torek, 23. junij 2020

Sonce Petovione in izročilo o sv. Ahacu

Danes je dan, ko čakamo podelitev kresnika, včeraj pa je bil Ahacijev dan. "V špilu" za kresnika je tudi moj roman Sonce Petovione, v njem - glej, slučaj - je na str. 385 na kratko opisano mučeništvo legionarskega poveljnika sv. Ahacija (Ahaca) in tovarišev. Kot izvrševalec smrtne obsodbe v mojem romanu nastopa legionar Sibiden Damid, oče Sibidena Leontida, ki je sicer eden izmed dveh osrednjih likov romana. Damida prisilijo, da na križ pribija svoje drage sobojevnike, kar mu povzroči dosmrtno travmo. Žrtev očetove travme bo kasneje, ko se Damid upokoji in naseli v južni Italiji (Brindisi), tudi sin Leontid. Poglejmo odlomek:

Bil je mož, ki mu je bilo ime Sibiden Damid. Za časa Hadrijana je bil legionar v XV. legiji Apolonovi, nameščeni v Satali, v mestu na severovzhodnu Kapadokije; bil je borec na armenskem limesu, borec zoper v tistih časih precej popadljive in roparske Alane. Kasneje je svoja veteranska leta preživljal v sončnem Brundiziju v Apuliji. Lahko bi užival v pokojninskih sestercih in v dobičkih iz poslov z apulijskim žitom, pa ni. Furija Tisifona je hodila za njim s skledo krvi njegovih bojnih tovarišev. Ne s skledo krvi tovarišev, ki so jih prebodli Alani, temveč s skledo krvi tovarišev iz njegove stotnije, ki jih je po odredbi sodnikov in legata moral pokončati on sam, Sibiden Damid. Pokončati zato, ker so s prefektom kohorte Ahacijem na čelu častili Krista, prepovedanega boga, in se mu zahvaljevali za zmago nad divjimi Alani. Trnje na glave so nabili Ahaciju in tovarišem kristjanom ter jih križali pod goro Ararat, da so gledali njeno sneženo konico in videli angele, ki so jim od tam gori, kjer je pristala barka očeta Noeta, jadrali naproti. Prav Damida so določili za pribijanje prekletih na les prekletih, prav Damidu je kri soborcev, kri, ki je ni mogoče sprati, bolj kot drugim škropila po rokah in licih. Tudi curki tople krvi njemu najljubšega tovariša, vedrega Grka iz priefeških poljan, s katerim sta si delila kontubernijski šotor.
Še nekaj nekaj zanimivosti ob odlomku:
- 15. legija Apolonova (Apollinaris) bi lahko imela malo "slovenskega" pridiha (članek na Wikipediji). Delovala je na Donavi (vzhodno od Dunaja) in preden je šla na Vzhod, na mejo z Armenijo, bi lahko nekaj časa gnezdila tudi v Emoni - Ljubljani. Ni dokazana, da je Ahacij v resnici bil član te legije. Drži pa dvoje: 1. Ahacij je po izročilu bil križan pod goro Ararat (današnja vzhodna Turčija) za časa Hadrijana; 2. v tem času je 15. legija delovala tam blizu. Naj dodam: dokazano je, da je član 15. legije bil nek stotnik, Sibidienus Maximus po imenu, ki je v Soncu Petovione (na str. 72) omenjen kot stari oče protagonista Leontida.
- Kontubernij ima več pomenov: pomeni lahko vojaški vod osmih mož, ki so spali v istem šotoru, si skupaj kuhali, se v bitkah bojevali drug ob drugem. Rimski vojaški kontubernij je navdihnil skavtsko metodo, kjer imamo šest do osem najstnikov, ki tvorijo vod s šotorom in svojo kuhinjo. Kontubernij v rimskem svetu lahko pomeni tudi obliko zakonskega življenja, ki je primerljiv današnjemu "skupnemu gospodinjstvu" ali "življenju na koruzi".
- Tisifona  je v grški mitologiji ena izmed erinij (rimsko: furij), ženskih demonov krivde. Tisifona je "specializirana" za krvne delikte.
- Izročilo o poveljniku Ahaciju za zgodovinarje predstavlja uganko o delovanju kristjanov v rimski vojski. Če izročilo drži, pomeni, da so kristjani že zelo zgodaj (prva polovica 2. stoletja) vstopali v profesionalno rimsko vojsko. Da bi vsaj na Vzhodu temu lahko bilo tako, nakazujejo pričevanja o kristjanih v 12. legiji Fulminati, ki je imela sedež v Kapadokiji, kar je prav tako v današnji vzhodni Turčiji. 12. legija Fulminata, ki je ob koncu 2. stoletja nekaj časa delovala v Panoniji, dobi v mojem romanu pomembno mesto.
- Ker je 22. junija 1593, na dan sv. Ahaca, slovensko-hrvaška vojska v odločilni bitki pri Sisku premagala Turke, se je od takrat čaščenje sv. Ahaca v naših deželah zelo okrepilo.

   
podružnična cerkev sv. Ahaca v Stopčah v župniji Šentjur (sentjur.si)


3 komentarji:

  1. 1/2
    Čestitam ti Branko za očitno dobro napisano delo! Sicer sem svoj čas prebral tono knjig, a o romanih imam zdaj malo pojma, poznam samo enega Romana, ki mu plačujem premijo, ko ga pot zanese naokoli. Ko pa sem prebral zgornji opis mučeništva svetega Ahacija in bratov, ki je imel včeraj svoj dan, sem se spomnil na našega AHACA, demona, ki je bil naše gre cvet pekla.

    O njem sem nekaj slišal, ker je meni znani filozof nekoč z njim prekrižal meč besede. Namreč, Dušan Pirjevec - AHAC, je po vojni postal filozof, ker so ga duše poklanih duhovnikov in drugih, tudi žensk, preganjale, in je miru iskal, celo pri duhovščini. Pri tej še posebej zaman. O tem vragu slovenskega komunizma (ki je najbrž skrivni idol naše Levice in SD - katera domuje v ukradeni judovski vili - danes pa sta tiha podpornika fašistične Antife, ki nam grozi), je še pokojni padli kristjan Stanovnik - Brko govoril s strahom, kako da se ga je bal, kadar je z njimi spal v istem taborišču. Takrat je imel napeto puško med nogami.

    Pa poglejmo duhovniško mučeništvo, kot ga je opisal partizanski komandir Jože Javoršek v svoji knjigi, zaradi katere je imel potem hude komedije pri svojih rdečih kmerih. Stvar se dogaja nekaj km od Črnomlja, v taborišču na Maverlenu in pa v drugem - na Brezovi rebri. Grozovite stvari so se tam dogajale, o čemer še vedno skrivaj govorijo domačini. Ubijali so se tudi svetniki, npr. Marica Nartnik, pa mnogi duhovniki, tudi tisti, ki jo je pokopal. Mučenja so bila strašanska, demon slovenskih kmerov je besnel do brezuma. Javoršek piše:

    "Na poseki je na konjski odeji ležal popolnoma nag človek. Dvigal je napol sivo glavo in hlipal in ječal in skušal izreči prošnje besede, a mu je zmanjkovalo moči. Glava mu je padla na odejo, a jo je spet onemoglo dvignil in spet hlipal kot riba na suhem. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski ŽUPNIK Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Začutil sem, da bi nas v hipu pobil, če bi imel v rokah orožje, a imel je samo ostro stekleno črepinjo. In spet se je zgodilo nekaj podobnega kot na Cinku: Brilej je potegnil Ahaca k sebi, prijel ga je za roko in skupaj s Strmeckim so odšli za grmovje. Slišal sem strašansko vpitje, nič drugega. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo.
    Kaj ste mu napravili?
    Izdajalec je.
    Kako veste, da je izdajalec? Kdo vam je povedal?
    Politkomisar.
    Pokrij ga! sem ukazal.
    S čim?
    S čimerkoli!"

    In pa: "»Ko smo stopili v taborišče, smo vsi trije osupnili, bilo je čisto podobno skrivnemu shajališču iz Bizetove opere Carmen. Vsepovsod so se pasli samotni konji, čudne ženske v širokih krilih so z razpuščenimi lasmi posedale po parobkih. Neka stara ženska je bila privezana na kol natanko tako, kakor poznamo grozljive jedkanice o mučenju čarovnic iz davnih vekov. Pod žensko je dogoreval ogenj. Bila je najbrž že mrtva. Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje.« Nato govori Javoršek o župniku Raztresenu in dodaja: »Ne spomnim se več, kako smo pogovor zaključili, kako smo se odtrgali od taborišča, vem samo, da sem izgubil dar govora, da sem izgubil slovensko besedo, izgubil smisel življenja. Najrajši bi legel zraven suhorskega župnika in umrl.« (J. J., Spomini na Slovence III, 156)

    Ahaca so potem umaknili na Primorsko - ker jih je preveč razvidno razodel - da bi tam padel, a je hudič še tam duhovnike mučil in jim s puškinim kopitom trl moda.

    OdgovoriIzbriši
  2. 2/2
    Tega je bilo na stotine, na tisoče. In spet grozijo. A le kdo bi se jih bal? Gospod nad vojskami že zbira svoje armade angelov, samo še čaka na naš klic na pomoč. Nikoli več ne bo, kot je bilo, stari debeli sivi maček, ki čepiš v ozadju in murglaš: Nikoli več! Ker je bilo že preveč.

    Gospod nad vojskami dovoljuje zmage. Padla teologija pravi, da moraš biti klavna ovca, kot Jezus Gospod, a če imaš otroke, družino, prijatelje in domovino, ni nujno, da se odločiš za to. Če se bomo odločili drugače, bo Bog pomagal, da bo drugače. Le boriti se je treba BREZ SOVRAŠTVA, ker kdor sovraži, je demon. In kdor se bori brez sovraštva, lahko ljubi svoje in Boga, njegovo delo pa je učinkovito. Take Gospod še posebej Ljubi in blagoslavlja.

    Pa srečno romanu in narodu. Čas je tu.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zgoraj piše o žganju neke ženske. Poznam starejšega človeka in izvedel sem, kdo je bil to, koga je žgal, kako jo je žgal, in kaj je bilo kasneje z njim. Poznam potomce. In lahko rečem, da gre tako prekletstvo naprej v rod, pa četudi so ljudje skoraj inventar v cerkvi. Nič ne pomaga: demonski rod ostane demonski, reši se lahko le tista redka duša, ki se prikloni živemu svetniku, iz oči v oči. Kje ga boš pa danes našel? Ljudje so v milijonih romali k svetim Piju, Vianeju in Mandiću, ker je blagoslov navadnih ljudi-duhovnikov v hudih primerih resnično le blažev žegen.

      Reši se, kdor se more!!

      Izbriši