Subsidiarnost. Zakaj se je kakšni politiki bojijo?

Vsak katoličan bi moral na pamet vedeti štiri načela družbenega nauka Cerkve. Ne glede pred kakšnim družbenim izzivom je, ne glede kateremu političnemu toku pripada, se mora vedno držati naslednjih štirih načel:

• načelo človekovega dostojanstva;
• načelo skupnega dobrega;
• načelo subsidiarnosti ali podpornosti;
• načelo solidarnosti.
  

Manj znano, a zato ne manj pomembno načelo je načelo subsidiarnosti ali podpornosti (iz lat. subsidium = podpora, pripomoček, pomožna enota v vojski).

Naj »višji« ne dela, kar lahko naredi »nižji«; naj pa ga podpira

Čeprav se nam po imenu sodeč zdi nekam učeno in zapleteno, je načelo subsidiarnosti zelo preprosto. Takole gre: naj »višji« ne dela, kar lahko naredi »nižji«; naj pa »višji« podpira »nižjega«. Recimo, naj država ne dela, kar lahko naredijo občine; naj občine ne delajo, kar lahko naredijo krajevne skupnosti; naj krajevne skupnosti ne delajo, kar lahko naredijo sosedje v bloku ali na vasi. Naj pa država ustvarja pogoje in podpira občine, občine naj podpirajo krajevne skupnosti, krajevna skupnost sosede.

Načelo subsidiarnosti lahko prenesemo tudi v vzgojo: naj starši ne delajo, kar lahko otroci naredijo sami, naj pa jim pri tem nudijo vso svojo podporo.

Skratka, povedano na grobo: »višji« naj se ne vtika v delo in življenje »nižjega«, če ni treba. »Nižji« naj ne računa, da bo »višji« storil namesto njega, kar lahko on stori sam.

So pa seveda področja, ki so v ekskluzivni domeni »višjega«. V neki ulici so domačini ujeli vlomilca na delu, vendar mu ne smejo soditi; sodi ga »višji« - državna sodna oblast. Mala vas potrebuje most čez široko reko, vendar le-tega ni sposobna zgraditi; zgradi ga »višji« - občina ali država ali EU.

Muke (zlasti vrhnje politike) s subsidiarnostjo

Marsikaj v družbi je blokirano in se ne premakne, ko načelo subsidiarnosti ne deluje dobro. Po eni strani se preveč pričakuje od »onih zgoraj«, kakor da morajo oni vse urediti in nam skidati sneg malodane do naših garažnih vrat. Po drugi strani se »oni zgoraj« že zaradi manije nadzora radi vpletajo v zadeve »spodaj«, ki se jih ne tičejo.

Pri tem velja opozoriti na vlogo in retoriko političnih strank. Politične stranke pred volitvami rade obljubljajo, kaj vse bodo storile za ljudi, če pridejo na oblast. Po načelu subsidiarnosti pa bi morale tudi znati obljubljati, kako bodo ustvarile pogoje, da ljudje čim več naredijo sami.

Kaaaaj? Pred volitvami ljudem praviti, naj se čim bolj znajdejo sami?! Taka retorika pogori. Zgodba gre zato v drugo smer. Ker se stranke predstavljajo kot »vsemogočne« in obljubljajo malodane polete ne Luno, ljudje od njih pričakujejo preveč in na dolgi rok postajajo družbeno pasivni. Končni rezultat je državljan kot večni nedonošenček. Kaj zanju bolj ugodnega si manipulator in koruptivnež lahko še želita?

Zdi se, kot da bi se velike vsenarodne politične stranke načela subsidiarnosti bale. Kaj bo ostalo njim, če bodo ljudje bolj samozavestni in dejavni na lokalni ravni? Bodo svoj uspeh še lahko črpale iz slovenske bipolarnosti (levi-desni, verni-neverni, partizani-domobranci, stekli psi–cepljeni psi), če se bodo ljudje »na terenu« po načelu subsidiarnosti po kapilarno zbližali in po naravni poti nevtralizirali medsebojne bav-bave? Koliko birokratskih delovnih mest, ki enim strankam tvorijo zanesljivo volilno bazo, bo splavalo po vodi, če bomo bolj decentralizirani, bolj subsidiarni?... oziroma, če se bomo šli – naj povemo po moderno levičarsko - nekakšne »direktne demokracije«?

Demokracija od spodaj navzgor

Po načelu subsidiarnosti se moramo ravnati tudi zato, ker fokus našega družbenega delovanja postavlja bliže posamezniku, k družini, med sosede, v okolje naše ulice. Načelo subsidiarnosti je imenitno demokratično načelo, saj pomaga graditi demokracijo »od spodaj navzgor«.

To načelo pokaže, da je »politika« bogat pojem in od vseh. Poleg strankarske in parlamentarne »makro-politike«, o kateri beremo v časopisih, je enako pomembna, dasi medijem manj zanimiva, nestrankarska »mikro-politika« dobrih sosedskih odnosov in pod vaško lipo sklenjenih dogovorov za skupno dobro.

* Gornji tekst je izsek iz predavanja, ki ga bom imel v soboto, 17. 3. 2018, v Šentvidu nad Ljubljano v okviru Zbora kristjanov in ljudi dobre volje. Foto: B.C., skupno urejanje farnih zelenic na Frankolovem.