četrtek, 09. november 2017

Kristjan med vero in politiko

31. oktobra 2015 je na Otočcu potekal Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki ga redno organizira gibanje Prebudimo Slovenijo. Predavatelja sva bila dva: dr. Klemen Jaklič je govoril na temo Država in državljan, jaz na temo Kristjan med vero in politiko. Predavanje, sem v krajši, posodobljeni in bolj poljudni obliki ponovil 9. novembra 2017 v Limbušu pri Mariboru za člane Kolpingovega gibanja. Moje takratni prispevek lahko gledate na YouTube, tekst predavanja (z dodanimi linki do nekaterih mojih blogov) pa v celoti podajam tukaj.


Kristjan med vero in politiko
(Otočec, 31.X.2015)

Vse dobre stvari so tri in tudi naše predavanje bo tridelno.  Najprej vas bom nagovoril k širšemu dojemanju političnega in k nekakšnemu premiku iz državno-politične ravni na širše družbeno raven. V drugem delu bomo ta premik olajšali z relativizacijo države in pogledali, kaj noče povedati Jezus z naročilom „dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“. V tretjem delu bomo poskušali zastaviti nekaj teoloških smernic za politično delovanje slovenskih katoličanov danes.


I. ZA PREMIK V DRUŽBENO

Religija in politika: dramatično razmerje

Politika in vera, vera in politika – postajamo dolgočasni? Prastaro a vedno novo vprašanje odnosa med obema. Zguljeno a spet in spet vznemirljivo, skoraj hipnotično. Vprašanj, ki je vzniknilo, takoj ko sta vzniknili obe razsežnosti človekovega duha oz. človekove  dejavnosti. Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da je odnos zaznamovan z tremi velikimi modeli in tudi zgodovinskimi etapami.

1. Dominacija religije nad politiko in javnim življenjem; tipična za arhaične družbe, v katerih je kralj bil tudi duhovnik; danes je ta oblika prisotna v teokratskih islamskih republikah; v salafizmu; v ideji totalitarne religiozne države.

2. Tekmovanje religije s politiko in sočasna delitev „interesnih sfer“; po načelu religiji „duše“ - politiki „telesa“; značilna za grško-rimski svet in za krščansko dobo; religija in politika rada vzpostavita simbiozni odnos: religija državi krovni povezovalni smisel (lat. re-ligare = povezati) in moralno motivacijo, država religiji privilegije in protekcijo.

3. Dominacija politike nad religijo; emarginacija religije; značilno za moderne družbe pa tudi za totalitarne režime XX. stoletja, v katerih politično gre čez vse, tudi čez zasebno in osebno. (Na svojski, skoraj nekoliko ironičen način to dominacijo vidimo v Angliji, kjer je kraljica obenem tudi voditeljica anglikanske Cerkve.)

Kateri od treh modelov vam je najbolj všeč? Upam, da vam prvi in zadnji nista niti malo všeč. Oni vmes pa tudi ne preveč. Upam, da bo to predavanje pomagalo preseči vse tri.


Manj dramatično: premik iz državnega na družbeno

Uvodoma smo zašli v „šolsko“ politološko-sociološko razlago odnosa med religijo in politiko, v kateri sta obe razumljeni kot strukturirani organizaciji; prva zbrana okrog oltarja, druga okrog trona. Enako zanimiva, a manj raziskovana in na Slovenskem manj poudarjanja je bivanjska-sociološka razlaga tega odnosa. Lahko jo strnemo v vprašanja, kot: Kako religiozna drža posameznika ali določene skupnosti tudi mimo razmerja med politično in versko organizacijo vpliva na družbene spremembe? Z drugimi besedami: Kako je že golo dejstvo, da nekdo veruje, tudi družbeno, s tem pa politično dejstvo? Ali malo bolj parcialno: ima krščanstvo politično moč, tudi ko nima nobene vidne politično relevantne vloge v državnem aparatu? In: Kakšna je po vsem tem sploh še vloga države.

Da bomo odgovorili na pravkar postavljena vprašanja, bomo morali politično odmakniti od državnega in ga približati družbenemu. Družba je namreč več kot država in spreminjanje družbe je večji zalogaj kot vodenje državnega aparata. Nenazadnje: če pri Jezusu iščemo napotke za politično delovanje v odnosu do države, jih bomo našli le pol ducata: spoštujte oblast, plačujte davke, ne malikujte politične oblasti,... In obratno: če pri Jezusu iščemo napotke za kakovostno moralno in socialno spremembo, nas zalije slap evangelijske svetlobe. Jezus se je tako malo ukvarjal z državo, da so nekateri počeli sklepati, da je anarhist (Jacques Ellul, na primer).


Socialna moč vere že v prvih stoletjih... in v komunizmu

Pred politično močjo je socialna moč. Socialna moč je pra-politična moč. Paul Veyne v knjigi „Kako je naš svet postal krščanski (312–394)“ (Modrijan 2010) ugotavlja, da je  krščanstvo pred Konstantinom kazalo izjemno socialno moč. Ni torej res, da je krščanstvo bilo zgolj umetno vzpostavljeno na raven državne religije in potem s pomočjo države premagalo antični poganski svet. Lahko rečemo, da je socialna moč krščanstva bila tolikšna, da je imperator Konstantin ni mogel več ignorirati. 

Če bi krščanstvo okrog leta 300 bilo statistično, idejno in simbolno na ravni ene izmed vzhodnjaških sekt, bi ga tudi rimsko cesarstvo pustilo na miru. Ne bi ga preganjalo za časa Decija in Dioklecijana in ne bi ga privzelo za časa Konstantina, ki, mimogrede povedano, kar se politične formacije tiče, ni bil nič drugega kot Dioklecijanov učenec. Kot sem zapisal na nekem blogu o Konstantinu: „Njegov učitelj Dioklecijan ga je dobro poučil o družbeni vlogi religije. Če je Dioklecijan krščanstvo preganjal, da bi ohranil cesarstvo enotno, je Konstantin krščanstvo povzdignil iz istega razloga. Cesarstvo čez vse!“

Že prva stoletja torej kažejo, da je lahko krščanska vera socialno močna, tudi ko ni od države privilegirana, tudi ko je odrinjena ali celo preganjana. Do te socialne moči se država, kakršna koli že, ne more ne opredeliti. Dokaz za to je tudi ateistični komunizem. Religija je njega dni bila zaprta v zakristije, obsesija komunistične države in njenih tajnih služb z njo pa zato ni bila nič manjša. Obsesija Udbe s Cerkvijo je zato bila le kot narobe obrnjeno državno odlikovanje Cerkvi za njene „zasluge za narod“.


Ko nevidna socialna moč vere postane vidna politična sprememba

Ta socialna moč krščanstva temelji na duhovni in moralni moči vernih posameznikov in skupin. Gre za realno moč religije, ki hočeš ali nočeš vzdržuje in usmerja družbene odnose. Tuti v pogojih totalitarnega a-religioznega in anti-religioznega režima. Samo vprašanje časa je, kdaj ta nevidna moč religije (nevidna, v smislu, od medijev ignorirana, od režima tajno nadzorovana) izbruhne na dan in sproži veliko politično spremembo. To je zgodba 4. stoletja, z „motilcem“ Konstantinom (prim. blog Rim, A.D. 250, zmaga križa). To je zgodba Irana v sedemdesetih in zgodba novodobnega političnega islama (prim. blog Islam. K izvirom levičarske počepnosti). To je zgodba katoliške Poljske v sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja, ki je naznanila nič manj kot presenetljivo hiter konec svetovnega komunizma. To je deloma tudi zgodba Slovenije in njenih demokratičnih vrenj, ki so privedle do demokracije in samostojne države.

Ti primeri nas poučijo, kako močna je v bistvu religija. Gorje mu, kdor jo podcenjuje! Ni slučajno, da je Samuel P. Huntington tezo o spopadu civilizacij, ki se nemara te dni že potrjuje, postavil na še globljo tezo o moči religije. Religija človeka določa veliko bolj, kot si predstavljajo dediči Razsvetljenstva; tako zelo, da bo prihodnost človeštva bolj odvisna od religij in odnosa med njimi kot pa od samega Razsvetljenstva. Na to neumorno opozarja tudi teolog Hans Küng v svojem svetovnem etosu s svojo kategorično trditvijo: „Ni svetovnega miru brez miru med religijami.“ Za nas je teza pomembna, ker nas spodbuja, ne k nadutosti, češ kako pomembni smo verni ljudi, pač pa k boljšemu uvidu, kje leži naša družbena moč. In s tem k večji naslombi na vire naše družbene, se pravi, tudi politične moči.

Da, čudno se sliši, vendar naša družbena moč leži prav tam, kamor so nas nasprotniki desetletja po drugi svetovni vojni zapirali – v zakristiji; v našem obredju in estetiki, v naši meditaciji in molitvi, v naših običajih in prepričanjih, v naših zelo intimnim moralnih odločitvah,... Od tam krene navzven – vse do politike.


II. ZA DEMITIZIRANO DRŽAVO

Onstran obsesije z državo, s strankami in s političnim tekmecem

Skratka, vera kot vera ne more biti nepolitična; ne more biti brez družbenega učinka. Na tem mestu ugledamo pomembno vodilo, na nek način tudi tolažbo. Politična učinkovitost kristjana namreč zmore iti onstran zagrizenega ukvarjanja z državo, s stranko in s političnim tekmecem. Kristjani smo lahko politično učinkoviti, četudi v parlamentu sedijo sami ateisti. Ateistični parlament seveda ni ideal, h kateremu stremeti, hočem le reči, da se kristjani svoje realne socialno-politične moči premalo zavedamo, ko svojo politično navzočnost žal prepogosto merimo skozi „mišljenje po človeško“, se pravi, koliko „naših“ je v parlamentu, namesto, da bi „mislili po božje“ (prim. Mt 16,23), se pravi, koliko „božjega“ je zaradi nas v družbi in politiki.

Tudi mi nasedamo nevarnosti malikovanja države, ko ji dajemo preveliko težo. Razumemo seveda, da ateisti malikujejo državo, saj oni nimajo upanja izven tega sveta. Njih upanje je v tem svetu, ta svet pa so si razdelile takšne ali drugačne institucije in države. Zato ateisti zlahka od države pričakujejo preveč, nekateri skoraj vse. S tem pa državi dajejo atribute, ki ji ne pripadajo; s tem državo povzdigujejo na raven malika. Poglejte samo naše osrednje televizijske dnevnike! Uredništva se trudijo državo postaviti v naš osrednji čustveni, moralni in eksistecialni fokus. Mnogi nasedejo. Mnogim je država neke vrste žlehtno božanstvo iz arhaičnih mitologij.

Kristjan zna stopiti iz tega skoraj fanatičnega fokusa na državo. Ker ima upanje izven tega sveta, pri Bogu, se mu je lažje izogniti malikovalskemu odnosu do države in sploh do zemeljskih stvarnosti. Zato smo lahko toliko bolj vznemirjeni, ko vidimo, kako nekateri slovenski katoličani, tudi duhovniki, „norijo“ zaradi strankarske politike in države. Še več, nekateri imajo pravcato mitološko predstavo o politiki in državi. Kot da je bitka med desnimi in levimi pravzaprav vidni del sicer nevidne bitke me Bogom in hudičem. Kot da je država od Boga obljubljena dežela, ki pa jo je (na volitvah, ki smo jih „kristjani“ kakopak izgubili) Bogu ukradel neki zavrženi demon. Opozarjam: tako naziranje ni krščansko, je iracionalno in primitivno, je mitološko, celo pogansko.


Nagib države, da bi postala malik

Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež, je v knjigi „Cerkev, ekumenizem in politika“ (imam španski prevod, 1987) kot prvi in največji prispevek krščanstva k napredku politike in politične skupnosti (države) označil sposobnost krščanstva, da demitizira državo in politiko (prim. blog Največji prispevek krščanstva k politiki). Takole piše: „Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost.“ Iracionalni politični mit lahko vidimo v starih imperijih, ki jih knjiga Razodetja opisuje pod šifro Babilon, in ki so zahtevali, da se njih cesarja časti po božje. Iracionalni politični mit so moderni totalitarizmi, ki so vsi po vrsti padli v staro zanko milenarizma, ko so obljubljali uresničitev Nebeškega kraljestva na zemlji (prim. blog o milenarizmu).

Elemente iracionalnega političnega mita lahko ugledamo tudi v postmoderni družbi kapitalističnega no stopping blagostanja in utopije neskončno raztegljivih človekovih pravic. Poglejmo homoseksualne aktiviste. Vprašam vas: ali lahko dva moška rodita otroka? Ne, ne moreta. To se vidi z Marsa. Kako bosta dva homoseksualca potemtakem dobila otroka? Homoseksualni aktivisti predvidevajo dva koraka in v obeh računajo na politiko oz. državo. Prvi korak je, da s pomočjo politike njuno željo po otroku homoseksualca povzdigneta na raven pravice do otroka; drugi korak je, da dosežeta takšne zakonodajne spremembe, da jima država ne samo dovoli, temveč ju tudi servira s konkretnimi postopki, da prideta do otroka. Smo v polju strahotne iracionalnosti. Država pa je povišana nad naravo in Boga, v smislu, česar narava in Bog ne dajeta, lahko da država. Taka država je na robu tega, da postane malik - lažibog.

Politično namreč rado zaniha v utopično, psevdo-religiozno, kultno, totalitarno, dokler ga razum ne prizemlji. Vendar ali je razum zmožen prizemljiti politično, če nima absolutne reference izven tega sveta, se pravi, v Bogu? Zase moderni razum pravi, da je zmožen, zgodovina nas uči drugače. Ko je z Razsvetljenstvom zmagala od Boga ločena razumska paradigma, je kmalu za njo prišla romantična paradigma, ki ni skrivala svoje ljubezni do predkrščanskih poganskih mitologij. Racionalnemu je kmalu sledilo iracionalno in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo zbudili slavnega Rima sinovi – fašisti; ter germanskega boga Wotana sinovi – Hitlerjevi nacisti. Tudi komunizem ni drugega kot grdo popačena in ateizirana herezija milenarizma; dodajmo, judovsko-krščanska herezija milenarizma (sanje od odpravi vsakršnega zla in ustanovitev tisočletnega raja na zemlji).


Vdor krščanskega racija v politično

Ratzinger uči, da krščanstvo predstavlja nekakšen vdor racionalnosti v prostor političnega. Je v sodobni Sloveniji, njeni politiki, potreben krščanski racij? Na prvi pogled smo ne samo razdeljena, ampak tudi razpuščena politična skupnost, ki države ne malikuje. Ker nismo postali „druga Švica“, smo nad državo razočarani. Mnogi jo po hijensko trgajo, da bi prišli do čim večjega kosa že na pol gnilega mesa. Na Slovenskem obkoritniško komolčarstvo določenega sloja ljudi dobiva poteze grotesknega. 

Vendar si upam reči, da so spodaj tudi pri nas še ostanki mitičnega, iracionalnega v dojemanju naše države. Se spomnite devetdesetih? Se spomnite sintagem kot „uresničeni tisočletni sen“? Se spomnite tudi določene cerkvene teološke evforije, kot da je Republika Slovenija obljubljena dežela? Se spomnite tako rekoč uradne razlage slovenskega grba, ki je visela v vetrolovih upravnih stavb in je izhajala iz čiste newagerske duhovnosti? Pa tistih eldeesovskih gnostičnih floskul o „družbi temelječi na znanju“ in da bo tako imenovana „strokovnost“ ter „informatizirani učni procesi“ prinesli najlepše možne čase za naša narod? Ter splošnega utopičnega občutka, da se nam nima kaj zgoditi,...

To je govorica upanja. Vzvišena govorica sicer – vendar v pretiranih dozah ne sme biti usmerjena v državo. Če danes Slovenci svoje države ne cenimo preveč, je to tudi zaradi tega, ker smo pred 20-imi leti v poosamosvojitveni evforiji od nje pričakovali preveč. In na tej točki bi moral nastopiti krščanski racij, razumnost, ki je realna kot sta realna nebo in zemlja ter razdalja med njima. Razumnost, ki ve, da zemlja ne more dati, kar je lastnega nebu.


Razplet drame: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!“

V čem je pravzaprav krščanska racionalnost? Poleg upanja, ki ni usmerjeno v ta svet ima naša racionalna tradicija umevanja politike svoj nepremakljivi temelj še v Jezusovih besedah: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“ (Mt 22,21). Zemlja ne more dati, kar da nebo; nebo pa noče dati, kar lahko da zemlja. Politika ne more opravljati božjih del, ne sme posegati po religioznem upanju, smo rekli maloprej. A po drugi strani Bog dopušča in se veseli tako imenovane „avtonomije zemeljskih stvarnosti“, med katere spada tudi politika. Z drugimi besedami: če se politika naj ne gre religije, naj se tudi religija ne gre politike.

Tu je velika razlika med krščanstvom in islamom. V islamu sta religija in politika eno, v krščanstvu pa sta dve ločeni stvarnosti. Ponavljam: ne zato, ker bi bila ena več kot druga, temveč zato, ker je končno odrešenje človeškega rodu pri Bogu, ne pri cesarju.

Toda Bog se z ločitvijo med obema ne odreče svojemu dostopu v politiko. Kje je Bog v politiki? Je tam, kjer je etika, kjer je solidarnost, kjer je sprava, kjer je svoboda, kjer se dela za mir. Bog je tam, kjer je veren politik, ki v skladu s svojo vero in načelom človekovega dostojanstva dela za skupno dobro. Skupno dobro – ki ga država ne more in ne sme monopolizirati - pa ni nič drugega kot ena izmed poti za izgradnjo Božjega kraljestva. Kot veste, „teritorij“ Božjega kraljestva je večji od „teritorija“ Cerkve.


III. ZA NOVO POLITIČNO TEOLOGIJO

Ne teologiji osvoboditve in ne katoliškemu integrizmu

Nadaljujem z točkami, ki sem jih povedal na svojem predavanju v Dragi l. 2013, in sicer v okviru razmišljanja o stanju krščanstva 50 let po 2. vatikanskem koncilu.

Ideja je naslednja: slovenski katoličani potrebujemo solidno in razvidno politično teologijo. Izraz politična teologija seveda povzemamo po tistih modernih teologih, ki s pridevnikom „politična“ hočejo reči „družbeno učinkovita“ ali „v povezavi s človekom v današnji družbi“. Izognili pa se bo treba siceršnji rabi tega pojma v zvezi s teologijo osvoboditve. Teologija osvoboditve je človeško zgodovino pretirano razumevala kot „znamenje časa“, se pravi, kot kraj kjer Bog govori in nas skozi družbene emancipatorne procese osvobaja za Božje kraljestvo. Do določenih procesov, vključno do marksistično umevane socialne prebuje in do ideološkega feminizma, je zato bila premalo kritična.

Enako se bomo izognili, da bi pod politična teologija razumeli drugo skrajnost: to je katoliški integrizem. Idejo o državi, ki je sicer sekularna in demokratična, vendar v celoti podrejena t.i. katoliškim načelom. To bi bila soft teokracija. Sofisticirani klerikalizem.

Mislim, da nam je nezavedna, slabo formulirana ter nereflektirana politična teologija zadnjih 20 let naredila ogromno škode. Kam po pomoč? Obrise nekakšne nove politični teologije najdemo v slovenskem krovnem načrtu Pridite in poglejte (PIP, 2012), ki vendarle ohranja in nadaljuje žlahtno koncilsko tradicijo dialoga (sinodalnosti), odkriva sočutje kot srčiko solidarnosti in socialne akcije, nagovarja k spravi in pouči o temeljnih načelih spravne poti.

Od tod naprej povzemam, kar je izšlo v takratnem zborniku Drage. Izhodiščni stebri naše politične teologije naj bodo trije: dialog, sočutje, sprava.


Vera v človeka je vera v dialog

Prvi steber t.i. „politične teologije“ naj bo dialog. Bog je Beseda. Bog se razodeva in nam prihaja naproti na dialoški način. Dialog, pogovor različnosti je zato hoja naproti Bogu. Greh proti 2. vatikanskemu koncilu bi bil, če bi nehali verjeti v dialog: med seboj, z družbo, z dozdevnimi nasprotniki. Seveda, s tistimi, ki so zlonamerni in manipulativni, nismo dolžni stopiti v dialog. Pred takšnimi se moramo zaščititi. A kultura dialoga, komunikativna etika (kot jo imenujejo sodobni filozofi) je možno razvijati v naši družini, skupini, župniji, ulici, vasi,.... 

V tej luči gre brati tudi PIPovo poudarjanje živih majhnih občestev. To je pastoralno politična sprememba od spodaj, kakovostni in nezamenljiv prispevek k razvoju demokracije.

Sočutje je skrita politična formula in vstop v srčiko Božjega kraljestva 

Četrti izziv v PIPu govori o sočutju. Morda bi lahko šel korak naprej in se osredotočil na usmiljenje. Janez Pavel II. je zaslužen, da Boga odkrivamo kot Usmiljenje samo. Ko je 2. velikonočno oz. belo nedeljo preimenoval v nedeljo Božjega usmiljenja, nam je dal ključ za razumevanje Velike noči in celotne zgodovine odrešenja. Ključ usmiljenja zdaj razvija kardinal in teolog Walter Kasper, papež Frančišek pa je javno dejal, da mu je Kasperjeva knjiga naredila veliko dobrega. 

Sočutje in usmiljenje kristjanov razodevata Boga v svetu. Po Kasperju je naše usmiljenje „krščanska namestniška eksistenca“. Vsi smo Kristusovi namestniki na zemlji, ko smo sočutni in solidarni. Sočutje in solidarnost sama sebi prerasteta v družbeno-politična razsežnost.


Zelo slovenski izziv: sprava

Sprava ni abstraktni teološki manever. Krene iz izkustva križanega in vstalega Kristusa v naši temi, v našem trpljenju, v naših mučencih. Od krivca za genocid se zato pogled mora obrniti k žrtvi. „Kristjani častimo mučence, vendar ne govorimo o njihovih mučiteljih. Ne obsojamo jih, ne ukvarjamo se z njimi. Častimo mučence, ki so poveličani v Kristusu, ne razpravljamo pa o Neronu,“ je zapisal jezuit in umetnik Marko I. Rupnik. Tam, ob žrtvi in v njej, je Gospod. V „šoli mučenca“ bo naše velikonočno izkustvo in moč za odpuščanja. Škofje v PIPu zato učijo o „prvenstvu žrtve“: „Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej s svojo milostjo ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca. Vzor za prvenstvo žrtve prihaja s križa, na katerem je bil pribit Kristus, njegova žrtev pa ozdravlja celoten svet.“

Kot sem nekje že zapisal: Via slovenica nove evangelizacije je v mnogočem podobna splošnim evropskim zahtevam po evangelizaciji. V nečem pa predstavlja edinstveno nalogo in edinstveni privilegij. Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.


* Na sliki: Pred načrtovanimi vrati Očenaša, Sagrada Familia (Barcelona). Foto: Dolfe Jakop.

2 komentarja:

  1. Obilen tekst, večstranski, luciden, bo treba še enkrat čez. Moder izogib nedelji, ki je volilna. Jaz pa bi tole dodal:

    Včeraj mi je en gospod v pogovoru o volitvah dejal, da je g. Ivan Štuhec izjavil, da slovenski kristjan dobro moli, a slabo razmišlja. In ko berem naslovnice novic, tudi današnje in včerajšnje, se čudim, s kakšno travmo katoliški misleci lotevajo Šarca in branijo Pahorja. Čeprav ne grem volit, se mi vseeno zdi, da ima g. Štuhec ponovno prav: manjka uvida v resnico stanja izza maske.

    Kar se mene tiče, menim, da nič ne more biti slabše od zdajšnje amoralne letargije, ki je seveda v ozadju nemoralna. Tako pa je vsaj kakšna možnost, da nas Bog PRESENETI prek Šarca, kajti prek Pahorja nas zagotovo ne more. Tisti, ki pa mislijo, da se je treba eventualno poraženega Šarca bati na naslednjih volitvah, pa tudi v temo suvajo: le kdo pa ima rad poražence?

    Zdaj pa nekaj drugega o volitvah, nekaj vsem nam osebnega: ZA KOGAR NAVIJAŠ, BOŠ NJEGOV DUŠNI DOLG NOSIL. O tem lahko napišemo dve, tri knjige. O prenašanju grehov=dušnih dolgov v vsakdanjem življenju. Med kofetkaricami, za šankom, s površno molitvijo in tudi na volitvah. Ter v spovednici, kadar je župnik neresničen - hudič gre nanj.

    G. Pahor ima tega nahrbtnika v obilju. Včeraj sem gledal soočenje in komaj je prikrival HUDO PANIKO. Prikril jo je z navidezno odločnostjo. Z njega gre dolg dol, ko gre naokoli in se rokuje ter objema. Če taka oseba, ki je storila mnoge grehe proti Zapovedim, občepi nekje doma, jo raznese od same sebe, od dušnega DOLGA, ki lastnika stisne kot preša melje grozdje. Svako sirće svoje bure grize, so rekli na jugu.

    Zato ima g. Štuhec zelo prav, ko pravi, da verni ne znajo misliti. Je pa rekel, da dobro molijo, če sem prav povzel izjavo. A resnično, resnično povem vam:

    kdor dobro moli (veliko in z Ljubeznijo do Gospoda), tistemu daruje Gospod ZDRAVO PAMET IN ZDRAVA ČUSTVA, zato mu še na misel ne pride, da bi podpiral kandidata z velikimi grehi za ušesi, kajti: sam mu jih bo moral odplačevati.

    Zdaj pa le navijaj, za kogar pač želiš.

    Branko v tekstu piše nekatere lepe stvari, ki pa so že višja šola vere, katera ne spada v areno gladiatorskih borb. Vse te lepe stvari vere pa niso možne, če nimamo zdravega razmišljanja, ki prihaja z resnično molitvijo, ki ni nenehno fehtanje, ampak je čaščenje Gospoda in svetnikov.

    Se spomnite Hajderja, Kohošca? Njegovih bravur in medijskih spinov, izzivanj, da je lahko svojim navijačem oddajal hud dolg duše in se nahranil z njihovo energijo? Tudi v naši politiki so takšni mojstri, in prevarajo tudi večino kristjanov, še celo katoliške intelektualce. Ki pa se potem čudijo, ko jim Bog namesto novega kralja Davida dopusti imeti to, kar so izsilili: Savla.

    No, do nas pa je Bog še bolj popustljiv, dal nam je Savla-Savla. Le da pri enem že vnaprej vemo, kakšno meglo bo spustil, pri drugem pa tega ne vemo, lahko pa upamo, da je pri Bogu vse mogoče. Človek mora biti torej pogumen, in upati. Naš kristjan pa ni tak. Zato že 70 let voli levičarje in potem med Savlom-Savlom. Jaz pa pravim: morda pa nam je Bog podtaknil enega lažnega Savla? No, vsaj upanje mora ostati.

    Toliko od mene kar se tiče krščanstva v politiki.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam, da nekaj je na tem malikovanju:

    "Razumem, da ljudem ni lahko. Vsak ima svoje težave. Nikomur ni lahko. Domovina je pač bleda mati. No, mačeha. Do vseh enakopravno neprijazna država je zadnje zatočišče egalitarizma kot državljanske solidarnosti in razumevanja. Ljudje držimo skupaj in družno sovražimo vlado, ki se kao ne zmeni za naše težave.

    Sočustvujemo z vsemi, ki so v riti — a pod pogojem, da so Slovenci." (M. Crnkovič, https://fokuspokus.si/article/2685?=skorjica-suhega-kruha-za-ahmada-shamieha-za-0016866062228452eu)

    Gre pa Crnkovič, zanimivo, sicer sekularizirano in racionalno, pa vendar v smer vašega zapisa.

    OdgovoriIzbriši