mladih Slovencev (65,89 %) ima za katoličane. A kljub tej statistiki
ne moremo, da ne bi pritrjevali Ratzingerjevi „prerokbi“ iz l.
1969. Cerkvene klopi so ob nedeljah namreč vse bolj prazne,
mladinske skupine so izginile, osnovnošolski verouk peša.
Oddaljeni kristjan:
vernik in nevernik obenem
Torej, je ali ni Cerkev
manjša? Element, zaradi katerega ne vemo, pri čem točno smo, se
imenuje „oddaljeni kristjan“. To je oseba, ki statistično hoče
biti „rimskokatoliške veroizpovedi“ in po večini tudi ohranja
nek minimum verskega življenja in je lahko močno vezana na nekatere
verske običaje, obenem pa je lahko popolnoma „oddaljena“ od žive
Cerkve in njenega središča, ki je evharistična miza. Zadnja
desetletja so namreč porodila nekoga „tretjega“, tipično
postmodernega, katerega množičnosti niti bistri Ratzingerjev um ni
mogel predvideti. Če je prvi prepričan vernik, drugi prepričan
nevernik, je tretji vernik in nevernik obenem. Dunajski pastoralist
Paul Zulehner ga imenuje „izbirni vernik“, saj, kot da je v
veleblagovnici, nonšalantno izbira, kaj od verskih in moralnih
vsebin bo in kaj ne bo vzel.
Slovenski pastoralni načrt
„Pridite in poglejte“** problem oddaljenih postavi v središče.
Posveti mu poglavje „Zunanja pripadnost Cerkvi in osebna vera“
(PIP 17-24). Analiza oddaljenih (se pravi, zunanje pripadnih
katoličanov z nizko osebno vero) je podlaga za strateški vzgib
dokumenta. Načrt slovenske Cerkve ni toliko evangelizacija
neverujočih, ki so izven Cerkve, kot avto-evangelizacija verujočih,
na pol verujočih in neverujočih, ki so v Cerkvi. Pripomnimo: k
avto-evangelizaciji Cerkve kliče tudi zadnja škofovska sinoda (Rim,
oktober 2012).
Naravna religija
močnejša od razodete religije
„Na Slovenskem smo
v paradoksnem položaju, ko Cerkvi pripada več ljudi, kakor jih
veruje v Boga,“ ugotavlja dokument (PIP 19). Če je po koncilu bilo
moderno vzklikati „Kristus da – Cerkev ne,“ je po
nepredvidljivem teku sekularizacije danes geslo obrnjeno „Cerkev da
– Kristus ne“. Teolog J. B. Metz je o tej spremembi pisal že l.
1992 in jo imenoval „religija da – Bog ne“. Pod pojmom „Cerkev“
oz. „religija“ oddaljeni razumejo naslednje stvarnosti:
- Ohranjanje kulturne identitete naroda in krajine (npr. priljubljenost kapelic, podružnic in sploh pripravljenost vseh na obnavljanje sakralnih objektov).
- Množični ljudski katolicizem, poln lepih izročil; prednjačijo barviti obredi, npr. blagoslovi tega ali onega.
Barvita ljudska religioznost v Andaluziji (Španija).
V mestecu Coripe za Veliko noč streljajo lutko Judeža
iz maščevanja, ker je izdal Jezusa.
Vir: diariodesevilla.es- Sistem velikih praznikov in simbolov, s katerimi praznujemo tek življenja in časa. Božič = rojstvo, nastop luči; Velika noč = pomladni praznik, življenje močnejše od smrti; Veliki šmaren = kult matere, polnost življenja; Vsi sveti = smrt, izguba, upanje.
- Nabor orodij za pomoč v stiski. Orodja so: maša za zdravje, duhovnikov blagoslov, prošnja za čudež, romanje na mistični kraj, sočuten in slovesen pokop naših rajnih, itn..
Na kratko: oddaljeni
kristjani razodeto katoliško vero predelajo v naravno religijo.
Sprejemajo Katoliško cerkev kot svoje naravno religijsko okolje oz.
kot religijo, brez katere bi se v življenju težko orientirali in
simbolno izražali. Spregledajo pa Cerkev, kateri je bistvena osebna
vera v Jezusa Kristusa, kot Božjega sina in edinega Odrešenika.***
Reakcija (slovenske)
Cerkve
„Pridite in
poglejte“ gre v nasprotno smer od ljudskega katolicizma oddaljenih.
Odreka se praksi masovnega in folklornega krščanstva, ki ga je moč
kombinirati s porabništvom, spoznavnim relativizmom in moralno
razpuščenostjo. Po PIP-u Kristusove Cerkve nikakor ne moremo
skrčiti na raven naravne religije, pastorale pa ne na raven
zadovoljevanja religioznih potreb, ki smo jih našteli zgoraj (kult
rajnih, biti blagoslovljen, praznovati čas,...). Kristus je več kot
religija, pastorala vse kaj drugega kot „religijska tehnologija“
(PIP 43).
Ali to pomeni, da bo
Cerkev, kot da gre za nekakšno gnojno bulo, oddaljene odrezala s
svojega telesa. Se bo preobrazila v versko skupnost zgolj pravovernih
in „čistih“? „Naša Cerkev se množičnosti in tradicijam ne
želi odreči. Dve tretjini Slovenk in Slovencev ji izrekata svojo
pripadnost in to je velik dar,“ pravijo škofje (PIP 53). Oddaljeni
so v Cerkvi še vedno „bratje in sestre“, dogmatično in pravno
enaki tistim, ki so vsako nedeljo pri maši.
Res je, na oddaljene
lahko gledamo kot na podaljšano roko sekularizacije, ki sega v jedro
Cerkve; kot na trojanskega konja, ki v občestvo verujočih vnaša
življenjski slog, katerega je papež Benedikt XVI. rad označil s sintagmo,
sposojeno iz novoveške filozofije, „etsi Deus non daretur“ („kot
da Boga ni“).**** Lahko pa obrnemo perspektivo in v oddaljenih
vidimo podaljšano roko Cerkve v sekulariziranem svetu. Svojska,
okrnjena, izbirna, pa vendar množična religioznost oddaljenih je
konec koncev dokaz, da je religija tudi v Evropi, kot jo je definiral
kardinal Walter Kasper, „aufklärungsresistent“, odporna na
razsvetljenstvo. Še več, španski teolog José
Cristo Rey Paredes vprašanje ljudske religioznosti oddaljenih
obravnava v luči pnevmatologije (delovanja Svetega duha). Poziva, da
tudi v tej obliki religioznosti razločimo demonske skušnjave na eni
ter klic po Bogu na drugi strani. In da v njen poiščemo, četudi
komaj vidne, sledove Svetega duha, ki pristopa k vsakemu človeku na
svoj način.
------- opombe:
* Radijsko predavanje Wie
wird die Kirche im Jahre 2000 aussehen? (Kakšna bo Cerkev l. 2000?)
izšlo v knjigi: Joseph Ratzinger, Glaube und Zukunft (Vera in
prihodnost), Kösel Verlag, München 1970. Slovenski prevod predavanja na spletu.
** PIP na spletu.
*** Naravna religija seveda ni sovražnica razodete religije. Njeno navzočnost v
krščanstvu beležimo vse od prvega stoletja, ko je Cerkev začela
sprejemati spreobrnjence iz poganstva. Nemški jezuit Medard Kehl o
tem piše: „Na začetku svojega poslanstva med 'poganskimi
kristjani', že v prvem stoletju, je Cerkev integrirala ta imenovano
'naravno teologijo', dostopno za vse. Skupaj z njo je
integrirala religioznost, kot so jo živela ljudstva izven
svetopisemske odrešenjske zgodovine. To se je zgodilo prav preko
vere v stvarjenje. Posledično Cerkev ne pričuje o svoji veri na
način, da bi enostavno zanikala naravno relioznost, temveč da se
naveže nanjo in jo vodi korak naprej.“
V knjigi: Medard Kehl,
Wohin geht die Kirche? Eine Zeitdiagnose (Kam gre Cerkev? Diagnoza
časa.), Verlag Herder, Freibrug 1996.
**** Že Bl. Janez
Pavel II. je zapisal: „Evropska kultura vzbuja vtis 'molčečega
odpada' presitega človeka, ki živi, kot da Boga ni.“ Posinodalna
apostolska spodbuda Cerkev v Evropi,
9. Slovenski prevod na spletu.
Vedno me moti, ko slišim govoriti o "oddaljenih" kristjanih. Prej bi bilo treba govoriti o oddaljeni Cerkvi. Cerkev je samozadostno šla svojo pot in izgubila izpred oči konkretnega človeka. Ko se človek ne čuti več nagovorjenega začne hoditi svojo pot in izbirati kaj je zanj pomembno in kaj ni več. Če smo se oddaljili eden od drugega bomo morali eni in drugi poiskati skupno pot.
OdgovoriIzbrišiImaš prav, Marko. Oddaljenost obojestranska. To po svoje prizna sama slovenska sinoda, ko pravi: „Bolj ko je Cerkev kot ustanova oddaljena od dejanskih problemov ljudi, manj ji zaupajo“ (PZ 42). Ali ko se jamra, ker je njena govorica včasih „nerazumljiva teološka govorica, ki uporablja abstrakten, od življenja oddaljen način izražanja“ (PZ 93).
OdgovoriIzbrišiObstaja torej tudi od ljudi tega časa oddaljena župnija, duhovščina, škofija,...