torek, 07. junij 2016

Katastrofalni novinarji (2003)

Decembra 2003 je v Cankarjevemu domu potekala okrogla miza o novinarstvu. Vsled nje sem v Družini objavil to - nekoliko šaljivo - poročilce. Se je po trinajstih letih kaj bistvenega spremenilo?
(Spodaj objavljena verzija je nelektorirana.)

------------

Katastrofalni novinarji

Branko Cestnik


Ali veste, da prav ta hip in prav vi, dragi bralec in bralka, držite v rokah verjetno najsvobodnejšega med svobodnimi mediji v deželi tej. Da, prav vi, prav ta hip in točno zato, ker prebirate Družino, slovenski katoliški tednik. Družina kot najbolj free žurnal? Pa to je vsaj vratolomna trditev, boste dahnili. Če že ne katolicistična propaganda vredna časov kraljevine SHS in zakristijsko spuliranih možganov nekega župnika, katerega pastirski delokrog stoji po višini vsaj 500 m nad morjem, torej tam, kjer ni nobenih kioskov razen onega v cerkvi pod korom.

Ampak dotično spoznanje me je fulminiralo vsled okrogle mize »Slovensko novinarstvo – katastrofa?«, ki se je zgodila 9. decembra letos (l. 2003) nekje v drobovini Cankarjevega doma. Tribuno je vodila, kdo drug kot trajnogoreča Manca Košir, ki je nedavno o surovosti medijev že podiagnosticirala, zdaj pa naj bi s svojimi gosti razkrinkala še virus, ki surovost povzroča, se pravi, vsakovrstnim oblastnim elitam vdano novinarsko srenjo. Uvodna citata: »Postali smo trobilo bolj ali manj uspešnih podjetij, glasniki politikov in poceni zabavljači« (Marjetka Raušl), ter: »Če ne bi bilo novinarskih konferenc, bi 90 odstotkov slovenskih novinarjev ne vedelo, kaj početi« (Vesna Marinčič), sta napovedovala prepričljivo izpovedovanje cehovskih grehov.

In res. Od štirih Mancinih soomizjakov smo slišali precej hudega. Še najmanj seveda od velikega varuha branže Grege Repovža, za katerega je bila »katastrofa« najprej in predvsem sama zasnova okrogle mize in podtikanje, da je slovensko novinarstvo zanič. Zaradi tega mnenja, in še nekaj drugih izrečenih naivnosti (npr. kako dobri da so uredniki glede pisem bralcev in kako pregledno da je vodstvo RTV sveta), je ubogi Grega koj v drugem delu dogajanja doživel silovit napad tako Janševega topništva, ki je v liku starejših gospa tolklo s položajev v tretji vrsti, kot ob šefu policije sedečega poslanca Drobniča, katerega »krohot« je predsedniku Društva slovenskih novinarjev v nekem momentu silovito dvignil pritisk. Rosvita Pesek, gospa s TV ekranov, je zaskrbljeno gubančila čelo, ko je dopovedovala, kako nenavadno in simbolično pomenljivo je, da je bivši vodja neke politične stranke že dolgo šef sveta RTV. In to, da je na tem položaju v imenu civilne družbe, je prej zloraba civilne družbe kot opravičilo. Politika torej drži dežnik nad RTV hišo, smo ugotavljali z Rosvito - in že davno pred to okroglo mizo z vsemi ščinkavci in vrabci od Pomurja do Posočja.

Svoje je tudi rekel Miro Petek, naznamenitejši med večerovci. Katastrofa slovenskega novinarstva se po njegovem mnenju odraža v tem, da je raziskovalno novinarstvo umrlo še preden se je rodilo, oziroma, kot on še najbolj ve, brž ko je postalo raziskovalno, je že bilo »pretepeno novinarstvo«. Pa vendar vsako novinarstvo je tudi raziskava. Vsaj tako pravijo učbeniki s FDV-ja. A kaj, ko so – kot nam je povedala Špela Šipek s častnega razsodišča Društva novinarjev – nemarni oblastniki, hudobni kapitalisti, korupcijski lisjaki in ostali aferotvorci že kdaj pogruntali, kako obratujejo naši novinarji: Če jih ignoriraš, če se potuhneš pred njimi, bodo nehali drezati in kmalu odfrfotali drugam, kajti nimajo ne dovolj vztrajnosti, ne korajže ter od uredništva ne dovolj odmerjenega časa in denarja, da bi se zares zapičili v gnilobno tvorbo in njen smrad razširili v vse slovenske domove. Novinarji prihajajo in odhajajo, početni smrad afer pa hitro razkadi.

Noben nepridiprav in noben finančni ali politični režim ne bo sam od sebe vljudno in skesano razprl svoje temne strani meseca. V to ga morajo v dobro naroda in demokracije prisiliti tudi mediji. Obenem pa je dandanes nujna sproščena in tvorna izmenjava karseda različnih mnenj, idej in interesov. Zato so kot voda v saharsko sušo potrebni neodvisnost in pluralizem medijev ter visoka stopnja preglednosti medijskega kozmosa. V igri ni nič manj kot sama ustava, nas je uglajeno poučila Barbara Brezigar. Toda bolj ko se je okrogla miza prevešala h koncu, bolj ko se je spreminjala v obračun z domnevno najbolj pro-režimskim elementom med tamkaj navzočimi – z Grego Repovžom kakopak, bolj ko so gor in dol po dvorani letele kazistične opazke na račun tega ali onega novinarja, tega ali onega sestavka, pa tudi na račun dolžine TV Dnevnika, bolj jasno je postajalo, da omizje tehtnega odgovora o poraznosti slovenskih novinarjev več ne more dati. Je pa gotovo pokrampalo po rani, ki je vse prej kot fiktivna. Nekatera odprta vprašanja in izrečene trditve, bi mogle navzočim študentom novinarstva omajati vero v lastno poklicanost, koga drugega pa so potrdile v sumu, da se pač tudi slovensko novinarstvo podzavestno in morda zavestno ravna po tistih starih načelih pripadnosti oblasti, ki so nam jih skozi malodane gensko manipulacijo vcepili tako avstrijska monarhija kot klerikalizem, komunizem in tranzicijsko kučanstvo. Oblast, zlasti tista realna izza kulise, je namreč sveta.

Plod kakšne fulminacije je spoznanje, da je Družina verjetno najbolj svoboden časopis na Slovenskem? Ravno te: Na Družini to – da je oblast lastnika in nadrejenega, v njihovem primeru škofov, sveta – pri sebi točno vedo, v svet povedo in v svoje delo vračunajo; pri kakšnem »samostojnem« dnevniku ali »raziskovalnem« tedniku pa ne. Slednji se najprej pri sebi obnašajo, kot da ne vedo, čigavi so; nato v fanfarnem slogu širnemu svetu oznanjajo lastno »neodvisnost«; pri vsem tem pa v svoje delo jakosti primeža kapitala, lastnikov, politike, kulturbojniških ideološko-čustvenih mehanizmov in stopnje odvisnosti od virov informacij ne vračunavajo.

Nenadzor nad samim seboj nas dela nesvobodne. »Spoznaj samega sebe,« so nas učili že stari Grki.

Berite Družino! Tu ne verjetno, pač pa gotovo veste, kaj berete. V času močnih zameglevanj družbenih tem, v času strateške nepreglednosti in sploh močvirnatega gaženja naše mlade demokracije, je namreč nekdo, ki pove, kje stoji in kam gre, redek in nadvse dragocen sopotnik.

(karikatura: Sergei Tunin)




3 komentarji:

  1. "Na Družini to – da je oblast lastnika in nadrejenega, v njihovem primeru škofov, sveta – pri sebi točno vedo ..."

    In v imenu svetosti svoje oblasti slovenski škofje potem veselo zatirajo svobodno pobudo laikov na področju medijev ...

    OdgovoriIzbriši
  2. .... zato še vedno mislim, da je bil Vaš intervju za Mladino velika napaka.

    OdgovoriIzbriši
  3. V duhu Jonovega zapisa dodajam: "Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade" (1Kor 10,12). Velja seveda za vse, tudi zame. Ob vsem dolžnem spoštovanju do vašega briljantnega uma p. Cestnik, ne dovolite da ga v svoje namene izrabljajo tisti, ki jim poštenost in iskrenost nista prioriteti v življenju in poslu.

    OdgovoriIzbriši