sobota, 08. oktober 2016

Odpustek za telebane

Martin Luter nabija teze na cerkvena vrata (s spleta)

Preusodni odpustek

31. oktobra 1517 je oz. naj bi* avguštinski menih Martin Luter na vrata wittenberške cerkve nabil znamenitih 95 tez. V 8 od 95 tez govori o odpustku (indulgentia), v 7 o pokori (paenitentia), v 4 o krivdi in grehu (culpa), v 11 o kazni (poena), v 13 o odpuščanju grehov (remissio). Luter v tezah „sesuje“ - kot pravimo danes – takratno cerkveno prakso odpuščanja grehov in podeljevanja odpustkov. Prakso, ki je rada prešla v mešetarjenje in posel. V kolikor je tovrstno mešetarjenje potrjeval in se z njim okoriščal rimski papež, Luter usodno „sesuje“ tudi njega.

Pomislili bi, da bo Rimska cerkev po Lutrovem razgaljenju zlorab odpustkov podeljevanje slednjih opustila. Pa ni. Pričakovali bi, da bo to storila potem, ko je Luter skoraj pol Evrope pridobil na svojo stran in zasnoval od Rima neodvisno krščansko vejo. Pa spet ni. Odpustek je Cerkev krepko prečistila
 in ga ohranila vse do danes. Tudi v tekočem svetem letu, ki ga je razglasil „progresistični“ papež Frančišek, je pod takšnimi in takšnimi pogoji mogoče prejeti svetoletni odpustek (glej link).

Pomagajmo si s ... torto

Še vedno odpustek? Kaj je odpustek? Kako ga razložiti telebanom, kakršni smo ob tem vprašanju več ali manj vsi? Pomagajmo si s torto. Po štirih korakih.**
I. Bratu zavidam torto, zato mu jo pomečkam (GREH)
   Imam mamo in brata. Brat je danes star 14 let. Mama se je potrudila in mu spekla torto, kot je še ni. Torta je skrita na spodnji polici hladilnika. Vem zanjo, saj je mama pred mano ni skrivala. Vedno imam občutek, da ima mama brata rajši. Je pač eno leto starejši od mene in v vsem boljši: v šoli in v športu. Pomislim na brata in pomislim na torto. Pograbi me jeza. Odprem hladilnik in s pestjo mahnem po torti. Zmaličim jo. Brat se vrne s treninga in mama vesela steče do hladilnika. S spodnje police dvigne zmazek. Pogleda me in zajoče. Pride brat in tudi njemu je hudo. Takoj vem, kako zelo sem ga polomil in koliko bolečine sem prizadejal svojima najbližjima. Zbežim v sobo. 
II. Mama in brat mi odpustita (ODPUŠČANJE, SPRAVA)
   Čez uro dobim dovolj poguma, da grem k mami in bratu. Sedita za mizo in se pogovarjata. Previdno prisedem. Nekaj časa smo tiho. Nato bruhnem v jok. Povem, da mi je zelo žal. Priznam, da sem bil jezen in ljubosumen. Mama pove, da ni razloga za ljubosumnost. Da me ima rada enako kot brata. Mamo in brata iskreno in skesano prosim odpuščanja. Mama naju oba z bratom stisne k sebi in reče, da me ima rada in da mi odpušča. Zelo mi odleže. Mama iz hladilnika prinese tisti zmazek, ki naj bi bil lepo oblikovana torta. Razdelimo si ga in ga skupaj pojemo. Na koncu je še nekaj smeha. Lepo je biti družina. 
III. Moram se poboljšati, zato pol leta ne bom jedel sladkarij (KAZEN, POKORA)
   Naslednji dan imam pogovor z mamo. Rad bi popravil, kar sem storil. Rad bi bil boljši do brata. Vem, da sta mi pest v torti odpustila, toda zadeva me še vedno peče. Sram me je. Mama pravi, da si naj sam zadam neko kazen, nekaj, s čimer bom pokazal, da se res mislim poboljšati. Ne da bi veliko premišljeval, kakor iz topa izstrelim sklep, da pol leta ne bom jedel nobenih sladkarij. Mama me pogleda globoko v oči, nasmehne se in reče: Prav. ... Ni lahka. Hoditi v šolo, se družiti z vsemi in ne jesti sladkarij, ki se kar naprej valjajo po žepih in torbah mojih sošolcev in sošolk. Toda stisnem zobe. Za brata. Za mamo. Zame. Ko za moje odrekanje sladkarijam zve okolica, se nekateri iz mene norčujejo. Vztrajam. Mama me podpira in opogumlja. 
IV. Mama mi po treh mesecih vseeno speče torto (ODPUSTEK)
   Pretečejo dobri trije meseci, ko nekega dne pridem iz glasbene in – glej, glej - na mizi se bohoti torta. Prav taka, kot je bila bratova. Mama reče, da je zame. Branim se, saj še ni preteklo pol leta. Mama pravi, da me je opazovala in občudovala, kako odločen sem bil v odrekanju in poboljšanju. Pogovorila da se je z bratom in da se tudi on strinja, da sem se zelo izkazal. Ker je danes moj god, sta sklenila, da ga praznujemo s torto. Obenem sta mnenja, da naj prekinem in odpravim svojo pokoro. Pravzaprav sta mi kazen in pokoro ne neka način znižala sama, saj sta v tem času tudi ona iz solidarnosti do mene jedla manj sladkarij.

Odpustek je ...

Kot vidimo iz zgodbe, odpustka ne gre zamenjati z odpuščanjem grehov. Odpustek vstopi v igro, ko je greh že odpuščen. Odpustek se veže na psihološko in moralno dinamiko, ki se sproži po odpuščanju greha. To je dinamika, ko po eni strani hočemo popraviti objektivno škodo nastalo zaradi greha, po drugi pa se utrditi in poboljšati, da v greh ne bi spet padli. Pogosto je pač tako, da premagani greh še ne pomeni premagane grešne navade. Staro ime za to dinamiko je „pokora“ ali pa tudi „kazen“. Odpustek ni nič drugega kot omilitev samodiscipliniranja, prekinitev pokore oz. brisanje kazni. V kazenskem pravu je odpustku sorodna pomilostitev.

V odnosu do Boga je odpustek „odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena“ (KKC 1471). Bog te ima rad in ti poleg odpuščanja grehov (kar te reši „večne kazni“) izkazuje svojo ljubečo podporo tudi s tem, ko od tebe ne zahteva prenapornega (samo)kaznovanja (omilitev „časne kazni“). 

Cerkev to Božjo dobroto pretvori v obred že v antičnih časih, ko spokornikom omili njih težko javno pokoro. V srednjem veku se podeljevanje odpustkov precej dogradi, razveja in deloma tudi izrodi. Nakar nastopi usodni 31. oktober 1517.


* Luter je na ta dan teze poslal nadškofu Albertu Brandenburškemu. Samo nabijanje tez na cerkvena vrata ni zgodovinsko nesporno izpričano.
** Razlago odpustkov s pomočjo fiktivne zgodbe o bratih in torti sem podal 7. oktobra 2016 v okviru svetoletnega romanja mladih v celjsko stolnico. Mladih, ki so vstopili skozi sveta vrata in med drugim prejeli svetoletni odpustek, je bilo okrog 70.

7. oktober 2016, svetoletno romanje mladih v celjsko stolnico (foto: Jože Potrpin, FB)

2 komentarja:

  1. Domnevnemu telebanu, ki je hodil k luteranskemu verouku, ta razlaga ne bo kaj dosti hasnila.
    Močno se bo začudil že, zakaj je sploh potrebna pokora (odrekanje sladkarijam v tem primeru). Mar ni v spravno daritev za torto, ki sem jo poteptal, že sam Božji Sin umrl na križu? Mar ne verjamem v enkratnost in popolnost njegove daritve, da njegovemu trpljenju in smrti na križu poskušam še nekaj dodajati (skomine ob nepojedenih bonbonih v tem primeru)?

    OdgovoriIzbriši
  2. Tale razlaga odpustka in pokore je tudi meni (Katoličanu) malo razjasnila pojme. Se mi zdi, da je pokora tu ključnega pomena. Bistvo je namreč ne samo, da se greh odpusti ampak, da se poboljšamo. Morda bi lahko spovedniki malo bolj nalagali pokoro in ne samo: Zmoli 3 Zdravamarije. Za tistega, ki je navajen moliti to ni nič posebnega. Za tistega, ki ni pa je molitev dana v negativni kontekst (molitev za kazen).

    Zelo dober primer pokore je v knjigi Don Camillo. Ko začne Don Camillo pred Jezusom pametovati in obračati besede mu naloži pokoro ob kruhu in vodi. In vedno deluje. Zelo staromodno ampak deluje. In tudi v knjigi se včasih zgodi, da Jezus don Camillu da odpustek in reče; no, pa si privošči pečenega piščanca in cigaro.
    Besede kolega, ki je pisal pred mano sicer lepo zvenijo ampak skrivajo v sebu hudičevo seme. Saj je Bog zame že opravil pokoro, zakaj bi tu jaz še kaj dodajal...

    OdgovoriIzbriši