Iz
kleti umetniških dvoran je na svetlo skočila pošastna resnica in resnica bo
ubita pred našimi očmi. Vprašanje je samo, kako bo ubita. Načina sta dva in oba
izražamo v klasičnih in vsem razumljivih besednih zvezah:
- pometanje pod preprogo;
- grešni kozel.
Pri pometanju pod preprogo bo akter
domnevnih dejanj zoper spolno nedotakljivost rešen, zaščiten, ker »ni
dokazov, indici pa niso dovolj« … ker »nerazumevanje umetnosti« pa to ... ker
»nasprotni politični pol izkorišča afero sebi v prid« ... Akter bo za nekaj
časa v izolaciji, vstran od javnosti si bo lizal rane, nato bo pricapljal nazaj
v svoje občestvo.
Pri mehanizmu grešnega kozla bo akter
pošastnih dejanj žrtvovan. Nastradal bo kot še noben. Ker »on bo nosil vse naše
grehe«. Za svojo, o kateri se govori, in še za pet drugih kleti, o katerih se
ne govori, bo plačal. Za vsako naše sipanje droge GHB v kozarce naivnih dekleta
bo tepen. Ko bo gorel na grmadi sodnih procesov in medijskega linča, bomo v
prvi vrsti pesti ogorčenja dvigovali mi, njegovi dovčerajšnji znanci in
podporniki.
Odločitve, kaj bo pretehtalo, ta hip
še ni. Tako smo na ponedeljkovem protestnem pohodu zoper spolne zlorabe videli
elemente obojega: protestiralo se je pred umetniško dvorano, iz katere je na
svetlo skočila pošastna resnica – torej protest z elementi dinamike grešnega
kozla. A ta ista povorka je nato protestirala popolnoma v drugo smer: v
politično podporo novinarjem javne RTV – tako smo dobili protest z elementi
pometanja pod preprogo.
Javna RTV se je v četrtek odzvala
podobno dvoumno: pokazala nam je grešnega kozla, hkrati pa mu je ponudila
možnost, da te vloge ne sprejme. Vemo, mehanizem grešnega kozla deluje, če
kozel to vlogo sprejme, se pravi, če se zaveda svoje krivde in če dopušča, da
je kaznovan.
V vsakem primeru se bo poskušalo žrtve
potihoma potisniti na stranski tir. Rekli bodo, da so sramežljive in
nezaupljive do pravnih vzvodov ter da zato težko prijavljajo zlorabo. Hkrati bo
to signal puncam z izkušnjo zlorabe, naj take bodo: sramežljive in nezaupljive.
Ker v Sloveniji udarnega feminizma, ki bi ne bil zlizan s politiko in torej s
strukturami močmi, praktično nimamo, bodo po začetni negi v glavnem prepuščene
same sebi.
Upoštevajmo še »tistega, ki ga ne
smemo imenovati«. Dame in gospodje, predstavljamo vam velikega igralca iz
ozadja: KOKAIN! V ljubljanskih odpadnih vodah ga je menda veliko … Kako
oblikuje umetniško, družabno, politično življenje metropole, ne vemo skoraj
ničesar. Kdo je pogumni vitez, ki bo vstopil v zmajevo votlino prepovedanih
drog in nam povedal, kako v resnici stojijo stvari? Bi klet bila klet brez
drog? Bi droge pripotovale do kleti brez učinkovite mafijske mreže?
Poskušalo se bo še naslednje: reklo se
bo, da gre za žalosten primer, da nikakor ne gre za sistemsko okvaro. Češ
»ljubljanska umetniška scena je po svoji naravi dobra in družbi koristna« (kar seveda drži), »žal pa se najdejo posamezniki, ki …«
Ampak točno na tej točki se bo ubilo
resnico: grešni kozel bo izgnan v puščavo, sistem pa bo ostal
nespremenjen.
Kakšen sistem? Sistem idolopoklonstva
zvezdniškim umetnikom in gledanja vstran od njihovih kriminalnih početij;
sistem lahkotne finančne asistence iz državnega proračuna in občutek, da kot
umetnik nimaš resnih profesionalnih in moralnih obvez do občinstva; sistem
zlizanosti svakojakih alternativcev, underground artistov, stratoferičnih
kreativcev s čisto običajno politiko in visokim uradništvom (po možnosti s
kulturnega resorja); sistem takega višjega družbenega sloja, ki ščiti svoje
prestopnike, saj na ta način ščiti samega sebe.
Zakaj si drznem vso to lapidarnost?
Zaradi izkušenj iz cerkvenega okolja. Leta 2002 sem bil eden prvih pri nas, ki
sem javno povedal (Nikodemovi večeri, polna dvorana v Mariboru in Ljubljani),
nakar tudi pisno objavil, da smo pred velikanskimi duhovniškimi spolnimi
škandali, ki bodo vplivali tako na duhovništvo kot na vso Cerkev. Dobro pomnim
trenutek, ko mi je nekdo iz občinstva repliciral, da pretiravam.
V naslednjih letih sem pozorno
spremljal razvoj dogodkov, delnih odzivov in popravil ter končnih rešitev.
Cerkev je potrebovala dvajset let, da se je na problem spolnih zlorab začela
odzivati na sistemski ravni in koliko toliko učinkovito. Odločilno je bilo
dvoje, čemur gre dodati tretje:
- prvenstvo žrtve (prisluhniti najprej
žrtvi, ji nuditi varnost in podporo, se potrudi za pravično odškodnino …);
- zavest, da ne gre le za zdrse
nemarnih posameznikov, temveč da je problem tudi sistemski (klerikalna vzgoja
k vzvišenosti, okolja brez nadzora, nejevera v smislu »čudovite pridige je imel
in zelo lepo je maševal, on že ni predator«, ščitenje od zgoraj, strah pred
izgubo ugleda, strah, da bodo naši ideološki nasprotniki profitirali, če
bomo odprto govorili o svojih grehih …);
- pritisk od zunaj (zlasti gromozanski
medijski pritisk in profesionalno raziskovalno novinarstvo).
Je slovensko visoko meščanstvo,
katerega nekateri umetniški idoli, gurujski liki, žurerski sinovi manipulirajo
in omamljajo dekleta, grabijo po mladih telesih, ta hip na točki, na kateri je
bila Cerkev pred bostonskim prelomom, se pravi, okrog leta 2000?
Kdaj bomo vedeli, da se premika na
bolje (da so torej dekleta v dotičnih okoljih bolj varna)? Ko bodo onstran
sprotnih grešnikov odgovarjale in odstopale tudi visoke živine, ki sprotnim grešnikom krijejo hrbet. Podobno kot v Cerkvi: šele ko je prišlo do
sankcij zoper nekatere škofe in kardinale, smo dobili občutek, da se zares
očiščujemo.
* slika zgoraj, Wikipedia: naslovnica prve edicije romana Zločin in kazen pisatelja F. M. Dostojevskega
Obstaja star tibetanski pregovor: Kjer stojita moški in ženski samostan daleč vsaksebi, se med njima vedno nekaj dogaja.
OdgovoriIzbrišiTo ni mišljeno fizično, ampak "duhovno", hehe, mentalno.
In tako se nehote dogaja v zakristiji, ko punčke notri hodijo ministrirat, saj Cerkev vendar računa, da se bodo kakšna od ministrantk kasneje odločila za duhovništvo. 🤔
Hecam se, to moram povedat, saj levaki nimajo možganskega režnja za sarkazem. Tisti, ki jih voljo pa tudi ne.
Seveda ni moralni Zakon last samo katolištva, ampak velja za vse in vsakogar, od začetka sveta in prej. Narava Božjih zakonov za materialni svet deluje na principu Pravičnosti, pa naj je to za taoiste, hindujce, pogane, muslimane, ateiste, ali celo protestante, komuniste.
Kakršnokoli predatorstvo je na koncu kaznivo. Na primer biti ZAVISTEN mesa, kože, rogov in kosti žicali. S polno ritjo iti, s križcem za vratom (da ga ne bi kolega počil), na jago, s polno r_tjo in hladilnikom hrane, je vedno, tako ali drugače, zdaj ali pozneje, kaznovano.
Obstaja naravni zakon, ki izhaja še iz začetnih Božjih poganskih časov, da če boš od lakote umrl, lahko ukradeš hrano, ubiješ žival. In tudi za tistega, ki bi sicer zaradi tega vzroka umrl. Sicer pa ne ubijaj in ne kradi!
Prav tako lahko ubiješ pokvarjenega napadalca, orka, če ti je prišel klati družino, zastrupiti vodnjak, tebe ubiti ali ti dom uničiti, ukrasti.
Tako imamo Božje zapovedi, katerih kršenje deluje povsem avtomatsko kaznovalno - preko zakonov narave - zato se Sodnik niti obrniti v postelji ne potrebuje. Vse deluje, vse štima. Samo naše bedne rusofile poglejte, pa necepilce, kaj jim dogaja, in jim bo, ker so tako silovito razdiralno delovali proti vladi in državi.
In tako imamo grehe, ki so neopravičljivi, nekaterim pa je možno v nekih situacijah pogledati skozi prste, morda so takrat celo vrline, ne grehi.
Pri spolnem predatorstvu, in še nekaterih oblikah greha, pa teh izjem NI. In jih ni in jih ne bo. Tudi nekakšno 'čiščenje' znotraj ne pomaga očistiti tisto, kar je bilo storjeno. Lahko pomaga pri preventivi, ne pomaga pa popolnoma nič, če je bilo že storjeno, nad nemočno, nedolžno ali zaupljivo žrtvijo.
Pa vendar se storilce še vedno ščiti, če je to opcija.
Srečal sem možaka, ki je dolga leta preživel v našem najbolj znanem samostanu. Inteligenten, vzgojen in nadarjen fant je bil predviden za možno duhovništvo. A do tega ni prišlo. Ker so nekoč obnavljali neke zidove, in notri našli kupe OTROŠKIH KOSTI. Fant je to videl in zbežal iz te beznice zla. Zdaj je uspešen mož, starš in človek v pomoč mnogim. A stran od Cerkve.
Pa govorimo le o Cerkvi. Kaj šele, ko se vsa civilizacija in družba bolj kot ne nagne k Sodomi? Tudi zaradi nečistosti Cerkve. Kaj potem?
Resnično, resnično povem vam: nobenega popusta ne bo niti na osebni niti na skupni ravni. Vrata pekla bodo ostala široko ne glede na novodobne teološke pravljice, ki jih širijo tisti, ki NISO od Gospodovega sveta.
Voda je voda in nič drugega. Skala je skala in nič drugega. Bog je Gospod in nič drugega. Velik greh je greh in nič drugega. In pekel je pekel - in nič drugega.
Amen.