ponedeljek, 09. julij 2018

Tri težave z Bogom




Določena ateistična elita in njena vlečka v podobi medijskih in pedagoških delavcev imata hudo težavo z Bogom. Vsled zahteve poslanca Levice, naj se predsednik Državnega zbora opraviči, ker je v parlamentu vzkliknil »Bog živi Slovenijo!«, je na portalu Domovina.je bilo našteto kar nekaj primerov te težave (link).

K slednjim seveda lahko vsak od nas doda tiste, ki jih pozna. Od tega, da neka učiteljica ne dovoli učencu, da v šolskem pogovoru na temo »moji vzorniki«, pove kaj o Jezusu Kristusu, ki ga ima za svojega vzornika, do tega – kar se je zgodilo meni - da si kot teolog povabljen na javno TV v neko pogovorno oddajo, ki poteka v živo, pa te voditeljica prekine, ko omeniš Boga; ista voditeljica, ki se nekaj tednov zatem v isti oddaji hihita in ne prekine titoističnega klovna Iva Godniča, ko slednji po genocidno pošilja drugačemisleče v Hudo jamo.

Kot da je Lionel Messi otroku dovoljen vzornik, Jezus Kristus pa nedovoljen. Kot da pošiljati ljudi na morišče na javni TV ni moralno opolzko, omeniti Boga na javni TV pa je moralno opolzko.

Skratka, pojavi se Bog in že smo priča protislovjem, neumnostim, kršenju slovnice, napačnemu ali zavajajočemu prevajanju, nekontroliranemu besu in burleskam s strani določenih predstavnikov slovenskega brezboštva, ki pa imajo v naši družbi nesorazmerno močan vpliv, od tod tudi naziv »ateistična elita«.


Prva težava z Bogom je ta, da je zanikovalec Boga pregloboko definiran s samim zanikanjem

Toda kako naj ateistična elita bo ateistična elita, če ne bo imela težav z Bogom? Ateizem že v svojem naslovu vsebuje Boga (a-theos = brez-boga), torej se definira v odnosu do Boga. Ateizem je drža, ki »potrebuje« Boga, da je to, kar je. Enako kot beseda nevera (infidelitas), ki »potrebuje« vero (fides), da se plasira.

Zaradi te jezikovne zadrege je opaziti, da se ateisti dandanašnji izogibajo besedam ateist in neverujoč ter da razpravo raje osredotočajo na politiko, na ustavno kategorijo ločenosti države in religije, pri čemer s kot fetiša oprijemajo besede »sekularnost«. Toda joj, ko ne vedo, da je tudi beseda sekularnost vzeta iz verskega besednjaka! Kler se že davno deli na samostanski in sekularni kler (svetni, škofijski). Tudi samo redovništvo pozna sekularne oblike posvečenosti, se pravi, ko živiš posvečeno znotraj sveta (in saeculum) namesto znotraj samostana.

Želeti si je ateizma, ki ne bi bil a-teizem. Torej ateizma kot pozitivne drže, ki je zmožen preživeti izven verskih pojmov. Želeti si je ateizma, ki se ne bi kar naprej ukvarjal z Bogom in se kar naprej počutil ogroženega od Boga. Hvala Bogu, nekaj takega ateizma v našem okolje je, a zdi se, da prav progresisti tovrstne drže še niso izumili. Vsaj take ne, ki bi bila za občo rabo. Blizu temu izumu je bila nihilistična in eksistencialistična linija od F. Nietzscheja do J. P. Sartra, toda kaj, ko je na koncu prav J. P. Sartre pompozno pokleknil pred marksizmom, ki pa je – milo povedano - oblika negovanega upanja o politični odrešitvi človeškega rodu nekje v prihodnosti. Milenaristični marksizem je kripto-religija.

Podoben poklek postmodernega ludista pred »oprijemljivim političnim upanjem« lahko opazujemo tudi pri psihoanalitični smeri, ki jo pooseblja Slavoj Žižek, svoj čas nekakšen politkomisar Drnovškove Liberalne demokracije (LDS).

Albert Camus - eksistencialist, a drugačen - česa takega ni storil. Svojega eksistencializma ni položil na Marxov oltar, svojega ateizma ni politiziral. Pravi ateist namreč ne goji upanja o vesoljni odrešitvi para-religioznega pridiha, svoje intimne duhovne drame pa ne pretvarja v boj zoper Boga in religijo, pač pa je samoten junak, ki zmore stati nad breznom niča. Ni jeznorit politkomisar, pač pa s seboj spravljen Sizif - »srečen Sizif« ga je imenoval Camus.


Druga težava z Bogom je ta, da je v Sloveniji njegovo zanikanje prepogosto vezano na izkustvo komunistične revolucije

Danes obstajajo socialistična in kripto-komunistična okolja, ki v svojih programih več ne vsebujejo boja proti Bogu. Denimo, venezuelski in bolivijski socialistični eksperiment je sicer v ostrem spopadu s cerkvenimi krogi, hkrati pa pod vplivom teologije osvoboditve koketira z duhovnostjo in ljudskim krščanstvom. »Pravi Kristus prebiva v ljudstvu. Oče naš, ki si v ljudstvu, ki pričakuje pravičnosti,...« je recitiral Hugo Chávez leta 2000.

Španska novolevičarska stranka Podemos pa ima sekcijo za duhovnost, skovala je sintagmo »progresistična duhovnost« in se gre ekumenizma ter dialoga med religijami. (Če tega o Pedemosu ne verjamete, kliknite tule.).

Slovenski post-socializem, ki je še vedno duša tudi t.i. leve sredine, v odnosu do religioznosti ni tak. Praviloma biti pristni levičar še vedno pomeni biti ateist, po možnosti bojevit ateist ali vsaj bojevit zatiralec družbene moči religije. S tem v zvezi, smo lani v primeru poskusa spremembe ustave zavoljo sofinanciranja neke drobcene katoliške šole videli, kako hitro se sproži antikatoliški refleks. Zmerni levičarji so kar tekmovali s skrajnimi, kdo bo bolj pravoverno »sekularen« (beri: proticerkven).

Pri presoji večine slovenske ateistične elite moramo upoštevati zgodovinsko dejstvo revolucije. Če primerjamo statistiko vernosti ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja in ono v začetku petdesetih, je jasno, da se je prvi val ateizma na Slovenskem zgodil med drugo svetovno vojno. Takratna hitra ateizacija kakšnih 15% Slovencev in Slovenk seveda ni povezana z učenimi dognanji filozofov o domnevnem neobstoju Boga, ki bi svojo ateistično gnozo po poti razprav in predavanj razširili med ljudstvo. V tistem času nimamo rafinirane razprave o Biti, imamo krvavo tragedijo. Po eni strani imamo občo izkušnjo nepredstavljivega zla, ki zamaje predstave o »dobrem Bogu« (slovenstvo skupaj z vso Evropo sreča »Boga po Auschwitzu«); po drugi strani imamo slovensko komunistično revolucijo, njeno ateistično ideologijo in njeno nasilno izvršbo, vključno z genocidnim vrhuncem v sredini leta 1945, ko se je – duhovno gledano - dobesedno uresničevala srbska psovka: »Ubiću Boga u tebi!«

V kolikor se slovenska socialistična ateistična elita še napaja iz duhovnega obrata k brezboštvu, ki se je zgodil v obnebju revolucionarnih likvidacij, je njena obremenjenost z Bogom razumljivo podvojena, pravzaprav travmatična. Razumljivo je, da venezuelsko-bolivijske naveze na ljudsko krščanstvo nikakor ne bo zmogla. Enako ne bo zmogla Podemosovega mehkega vključevanja religioznega v svoje programe. Njen največji dosežek s področja »progresistične duhovnosti« bo tako ostala antijanšistična karikatura z imenom Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja. (Če ne verjamete, da gre za uradno registrirano veroizpoved, kliknite tule; če ne verjamete, da je pri nas možno antijanšizem povzdigniti malodane na raven verskega obnašanja, preglejte Twitter objave te iste »Cerkve«.)


Posebna težava socialistične ateistične elite z Bogom je ta, da to, kar ne uspeva njej, uspeva kapitalizmu

16. januarja 1918 je Anatolij Lunačarski, boljševistični minister za izobraževanje, s posebno razsodbo in s posebnim dejanjem »ukinil« Boga. Dal je postrojiti strelski vod in ustreliti s petimi rafali proti nebu. Na ta način so ruski boljševiki 16. januarja 1918 skozi nekakšen performans »sklatili« Boga z neba.
Sto let po rafalni odpravi Boga, je Bog zelo živ prav v prvorojenki komunizma (v Rusiji); živ, kjer je komunizem grozno pustošil (v Ukrajini); kjer je eksperimentiral z družino (v Romuniji) in živ, kjer je ustvaril revščino (v Albaniji). Ime Anatolij Lunačarski je dandanašnji ime zablode in ne ime zmage nad Bogom.

Italijanski filozof in zgodovinar
Augusto del Noce je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja v svojih razglabljanjih o družbi blagostanja (società del benessere) napovedal, da bo pravi ateizem nastopil šele z razmahom porabništva, ki ga bo omogočila kapitalistična paradigma. Nič novega. Globoko v Stari zavezi najdemo svarilo, da »jesti do sitega«, »prebivati v lepih hiša« ter »namnožena goved in drobnica« s seboj prinašajo skušnjavo »pozabe Gospoda, svojega Boga« (prim. 5 Mz 8).

In res. Novi val ateizma pride s porabništvom, zlasti z milenijci. Ti se zaenkrat kažejo kot najbolj versko brezbrižna generacija v zgodovini Zahoda. Zanimivo, kar ni naredil bojeviti marksizem, ne Lunačarski z odlokom o streljanju Boga, ne jugoslovanski naučni socijalizam, naredi konec dvajsetega stoletja zmagoviti »gnili kapitalizem«: poceni delovna sila na drugih celinah, zahodnjakom odrejena pole position v digitalni revoluciji, polni hladilniki, od polnih hladilnikov zapovedana permisivna vzgoja, travica na vsakem drugem srednješolskem veceju, ...

Je razbohoteni kapitalizem za osebno vero v Boga večja grožnja od načrtno protiverskega socializma? So poln hladilnik, počitnice na Maldivih ter vseprisotni digitalni data shock v odpravi Boga uspešnejši od Marxovega politkomisarja, ki se sicer čuti maziljenega za ateizacijo mladih in starih? Če so, je tudi to za našo socialistično ateistično elito dodaten poraz, dodatna frustracija in dodaten vir škripanja z zobmi zoper parlamentarni »Bog živi Slovenijo!«.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 7. julija 2018 na portalu  Domovina.je. Foto B. C.: Trije križi na Konjiški gori. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar