ponedeljek, 19. december 2022

O spolnih zlorabah redovnic (tekst iz 2002)

Ob (zaenkrat še ne dovolj raziskani) aferi Rupnik se odpirajo številna vprašanja. V prvi vrsti vprašanje redovnic, njihove varnosti v cerkvenih strukturah, njihove nedotakljivosti, njihove časti. Vprašanje ni novo. Že na prelomu tisočletja se je o tem govorilo in pisalo (ne sicer na široko). V vizirju so bile zlasti redovnice na afriškem kontinentu, saj se je tam zabeležilo največ spolnih zlorab redovnic s strani duhovnikov. Takrat se je objavilo tudi poročilo redovnice Marije O'Donohue o tej zadevi.

Leta 2002 sem predaval na Nikodemovih večerih v Mariboru in v Ljubljani. Predavanje je nosilo naslov »Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja«. Takrat sem med prvimi v Sloveniji odprl tako vprašanje pedofilije med duhovniki kot vprašanje spolnih zlorab redovnic. Pred seboj nisem imel veliko materiala, odkrivanje teh afer je bilo sploh na začetku, vseeno sem zastavil nekaj ostrih premis.

Odlomke iz predavanja podajam tukaj - kot majhen prispevek k nujni refleksiji vseh nas. Opozarjam, da gre za 20 let star tekst. Zdaj bi se teme seveda lotil precej drugače, manj "afriško" in bolj "evropsko", ter seveda bolj ostro.

Naslovna slika je iz slikarske razstave avtorice Ejti Štih z naslovom Ženske; Galerija Družina, september 2022.

Izseki iz mojega predavanja iz leta 2002:

-----

V velikočetrtkovem pismu duhovnikom v l. 2002 je papež (Janez Pavel II.) med drugim zapisal: "...globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri Posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu. Na dan prihajajo zelo hudi škandali, ki posledično mečejo senco suma na vse ostale dobre in zaslužne duhovnike."

Te "najhujše oblike skrivnosti zla" so primeri pedofilije in drugih afer seksualnega značaja, ki so v zadnjih letih pretresli svetovno javnost. V obzir bomo vzeli dve:

  • poročilo o spolnem nasilju duhovnikov nad redovnicami v 23 državah – v glavnem afriških, ki ga je po naročilu iz Vatikana pripravila redovnica Maria O'Donohue, spomladi 2001 pa objavila ameriška revija National Catholic Reporter.

  • razkritje 70 članske bostonske mreže duhovnikov pedofilov (bolj natančno: efebofilov) ter vse bolj perečega problema pedofilije in homoseksualnosti med duhovniki. Če pogledamo dejstvo, da duhovniki niso zapadali v greh posamično, ampak da so se organizirali v mrežo, razumemo, zakaj papež uporablja izraz "mysterium iniquitatis", ki ga običajno uporabimo za označevanje Satanovega delovanja;

(...)

Ob prebiranju poročila o primerih spolnega nasilja duhovnikov nad redovnicami, se nam pojavi dodaten pomislek, ki ga po primerjanju z nekaterimi poganskimi in šamanskimi vzorci duhovništva imenujmo religiološki.

Poročilo namreč omenja več vzrokov, da prihaja do pojava spolnega nasilja nad redovnicami:

  • kultura plodnosti in velike težave za sprejem celibata v nekaterih delih Afrike;

  • kultura, ki prepoveduje ženski zavrnitev moškega, zlasti če je ta nosilec oblasti;

  • ekonomska odvisnost majhnih redovnih skupnosti od lokalnega duhovnika;

  • AIDS primora duhovnike, ki so vajeni rednega spolnega občevanja, k iskanju varnega seksa.

Na tem mestu nas ne zanimajo takšne ali drugačne perverznosti, ki jih omenja poročilo, temveč samo ozadje obnašanja duhovnikov. Očitno je evangelizacija afriškega kontinenta bila v zadnjih sto letih tako bliskovita in masovna, da so različne predkrščanske, animistične, poganske religiozne in kulturne prvine ostale še nedotaknjene.

Ko prebiramo zajetno antropološko študijo James G. Frazerja Zlata veja – raziskave magije in religije, pogosto naletimo na opise vračev, svetih mož in duhovnikov, katerih božanski izvor oblasti se kaže tudi v posebnih pravicah nad dušami in telesi običajnih vernikov. V nekem afriškem plemenu npr. je vaški duhovnik imel pravico razdevičiti vsa mlada dekleta, v drugem je lahko jemal hrano in lastnino drugih po mili volji, le v stanju transa je moral biti. Če smo pri don Mazziju razmišljali o vplivu ločitve svetega in spolnosti, na tem mestu vidimo, kaj se zgodi, ko je sveto in spolno združeno v eno: občevanje z duhovnikom postane stik z božanstvom.

Tudi razkazovanje spolne moči je v določenih kulturah nujna, da je moški moški, vrač vrač, da je oblast oblast. Frazer omenja, da so ponekod vrače-duhovnike ubili in zamenjali, takoj ko so ti kazali znake pešanja življenjske moči.

Pri tem naj omenim kako slaboumna so razmišljanja, ta ti vzorci prizadevajo samo neko zaostalo versko okolje. Poznamo primere tudi jugoslovanskih politikov na potovanjih, ki so jim gostitelji morali pripraviti deklico za tisto noč; da ne govorimo o nekaterih sodobnih rock zvezdnikih in kaj je v obveznem repertoarju po njihovem koncertu: použivanje lokalnega dekliškega mesa.

Afera spolnega nasilja nad sestrami torej ne govori o krizi celibata niti ne o neki katastrofalni moralni dekadenci katoliškega klera. Pač pa nam na zelo grob način pove, kako močne so lahko kulturološke pogojenosti pri pojmovanju duhovništva, in kako potuhnjeno se v krščanstvo tihotapijo poganske vrednote.

Vpliv poganskih religioloških vzorcev na katoliško duhovništvo pa ni samo izoliran na neko afriško področje, pač pa je malodane dinamika, ki jo moremo zaslediti povsod in v vseh časih. Čiste, idealne, skorajda nadčasovne podobe prezbitera ne najdemo niti v Svetem pismu in kljub močni dogmatični in pravni kontroli, ki jo izvaja Cerkev, je lik duhovnika na terenu predmet različnih psihosocialnih projekcij in arhetipskih potreb današnjih ljudi.


2 komentarja:

  1. 1. Pravilna FORMA je Začetek. Ni drugega Začetka.

    Ej, naš Branko, nisi mogel dol sesti in napisati aktualen spis, od tega zgoraj pa podati link? Očitno je atmosfera v Cerkvi preveč grozljiva, potekajo nenehni in hudi boji. In ko je nevihta, gre vsak pameten vrabec pod napušč. Pa mal' čivka. :)

    Da je treba zadeve glede patra Rupnika raziskovati še nadaljnjih 30 let, torej 60, je dimna bombica. Vse je jasno. Pater je žrtev formacije (vzgoje) duhovnikov sodobne katoliške Cerkve. Še pes brez solidnih korekcij ne ve, kje mora nehati 'ponujati svojo kožo'. Človek pa potrebuje enako odločnost očeta/vzgojiteljev - o tem je govoril že sveti Slomšek.

    Pa bom nekaj drugega, mističnega razložil. Nekaj, kar 'modreci' Cerkve več ne razumejo, ker je ves svet takšen. Obstajata dve obliki služenja Gospodu: 1. skozi predpisana načela, in 2. Skozi osebno spontano služenje.

    Predpisana načela religije, vere in iskanja Boga so v krščanstvu/katolištvu: kateheza, krst, birma, zakramenti, obiskovanje sv. maš, dajanje miloščine, postenje, romanja na sveta mesta, branje Svetega pisma in svetnikov, obhajanje cerkvenih praznikov, pomoč oslabelim, nenasilje itd … Vsak začetnik in vsak kristjan bi se te strukture/forme/oblike, moral držati kot dojenček mamice.

    Če je to iskreno in od srca izvajano, človek začuti, da mu še vedno nekaj manjka, in začne iskati Boga bolj osebno. Morda kdo kdaj dojame, da se Gospoda osebno Sreča samo in izključno skozi Ljubezen do Njega. Tudi vsi malo večji in veliki grehi so v resnici odvzeti samo skozi Ljubezen do Gospoda.

    Oziroma nenehne in vztrajne poskuse Ljubiti Ga.

    Religija spada še vedno v povsem zemeljsko obliko pobožnosti, enako iskanju čutnega uživanja. Klanju. Plesanju. Žrtju. Popivanju. Boju. In biznisu.

    Kdor pa čuti, da bi vsekakor rad Ljubil Gospoda in njegove svete osebno, Ga začne iskati v svojem srcu, katerega pa skuša obenem očistiti tistih najhujših grehov in poželenj. Kajti Jezus je jasno povedal Pot do Njega, Cerkev pač ne. Teološka politika Cerkve je namreč drugačna od kristalnega Jezusovega Nauka - zaradi razumljivih razlogov.

    In tako se Gospod nekega nenedejanega dne Usmili srčno iščoče duše, in se ji predstavi osebno. Kot Oče, kot Jezus, kot Mati, kot kateri od svetnikov ali kot angel. Odtlej je takšna oseba Spremenjena. Za večno. Njena hoja za Kristusom postane popotovanje z Njim, kažipot pa mu je 'žarenje in Mir v srcu'.

    In začne se 2., spontano osebno Služenje Gospodu. V tem skrivnem, osebnem odnosu z Njim nekih hudih maš, spovedi, petij in glasnega žlobudranja molitev ni več potrebno. Tudi mnoge druge prej stroge dolžnosti do okolice in sorodstva takrat odpadejo. Ker se je srce Vezalo, z vso silo se je Vezalo. Na Gospodovo Srce.

    VENDAR

    In zdaj pridemo v greznico sodobnih religij in vsakršnih veščin: ŠE PREDEN verniki sploh sprejmejo življenje s Predpisanimi načeli religije, se že obnašajo, kot da so razsvetljeni, odrešeni, zveličani; mali bogovi torej. Obnašajo se ošabno in razmišljajo o nekih nebeških kuplerajih.

    Kar pa je čista norost. KAJTI: tisti, ki je resnično vstopil v Spontano osebno služenje, katerega vrhunec je tihota v srčnem stiku z Gospodom, ŠE VEDNO vzdržuje kakšno ali več od Predpisanih vodil religije. !! Z vso zbranostjo srca in uma. To počne zaradi zgleda drugim, kot tudi zato, da VZDRŽUJE STRUKTURO, obliko/formo. Samo na tak način se lahko obdrži na nivoju, na katerem je zdaj po veliki Božji Milosti in svoji nepopustljivi odločenosti. Sicer zagotovo pade. V greznico človeštva in še nižje, v demonski svet lažnega Obljubljevalca.

    TOREJ

    Pa se vrnimo k p. Marku Rupniku. Osebno sem ga srečal enkrat, in takrat je imel okoli sebe trop laičnih Italijank. Bile so srne, nekoliko plašen tip žena. Sledil sem njegove mozaike skozi leta, sledil sem njegovo besedo, če sem kje naletel nanjo, možak je imel karizmo, a tudi nekaj drugega na sebi, nekaj starofevdalnega, nek zid je bil z njim, kljub zunanji odprtosti in blagosti. Ob srečanju sem to zaznal kot strah, prikrit z odločnostjo.

    OdgovoriIzbriši
  2. 2. Potem pa sem naletel na njegovo razlago, ki mi je razbila vse dvome: pravil je, da je 10. Božjih zapovedi težko slediti (le kdo jih zmore, hehe), da so bile te zapovedi narejene za Jude, predkristusove Izraelce, ne pa za nas, kristjane, ki smo s krstom že odkupljeni. Mi se teh stvari ne potrebujemo držati, ker se jih itak ne moremo, samo Jezusu se moramo popolnoma predati.

    Hmmm, glede na današnje novice …

    Na tej točki se je moja duša uprla. Dojel sem, da je mož le filozof, ki je prebral mnoge knjige, tudi drugih religij, in je pobral sámo smetano, ter jo delil naokoli fasciniranim poslušalcem. Ker sem na tak tip 'svetnikov' naletel že v drugih religijah, so mi takšni guruji seveda skrajno dolgočasni. Ker to, kar govorijo, ne drži vode in ne zdrži nenehnih napadov temnih senc vesolja. Satan s takimi opravi v treh potezah.

    Pojdimo spet nazaj, k formi. Povedal bom, kar na tem svetu domala nihče več ne ve. Ker so od mamona povsem oslepeli. Sam sem to odkril v borilnih veščinah, eni popolnoma specifični, kjer se dajo te stvari zelo preprosto in vedno dokazati. Torej, formula gre takole:

    ! FORMA, pritegne naš um, naš um pa pritegne pretok energije. Silo. !

    Ta energija ni le naša, ampak je večinsko neka nevidna kozmična sila, ki jo uporabljajo prav vsa živa bitja. Vse to se zlahka dokaže skorajda s komerkoli na ulici, ki je le dovolj prijazen za poskus.

    In sveta maša je FORMA.

    Forme pa so lahko različne, tudi levičarsko kolesarjenje je forma, ki prikliče pozornost sodelujočih in opazovalcev. Če je to nenehno ponavljano, se zbere ogromna energija, sila. Ki se jo potem sproži v Delo. Npr. v volitve in veličastno zmago ter prevzem oblasti.

    Torej imamo različne forme. Če želimo pritegniti Gospoda osebno, mora biti naša struktura, oblika, forma, primerna, brezprekorna, biti mora tista, ki so jo Gospod in sveti vzpostavili že na Začetku.

    Zato razumem staromašne privržence, ki so dojeli to Znanje, in zahtevajo kar se da spoštljiv obred, obnašanje in vse ostalo. Ker le takšna forma odbije hude duhove in pritegne Boga, da se res pridruži. Taka forma je zahtevna, zato pritegne um; je spoštljiva in lepa, zato pritegne srce, to pa potem prikliče Svetega Duha. V stari maši torej ni zmote. Kdor jo ukine, išče neke druge duhove, ki pa niso Kristus.

    Pa nisem bil še pri nobeni nikoli. Samo princip povem.

    Poganske in npr. komunistične forme, recimo štafeta mladosti in spektakel s Titom na štadionu, pa pritegnejo drugačna srca, drugačen um in posledično drugačne duhove in popolnoma druge rezultate. Forma, ki je kaotična, privlači kralja Kaosa.

    Sila je, a lahko je dobra, ali pa slaba. Odvisno od oblike in od srce. Ter od vztrajnosti.

    Zato trdim, da je M. Rupnik samo orodje tega nečesa novega v Cerkvi, kar pa vsemu svetu prinaša povsem drugačno atmosfero in rezultat. Prilagajanje Nauka in njega FORME svetu torej ne prinaša Odrešenja in Zveličanja, ampak kaos, zmago satana, prinaša neizmerno trpljenje in večno smrt.

    Resničen sledilec Jezusa in Nauka mora biti torej povsem samoobvladan. Njegov glavni rek šepetanju v glavi mora biti: Ne hvala, odidi!! In Mora temu konta-napadu dodati primerno Silo. Ker Bog prihaja z Močjo. Če te Moči ni, je Bog le iluzija.

    PS: Desnica in Cerkev ne zaznavata, da FORMA naše 'ruske' zastave, Alp, Bleda, kozolca in harmonike; ter modernih škofov v visokih zlatih opravah, nikakor ne morejo več pritegniti uma množic. Ni šans.

    Torej NI zdrave Sile, ki je edino, kar narod sledi.

    Zato se dogajajo in se bodo dogajali nenehni nadaljnji porazi. Kaos bo samo še pridobival.

    Do dne, ko bo po tleh stekla škofovska kri.

    Kar pa sem že napisal.

    Pa naj doume, komur je dano. In naj vsak sam pri sebi vzpostavi pravilen ZAČETEK, pravilno formacijo, ker zunaj sebe je ne bo našel. Sicer ne bo ne Gospoda, ne Duha, ne Miru, ne Sreče, ne Odrešitve.

    Samo hudič bo. Še močnejši.

    Slava in hvala Tebi Gospod! In Tvoje Ime je Oče, Sveti Duh in Kristus.

    Hvala Branko.

    OdgovoriIzbriši