četrtek, 15. september 2016

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel II.

9.11.2001, samonikli križ med ruševinami newjorških dvojčkov (AP) 

Hollywoodski androidi, tirani, shaolin vitezi ter njihov Bog

Ena izmed posledic napada na newyorška dvojčka 11. septembra 2001 je tudi ta, da je v hollywoodski produkciji namrgolelo verskih vsebin, vernih junakov, refleksij o religiji. Namig: Clint Eastwood kot Dirty Harry (sedemdeseta) obračunava z zlikovci popolnoma mimo religije, Clint Eastwood v silno lepi drami Gran Torino (2008) umre kot Kristus.

Televizijska serija Battlestar Galactica (2004-2009), v kateri po vesolju roboti in gensko razviti androidi lovijo ljudi, je edina televizijska serija, ki sem jo v celoti gledal. Pritegnila me je tudi njena religiozna pod-zgodba: roboti in androidi so monoteisti, ljudje so politeisti. Monoteisti so militarizirani in neusmiljeni. Politeisti so mehki, čustveni, etični, zelo junaški. Monoteizem zgleda da je družbena disciplina in odličen pripomoček, ko hočeš vesolje vzpostaviti kot „lepo mesto, trdno zidano in urejeno“ (prim. Ps 121). Politeizem zgleda da je osnova za odprto, pluralno in humano družbo – za „hišo vseh narodov“ (prim. Iz 2). Battlestar Galactica se zaključi s pristankom glavnih junakov na Zemlji in z insinuacijo o nastanku vrste homo sapiens, ki je blizu ufološkim nebulozam o mezopotamskih Anunnakijih.

Podobno, a manj prikrito sporočilo o monoteizmu navrže odlični postapokaliptični road movie The Book of Eli (Knjiga odrešitve, 2010). Tam lokalni tiran Carnegie (Gary Oldman) hoče na vsak način priti do nemara zadnjega izvoda neke knjige, ki jo s seboj nosi samotni popotnik shaolinskih veščin in transcendentalne misterioznosti Eli (Denzel Washington). Ta knjiga je Sveto pismo. Zakaj jo hoče negativec Carnegie? Takole razloži:

Zrasel sem s to knjigo. Poznam njeno moč. (...) Naredil sem veliko stvari, ki jih nisem želel. To priznam. Toda, če bi imel knjigo, mi jih ne bi bilo treba. Si lahko zamisliš, kakšen bi lahko ta svet bil, če bi imeli prave besede za našo usodo. Ljudje bi resnično razumeli, zakaj so tu in kaj delajo. Ne bi potrebovali vseh teh ogabnih motivatorjev. Ni prav, da skrivamo knjigo, ki je namenjena vsem. Moramo jo razširiti.

Roboti iz Battlestar Galactica me spominjajo na džihadiste in njih fašistični kalifat, Carnegie iz The Book of Eli na evropske nacionaliste, temnopolti vitez Eli pa na pravoverne kristjane, ki ne smemo dopustiti, da vsak tiranozaver, ki se mu to zahoče, s Svetim pismom (t.j. s „pravimi besedami za našo usodo“) manipulira v politične namene.

Obrambni Bog evropskega nacionalizma

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel. Nisem vesel, ker se z Bogom na obzorju vračajo silhuete božjih bojevnikov tudi med evropskimi staroselci. Džihadizem in fašistoidni kalifat kličeta po podobnih duhovnih in političnih držah tudi tostran Sredozemlja. Skrajneži kličejo skrajneže in jih vabijo na eshatološko bitko, kjer koli že bo - pri Harmagedonu ali pri Dabiqu.

Napadalni Bog vahabizma tam, obrambni Bog evropskega nacionalizma tu? Seveda ni prav oz. je prezgodaj govoriti o nekakšnem džihadiziranem evro-monoteizmu. Seveda ne moremo govoriti o krščanskem terorizmu na evropskih tleh, četudi Anders Breivik, množični morilec norveške laburistične mladine, fantazira o križarstvu in zapoveduje bitko za krščansko Evropo - kljub temu da osebno v obstoj osebnega Boga ravno ne verjame (blog Temni bog s severa).

A po drugi strani smo vendarle na meji zdrsa v krščansko-desničarsko skrajnost. Zadeva je v prvem koraku razumljiva in moralno nevtralna. V strahu pred islamom („hudi Turek je v deželi že“) se ljudstvo vse bolj oprijema svoje najstarejše in najbolj krepke korenine. To ni od elit favorizirano razsvetljenstvo. Še manj je to postmoderna inačica razsvetljenstva v obliki žurerskega relativizma. Najstarejša in najbolj krepka evropska korenina je krščanstvo. Do sem gre za psihosocialni proces, ki bi ga bilo neumno prehitro kritizirati ali celo stigmatizirati. Ta proces je z mnogih vidikov dober.

Pri kom nastopi drugi korak. Bastardni spoj krščanstva in nacionalizma. Zato PEGIDA, ki se rodi v eni izmed statistično najbolj ateističnih regij na svetu (stara Prusija, danes vzhodna Nemčija), na svojih protimigrantskih pohodih visoko dviguje križ – pravilnih latinskih oblik in v barvah nemške zastave (blog Križ v Dresdnu). Zato se sekularizirani angleški nacionalisti na ulicah islamskih četrti prepirajo z muslimanskimi priseljenci o „krščanski Angliji“ in jih provocirajo s krščanskimi simboli (glej video). Zato kakšni slovenski desničarji pričakujejo od Cerkve, da bo v teh razburkanih časih bolj Ecclesia militans, bolj pretepaška za slovensko in evropsko stvar. Zato se vse več Evropejcev navdihuje pri starodavnih križarjih.

Ko je podarjenemu konju treba pogledati v zobe

Novokrižarsko desničarstvo ima problem. Iz Rima tokrat ni slišati ultra motivacijskega vzklika: DEUS VULT! Prej obratno: DEUS NON VULT! Bog noče spopada civilizacij v imenu Boga. Kak drug duhovnik bi se desničarskega zanimanja za krščanstvo in Boga razveselil. Rekel bi, češ podarjenemu konju se ne gleda v zobe, in tudi kakšnim mrkogledim ksenofobom na stežaj odprl tempeljska vrata. Ne papež Frančišek! On kljub zgražanju določenih podarjenemu konju pogleda v zobe.

Papež Bergoglio kot Denzel Washington v zgoraj omenjeni hollywoodski kreaciji tolče na vse strani, da bi mu kdo od nepridipravov ne vzel Svetega pisma. Če se Sveto pismo pokukluxklani, če se pokukluxklani Kristusov križ, krščanstvo izgubi Kristusa in pokoplje sebe. Ne rabiš biti teološki genij, da to uvidiš.

Os Rim-Berlin-Bruselj - se pravi, ljudsko-krščanska os Bergoglio-Merkel-Juncker – drži EU barko med Scilo in Karibdo in ne pristaja na logiko spopada, temveč vztraja na kulturi dialoga. Ljudsko-krščanska os, ki je v svojstvu trojice Shuman-Adenauer-De Gasperi po drugi svetovni vojni začela Evropo na novo povezovati, predobro ve, kakšna črnosrajčna zver se še vedno lahko dvigne iz podpalubja.

Ker smo že začeli s filmi... Kako KKK razume obrambo „krščanske civilizacije“, lahko vidimo v filmu Joela Schumacherja A Time to Kill (Čas za ubijanje, 1996) z Matthewom McConaugheyem v vlogi odvetnika, ki brani črnca (Samuel L. Jackson), ki je ubil dva belca, ker sta posilila njegovo hčer. S tem v zvezi predlagam še odlični letošnji izdelek Garya Rossa Free State of Jones, v katerem ima spet glavno vlogo nadarjeni Matthew McConaughey. Film je toliko pomembnejši, ker je naslonjen na zgodovinska dejstva ob koncu ameriške državljanske vojne in ker je v njem Sveto pismo prikazano kot knjiga, ki osvobaja ameriške črnce iz suženjstva ter polaga temelj enakosti med ljudmi različnih ras. Sveto pismo je antirasistični priročnik par excellence.

Prizor iz fima Free State of Jones (imdb.com)

Avtor ob

6 komentarjev:

  1. jona16. september 2016 ob 07:19

    Bog je tukaj, jaz pa sem že dolgo vesel. Dobro si se potrudil Branko, zdaj pa vzemi lepo osebo (nikar koga od naju!) in jo postavi med reflektor in krivuljast zid. Izrisale se bodo groteskne podobe, ko se bo ta oseba malo premikala. Takšnega Boga si orisal. A to je le zemljena silhueta Gospoda, ne pa Gospod tak kot je. Ko Božja senca pade na puščavo, je Bog vijugav, ko pade na Alpe, pa je špičast in raztrgan? In vsi ti filmi – šele iskanje živega Gospoda, biti šele v prvem stavku Visoke pesmi?

    Iz drugačnega vidika bi povedal. Če smo mi obrambni, je tudi Gospod, ker smo mi po njem. V vseh religijah, ki ga že poznajo kot Osebo, Gospod neposredno obljubi, da bo varoval in vodil tiste, s ki ga ljubijo. Da ne naštevam. Že sveti Izaija Gospodu reče: »Gospod nad vojskami …« In do trideset let nazaj smo bili tudi mi Gospodovi vojščaki v cerkveni terminologiji. Ampak o tem smo že govorili. Poglejmo si ta problem v obratni luči: kako Gospoda in njega podobo zaščititi pred nemarnim klerom in politiko? Kler, ki se speča s politiko in ji takoj počepne? To je stvar vseh religij, ne le naše. Poglejmo si primer Valjevske Gračanice. Najprej povejmo, da so starodavni samostan poplavili brez resnih argumentov glede potreb pitne vode, ker je bila ta potreba zagotovljena s pritoki s planin in to za sto let vnaprej. Pregrado nad mestom so postavili na sumljiv, propusten teren. In potem je šla policija na tiste, ki so BRANILI sveti kraj, jih odvlekla in svetinje razbila, potrgala ter po tleh zmetala. Takoj je prišel OBRAMBNI Gospod, ker to je tudi njegova narava, in dobro si oglejte tale filmček, kaj se je v letu dni zgodilo z izvajalci razdejanja: direktorji umrli, policaj umrl, voznik umrl, itd … Konča se z besedami: »TEŽKA JE DESNICA GOSPODOVA, KADAR OPOMINJA. Z GOSPODOM SE NI PAMETNO VOJSKOVATI.«

    https://www.youtube.com/watch?v=gNEKazgFdys

    Srbski premier Vučić je izjavil, da samo čaka, da patriarh Irenei reče besedo v obrambo samostana, in se bo zavzel, a ta je dejal, da je zanj samostan izgubljen (politika jim obljublja drugega?). Tudi nihče drug, na primer valjevski episkop, niso prišli in rekli odločne besede, ves kler razen kakega duhovnika je utihnil in se umaknil ter pustil NAROD, ki razume in ljubi svetinjo ter sveti kaj, sam in potopljen. Poglejte si te 'lepe slike':

    https://www.google.si/search?q=valjevska+gra%C4%8Danica+manastir&espv=2&biw=853&bih=595&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwixsdb-t_zOAhUrKMAKHUNoBSUQsAQIGQ&dpr=1.5

    Podoba naših religij – ganljivo (snemal potapljač): https://www.youtube.com/watch?v=prfA-bzcSd0

    Ženske so stopile v bran in vedo vse: http://webtribune.rs/svetinja-moli-za-spas-mestani-usred-noci-culi-pojanje-iz-potopljene-valjevske-gracanice-video/#

    Gospod torej brani svoje ljube duše in te duše branijo Gospoda. Rezultati na materialni ravni včasih morda niso zmagoviti, a na duhovni ravni se ljubezen veča in takšne dušo so vedno zmagovite, ker so z Gospodom v objemu. Tudi francoski duhovnik, obglavljen pred oltarjem v Franciji, se je BORIL, saj je po papeževih besedah izustil ime morilca in dejal: »Pojdi stran, satan!« Vsekakor je boj potreben, kadar prihajajo horde bitij, obsedenih s hudimi duhovi. Ta boj je lahko duhoven, včasih pa je tudi fizičen. Reče hčerka očetu: »Oči, vesela bom tvojega mučeništva za vero, če se boš pustil zaklati, drobovje ven potegniti in obglaviti, a jaz in moj nerojeni otrok bi še živela, zato te prosim, da naju braniš!« Kaj pa zdaj? Se pustiti zaklati kot Abel ali braniti rod kot Abraham, ki je šel rešit svojega brata? Odgovor je v Razodetju 12, 7-9:

    »Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.«

    In zdaj so tu. In Kristusov rod se bo bratil z njimi? Da je to Kristusov evangelij???

    OdgovoriIzbriši
  2. jona16. september 2016 ob 07:31

    Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. jona16. september 2016 ob 07:34

    Nekaj sem zgoraj narobe pritisnil.

    Gospoda ni za iskati v njega popačenih podobah sveta in lažnih vernikov, ampak Ga spoznati, takšnega, kot je. To je imperativ in le tu odrešitev:

    https://www.youtube.com/watch?v=kHhESz-i9wY

    OdgovoriIzbriši
  4. jona16. september 2016 ob 07:42

    Ko te zadane:

    https://www.youtube.com/watch?v=-4AjDXZ_Wc0

    OdgovoriIzbriši
  5. jona16. september 2016 ob 08:45

    Danes:

    "Avstrijski kardinal Christoph Schönborn je v nedeljski pridigi opozoril, da Evropa tvega izgubo svoje krščanske dediščine in bi “islamska osvojitev” lahko bila del njene prihodnosti.

    Pri tem je spomnil na zgodovinsko zmago krščanske koalicije nad Otomanskim cesarstvom v bitki pred Dunajem 11. septembra leta 1683, ki je ustavila širitev Otomanskega cesarstva v Evropo. Spomin na ta dan je bil kasneje obeležen s praznikom Imena Device Marije."

    https://www.domovina.je/kardinal-schonborn-opozarja-pred-islamskim-zavzetjem-evrope/

    OdgovoriIzbriši
  6. jona17. september 2016 ob 06:50

    Bil sem opomnjen na teološko resnico Brankovega groznega naslova teme I in II, pa jo moram razjasniti. Četudi se verne duše vseh stvari ne zavedajo, jih pa slutijo. A ko jih žele izraziti, je težko in vedno izpadejo le približki. Zdaj pa brez približkov, ker se bojim, da večina kristjanov - razen modri nekoč sveti (je kardinal Rode povedal) papež Ratzinger - ni v stanju sprejeti Gospoda v njegovih različnih pojavnih oblikah.

    Gospod je izvor vsega in je v vsem. Zato je tudi v perturbacijah človeštva, v eksodusih narodov in tudi v vojnah. Bral sem, da je rekel sveti človek, ko je gledal bombardiranje velemesta, da je tudi to brez dvoma Gospod, a da takega Gospoda ni moč ljubiti. To je tudi poanta Brankovih zapisov o Gospodu, ki prihaja, a se ga ne zmore veseliti. Kristjani so zmedeni, ker celo teologi ne znajo ločiti različnih pojavnih oblik Boga. V Stari zavezi se Gospod pojavlja predvsem na dva načina: POSREDNO, skozi svoje naravne zakone, ki so njegovi položniki in so popolnoma natančno nepopustljivi: kar si sejal, boš zagotovo tudi žel, oko za oko, zob za zob. Narava ne oprošča napak, je povedano, in strašni Gospod starih primitivnih Izraelcev je z njihove strani spoznan predvsem kot tak. Tako namreč Gospod deluje s tistimi, ki Gospoda ne ljubijo, morda pa ga priznajo, a le zato, da bi imeli sebične koristi od njega. In ko takšen Gospod prihaja, se ljudje tresemo, tudi 'profesionalni verniki' dobijo polne hlače. Upravičeno.

    Druga oblika pojavljanja Gospoda v Stari zavezi in potem v evangeliju pa je skozi njegovo OSEBNO prisotnost, ki pa je vedno zelo milostna. Ko človek Gospoda osebno sprejme kot dobrega vodnika, in mu želi lepih stvari, takrat Bog OSEBNO pride in deluje preko milosti na svojo predano dušo. Vodi jo sam osebno, nič več preko naravnih zakonov in karme, po vzhodnjaško.

    Ker pa je naša vera, vera Zahodnjakov in Evropejcev, v povprečju puhla in trhla in lažna in posvetna, 'kulturna', Gospod ne more drugače, kot da nam pušča naše grdobije v poduk in dopusti naravi, da ga zastopa. Narava pa pravi: če ni vode v Afriki, bo Afrika prišla v Evropo! Če ni miru v Arabiji, bo Arabija prišla kjer je zdaj mir in kruh. Kar smo pokradli tam doli, bo prišlo, da si nazaj vzame! Kar smo pobili tam doli, bo prišlo, da nas pobija. Kar smo sejali – glej, žetev prihaja! Smo sejali ljubezen? Potem ljubezen prihaja! Smo sejali grdobije – glej, grdobije prihajajo! NIHČE tega toka ne more zaustaviti, tudi desna politika ne kaj dosti, ampak le Gospod osebno – če bo kaj svetosti na naši strani. Ker pa je ni, je problem, in strah je upravičen. Berem zadnjo Družino in modra Berta gospa pišejo, da se bo treba začeti po svetnikih špeglati, kar je vedno tudi moja poanta, na šesti strani pa beremo o svetniku, ki je ozdravljal in celo po zraku letal, pa so ga Cerkveni inkvizitorji gnjavili, da se gre Mesijo, odrešenika. Saj je bil Mesija, Kristus v njega inkarniran, a pobožneži mesa in skal tega ne prenesejo, četudi so pismouški 'profiji'. Tako je še danes in zato:

    Gospod nad vojskami prihaja v takšni obliki, ki nam pripada! Kar smo sejali, naj bo požeto! Le tako se tepec česa nauči in duhovno zori, je povedano. Gospod nad vojskami pošilja vojske, že starim Izraelcem v poduk, in zdaj nam. Gospod nad vojskami nas ima rad, a bojmo se takega Gospoda, ki praznuje s svojimi lepimi dušami in prepeva, in jim milosti v srca vliva, nam pa pošilja zakone narave, ker GA itak ne želimo osebno spoznati. Prihaja v obliki silhuet in odsevov, v obliki karmičnih kontra-udarcev, v obliki eksodusov divjih, a tudi to moramo nekako skušati ljubiti, ker tudi to je Gospod. A to je res težko ljubiti. Takega Gospoda se človek ne zmore veseliti – le zakaj bi se ga, ko pa je osebni Gospod takšna milina?

    To je teologija, ki si jo krščanstvo sluti dopolniti.

    OdgovoriIzbriši

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)