sobota, 02. julij 2016

Islam. K izvirom levičarske počepnosti

1978-1979 - iranska revolucija (theguardian.com)

Danes se najbolj razjezim zaradi Palestine, Gaze in Zahodnega brega. Prav ta konflikt je vir moje jeze.
Stéphane Hessel v brošuri Dvignite se!


Počepnost levice v odnosu do islama

Če ste živeli na kmetih in imeli kokoši v prosti reji, potem veste, kaj je počepnost. Kokoš teče pred petelinom. Kaže svojo odločnost, da se mu ne podredi. Prava junakinja. A petelin jo dohiti. Že je čisto blizu. Pomnimo, ko je zajcu pes tako blizu, zajec odskoči levo ali desno in pes šavsne v prazno. A kokoš ima za te usodne trenutke pripravljen drugačen manever – nenadoma počepne. Stisne se k tlom, glavo potegne nekam v prsni koš in počaka, da petelin na njej opravi svoje. Kokoš se nato dvigne in hodi po dvorišču, kot da nič ni bilo.

Kokoš je počepna žival in na ta način živi. Če bi zajec pred psom uporabil taktiko počepnosti, ne bi preživel.

Nekega julijskega dne l. 2005 sem na dah prebral knjigo Oriane Fallaci Bes in ponos (izvirnik izšel l. 2001). Priznam, kar sem tisti dan bral, je bilo pretirano. Evrabija? Islamizacija Evrope preko rodnosti? Arabci odbijajoči in dvolični? Islamizem kot novi fašizem?... 
„Bes“ Oriane Fallaci je bil usmerjen v Zahodnjake, ki se ne zavedamo dramatične ure. Pred islamsko nevarnostjo se obnašamo kot hipnotiziranci. Tudi do vsega kritična levica se v odnosu do nemirnega islama in arabskega sveta vede nekritično in udinjajoče.

Fallacijeva, sicer sama levičarka in radikalka, mi je v svojem preroškem gnevu delovala skoraj čudaško. Toda imela je nekaj, kar sem takoj spoštoval. Izkušnjo. Kot novinarka si je nabrala ogromno profesionalne kilometrine po islamskih deželah. Intervjuvala je več muslimanskih voditeljev. Od Arafata je slišala, da je islam višja civilizacija od krščanstva. Po srečanju z Gadafijem je ugotovila, da je Gadafi „butec“ in da spominja na MussollinijaPogovor s Homeinijem, ustanoviteljem iranske islamske republike, je zaključila tako, da je seanso protestno prekinila in odšla. Arabski in perzijski islam je poznala tako rekoč od znotraj.

Slabih 15 let od Besa in ponosa ter 9 let od smrti Fallacijeve smo doživeli silvestrske napade na ženske v Kölnu. Sicer sila feministično levičarstvo je prve dni po dogodkih s trmo gledalo vstran od zlorabljenih in posiljenih žensk. Storilec ni bil pravi. Če bi storilec bil desničar in belec, bi levičarstvo kokodakalo na glas in norelo po ulicah s proti-mačistično ikonografijo. Ker je bil priseljenec in musliman, je levičarstvo bilo tiho. Počepnilo je.

Oriana Fallaci je imela prav.

Religija – ko v analizah kloneta levičar in CIA

Kje so vzroki za filo-islamsko in počepno držo pri ljudeh, ki se po drugi strani ne nehajo ponašati s svojim puntarstvom, s svojim revolucionarnim „besom in ponosom“? Francoski novinar in publicist Jean Birnbaum v še sveži knjigi Un silence religieux (Pobožni molk) razkriva nezmožnosti francoske levice, da se sooči z religijo kot religijo. Kar ima na koncu slabe posledice tako za politično analizo in akcijo kot tudi za policijsko delo za zatrtje džihadizma.

Birnbaumova osnova teza je, da je levičar nagnjen k hudemu podcenjevanju religije. Priznati, da je religija pomemben dejavnik v družbi, mu je že v mirnih časih muka. Razumljivo, da se tudi v svojih analizah džihadizma izogiba najpomembnejšemu in najbolj očitnemu vidiku, ki pravi, da je džihadizem verski pojav.

Naj pristavim, da verskega elementa ne podcenjuje samo levica, temveč se to dogaja tudi „imperialističnim“ vele-analitikom. Ameriški ambasador v Iranu v času iranske revolucije (1978-1979) je bil William Sullivan. Ko je po koncu revolucije v Iranu že zavladal Homeini s šeriatskim pravom in so iranske ženske že bile pokrite v odtenke črnega groba, je Sullivan povedal, da so Američani v svoji teheranski ambasadi v toku revolucije imeli na mizi 26 možnih scenarijev, kako se bodo nemiri nadaljevali. Nobeden od scenarijev ni predvideval „verskega“ razpleta. Oziroma, nobeden od scenarijev ni predvideval rojstva „islamske republike“, čeprav so Američani iranske porodne bolečine gledali od blizu, CIA pa jih je preko svojih agentov „rentgensko“ opazovala tudi od znotraj.

1979 - Oriana Fallaci intervjuva Homeinija (corriere.it)
Proletarski internacionalizem nadomešča versko in narodno identiteto 

Podcenjevanje religije se pri levičarjih med drugim veže še na pojmovanje delavstva kot nad-narodnega razreda. Za marksiste ljudje nismo prvenstveno razdeljeni v narode in kulture, kaj šele v z religijo prežete kulture. Razdeljeni smo v družbene razrede. Eni gori. Ti harajo. Drugi spodaj. Ti trpijo. Delavski razred je tisti, ki trpi in ki bo z revolucijo presekal urok ter odpravil krivico. Proletarci vseh dežel, združite se! Formula uspeha je v delavskem internacionalizmu.

Oriana Fallaci je septembra 2001 za Corriere della Sera o varljivem internacionalizmu in pomanjkanju nacionalnega elementa pri revolucionarnem delavstvu pikro zapisala:

V protestnih povorkah in mitingih sem videla veliko rdečih zastav. Reke, jezera, rdečih zastav. Toda /italijanskih/ trobojnic sem videla vihrati zelo malo. Pravzaprav nobene. Od arogantne in Sovjetski zvezi pokorne levice slabo vodeni in tiranizirani /delavci/ so trobojnice vedno prepustili svojim nasprotnikom.

Zato danes bližnjevzhodni begunec ali migrant za levičarja ni viden kot kulturno in versko „drugi“, kot „musliman“ in „Arabec“, pač pa je viden kot „delavec“, kot „žrtev imperializma“, kot samoumevno „naš“. Za vzorec si v digitalnih arhivih poiščite kakšen tozadevni Studio ob 17h in bodite pozorni na retoriko naših domačih „poznavalcev islama“.

Levičarski internacionalizem lahko kaj kmalu počepne oz. kapitulira, ko je treba nek tuji element zares prepoznati kot nam tuj in škodljiv. S tem v zvezi so zelo pomembne izjave Slavoja Žižka, ko je sredi zadnje begunske krize, kakor da bi nas klofutal, dejal, da „večina beguncev prihaja iz kulture, ki ni združljiva z zahodnoevropskimi predstavami o človekovih pravicah. Strpnost kot ena od rešitev (vzajemno spoštovanje občutljivih točk) očitno ne deluje“. Ne moremo v imenu strpnosti in multikulturalizma k nam uvažati kršenje človekovih pravic.

Dobrodošla revolucija - četudi islamska

Še en izvirček počepnosti je treba obdelati. Tisti, ki nikoli niste bili levičarji, tega ne morete razumeti. Pravi levičar se rodi s posebno krivdo. Po svetu hodi obtežen in kriv, ker se ni udeležil nobene revolucije. Ko je naša komunistična pedagogika idealizirana revolucijo in padle partizane, si se že kot pubertetnik in najstnik skoraj počutil kriv, ker se nisi rodil l. 1920, pa da bi v svojih najboljših letih bil revolucionar in partizan tipa Mirko i Slavko. Ker si bil rojen po Revoluciji, ti je mati Zgodovina namenila drobtinice, pometanje na dvorišču Dogodka, sortiranje smeti po Pojedini.

Kompleks podhranjenega revolucionarja so komunisti reševali z ideološkim gobezdanjem, češ kako revolucija še traja (istočasno pa tajno odpirali firme in račune v tujini - a to je že druga zgodba). Zlasti pesem Računajte na nas od Đorđe Balaševića je imela ta terapevtski „zadatak“. Malo je pomagala, zalegla pa ni.

Ko na primer desničar v reki bližnjevzhodnih beguncev vidi grožnjo, levičar v njej čuti Njo – Revolucijo. Reka beguncev je ravno prav kaotična. Ravno prav nabita s prihodnostjo. Ravno prav revni in zatirani so ljudje v koloni. Ah, vonj po marksistični mistiki... Ah, počep.

Levičarja k islamu privlači po prekucniškem Dogodku hrepeneča bit. A nemirni islam levega intelektualca lahko privlači tudi čisto racionalno. Socialist Chris Harman tako v svoji knjigi iz l. 1994 The Prophet and the Proletariat (Prerok in proletariat) išče vzporednice med islamsko prebujo in proti-kapitalistično revolucijo.

Kako je pred islamsko revolucijo počepnil Michel Foucault

Historiat odnosov med zahodnim levičarstvom in islamskim revolucionarnim odporom beleži še eno zelo zanimivo poglavje, katerega protagonist ni nihče drug kot sloviti francoski filozof Michel Foucault - ena izmed kultnih osebnosti iz časov študentske revolucije l. 1968. V jeseni 1978 je Foucault odpotoval v Iran, da bi od blizu analiziral tamkajšnjo revolucijo, svoja spoznanja pa sproti podal v italijanskem časopisu Corriere della Sera.

In tudi velecenjeni Michel Foucault je pred ekspanzivnim islamom počepnil! Poleg CIE in njenih 26 scenarijev tudi on ni uvidel, kam pes taco moli. Kaj ga je zavedlo? Zavedel ga je sveti vonj po revoluciji. Skoraj zaljubljeno je gledal v Homeinija in bil vznemirjen, ker je bil menda priča spopadu „golorokega preroka“ in „oboroženega kralja“. Zdelo se mu je, da se mu pred očmi odvija nova vrsta revolucije – revolucija v spregi z duhovnostjo. Kajti če so dozdajšnje revolucije pozabile na moč duhovnosti in zatirale religijo, se je v Iranu zdelo, da ravno duhovnost ruši krivični družbeni sistem in njegovo militarno moč.

Ko je mistična sanja Foucaulta popustila, je Homeini iranske ženske že pokril v odtenke črnega groba.

1968 - Michel Foucault nagovarja pariške protestnike. Ob njem J.-P. Sartre. (pinterest.com)

19 komentarjev:

  1. Ha ha, dober tekst, iskra duha je prasnila! In je vse to res. Morda bi par stvari dodal, a bom najbrž moral dati v dva komentarja. Najprej pa me zmoti avtovprašanje, kako da ne ceniš Janše, ki ni ne zajec ne kura in ne počepuje pred lisico, ima pa srce in dolžnost, saj je prva vlada izbojevala vojno in sprejela 70.000 beguncev iz Bosne ter skrbela zanje po vseh močeh!? Dobro. Islam in levičarji. Prav imaš, v nekih točkah so si bratski. Izvor vsega tega duhovnega razkola je že v vedah, oziroma ko je Bog spoznal, da mnogotisočletni nauk o ljubezni med Gospodom in ljudmi nikakor na zaživi pri določeni vrsti posebej zarojenih ateistov. Zaradi tega je omogočil, da se je rodil filozof, ki je Božje vede po svoje prekomentiral, zato da bi počasi k pameti spravil totalne ateiste. Rodil se je nauk o Bogu, ki pojasnjuje, da Bog ni oseba in nima duhovnega telesa, ampak je vse skupaj le neka luč, energija, ki se spreminja v neke (materialne) produkte, in ti produkti so nekakšen bog (tu mi smo bog torej), oni tam zgoraj pa nima moči, če sploh je. To je dobro za ateistične začetnike, za tiste, ki poznajo Gospoda kot osebo pa je tak nauk smrtonosni strup. In od tistega časa naprej in od tiste osebe, Šankaračarje, je ta filozofija, ki naj bi kamnite vodila k Gospodu, počasi prevzela ves svet in tudi religije. Šankar je rojen okoli leta 800, prerok Mohamed pa okoli leta 570. Ravno pravi čas, da je Šankar okužil tudi originalni islamski nauk. In zdaj tudi islam trdi, da je Bog le v duhu, energiji, četudi je originalni islam, prvotni, PRIZNAVAL IN POZNAL Boga kot osebo z duhovnim telesom. A islamski kleriki tega niso mogli doživeti, zato tudi sprejeti ne, in posledično je prevladala pol-varianta Boga kot energije, ta energija pa se ne sme in ne more upodabljati. Ta bolezen je prišla celo do kakšnih krščanskih, celo katoliških teologov, ki sicer Jezusu Kristusu priznavajo osebnost, pri Bogu očetu pa imajo problem - on pa je nek brezoblični duh. Bogi, bogi so.

    In če zdaj iz te energetske pojave ODVRŽEMO še besedo Bog, dobimo ne-duhovne filozofije, ki pa to niso, ker filozofija je lahko le v povezavi z iskanjem izvora, Boga. Torej so vse filozofije brez vere in Gospoda le izrodki človeškega uma, fekalije, ker prinašajo ravno takšen končni učinek in vonj. No, zdaj pa prihaja čas za levičarstvo, ki je v moderni dobi enačeno s komunizmom, vsekakor pa ostaja brezbožništvo. Tovrstne duše, ki so popolnima materialno usmerjene (kot vsakdo, ki Gospoda ne sprejema kot OSEBO, tudi budizem), pa z izkušnjo vendarle spoznajo, da energija pa je, ta pa obstaja. In se hočejo zastonjsko nekako nafilati z njo. Gredo k energetikom, slapovom, celo na energijske točke pridejo, če ni dosti folka. Ko je strahoviti heroj NOB od lastne topovske granate umiral pri Črnomlju, je menda zadnje zavzdihnil: »Energija odhaja«. No, njegova je odšla v pekel.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "(kot vsakdo, ki Gospoda ne sprejema kot OSEBO, tudi budizem)"

      Pri budizmu je treba biti zelo pazljiv, ker je zelo raznovrsten pojav oz. so zelo raznovrstni pojavi poimenovani s skupnim imenom "budizem".

      Medtem ko je moderni trend v budizmih k ateizmu in brezosebnosti, pa ima budizem palijskih sut popolnoma drugačen pristop.

      Izbriši
    2. To je res. Vendar je v osnovi prvi resen korak k Gospodu, sledijo naslednji. Ker Gospoda (še) ne pozna in ne priznava, nek Absolut (njegovo energijo) pa, in ker je človeku dano služenje in češčenje, budizem potem preide v čaščenje pol-bogov, pri tem pa hodi po nevarnem robu, da zna izjaviti, da smo vsi Buda ali pa Narajana. Ker nekoga moraš častiti in mu služiti (če ne služiš Bogu pač služiš svetu in sebi = kmalu vragu), potem častijo polbogove, ki pa so po svoji naravi še vedno časni, spadajo v energijski svet materialnosti in prinašajo posvetne dobičke. Zaradi tega takšna duša pade nazaj v pasti materialnega sveta, v grozo sv. Antona, ki je vse pasti videl. Če se ovede, je čas za živega Gospoda, ki ima duhovno telo. To je edina rešitev, le tu je končni mir. Islam je zaveden od nesvetih klerikov in pokvarjenih državnikov, ujet nekje na sredini.

      Izbriši
    3. Govoriš o drugem budizmu kot jaz. Škoda, da se dela toliko krivice staremu budizmu.
      Po mojem najboljšem vedenju je prav stari budizem palijskih sut edina viabilna opcija za primer, da se človek znajde v situaciji, kjer se ne more zanesti na nobeno od njemu dostopnih obstoječih teističnih religij.

      "Če se ovede, je čas za živega Gospoda, ki ima duhovno telo. To je edina rešitev, le tu je končni mir."

      To praviš ti. Meni se zdijo vse teistične religije enake: vsaka trdi svoje, vsaka se ima za najboljšo, vsaka zastopa svoje interese, pripadniki vseh me imajo za zabito, vsi od mene pričakujejo, da jim bom brezpogojno zaupala in verjela. A ja, in vse hočejo denar.

      Jaz v zvezi s krščanstvom, Bogom in Jezusom ali katerimkoli drugim teizmom ne čutim nobenega miru, nobenega veselja. Seveda, marsikateri teist mi bo pripisal, da sem pač zabita baba, duhovno zaostala itd. itd. In kaže, da naj bi me take izjave užalile in da naj bi me ta užaljenost premaknila, da se podredim njegovi religiji. Le da ne gre tako, ne pri vseh ljudeh.

      Zame je teizem samo beseda enega teista proti drugemu in oba proti neteistom. In nisem edina, ki tako misli.

      Izbriši
  2. Nadaljujem zgornji komentar. Revolucija Šankaračarje torej traja in bo trajala do konca sveta. Le da je imela njegova smisel, bila je mišljena kot POMOČ, vse ostale revolucije pa, skupaj z islamsko in rdečo, imajo cilj le v: ženskah, bogastvu in ozemlju. Žal je islam zlorabljen na tak način že od prerokove smrti naprej, lahko sklepamo. Islamski vladarji, ki so z islamom krotili svet, so sami dostikrat živeli peklensko, ubijali lastne brate in kradli ženske ter se spopadali za prestole in bogastvo. Napadali so druge dežele, in kristjani so žal zelooo hitro počepovali pod njimi. To je sicer razumljivo, ker naš Odrešenik ni sukal meča in je raje izgubil, kot Abel, zato smo tudi mi – kure. A on je bil zmagovalec, mi pa nismo. Ne tak, ne drugačen. Tam doli okoli Svete dežele je vse manj krščanstva, četudi je njega zibelka. A biti počepna kura ni naša prava narava in duhovna nuja, saj Gospod pravi: »Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje.« Pa vendarle počepujemo, Slovenci, ne pred islamom, za zdaj, ampak pod levičarstvom v slabem stanju besede in prakse. Skorajda edini od bivših rdečkarskih provinc Evrope še vedno volimo brezbožne, energetičarje brez drugih moči, kot sta laž in prevara. Volitve izgubljamo zaradi kristjanov, ki po maši počepnejo pod našimi levimi 'polbogovi'. Normalno je, da bomo ob prvi priložnosti tudi pod islamom, ker več NE RAZUMEMO krščanskega nauka. Za nas so vsi bratje, vse je ena sama družina sveta, vsi smo si enaki, z vsemi se je treba pogovarjati, sodelovati, pravi naša glasnogovorna krščenka in leze grenkemu v goltanec in v poraz na volitvah. In gospod nadškof odklonijo mašo za partizane + molitev za domovino, 'ker so vsi enaki' (moje srce pa pravi, da bi moral TEČI kakorkoli ga kličejo k molitvi, samo posedati v prvi vrsti s prvo- in drugorazrednimi NE). A Gospodov originalni nauk uči drugače: Ljubi SVOJE BRATE, do drugih pa bodi sočuten, a zelo pazljiv. Berite prvo Janezovo pismo: opominja, da moramo ljubiti svoje brate (v Kristusu), vseh drugih, ki pa ne priznavajo Kristusa, se moramo paziti in izogibati, ker so antikristi. Z njimi ne bo nikoli miru. Muslimani Kristusa pojmujejo le kot preroka, kar je blasfemija. Levičarji pa ga ignorirajo oziroma iščejo le kakšno korist (velikonočna šunka je zanje priložnostno sveto rešnje telo - če Bog slučajno vendarle je), kar je enako bogokletje. S takimi se ni za objemati, so učili vsi apostoli in sveti očetje.

    In zakaj so levičarji tolerantni do islamske 'revolucije': čakajo, da se fronta uredi, potem pa bodo v hrbet skočili komurkoli. Kot hijena, ki ne lovi, opazuje pa, in napade, ko je priložnost da pride do lahkega plena. Tako je bilo tudi v Demosu. To vse razumem, to je stvar narave, ni pa mi jasno, zakaj kristjani počepujejo pod njimi in delajo enako? Mar takšni niso prav tako antikristi? Začasni morda? Upanje ostaja?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "To vse razumem, to je stvar narave, ni pa mi jasno, zakaj kristjani počepujejo pod njimi in delajo enako?"

      Možnih razlogov je več, ta se mi zdi posebej pomemben:

      Ker so komot: status Božjih izbrancev jim je stopil v glavo in so se polenili. V zgodovini že viden scenarij z Izraelci.


      Sicer pa beri Kierkegaarda, predvsem "Bolezen za smrt" in "Krščanske (na)govore." Obe deli sta v slovenščini v prevodu Janeza Zupeta izšli pri Mohorjevi založbi.
      Glej npr. poglavje "Igra nenehnega zatajevanja Kristusa" v "Krščanskih (na)govorih" (2014), str. 178; "Ostajati na zemlji" od str. 187 naprej -- o tistem "ko" v "Vse nam pripomore k dobremu -- "ko" ljubimo Boga"; in "Pogubna gotovost", str. 207 ter "Vernik. Od kdaj?", str. 213.
      "Bolezen za smrt" (2004) je cela zanimiva. Kierkegaard pravi: "Skratka, nauk o Bogočloveku je kristjane naredil prevzetne" (104).

      Izbriši
    2. Ja, to bo. Ne vem, če bom vse kdaj prebral, že naslovi so mi dovolj, da zaznam nevarnost o kateri govoriš. Seveda, seveda: kdo ne spozna osebnega Gospoda v svojem srcu, duši, je še vedno iskalec, filozof in poskuševalec. Vera sama zna biti zelo pusta, če ni ene kapljice Gospodove milosti, ki je kot bi te morje zalilo. In ker izvorno krščanstvo to ve, da je pot domov ali po pusti veri in askezi ali pa po kapljici milosti, če je prišel čas, se je znalo zauzdati in pri iskrenih ni prihajalo do bogoljudnosti. Zdaj pa je šmorn, še teologi in škofi znajo neprijetno presenečati, razglašajoč sočutni budizem križa, da je evangelij! Ne ločijo, da je eno ljubezen z Gospodom, drugo pa posvetno sočutje. Da je eno religija, drugo pa evangelij. Prihaja čas viharjev Svetega Duha, ki bo ločil zrnje od plev. Nebesa so kraj enotnosti, zemlja pa bo vedno kraj razkola in vsaj dveh sort ljudi. To je potrdila tudi Gospodova smrt oziroma epizoda s sokrižanima.

      Ne gre se torej za krščanstvo, duša ne more biti krščanska ali islamska, gre se za odnos z Gospodom. Če nastaja, bogočlovek odmira. Ko je odnos poln, bogočlovečka ni več. Janez 3,30.

      Izbriši
    3. Ker se bojim, da bo igra besede 'bogočlovek' morda napačno razumljena, naj pojasnim: kdor ni povsem Gospodov, je še vedno nekak mali Bog. Ni razlike med kristjanom, muslimanom ali budistom, vsi smo neki mali bogovi v svojih idejah ali občutkih. Zato islamisti danes koljejo, drugi pa so ponosni nase in svojo religijo, da je za umret. A če je Bog le nek imaginaren Duh nekje na nebu, nas to ne more rešiti. Zato so današnji muslimani neodrešeni, mi pa gremo za njimi, a iz razlogov, ki jih navajaš. Samo Gospod nas lahko dokončno reši nas samih.

      Izbriši
    4. "Samo Gospod nas lahko dokončno reši nas samih."

      To se mi zdi zelo nenavadna teza. Kot da je osnovana na protestantskem nauku o popolni izprijenosti in na popularni psihologiji. Ne morem dognati, kaj bi lahko bila osnova take teze, se mi pa zdi zelo nenavadna.

      Meni se zdi, da je eden izmed problemov kristjanov ta, da mešajo fideistično dogmatiko in sekularno kritično mišljenje. To se kaže npr. tako, da celo katoličani objavljajo sezname "razlogov, zakaj lahko verjamemo, da je Sveto pismo resnično."
      Če bi lepo ostali pri fideistični dogmatiki, problema ne bi bilo. Ko pa enkrat skušaš _utemeljiti_ in _upravičiti_ dogmatiko s sekularnim kritičnim mišljenjem -- to pa je naravnost navodilo, da bodo stvari šle narobe.


      Drugi problem pa je ta: Vse, kar večina ljudi ve na temo "Bog", so slišali od drugih ljudi, ali pa od svoje domišljije, ne pa od Boga samega. Govorim o večini ljudi, teoretično se zdi mogoče, da ima kdo dejansko neposredno vedenje o Bogu od Boga samega.

      Ampak na splošno pa kaže, da za večino ljudi "verjeti v Boga" pomeni "verjeti človeku, ki govori na temo "Bog"", in "ubogati Boga" pomeni "ubogati človeka, ki trdi, da govori, kaj Bog hoče."

      To, da je Sveto pismo Božja beseda -- to je spet človeška trditev, nekaj, kar je treba verjeti človeku na besedo, ali pa nič. Ne moremo dokazati, da je Sveto pismo res Božja beseda. Prepuščeni smo ljudem.

      Izraelci so vsaj imeli to prednost, da so lahko neposredno izkusili Boga (kolikor je to sploh mogoče). Mi danes pa tega nimamo. Mi danes se moramo zanašati samo na ljudi. Ali pa svojo domišljijo.
      Le kako naj bo to zanesljiva osnova za smiselno vero ...

      Izbriši
    5. Tako si blizu, a ipak ...

      Ne moreš dognati ... Teze? ... Le Gospodova MILOST nas lahko dokončno odreši. Novost? Je zdaj razumljivejše? Ni dobro enega stavka filtrirati samega ...

      Seveda je ključ v poslušanju svetih ljudi, če je človek še vedno gluhec za Boga. Poslušamo učitelje, poslušamo inštruktorje, zdravnike, le Božjih, ki so z Gospodom pa ne bi, a ne da. Saj, to je ta napuh ...

      In da v Svetem pismu ni Božjih besed? To je pa ateizem, blasfemija. Deset Božjih zapovedi niso Božje zapovedi? Kaj pa so? Si Marx? Ti si za v našo vlado:), takole ni možno se pogovarjat. Kdor ne more verjeti svetim, je pogubljen dokler se ne spametuje. Vera je dar, ne more biti izbira. Prosi za vero in iz vere ti počasi postane spoznanje.

      Izrelci so reveži, ker so spregledali Gospoda, niso ga prepoznali in mu služili. Zato so v rangu ateistov, demonov. To je videti tudi po njihovem odnosu do sveta. Je še vedno starozavezen, neodrešujoč.

      Zašla si, treba bo spet nazaj na začetek. V umu ni rešitve, v srcu je. Čistem. Si Sofija spet? :)

      Izbriši
    6. PS: Nekomu moraš verjeti. Na primer mami, ko ti pove, kdo je tvoj oče, saj le ona najbolje ve. Ne moreš vere sama iz sebe potegniti. Kdor ne more imeti vere v besede starih očakov, odrešencev, je v strahotni tragediji, kajti brez tega zaupanja ni nobene poti. Takim ostajajo posvetne filozofije, ki pa prinašajo skrajno grenkobo na koncu.

      Izbriši
    7. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
    8. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
    9. "Tako si blizu, a ipak ... "
      "Zašla si, treba bo spet nazaj na začetek."
      Oh joj. Pomilovanje je ena izmed najhitrejših poti h končanju komunikacije.

      Nikamor nisem zašla. Napaka je tvoja, ker ne ločiš intelektualne sposobnosti od vere. Jaz ju.


      "Seveda je ključ v poslušanju svetih ljudi, če je človek še vedno gluhec za Boga. Poslušamo učitelje, poslušamo inštruktorje, zdravnike, le Božjih, ki so z Gospodom pa ne bi, a ne da. Saj, to je ta napuh ..."
      Neumnost. To je tvoja projekcija.
      Za navadnega človeka je čisto vseeno, če gre k zdravniku, na znanstveni simpozij, v cerkev, v mošejo, na neko new-age zadevo, politični shod itd.: v vseh primerih mora biti tiho in na mig verjeti vse, kar mu tam rečejo. Za navadnega človeka med vsemi temi ni razlike. Vsi ti od njega pričakujejo, da jim bo brezpogojno verjel (in jim dal denar) in vsem je vseeno za navadnega človeka.


      "In da v Svetem pismu ni Božjih besed?"
      Evo. Spet tvoja fantazija. Jaz rečem, copy-paste: "To, da je Sveto pismo Božja beseda -- to je spet človeška trditev, nekaj, kar je treba verjeti človeku na besedo, ali pa nič. Ne moremo dokazati, da je Sveto pismo res Božja beseda. Prepuščeni smo ljudem."
      Ti pa to zvrneš v nekaj, kar sploh ni bilo rečeno.

      Tako se ne moremo pogovarjati.


      "To je pa ateizem, blasfemija."
      To praviš ti. Tvoja beseda proti besedi muslimanov, bahajcev, hindujcev in še koga.


      "Kdor ne more verjeti svetim, je pogubljen dokler se ne spametuje."
      Kdo pa je svet? Vsaka religija trdi svoje. In vsem religijam je vseeno za navadne ljudi.


      "Vera je dar, ne more biti izbira. Prosi za vero in iz vere ti počasi postane spoznanje."
      Le koga naj prosim za to ... svojo domišljijo?
      Če nekaj dovolj dolgo ponavljaš, postane resnično?


      "Zašla si, treba bo spet nazaj na začetek. V umu ni rešitve, v srcu je."
      Misliš v domišljiji?
      Delitev um vs. srce je zavajajoča. Sta eno.


      "PS: Nekomu moraš verjeti."
      Verniki z zaupanjem ljudi delate kot svinja z mehom. Seveda verniki v tem ne vidite nobenega problema. Ljudje pa.


      "Na primer mami, ko ti pove, kdo je tvoj oče, saj le ona najbolje ve."
      To so zemeljske resnice, ki jih vedno lahko jemljemo z rezervo.
      Z duhovnimi, takimi, ki naj bi zadevale našo večno usodo in smisel življenja, pa ne moremo ravnati po tako nizkih standardih, vsaj ne, če nočemo iz vere narediti samo še ene posvetne stvari.


      "Kdor ne more imeti vere v besede starih očakov, odrešencev, je v strahotni tragediji, kajti brez tega zaupanja ni nobene poti. Takim ostajajo posvetne filozofije, ki pa prinašajo skrajno grenkobo na koncu."
      Ko bi se vi verniki zedinili glede teh stvari, glede tega, kaj da je resnica, kaj je svetost, kdo je Bog, itd., bi bilo neprimerno boljše. Zdaj pa vso odgovornost prelagate na navadne ljudi.

      Če bi imela denar in politično moč, bi predstavnike različnih religij soočila s tem, kar trdijo, in v kakšen položaj postavljajo navadnega človeka. In tako soočenje vpričo drugih: tako da bi katolik slišal muslimana, kako musliman trdi, da je islam edina prava religija, in da bi musliman slišal, kako katolik trdi, da je katolicizem edina prava religija; in tako da bi katolik slišal protestanta, kako protestant trdi, da je njegova verzija protestantizma edina prava religija, in da bi protestant slišal, kako katolik trdi, da je katolicizem edina prava religija. In tako z vsemi.

      Temu je namreč izpostavljen navaden človek: vsak dan ga verniki iz različnih religij vlečejo vsak na svojo stran, vsak zahteva, da se mu pokori, vsi mu grozijo, vsi vso odgovornost prelagajo nanj, in nobenemu ni mar za tega navadnega človeka. In vsi hočejo denar.

      Izbriši
  3. "To vse razumem, to je stvar narave, ni pa mi jasno, zakaj kristjani počepujejo pod njimi in delajo enako?"

    Kako kristjani včasih vzgajajo, druge ljudi, drug drugega in same sebe?
    Tako, da pravijo, posredno ali neposredno nekaj takega:
    "Ne sprašuj, ne misli, ne čuti, ne govori, bodi tiho, bodi pokoren, brezpogojno verjemi tistim, ki so nad teboj v formalni ali neformalni hierarhiji, ne izpostavljaj se, ne upaj na jasnost, ti si črv, prah, nevreden, ti pojma nimaš."

    In k čemu to vodi?

    Koliko tistega, kar na prvi pogled zgleda kot krščanska gotovost o pravilnosti krščanske vere, je pravzaprav samo obrambna psihološka reakcija na tako vzgojo, in sploh ni gotovost v verskem smislu?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Nisem mislil nadaljevati, a morda ti kaj pomaga: nisem predstavnik religije, sem le 'niko i ništa', ki pa je srečal Gospodovo kapljo milosti. Ko sem bil pred desetletji v tvojem položaju, sem si poiskal pomoč pri pravem človeku vere. Kaj storiš ti in kam greš in kaj delaš, je tvoja stvar, nihče te nikamor ne vleče ali rine. Sama si odgovorna za svoje življenje in dušo, saj nisi otrok. Želim ti lepo potovanje, kamor se odločiš, če pa si poiščeš pomoč in jo ponižno sprejmeš z odprtimi ušesi, bom pa najbolj vesel. Če se razbijemo na cesti, rabimo pomoč, in če imaš tovrstne probleme, tudi. Nujna je, in zaupati je treba, da Bog deluje tudi preko tistega, ki nam pomaga. Problem pa je, da če v srcu nismo iskreni res lahko naletimo na sebi enake pomagače in godlja se samo stopnjuje. Več od tega nasveta se preko nekega bloga in PC ne more storiti. Sam vem, kako sem prišel do prave pomoči: brez ujedljivosti, z iskreno vztrajnostjo, hvaležnostjo in pokornostjo. Potem se je vse odprlo. Gospod objema ponižne v svoji tegobi. Lepo potuj.

      Izbriši
    2. Vidiš, kako skušaš iz te cele teme narediti moj osebni problem, vse prilepiti meni, samo da se izogneš temu, da bi dejansko govoril o glavni stvari?

      In prav tako obnašanje je tako značilno za religije vseh vrst (pa ne samo religije, tudi različne posvetne miselnosti): ko ljudje nekaj trdijo o Resnici, o Bogu, nočejo pa prevzeti nobene odgovornosti za to, kar pravijo.

      Zato pa imate toliko problemov in toliko razlogov, da se pritožujete. In prav vam je.

      Izbriši
  4. Tokrat je Branko popolnoma mimo udaril. Ampak, če lahko Žižek tolče mimo, zakaj ne bi smel tudi Branko? "Levičarstvo", kakršnega oba skonstruirata, seveda ni nobeno levičarstvo. Branko je tu celo nekoliko bolje opravil domačo nalogo, saj njegova utemeljitev sloni vsaj na eni Foucaultovi napačni presoji. Sicer pa privzema tipično ksenofobno retoriko (govori o "reki beguncev"). Ne, levičarji ne vidimo v beguncih nikakršnih revolucionarjev, niti ne vidimo dobrodošle "drugačnosti", ki bo "popestrila" in "obogatila" našo kulturo. Prav dobro se zavedamo, da bo kapital priseljence izrabil za to, da znižuje višino osebnega dohodka, da bo stihija tržnih cen stanovanjskih naselij prispevala h getoizaciji, ki bo v naslednjih generacijah generirala resne težave. Vsega tega se zavedamo, in če nismo videti dovolj glasni, ko policija v Koelnu ne opravi svojega dela, je razlog izključno ta, da nima smisla pristaviti še svoj glas k desničarski histeriji. Razlog pa, da se sploh zavzemamo za begunce, je seveda preprost: so ljudje, ki potrebujejo zaščito, ne glede na to, kakšne težave lahko povzročijo. Drugače pa je levičarstvo do islama vedno imelo precej jasno politiko: podpiralo je sekularne, socialistične muslimanske režime (za razliko od ZDA, ki so podpirale Savdijce, Emirate, mudžahedine itn.). Če CIA ne bi 1953 zrušila Mohameda Mosadeka, ne bi bilo Homeinijeve "revolucije".

    Nenad

    OdgovoriIzbriši
  5. A ni absurdno in hkrati ironično, kako se sklicuje avtor članka na Žižka, ki je pa levičar, ki je šel v desno. Če je kdo regresivni levičar je to potem on. :>

    Drugi Nenad

    OdgovoriIzbriši