ponedeljek, 28. avgust 2017

Evropske korenine ni mogoče izpuliti, razen …


Sovražijo nas v našo sveto korenino

Teroristi, ki so udarili v Kataloniji, so še enkrat izkazali fanatično sovraštvo do tega, kaj je Zahod. Sovražijo našo sproščenost in svobodo (napadli so promenado Rambla), sovražijo samostojno zahodno žensko in tudi njenega nedolžnega otroka (med žrtvami ženske in otroci), sovražijo naše krščanstvo in naš tipično evropski čut za vzvišeno in lepo (načrtovali so napad na Sagrado Familio); skratka, sovražijo nas v našo sveto korenino. Izpulili bi to korenino, jo potacali, na njeno mesto bi na silo v zemljo zabili betonski kol mračne in krvoločne verske diktature, kot je svet še ni videl.

Toda izpuliti civilizaciji njeno korenino, njeno hrbtenjačo, ne gre tako hitro. Pravzaprav sploh ne gre. Angleški zgodovinar Arnold Toynbee je rad povedal: „Civilizacija umre zaradi samomora in ne zaradi umora.“ Ubiti civilizacijo od zunaj, kar delajo teroristi, ni mogoče. Lahko pa civilizacija umre od znotraj, ko njeni člani sami zanemarimo lastno korenino ali se iz kakšnih ideoloških razlogov celo obrnemo proti njej.

Naša korenina je tisočletna in stoji na treh točkah, postavljenih v tri mesta: Atene (razum), Rim (pravo), Jeruzalem (presežno). Tega trojega nam ni mogoče izpuliti. Povsod okrog nas je. Dovolite mi, da vam to na igriv, pravzaprav na šoferski način dokažem.


Le dober kilometer pa povsod korenina

Oni dan sem se peljal skozi Šentjur pri Celju. Zapustil sem kozjansko drobovje iz smeri Slivniškega jezera, skočil preko ozkega mostu na glavno cesto Rogatec – Celje, takoj zatem pa zavil na desno v Šentjur v smeri Dramelj. Med prvim in zadnjim semaforjem tega podeželskega mesteca sem opravil malo miselno igro. Te dni namreč berem Rebulov roman V Sibilinem vetru, ki se odvija v času visokega rimskega cesarstva (II. stol.), in se sploh zanimam za antiko na naših tleh. Zato sem na tistih nekaj ovinkih skozi Šentjur na kažipotih, reklamnih panojih in v imenih trgovin načrtno lovil sledi antičnega, prastaroevropskega, sledi naših tisočletnih korenin. Poglejmo, kaj sem naštel.
  • Kažipot za Rifnik. Ta hrib južno od Šentjurja je mala zakladnica tisočletij. Bil je poseljen že v mlajši kameni dobi (3000 let pred Kr.), na njem so v V. in VI. stol. bile postavljene zgodnje krščanske cerkve.
  • Podjetje Ahac. Mučenec sv. Ahac je bil rimski legionar. Ker je sprejel krščansko vero, je bil za časa cesarja Hadrijana križan na gori Ararat (kjer je pristala Noetova barka). Poleg podjetja in skladišč Ahac, je v Stopčah pri Šentjurju nasproti cerkvice sv. Ahaca še znana gostilna Ahac.
  • Transparent z vabilom na Angelsko nedeljo v Planino pri Sevnici (na veselici bodo igrali Modrijani). Angeli, duhovna bitja Stare Zaveze, Nove Zaveze pa tudi Korana. Kljub krizi tradicionalnih religij angeli krize ne poznajo. Postali so del pop-kulture.
  • Trgovina s tehničnim blagom Akvonij. Po vodnem božanstvu Akvonu, ki so ga tod častili za časa Rimljanov. Na Rifniku so Akvonu v II. stol. zgradili svetišče.
  • Črpalka Petrol. Iz poznolatinskega petroleum, ki ga tvorita besedi petra = kamen in oleum = olje. Antični grški ekvivalent je beseda naphtha = nafta, ki etimološko pomeni plamen. Še slovenski oktani potegnejo po antiki.
  • Veleblagovnica Mercator. Iz latinskega mercator = trgovec, prodajalec, tudi tihotapec. Največji slovenski trgovski sistem s svojim latinskim imenom posredno goji spomin na Rimsko cesarstvo, ki je imelo medcelinsko razvejano trgovino, katere zunanji kraki so segali do Indije in celo do „dežele svile“ - Kitajske.
  • Sam trg Šentjur. Za časa Avstro-Ogrske imenovan tudi Sv. Jurij ob južni železnici. Ime ima po farnem zavetniku sv. Juriju, vitezu in mučencu, ki je bil rimski legionar in je mučeništvo dočakal v času Dioklecijanovih preganjanj. Legendni Jurij, ki ubije zmaja in reši Marjetico, je pravcati evropski arhetip viteškega zavračanja zla in varovanja šibkih; arhetip, ki se ga vsak večer naužijemo v policijskih filmih in nadaljevankah. Jurijev križ (rdeči križ na beli podlagi) je prisoten v številnih evropskih grbih in zastavah.
  • Trgovina Mana. Lahko slovensko žensko ime Mana, Manica, lahko tudi biblijska mana, popotnikom skozi puščavo navržena hrana iz nebes.
  • Lekarna Sv. Jurij. Logotip šentjurske lekarne je klasičen: Higijina čaša s kačo v okolju križa. Kača je sicer tudi na Asklepijevi palici, antičnem simbolu zdravilstva. Smo globoko v grški mitologiji. Kača, ki se levi, pomeni novo življenje, ki ga dočakamo, ko smo rešeni hude bolezni.
  • Šentjurska postaja policije. Beseda policija izhaja iz grške politeia = upravljanje mesta oz. države (polis = mesto). Posredno raba besede policija prikliče starogrško demokratično naravnanost v stvareh redarstva in uporabe sile.
  • Ulica Na Tičnico. Tičnice (nosijo tudi imena kot Tičarica, Tičjek, Tičnik,...) so bile v predkrščanski dobi na vrhu zravnani sveti hribčki, na katerih so ljudje vzpostavljali obredni odnos s pticami, ki naj bi nosile duše na oni svet. Raziskovalec Leopold Sever je v Sloveniji naštel 170 tovrstnih duhovnih hribčkov.
  • Osnovna šola Franja Malgaja. Iz starogrške besede skholé = brezdelje, prosti čas. Brezdelje, se pravi odsotnost fizičnega dela, je bilo pogoj, da se je nekdo lahko posvetil učenju in izobraževanju. Evropska civilizacija je za vse otroke in mlade, bogate ali revne, prva določila „čas brezdelja“, da bi se lahko v svoj in skupni blagor čim bolje izobrazili.

Morala šoferske miselne igre

Morala ob koncu šoferske miselne igre na poti skozi Šentjur je preprosta. Pot med prvim in zadnjim šentjurskim semaforjem dokazuje, da smo tako rekoč na vsakem koraku združeni s tem, kar smo bili. Tudi če nismo do podrobnosti osveščeni o besedah in simbolih, ki jim sledimo, ko stopimo po mleko v trgovino ali po tablete v lekarno, nas te besede in simboli, po večini iz trikotnika Atene-Rim-Jeruzalem, držijo, vodijo in oblikujejo. Ne, ne bomo kar tako nehali biti, kar smo.

Razen, seveda, kot opozarja Toynbee, če se ne bomo sami po neumnem ali načrtno obrnili proti sebi.



* Foto B.C.. Zgoraj: logotip Lekarne Sv. Jurij, spodaj: pogled na Šentjur s Tičnice.

8 komentarjev:

  1. He he, zanimiva miselna igra, nekak lekadol za poetičnega duhovnika. Nam pa daje misliti, da nemoč in jalovost današnje Cerkve izvira od znotraj, in ne od pritiska brezbožnega sistema pred tem, in potrošništva ter LGBT danes.

    Torej je res vsega kriva Cerkev in nje dekadenca, saj je Jezus Gospod enako povedal: da hudič od znotraj zmaguje, ne od zunaj.

    Sam bi za tri ključne kraje druge določil: Betlehem, Jeruzalem in - moje srce. To so trije kraji Gospodovega pretresljivega prikazovanja.

    Glede imen zgoraj:
    - Ahac je bil tudi veliki klavec slovenskih duhovnikov, kasneje slavljen kot velik filozof.
    - Angel(a) Merkel je velika uvoznica tistih norcev, s katerimi je začet tokratni zapis. Deluje v spregi z dobrim papežem.
    - Vodno božanstvo Akvonij je v žlahti z ribo krščanstva, pomaga pa pri prevozu tistih čez morje, s katerimi je zgornji zapis začet.
    - Petrol si pozabil linkati na Petra-skalo, temelj Cerkve. Ni več Petra?
    - Tičnico pa na izpuščanje ptic v Jeruzalemskem templju. Ni več odpustkov?

    Osebno vem, da nas ta nostalgija ne bo rešila. Reši nas samo služenje Gospodu z Ljubeznijo, katero pa se lahko naučimo le od tistih, ki to SO. Vse ostalo so še vedno samo hrepenenja, filozofiranja in blodenja po divjini. Takšne poskuse pa lahko zavrnemo kot heretične, kajti v nasprotju so z evangelijskimi dejstvi.

    OŽIVITEEEE! Kje je tukaj kaj življenja?? Brihtoza brez Življenja v prsih je skleroza!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Nisem iz teh krajev, a me je zapis predramil h komentarju, kajti zaradi službe nanese, da se precej pogosto vozim skozi taiste kraje vse do Kozjanskega. In najbolj mi je v veselje pri Dramljah zaviti s puste in turobne avtoceste skozi tukaj omenjene vasi, hribčke in dolince. Hmm… razmišljati o imenih gostiln, imen podjetij …. pa na vsakem hribčku, v vsaki vasici cerkvica stoji, še na hiše domačini dajejo razpela in na svoja dvorišča kapelice postavljajo in kar nekaj zelo lepo obnovljenih Kalavrij je v teh krajih.. Jaz se mimo-vozeča, za trenutek raje namenim tihi pozdrav Gospodu, Mariji…. Na žalost pa opažam, da so te cerkvice pogosto le znamenitost na lokalnih turističnih vodnikih. Npr. Sveta Marija na Pesku pri Olimju, ko pa vzamem pot pod noge in se odločim iti peš, se po uri in pol hoje znajdem pred zaklenjenimi vrati. Ker je bilo med tednom in ne v času maše. Tudi previdnost pred nepridipravi razumem. A vseeno je name sedla neka čudna žalost, ko z veseljem in pričakovanjem primeš za kljuko od vrat, pa ne moreš vstopiti. Gostilna pri Ahacu pa je polna, pa Akvonij ima tudi polno parkirišče, Petrolu pa se itak ne moreš izogniti na daljši poti….. ampak imajo ODPRTA VRATA.

    OdgovoriIzbriši
  3. 15. avgust, praznični dan okrog 12.00. Po nekaj urah hoje prispem do cerkvice na Zasavski sv. gori. Zaprta vrata. Prav, grem pa na pokopališče za cerkvijo, se tam naslonim na posvečene zidove in postopno v tišino. Pot peš nazaj, Vače, cerkev sv. Andreja. Zaprta. Se morda kdo boji, da bodo ukradli Boga in mora zato biti varno spravljen za zaprtimi vrati slovenskih cerkva? Kaj potem, če odnesejo monštranco. Bog zato ne bo oskrunjen. Naj odnesejo zlato. Bo manj bremena..... Branko, ja, od znotraj je problem Cerkve, itak.

    OdgovoriIzbriši
  4. Zelo opisna zgornja komentarja. Spomnila sta me na moje nekajletno zaletavanje v zaklenjena cerkvena vrata. Zdaj tega ne počnem več - mimo grem, in Gospoda pozdravim, včasih do solznih oči. Če so vrata že na daleč vidno odprta, vstopim, a se zaletim v kovinske rešetke znotraj - vendar sem vseeno vesel. Nekoč smo tako prišli na Sveto goro - vsakdo ve, koliko vožnje je tja v hrib, in da poleti bremze gorijo navzdol. Pa so gospod župnik ravno ploščice malo špohtlal pri zadnjih vratih (glavna so bila zaklenjena), a ko so videli, da prihajamo, so v tla gledali, še pozdraviti jih nismo mogli in tako gledajoč so za vrata šli in jih zaklenili. Sredi poletja! Mujo mujadine! Prav odj... nas je, lepo družinico. Tako sem bil dvakrat tam gori - IN NIKOLI VEČ V ŽIVLJENJU!! Samo kiosk je bil odprt, da sem otročku kupil enega svetnička v patronu.

    Kot da bi nas nekdo s kislobo silil: pridi le, ko je maša! Jaz pa mislim, da vsakdo rad pride tudi ko je ni, če je pač popotnik, in mnogi potencialni začetniki bi še posebej radi obratno začeli.

    Takih vrat znanih cerkva je bilo kar nekaj, in ko sem se po dvakrat vanje zbil (recimo ribniška itd.) - me ne bodo videla nikoli več v večnosti. Sredi lepega dopoldneva, sredi lepega mesta, da so vrata zaklenjena, je lahko le HUDIČEV posel. A, kot piše tiksim, vse naokoli je bilo odprto, še najbolj pa čarovniški muzej in ribniška roba.

    Pa rec ...

    OdgovoriIzbriši

  5. Branko: "Teroristi, ki so udarili v Kataloniji, so še enkrat izkazali fanatično sovraštvo do tega, kaj je Zahod . . ." Dopuščam da muslimani res sovražijo našo sproščenost. Ne verjamem pa, da bi nas napadali, če mi ne bi sodelovali z Američani v njihovih pogromih. Naj vas spomnem, zahodne koalicijske sile so v letih 1991 in 2004 samo v Iraku povzročili več kot pol milijona žrtev. (da ne naštevam dalje). Malo religioznosti sicer nenaklonjene dialektike bi pa Branko, vendarle lahko priznaval. Navsezadnje so tudi tvoji predniki - sholastiki - z uporabo - vzvratnega sosledja (posledica, vzrok) dokazovali obstoj boga.

    OdgovoriIzbriši
  6. Jona pri nas je cerkev vedno odprta, če je župnik doma

    OdgovoriIzbriši
  7. Župnikov pač ni doma, so pa doma vsi trgovci, pa prodajalci vstopnic za čarovniški muzej, pa vsi gostilničarji, muzeji, galerije, ZOO ... Problem imamo ... Po moje, da bo džamija vseskozi odprta, da tam ne bo problema?

    No, saj je bil kiosk odprt. Tudi v podobicah je Gospod.

    OdgovoriIzbriši
  8. Malce za šalo, ampak zapis me je vseeno asociiral na tole:

    https://www.youtube.com/watch?v=VL9whwwTK6I

    Lep pozdrav;)

    OdgovoriIzbriši