Kaj
lahko rečemo po prvem mesecu Frančiškovega papeževanja? Kakšni
so obeti za njegov pontifikat? Vprašanj je več kot
odgovorov. Kruha kakor da še ni iz peči. Po prijetnem vonju sodeč,
se obetajo lepi hrustljavi hlebci.
Kakšno bo
razmerje med globalnim in lokalnim, med lokalnim in rimskim?
Pred
nekaj dnevi je neki duhovnik iz Buenos Airesa dejal, da je šokiran,
nad kakšnimi zadevami smo v zvezi s papežem Frančiškom šokirani
v Evropi. Da noče rdečih čeveljčkov in zlatega križa? Jasno. V
bizantinskih čevljih in dragi opravi on ne bi bil več on. Da se je
po svoji škofiji vozil z metrojem in avtobusom? Jasno. Saj je vendar
škof, ne pa bankir ali politik. Skratka, argentinski opazovalec kot da nam pravi: „Halo, Cerkev je vendar večja od
Evrope. So še drugi slogi biti škof, ne samo evropski. Z Bergogliom
ste se tega preprostega podatka, zgleda, v Evropi le začeli bolj zavedati.“
 |
| Argentinski papež. karikatura s spleta |
Zgodilo
se je, kar se je napovedovalo vse od koncila naprej. Cerkev je
globalna, prej ali slej bo moral priti papež iz širnega sveta. Z druge strani te ali one luže. Evrocentričnost je presežena. Oziroma,
kot opaža zgodovinar in religiolog Philip Jenkins v knjigi Novi
krščanski svet (KUD Logos, 2011): povprečen kristjan je danes
mlad, temnopolt, reven in živi na južni polobli. S Frančiškom
imamo torej papeža, ki tega kristjana pozna od blizu. To je „njegov“
kristjan. Zakaj bi globalno Cerkev še naprej moral voditi nekdo, ki
prihaja od tam, kjer je kristjan star, belopolt in trikrat na dan
sit?
Globalni,
se pravi, decentralizirani pogled je Frančišek napovedal tudi z označbo
sebe kot „rimskega škofa“. Nekateri so dobili občutek, kot da s
tem ogroža institucijo papeštva, kot da se izogiba zagrabiti krmilo
vesoljne Cerkve. Izkazalo se je,
da je krmilo zagrabil, prevzel prvenstvo, a s poudarkom na prastarem
razumevanju papeža kot rimskega škofa, ki ima poleg vodenja svoje
škofije posebno „petrinsko“ poslanstvo biti „primus inter
pares“. Lahko rimski škof to svojo vesoljno-voditeljsko službo
opravlja na manj monarhičen in absolutističen način kot doslej?
Lahko. V razmerah globalne Cerkve bo tudi papeštvo drugačno. S tem
pa drugačne vezi z in med lokalnimi škofi. Vsaj tako napoveduje
Frančišek po prvem mesecu.
Kakšna bo
teološka in intelektualna smer papeža Frančiška?
Sedanji
papež ni profesionalni teolog in nima doktorata. Že to je posebno znamenje.
Nekateri v odstopu prejšnjega papeža, največjega intelektualca med papeži zadnjega stoletja, vidijo splošno krizo zahodnega
intelektualca. Slednji kot da nima odgovora na pereča vprašanja
sedanjosti in prihodnosti. Recimo, čislani intelektualec ekonomske
krize ni znal ne napovedati, ne preprečiti, zdaj pa ne zna pokazati
poti iz nje. V Frančišku potemtakem lahko vidimo odgovor na krizo
intelekta. Odgovor se glasi: manj abstrahiranja in več neposredne
etike; manj racionalizma in več holizma; manj pridiganja in več
pričevanja.
Ampak
učiteljstvo bo papež bržčas moral vršiti tudi na „akademski“ način. Določene strateške pastoralne in teološke
poudarke bo moral podati. Kaj bo, recimo, papež Frančišek storil z
novo evangelizacijo? Doslej tega pojma ni omenjal niti enkrat. Moramo
vedeti, da nekateri ne-evropski in ne-rimski teologi projekt nove
evangelizacije razumejo kot še en centralistični poskus poenotenja
in kot geslo, s katerim je Rim v zadnjih treh desetletjih promoviral
nova cerkvena konservativna gibanja. Bo papež projekt nove
evangelizacije prevzel? Ga morda preimenoval? Ali preprosto opustil?
Glede
teologije imamo zaenkrat vsaj dva indica, bolje, imeni dveh vidnih
teologov: Walter Kasper, upokojeni nemški kardinal, in Luis Ladaria,
jezuit, prej profesor na Gregoriani, zdaj št. 2 Kongregacije za nauk
vere. Kasperjevo teologijo usmiljenja je papež povzdignil kar z okna
Apostolske palače med svojim prvim Angelusum. Ladaria pa mu, kot je
slišati, svetuje pri sestavi besedil. Če bo Frančišek sledil
Kasperju, se bo elegantno distanciral od ratzingerjanske teološke
smeri, menijo kakšni strokovnjaki.
Kakšen bo Frančiškov obračun z volkovi?
 |
| Sv. Frančišek spreobrača volka iz Gubbia. Kip se nahaja v Sonomi, Kalifornija. foto: allposters.com |
24.
aprila 2005, ob začetku svojega pontifikata, je Benedikt XVI. na
trgu Sv. Petra prosil množico: „Molite zame, da ne bi iz strahu
zbežal pred volkovi!“ Zdelo se je, da gre za priložnostno frazo, retorični vzdih. Nismo imeli pojma, koliko drame se je skrivalo in
napovedovalo v teh besedah. Še manj, da bo našega vrhovnega
pastirja boj z volkovi zelo utrudil in pripomogel k temu, da bo 28.
februarja 2013 ob 20. uri abdiciral ter zapustil Petrov sedež. Toda,
papežev odstop ni bila kapitulacija pred volkovi, pač pa njegov
zadnji in najhujši udarec po njihovih glavah. Zdaj vsi vidimo, da
volkovi v Cerkvi so in da so si nekateri uredili svoje brloge kar za
vatikanskim obzidjem. Celo marčevski konklave je bil zastavljen na
način, da dobimo človeka, ki bo naredil red. Dobili smo papeža, ki si je nadel ime po Frančišku Asiškem, za katerega pravijo, da je imel pri mestu Gubbio opraviti z volkom.
In
kaj je storil Frančišek do zdaj glede volkov? Na prvi pogled nič.
Nobenega neusmiljenega kadrovskega cunamija, kot smo jih vajeni v
Sloveniji zdaj že vsako drugo leto, ni bilo. Seveda, če gledamo z
enosmerno inteligenco jurišnega politika. Če gledamo širše,
vidimo izredno velik premik: Frančišek volkovom že „odteguje
hrano“. In to od prve minute. Ko je odklonil zlati križ, je udaril
po volkovih. Volkovi imajo namreč radi blišč, razkazovanje. To je
klima za njih. Tu se najlažje skrijejo ter za zaveso mogočne
religije pojedo kakšno ovco. Ko se Frančišek ni vselil v
Apostolsko palačo, je prizadel drugo, sicer manj prežečo in bolj „strukturno“, pasmo
volkov. Tisto centralistično in birokratsko, ki zmore papeža s
svojimi papirji, gradivi, z „nujnimi dekreti“, s „to in ono za podpisat“,... takorekoč fizično
zabarikadirati v majhen prostor in ga „imeti pod kontrolo“.
Poleg
strateškega „odtegovanja hrane“ bodo gotovo sledile tudi
konkretne kadrovske in „notranje politične“ poteze. Nekaj je že
jasno: do pedofilskih duhovnikov najstrožja možna politika. Drugo:
namiguje se na možnost, da bo papež vatikansko banko I.O.R. enostavno ukinil
in njen kapital prenesel na ugledne in pregledne civilne finančne
ustanove. Nekaj podobnega je v Argentini z neko katoliško finančno družbo že storil. Kakorkoli... Eno velja: pozor na imenovanja! Neki profesor na Gregoriani
(in mislim, da ni bil Ladaria) nam je v zlatih časih Janeza Pavla II. dejal: „Ne ocenjujte
papeža po tem, kar piše in pravi. Ocenjujte ga potem, koga imenuje
za škofe in kakšne ljudi postavlja na določena mesta.“
Ni komentarjev:
Objavite komentar