sreda, 13. september 2017

5 modelov preurejanja župnij


Zadnje čase sem tako za revijo Cerkev danes kot za kak drug forum pripravljal besedila o modelih preurejanja župnij, kot jih je opaziti po evropskih Cerkvah. Obenem smo doživeli koprsko »reformo« župnij. Na tem blogu podajam bolj razgiban prikaz drugod zapisanega, izogibajoč se globljim teološkim vidikom, ki jih seveda ni malo.

Gonilniki za preurejanje župnij so povsod v glavnem trije:
  • demografske spremembe (izseljevanja, priseljevanja, padec števila rojstev);
  • duhovne spremembe in sekularizacija (manj verujočih, več pasivnih kristjanov);
  • pomanjkanje duhovnikov.
Pet (pogosto med seboj prelivajočih se) modelov je:
  • model souprave župnij;
  • model »uvažanja« duhovnikov iz tujine;
  • model združevanja župnij v pastoralne enote;
  • model ukinjanja manjših župnij in ustanavljanja novih, večjih;
  • model ohranjanja župnij in prenosa njih vodenja na diakone in laike.

1. Souprava: župnik neke (večje) župnije istočasno vodi (manjšo) sosednjo župnijo

Na Slovenskem se že desetletja zatekamo k metodi soupravljanja župnij, tudi takrat, ko nimamo veliko duhovnikov ali ko je duhovniški zbor že zelo star. 
PLUS: Manjša župnija nima hudega občutka, da je »izgubila« duhovnika; urniki maš in veroukov niso bistveno spremenjeni. Preko duhovnika se soupravljani župniji bolje povežeta.
MINUS: Duhovnik se v tem modelu zlahka spremeni v »cestnega dirkača«, postaja površen, za vogalom nanj preži pregorelost. Vprašljiva je tudi ekomoska plat zgodbe: s soupravo se duhovniku včasih zelo povečajo stroški in delo, darovi vernikov pa ne.
PROGNOZA: Ob vse starejših duhovnikih in vse manjšem številu duhovnikov sploh bo ta model zagotovo zašel v krizo. »Matematično« ne bo vzdržal. Tega se na Slovenskem vedno bolj zavedamo in se zato vse bolj spogledujemo po drugih oblikah vodenja in predrugačenja župnij.

 
2. »Uvažanje« duhovnikov iz tujine
 
Planetarni premiki duhovnikov niso nič posebnega. Na nek način je to misijonski model v obratni smeri. Kakor so evropski duhovniki odhajali v Afriko in Azijo in tam ustanavljali župnije, tako lahko zdaj duhovniki iz še pred kratkim »misijonskih dežel« pridejo voditi župnije v Evropo. Ta model pravzaprav ne »preureja« župnij. 
PLUS: Župnije imajo župnika, vse teče tako, kot je vedno teklo. Pridobi zavest o svetovni in vesoljni Cerkvi. Ustvarijo se povezave z duhovnikovo domovino. 
MINUS: Tudi v Afriki in Aziji so potrebe po duhovnikih izredno velike in bi se z njihovo prehitro selitvijo na Zahod lahko zgodila nekakšna »pastoralna krivica« mladim krščanskim narodom. Slaba plat tega modela je še, da se »duhovniki migranti« včasih težko navadijo na izrazito sekularizirano evropsko okolje; včasih pa tudi na demokratični način vodenja, ki je v Evropi samoumeven, medtem ko je kje v Afriki duhovnik še vedno »komandant«. Včasih se kak duhovnik na bogati sever preseli tudi iz ekonomskega razloga (visok standard, prihodki,...), kar se potem lahko negativno odrazi na pastorali.
PROGNOZA: »Uvoz« se ne bo obnesel in včasih nanj sumničavo gledajo tudi v Vatikanu. Južnim mladim in rastočim Cerkvam jemlje zagona, problemov severnih Cerkva pa bistveno ne rešuje.
 
 
3. Združevanje župnij v »pastoralne enote«
 
Model pastoralnih enot je »napredni« sorodnik modela souprav. Precej se ga poslužujejo v severni Italiji. Gruča župnij postane pastoralna enota, pastoralni urniki se racionalizirajo, duhovniki delujejo v timu, včasih tudi živijo skupaj.
PLUS: Župnije se ne ukinjajo in tudi niso ene bolj pomembne kot druge. So le bolj povezane. Njihove meje so pretočne, v smislu, da vsaka župnija da »na svetlo«, kar ima (ta ali oni pevski zbor, zakonska skupina, romanja, …) ter da vsaka župnija sodeluje z drugimi in se je kdaj pripravljena čemu svojemu odreči ter se odpraviti k maši ali na kak pastoralni dogodek drugam.
MINUS: Težave pastoralnih enot so podobne težavam souprav, zlasti z vidika duhovnika. Duhovniku pastoralna enota zlahka naloži dodatno delo v administrativnem in pastoralnem smislu (še en »svet« zraven, še več sestankov, še več tekanja naokrog, ...). Tim duhovnikov zna delovati okorno, saj povprečnega duhovnika niso vzgajali za timsko delo.
PROGNOZA: Modela se bomo v bodoče posluževali tudi v Sloveniji. Ponekod v nekakšni obliki že obstaja: Šoštanj, Slovenj Gradec,... Izvedljiv bo, če bodo hkrati laiki zrasli v odgovornosti in sprejeli več nalog; ter če bodo kakšni tipično podeželski kristjani kaj bolj pripravljeni zapustiti »domači zvonik« in se kdaj odpraviti ali k maši ali na pevske vaje ali na zakonsko skupino drugam.

 
4. Ukinjanje manjših župnij oz. njihova priključitev k večjim župnijam
 
Ponekod, zlasti v osrednji Evropi (Nemčija, Avstrija, Češka), so se odločili za »šok terapijo«: ukinitev demografsko in personalno podhranjenih župnij, njihovo vključitev v večje župnije ali pa kar ustanovitev povsem novih mega-župnij. Ponekod, tako v Nemčiji (škofija Essen) kot na Češkem (škofija Plzen), tovrstnega manevra niso izvedli po »demokratični« poti, se pravi, niso sklicali sinode in sprožili obširne ljudske razprave, temveč »tehnokratsko« in hierarhično.
PLUS: V Nemčiji se je pokazalo, da tega modela prestrukturiranja župnij ni bilo težko izvesti v Porurju, kjer je v času povojnega gospodarskega razcveta v delavskih naseljih bilo zgrajeno veliko novih cerkva in ustanovljena kopica novih župnij. Število župnij in njih meje so tam enostavno prilagodili novi demografski in verski situaciji.
MINUS: Ta model lahko resno prizadene kapilarno navzočnost kristjanov na določenem teritoriju, zlasti če ukinja majhna občestva. Tak model je težko uporabiti na versko bolj stabilnem »katoliškem podeželju« (npr. Bavarska), kjer je stoletna identiteta kraja tesno povezana z župnijsko cerkvijo in zavestjo farne pripadnosti. Ta model nas lahko uvede v varljivo logiko, ko število župnij prilagajamo številu duhovnikov. Ko bo duhovnikov še manj, bo zato tudi župnij manj?
PROGNOZA: Na Slovenskem imamo svež primer koprske škofije, ki je uporabila kombinacijo modela pastoralnih enot (ne ukinjati lokalnih občestev, pač pa jih povezati z drugimi) in modela ukinjanja majhnih in demografsko podhranjenih župnij (vendarle preurediti župnijske meje in nekatere župnije kot pravne osebe ukiniti). Kombinacija tretjega in četrtega modela se zdi za zdaj pri nas najbolj oprijemljiva perspektiva.
 
 
5. Stalni diakoni in usposobljeni laiki kot voditelji župnij
 
Münchenski kardinal Reinhard Marx je marca letos dejal: »Nobene župnije ne bomo ukinili.« Zanj so župnije, četudi majhne, »izjemno pomembne«. Dejal je: »Številne priložnosti bi izgubili, če bi se odmaknili od naših teritorialnih korenin. Moramo ostati vidni na lokalni ravni.« Zgolj pomanjkanje duhovnikov še ne more biti zadosten razlog, da ukinemo župnijo, zlasti če je živa. Kdo bo potemtakem vodil župnije? Bavarski kardinal govori o za to pripravljenih in usposobljenih laikih. Za prihodnost ne izključuje možnosti, da bi bili v duhovnike posvečeni »viri probati« (preizkušeni poročeni možje).
PLUS: Župnije ostanejo župnije. Ohranjata se tradicija in navzočnost na teritoriju. Vsi smo spodbujeni, da odkrivamo in podpiramo nove vodilne poklice (stalni diakoni, katehetje, voditelji besednega bogoslužja, delivci sv. obhajila, mežnarji,...), od katerih nekdo resno vzame v roke tudi vodenje župnije. Duhovnik se lahko v tem modelu bolj kot v drugih modelih preobrazi iz »pastoralnega tehnika«, kar je pogosto zdaj, v duhovnega očeta.
MINUS: Lahko je globoko prizadeta stoletna duhovniška identiteta, ki je bila izražena v enačbi duhovnik=župnik. Odpre se lahko pravna in teološka kriza duhovništva in sploh zakramentov. Občestva, ki sicer pastoralno delujejo, niso pa več vodena od tistega, ki »lomi kruh«, so lahko na dobri poti v »de-evharistizacijo« in s tem v »protestantizacijo«. Nekaj takega se je zgodilo v nekaterih delih Brazilije, ko so v preteklih desetletji zaradi pomanjkanja duhovnikov dajali laikom vodilne vloge, bogoslužja krčili na branje Besede, potem pa ugotovili, da so s tem kar sami pripravljali prestop vernikov v (po večini »made in USA«) protestantske skupine.
PROGNOZA: Z nadaljnjim krčenjem števila duhovnikov bomo tudi na Slovenskem prej ali slej morali poseči po tem modelu. Kakšno župnijo, ki jo vodi stalni diakon, že imamo. V nas je še precej negotovosti, saj ta model predpostavlja največji teološki in kulturni premik. Zategadelj si ga ne upamo jasneje zastaviti in brž pričeti z usposabljanjem bodočih voditeljev in, logično, voditeljic župnij.

Za konec. Kateri koli bo model ali kombinacija modelov, bo največja pozornost venomer morala biti namenjena ohranjanju evharistične narave naših župnij. Brez sv. maše ni katoličana in katoliške Cerkve.


* Foto B.C.: pastir iz okolice Krakova na Poljskem.


12 komentarjev:

  1. Smrk ... tole vse skupaj. Od tod toliko vsakodnevne depresije pri posvečenem redu.

    Sam mislim, da bi morali najprej svoja ušesa vsi skupaj malo umiti. Kajti Nauk se začne s poslušanjem. In kdor je poslušal, je lahko že slišal, tudi zgoraj je zapisano, in tale ničevi Jona je pisal in bralka 'babica' potrdila in pojasnila. Bistvo je v:

    »Nobene župnije ne bomo ukinili.« Zanj so župnije, četudi majhne, »izjemno pomembne«.

    To je jedro, in iz tega je treba vztrajati, če ste res Jezusovi sledilci. Potem bo Gospod Duha dodal. Z babico sva že pojasnila tukaj, pa ne vem Brane, ali si to nesel gospodom škofom, katere včasih moderiraš:

    Tudi med II. svet. vojno ni bilo duhovnikov, ker so zbežali ali bili izgnani ali ubiti. So pa puščali Nemci kakega ostarelega v večjih krajih. Pisal sem o tem. In tja se je šlo k spovedi. Župnik pa je imel motor in je na dva ali tri tedne obiskal faro. In je bila evharistija. In je bila spoved. In je bil duhovnik. Vmes pa so se zbirali pri 'mašah' brez duhovnika, in določeni so vodili branje, molitev in petje. Kako pa so zdržali brez duhovnika japonski kristjani stoletja dolgo, pa ruski desetletja, pa zdaj kitajski, pa še kateri? Sveto Pismo, Sveti Duh, redno druženje enkrat tedensko in občasen prihod duhovnika, ki pa ne bo izmuzljivec, ampak 'taprav', v tej situaciji,

    BO STAJE POŽIVILO DANAŠNJE LETARGIJE.

    To bi tudi mene pognalo nazaj v cerkev.

    Evangeličani? Mar se ne poročajo itd, pa imajo cerkve tudi prazne, v zahodnem svetu? Ni duhovnica zadnjič rekla, na TV, da ima dve veroučni skupini, v eni 6, v drugi pa - ne vem, če se prav spomnim - enega?

    Krščanstvo brez TRAGIČNEGA časa ne more biti resnično. In brez revščine in bližine smrti tudi ne. Zato Gospod prihaja osebno, in glej: v joku sveta bo Beseda zažarela po kevdrih in skritih votlinah.

    Ne kombinirajte preveč, da vas še en MB ne useka po zadnjici in da srbski rek: "Previše lukav plan uvijek završava fijaskom" ne postane resničen še v tej situaciji. Lepo mirno nadaljevati kot smo napisali, in Sveti Duh nas bo vodil. Človek bi kar pljunil od jeze, kot Cefizelj, ko posluša paberkovaja, da je Pot odvisna od KAKRŠNEKOLI posvetne situacije. Naj se zgodi karkoli, naj ves svet razpoka in se ruši, naj ogenj pada ne Zemljo - do konca sveta bo kevder, bo duhovnik, bo nekaj vernikov in bo Kristus z njimi.

    Ne bit' driske več. Dost' je b'lo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Še tole si poglejte: evangeličanski uspeh v duševno bolni Japonski. Šinto in budizem v spregi z državno politiko sta stoletja zatirala prihod in razvoj krščanstva, zato so Japonci ostali na stopnji čaščenja duhov in Bude, ki pa je 'le' Gospodova Luč. Posledično njihova dušna lakota po Živem Gospodu narašča. In pride en protestantski pridigar in množice so pritegnjene, ker so v brezupu duše. Želijo so Jezusa Kristusa.

    Vendar je to možno le v 'nedolžnih deželah', ne pa v starokrščanskih, kot je naša. V takih kot smo mi, kjer vera upada, pa pride kak karizmatik ali čudežni oznanjevalec, in vera v nas se spet zbudi, a le zato, da mu dopovemo, da smo mi bolj Božji od njega; kar naenkrat vsaka grešna baba in teolog citirajo Pismo na pamet in pritlehno hujskajo proti prišleku. Ko ta odide, se spet pogreznemo v greh in animalnost.

    Zgoraj sem pisal o Poti k svetosti in Zveličanju, zadnjem koraku; postati kristjan pa je šele prva stopnja spreobrnjenja - tega za mešati.

    Pa si poglejte tega Duha, ki se zgodi tam, kjer Ga še ni bilo:

    https://www.youtube.com/watch?v=NdRaqyU7f1Q

    Je pa razumljivo, da krščanstvo na Japonskem ni dobilo svojega prostora, ker so budistični, šintoistični in yamabuši duhovniki izvajali kakršnekoli neverjetne čudeže in ozdravljenje, s svojimi molitvami. Odkar pa so se zaredili pred ekrani in v bankah, teh uslug ne zmorejo več. Kajti včasih so priklicali Božanki veter, kamikaze, ki je uničil celotno mongolsko ladjevje v napadu, danes pa je edini veter grešne duhovščine - tu in pri nji - le tisti, ki ga pritajeno spustijo pod mizo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Vzemite si čas za tole.

    Zgoraj sem napisal, da krščanstvo brez tragičnega časa ne more biti živo, in o enem 'modelu preurejanja župnij', tukaj pa si oglejte mularijo nove dobe, kako preureja 'župnijo' tam, kjer je tsunami odnesel VSE: enostavno gredo k ljudem in molijo za njihove težave, in ko se te razrešijo (kljub 4-kratni avtomobilski nesreči), ljudje in otroci sprejmejo Jezusa.

    Sem kje videl duhovnika? Mislim da ne, a Sveti Duh raztura skozi drobna semenčka, mladino, ki je v srcu iskrena:

    https://www.youtube.com/watch?v=wLvCU_o362k

    MODELOV PREUREJANJA TOREJ KOLIKOR HOČEŠ, SAMO TI MORAŠ BITI TAPRAV'. Biti taprav pomeni, da je Božja moč s teboj, ker Ga Ljubiš.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če preračunamo na število ljudi, ki hodijo v cerkev, se število duhovnikov pravzaprav sploh ni zmanjšalo. Edina logična rešitev je torej tista pod točko 4. Še posebno, ker je čezmerno število župnij najbolj očitno v mestih, ne na podeželju.

    Pa vsaj nove cerkve končno nehajte zidati, prosim.

    OdgovoriIzbriši
  5. Število duhovnikov se bo hitro drastično zmanjšalo, ker si pozabil pogledat njihovo povprečno starost. Zato ostane samo še tisti medvojni predlog, za pridobivanje novih vernikov pa bo potrebno biti navdihnjen po evangeličansko, a ne slovensko-.

    Četrta točka je samomor, kajti ko zmanjka bencina ali bo cesta prekopana ali bo 'žica okoli okupiranega mesta', bo nastal duhovni infarkt. Istočasno bi bilo to nepoznavanje in zavračanje začetnikov krščanstva, ki so prinesli veliko zveličanih in svetnikov, živeli pa so skozi številne majhne skupine. TO je duša hoje za Kristusom.

    OdgovoriIzbriši
  6. Preštej število krstov na 100 novorojenih. Pa odstotek veroukarjev med otroki. Še posebno po mestih, pravim ponovno. Poglej kako je bilo lani in poglej kako je bilo pred 50 leti. Narašča tudi poprečna starost tistih, ki imajo s Cerkvijo še sploh kak stik, ne le starost duhovnikov. Vsekakor se s tako majhnim številom vernikov ne da vzdrževati tolikega števila župnij, že zato ne, ker ne bo nihče dajal mašnih intencij. tudi če bo število duhovnikov naraslo zaradi čudeža ali pak verjetneje zaradi uvoza.
    Manjše število duhovnikov pomeni manj maš, kar k sreči vodi vsaj k manjši (a še zmerom obupni ! ) nezasedenosti cerkvenih klopi. Istočasno to sicer pomeni preveliko število cerkva, a tega itak še ni dojel nihče od cerkvenih. Vsaj ne naglas.

    OdgovoriIzbriši
  7. Peter, ne koncentriraj se na cerkve kot zgradbe. Glede njih imaš prav, a pozabi nanje. Govorim o večnosti majhnih skupin, raztresenih vsenaokoli in povezanih s potujočim duhovnikom in Kristusom - o kleteh in katakombah. To bi bile župnije Gospodovih gorčičnih semen. Kaj bo pa z velikim zgradbami, pa je stvar časa. Ogromno jih bo propadlo, imaš prav.

    Župnija je v svojem semenu odmaknjen prostorček, dva vernika, in Sveto pismo in križ. Če Bog da, pa še taprav duhovnik. To je TO in to bo do konca sveta. In to je model svetniškega življenja. Torej je treba preobraziti našo staro sliko župnij in religije: kadar je kdo zmeden, naj se spomni začetkov krščanstva, ki so bili najvitalnejši.

    Na splošno mi je vedno bolj jasen splošen trend Cerkve: pravi je le tisti, ki priteguje množice in denar. Kak puščavnik v podnožju Kamniških ali v Rogu, pa četudi bi bil Anton Puščavnik, pa jim ne bi bil mar, ali pa bi ga celo pohodili, ob priložnosti. Cerkev ne dojema, da noben hokus-pokus ne bo pomagal, ampak samo SVETOST njenih posameznikov. Glede tega je p. Branko zelo trmoglav. Kajti Nebeško Kraljestvo v vsaki svoji podrobnosti izvira izključno samo iz drobnega gorčičnega zrna. Vedno znova in znova.

    OdgovoriIzbriši
  8. PS: včeraj je bilo na Stični mladih, po odvisnih podatkih, 6000 glav. To ne pomeni kaj dosti; če bi naredili finale Slovenija:Srbija tukaj, bi jih bilo še trikrat več. Poročila so pokazala, da je bil res žur. Koliko od njih bo ta teden popoldne prišlo čistit cerkve, koliko bo duhovnikov, koliko redovnic? Lani sem isto opozarjal, in redovnic ni bilo praktično nič, duhovnikov trije plus en zamudnik (ne vem glede bogoslovcev), cerkve pa popoldne prazne pometačev. Ker pridejo le, ko je gužva in muzika in fletno. Tako vsaj župniki pojamrajo.

    Prava stvar je torej v majhnem, kar se nam je tudi Gospod razodel v majhnem, da nas vodi Domov.

    OdgovoriIzbriši
  9. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  10. Čisto po naključju mi je prejle izvrglo tole, tale štos: levičarki časopis najbrž privoščljivo objavi, da je letos (julij 2006) SAMO 17 novih duhovnikov! Hehe, hehe? Največ pa jih je bilo v času še trdega komunizma:

    https://www.dnevnik.si/4984

    Ko bi jih bilo letos 17, in bi sveta Cerkev slovenska lahko mirno dremala še naprej! Ali 'sudbina nije htjela, Daniela, Daniela' ...

    In zdaj Cerkev skuša z nekakšnimi 'žuri' ujeti evangeličane, a ima sto/dvesto let zamude, kajti če dobro pogledam te evangeličanske masovne shode ozdravljanj in spreobračanj po vsem svetu, v njih vseeno vidim Moč Svetega Duha, pri nas pa je le pristni žur mladine, v katerem pa po pripovedovanju nekoč prisotnih, ni oziranja v Gospoda, ampak bolj gledanje eden v drugega in samega sebe. Dejstvo je, da imajo evangeličani pomankljivosti, a glede tega so prvi na svetu. Ni pa jih moč le slepo oponašati, kajti njih sporočilo je zbrano v dveh stavkih, ki pa so močni kot gorčično seme.

    Naj mi mladina ne zameri, rad vas imam in želim vam svetosti. Pa bog nam pomagaj.

    OdgovoriIzbriši
  11. Joj, Bog sem napisal z malo ... Grem se pokesat ...

    OdgovoriIzbriši
  12. Jona, če imaš toliko povedat, piši svoj blog. Tole je že preko vsake razumne meje teženja.
    Meni se zdi ta predstavitev super. Bi bilo zanimivo videti še teologijo v ozadju.
    Mislim pa, da je tisto, kar je izpostavljeno kot "minus" pri petki, ključno vprašanje: pretres duhovniške identitete. Ker nam administrativni modeli bolj malo pomagajo, če tistih par kalibrov, ki vztrajajo in niso tik pred jamo, ni ne intelektualno ne emocionalno kos položaju. Oh, kdaj bomo že dojeli, da ni kriza v številkah (kvantiteti), ampak kvalitativno, v ideološkosti(celo političnosti), ritualizmu, magicizmu, juridizmu ...

    OdgovoriIzbriši