Pomnim, kako so se nekateri okrog leta 2000 posmehovali Alojzu Rebuli, češ da je v svojih zapisih na zadnji strani Družine »obtičal v prejšnjem stoletju«. Ukvarjal naj bi se z »mrtvimi konji«, kot so fašizem, komunizem in nihilizem.
Dvajset let potem in štiri leta po njegovi smrti lahko rečemo, da Rebula ni obtičal v prejšnjem stoletju, temveč nam je vnaprej razgrnil dramo sedanjega časa. »Mrtvi konji« niso mrtvi. Skrajne družbene ideologije so spet na pohodu. Za razliko od slednjih pa je nihilizem manj viden. Potrebna je rebulovska intelektualna pretanjenost, da ga zbezljamo na plan.
Kaj je nihilizem? Jezuit Giovanni Cucci piše, da nihilizem na znamenita tri vprašanja Immanuela Kanta odgovarja nikalno. Torej: Kaj lahko spoznam? Nič. Kaj moram storiti? Nič. Kaj smem upati? Nič.
Nihilizem je stanje duha, vedno nekje v bližini, skrito v različnih družbenih pojavih. Leta 2008 nas je italijanski filozof Umberto Galimberti malodane šokiral, ko je napisal knjigo »Grozljivi gost. Nihilizem in mladi«. Galimberti je v nekem novejšem članku zapisal: »Nihilizem kroži okrog mladih, vstopa v njihovo čutenje, zmede njihove misli, briše perspektivo in obzorje, oslabi njihovo dušo, strasti naredi žalostne in brezkrvne.«
Na Slovenskem je kot drugod. Nihilizem ni uradna ideologija strank ali nevladnikov, z zastavo nihilizma se praktično nihče ne ponaša. Zdaj je med »napredno mladino« v modi nekaj, kar se zdi nasprotje nihilizma: strastni aktivizem.
Ampak kdor je bral Alberta Camusa, bo ravno na tem mestu zastrigel z ušesi. Camus moderne politične fanatizme in totalitarne sisteme povezuje z nihilizmom. Nihilizem je pač resnično »grozljiv gost« in malokdo zdrži nad breznom niča. Zato se ob zaznavi, da visi nad ničem, marsikdo zateče k »surogatom za upanje«, k totalitarnim političnim ideologijam.
Toda ko nihilizem nekoga okuži, ga zasleduje. Tako je tipični politkomisar 20. stoletja – tudi tisti, ki je na usodno noč stal nad jamo v Macesnovi gorici – na koncu zgolj nihilist, ki pa sam sebi laže, da to ni.
Sodobni strastni politični aktivizem, ki prevrača besede in jezik (kajti spoznanja ni), relativizira dobro in pravično (kajti morale ni), zvečer pa se zateče v drogo (kajti upanja ni), je eno sumljivo polje. Drugo polje, kjer se razodeva nihilizem, sta določena kultura in umetnost. Ni treba podati veliko razlag, dovolj bodi nekaj opomnikov: instalacije tipa Fotopub, dojenje psa, zažig strunjanskega križa.
Kristjani smo anti-nihilisti »par excellence«. Na kantovska vprašanja odgovarjamo takole: Kaj lahko spoznam? Kozmos in Boga. Kaj moram storiti? Ljubiti bližnjega. Kaj smem upati? Na Božjo pomoč in odrešenje. Gremo zato nihilistom in prikritim nihilistom na živce? Gremo. Ostanimo takšni.
* Besedilo je bilo najprej objavljeno konec oktobra 2022 v tedniku Družina. Foto: bog Kronos/Saturn požira svojega otroka, avtor: Simon Hurtrelle, kip je v Louvru.
1. Dobra tema, Branko in dobra je tvoja misel. Je pa ta tema precej bolj kompleksna. Beseda nihilizem prihaja iz pra-slovenskega indijskega korena »ni«, ali »nih«, torej 'ni-hče', 'ni hudič' ali 'ni-hati'. Ni-hče je tisti, ki ni-hotel, torej noče. Ni-hudič je krščansko zanikanje moči zla, torej 'ni-hudo'. Ni-hanje pa je beseda za nemir, večno spremembo.
OdgovoriIzbrišiDajmo šalo, v kateri je resnica, na stran - in smo pri budizmu. Buda je napačno obtožen, da je bil nihilist, ker mu je bilo vse 'mu mu myo yaku, mu mu myo džin', torej nič: ničesar ni, je učil v Sutri srca. A Buda ni bil nihilist, kot zdrav budizem ni, ampak se je le dotaknil vzroka človekovega strašnega in večnega trpljenja in poiskal en hansaplast obliž zanj, začasno rešitev, lahko bi rekli 'nikino prevezo'.
Torej, kaj je bistvo nihilizma? Dajmo mu samo jedro, izvor in s tem razumevanje človeškega življenja, hotenja in trpljenja. In rešitve.
Nihilizem se rodi izključno le takrat, kadar NE ZMOREMO doseči ciljev svojega hotenja. Hlepenja. Zahtevanja. Kadar ne moremo doseči ZASE previsokih standardov, pa naj so to lepotni, moralni, družbeni, osebni, ali, še posebej, duhovni/religiozni.
Zato je začasni nihilizem Jobovega tipa pravzaprav zdravilen, in prav takega je učil Buda, pa tudi HINDUJSKI monist Šankar-ačarja. Ker zaradi svojega prehudega pohlepa in svoje prehude nesposobnosti ne Zmoremo dosegati asketizma svetnikov in mističnih ciljev, dajmo zanikat Boga kot Osebo, s tem pa kup nasvetov in moralnih smernic, in se raje zavalimo v Luč, brahman ali budo. Ta dva sta pa seveda v nas samih, torej začnemo iskati rešitev v samem sebi, v svoji enkratnosti, svetosti in lepoti. Ker pa tudi ta poskus slej kot prej klavrno propade, človek pade v nadaljnjo, hujšo depresijo.
Kar nihilizem pravzaprav je: DEPRESIJA. Melanholija, so rekli včasih.
Malo depre ne škodi, ker človeka pravzaprav prizemlji od pretiranih iluzij, a problem je, da ker oseba ne preneha s previsokimi hotenji, depra postane TRAJNA.
To pa je hudič. Ker demonsko življenje se izkazuje kot skupek hude depresije in nenehne hude tesnobe.
Takrat pa nihilizem ni več samo neka filozofska muha, ampak postane en sam osebni pekel. Tega pekla se neuki (s stališča poznavanja Resnice) človeški rod loti reševati na dva načina: ali se mu prepusti, kar počne nezdravi in vedno bolj popularni del krščanstva in ateizma; ali pa (če ima še kaj energije na razpolago), gre v hud aktivizem (kar počne drug nezdravi del krščanstva).
Prepuščenci pišu vetra in mimoidočega kužata se začno brigat samo še zase – rekreacijo, hrano, čutne užitke in ostale prazne bedarije brez Smisla (ker Smisla ne morejo doseči, ga spregledajo ali zamokajo). Tako živijo mnogi kristjani, tudi vodilni.
Aktivisti pa se lotijo iskanja nekega SOVRAŽNIKA, zamišljenega povzročitelja svojega trpljenja, ki pa ga NIKOLI ne morejo odkriti, ker je ta njihovo lastno pretirano hotenje / pohlep, torej ga iščejo navzven. To počno komunisti, janzenisti, fašisti, današnji lažni suverenisti/monarhisti, ljudje okoli padlega svetovnega sodniškega profesorja, častilci Hitlerja, Putina, Lukašenka, Mussolinija, ali pa Che-Guevare, Stalina, Tita in Pižona.
Naša pravkaršnja vlada je nihilistično (razbijaško) aktivistična, zato kolje izbranega »smrtnega sovražnika«, fašista; putinisti so psihopatsko aktivistični, zato koljejo Ukrajince, resnico in svobodo; naša katoliška Cerkev pa je v depresivno samovdano počepni fazi, torej kura pod petelinom socializma, z nekaj aktivističnimi vložki, ko svoje porojene picke razporedi po vranjih, sračjih in srakoperjevih gnezdih.
2. Nihilizem Cerkve se danes izraža z vsakršnim pomanjkanjem borbenega duha, s tem pa tudi v življenju delujoče morale, Pravičnosti. Kot taka ne more biti res Kristusova. Detektira se ga v pridigah in pisnih izdelkih duhovnikov, ki so namesto Očeta-Osebe in Jezusa-Osebe, začeli uporabljati besedo 'luč', pisano z malo začetnico. Vse je utopljeno v luč, vsi smo ENAKI v luči in Bog je luč. Hindujski monizem oziroma budizem torej. Danes socializem. Ko prijazno pojasniš, da je Bog Oseba, a prikrita materialno hlepečim dušam, ta Oseba pa sije večno Luč, ki je neosebna in le začasno olajšanje za ateistično nastrojene duše, NE pa za kristjana,
OdgovoriIzbrišisi vedno in od vsakega klerika napaden, z: »Ne sodi, črv!« Pusti nam našo depresijo, da si jo blago hladimo v luči (še v Luči ne), »… ti pa molči! Boga še nikoli in nihče ni videl!«
In smo v še eni, hujši obliki nihilizma: spet se rojeva klerikalizem, viseč na posameznih izdvojenih in nikoli razumljenih besedah in stavkih iz Pisma. Klerikalizem uporablja te 'magične izreke', da z njimi potem ustreli vse, ki ne zgledajo pridni verniki. Verniki v lučki. In lepotki. In molku.
Nihilizem se torej rodi, ko nekih standardov ne zmoremo več dosegati, zato je najbolje, da jih ZANIKAMO: ni Boga, Bog je nedosegljiv, Bog je samo lučka, samo lepotica sončnega zahoda … Rusi pa npr. ne morejo doseči standarda, moči in uspešnosti Zahoda (čeprav njihovi oligarhi živijo tam, ne v Rusiji), zato zanikajo vitalnost in moč Zahoda, ga izberejo za smrtnega sovražnika in gredo v samomorilno vojno. Zanikajo enkratnost in samostojnost Ukrajincev, ker hlepijo po Ukrajini kot prostoru in dobrinah. Enako kot džihadistični isis, naša svobodnjaška jata vran ali pa katoliški klerikalizem, skrit v pozlati »pozitivnega« aktivizma, v resnici poln jeze in iskanja notranjih sovražnikov.
Da ne omenjam luteranstva, ki je pravzaprav začetnik aktivistične revolucije večjega tipa, podstat za socializem (ki je prav tako depresivni nihilizem).
Malo depre torej koristi, ker nam skalibrira merilne naprave, cilje in vrednote, preveč hotenja pa depresijo zacementira v nanahno/večno demonsko trpljenje. Zato imajo Buda, Jezus in naši asketski svetniki zelo prav: zdravljenje se začne z ODREKANJEM. Odrekanje pa je jalovo, če mu ne sledijo novi, realnejši in zdravi cilji ali Cilj, kajti sicer se demon vrne in s seboj privleče še sedem veliko hujših demonov. Novi cilj/Cilj zato vsekakor ne sme biti sebičen, nePravičen in nasilen do nedolžnih.
Drugače ne bo olajšanja.
Jezus Gospod pove. Hvala Tebi Kristus!