ponedeljek, 21. marec 2016

Islamizacija? Niti enoumen niti dvoumen odgovor


Bog in kapitalizem, mlada dekleta v haremu in računalniška miška,... zakaj bi to ne bil zadnji kompromis, resnični konec zgodovine?
Fabrice Hadjadj, francoski filozof, v predavanju Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine

Ravno mene, ubogega katoličana iz Valsugane, je doletelo, da sem rekel ne papežu.
Alcide de Gasperi, predsednik italijanske vlade, l. 1952, potem ko se je zoperstavil političnim navodilom iz Vatikana


Evropska levica že pokleka pred islamom?

Eden naših najboljših poznavalcev islama Drago K. Ocvirk je na Časniku (članek Islamofobni muslimani) – mojstrsko, kot zna – prikazal, kako se vse bolj srečujeta ekspanzivni islamizem in evropska levica, ki je po padcu berlinskega zidu zašla v krizo identitete. O „čudnem zavezništvu med islamizmom in deli evropske levice“ je lani govoril tudi od ajatol „prekleti“ Salman Rushdie na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Slovenski poročevalci iz knjižnega sejma so kakopak ta kočljivi del Rushdiejevega govora preskočili.

Zdi se namreč, da levica v primeru islamizma ponavlja svojo staro in večno napako, ki jo je veliki Anton Trstenjak imenoval „antropološka zmota“. Zmota v smislu, ker kompleksno naravo človeka krči na „delo kot generično bistvo človeka“. Nato na dialektiko delo-kapital skrči vse, kar se skrčiti da in ne da. Predvsem pa povsem podcenjuje moč človekove religioznosti. Ocvirk nam servira tale ocvirk: „Levičarji si domišljajo, da bolje poznajo islam od muslimanov samih.“

Ta „domišljavost“ v interpretaciji se pri levičarjih kaže tudi v odnosu do begunstva. O tem za Časnik Blaž Otrin (članek Begunci, eros in impotenca), ki med drugim pravi: „Begunci so v njihovi ideološki optiki po definiciji žrtve kapitalizma, ki jih je oropal vsega, in zato se jim ni potrebno držati družbenih norm, oz. se od njih pričakuje, da bodo naperjeni proti družbi, ki (da) jih je v to pahnila.“

Strinjam se, begunci so žrtve kapitalizma. Dialektika delo-kapital je prisotna tudi v begunski drami. Vendar je to le eden od elementov, ki jih vstavim v interpretativno enačbo. Drugi elementi so: kultura, vera, fanatizem, medverska vojna, potreba po varnosti, versko-misijonarski načrti arabskega naftnega kapitala,... Glede slednjih znani italijanski rabin Giuseppe Laras v intervjuju za Tempi opozarja:

Gibalo tega džihada ni domnevna revščina, kot zmotno kdo verjame. Dovolj je, da pogledamo biografije skoraj vseh teroristov, kakor tudi da preverimo, kdo so veliki financerji sodobnega džihadizma. Izza slednjega se premika velikanski kapital, vključno z izrednimi ekonomskimi in kulturnimi investicijami na Zahodu.

Bo ta relativistična (teorija spola) in obenem spet bolj leninističa (vstajništvo) levica na koncu kakor tista kokoš, ki z dvignjeno glavo teka pred islamističnim petelinom – potem pa naenkrat počepne? Ne verjamem, da je res tako „kurja“...

Igor Kolgarev na toonpool.com
Strah pred islamom in dvoumna ponudba z desne

Če je levica enoumna, je desnica dvoumna. Če je evropska levica začela nekako že poklekati pred islamom in bo, kot je po pesimističnih prognozah videti, na oltarju domnevne nove revolucije najprej žrtvovala svoj feminizem (svoboščine žensk), v prihodnjih desetletjih pa verjetno še svoj ateizem (ker mistika bivanja zahteva, da neki bog v srcu mora biti), še to ne pomeni, da moramo zdaj kristjani svoje upe nasloniti na novo evropsko desnico. Kako je že učil papež Janez Pavel II. l. 1991 v okrožnici Centesimus Annus? Padec komunizma še ne pomeni zmage kapitalizma (prim. CA 42). Prevedeno: če kristjani zavrnemo leve, še ne pomeni, da se bomo izstrelili v naročje desnih. Zlasti se ne bomo izstrelili zdaj, ko desni postajajo zares desni.

Enoumni novi levici Cerkev nasprotuje enoumno (takoj in strumno), pri novi desnici, ker je dvoumna, pa Cerkev lahko ne bo dovolj previdna. Nova evropska desnica je namreč naenkrat odkrila krščanstvo. To se je zgodilo – zajemite sapo! – na Saškem, oz. v vzhodni Nemčiji, ki je še do včeraj veljala za statistično najbolj ateistično regijo v Evropi (moj blog Križ v Dresdnu). Ko dresdenski pegidaši visoko dvigujejo križ v barvah nemške zastave, žgečkajo našo domišljijo o triumfalnem povratku krščanstva v Evropo. Podobno se kristjani počutimo, ko angleški nacionalisti hodijo s križi v rokah skozi muslimanske četrti in pridigajo o „krščanski Angliji“ (wau!). V njih skoraj vidimo našega viteza zaščitnika.

Ampak, pozor! Kakor hudič v sili muhe žre, tako si bo nova evropska desnica po metodi „download&install“ nadela krščansko identiteto. Če rečem, da je taka desnica silno dvoumna, sem premil. Dvoumje je nevarnejše od enoumja preprosto zato, ker zna svoja semena zla bolje prikriti.

Breivikovska rekonstrukcija boga in krščanske identitete

Z naslednjim citatom ne mislimo kriminalizirati desničarjev. Tudi ne mislimo potolči tistih desnih politikov, ki v teh mesecih iskreno raziskujejo in poudarjajo evropsko krščansko korenino. Pričakujmo pa, da pri tem niso dvoumni in manipulativni. Neki hudi desničar in ksenofob je namreč pred nekaj leti o svojem „krščanstvu“ zapisal:

Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.

Avtor te izpovedi ni nihče drug kot „Marxist Hunter“ Anders Behring Breivik, množični morilec norveškega levičarskega podmladka na otoku Utøya. Pravzaprav sem mu hvaležen, da je v svojem manifestu (ves manifest v pdf) tako nazorno in na kratko povedal, da mu je vseeno za osebno vero v brezčasnega Boga, važna da mu je samo krščanska časna identiteta. Krščanstvo torej kot priročna ideologija in duhovna podlaga evro-nacionalizma. Krščanstvo kot estetika in mistika križarskega meča. Ali ni nekaj take „ljubezni“ do krščanstva imel tudi Adolf Hitler, ko je na svoje tanke, ki so prodirali na Vzhod, dal naslikati krščanski križ, češ ljudstva, glejte, krščanska armada prihaja, da vas reši brezbožnega komunizma?

Člani protiislamskega gibanja English Defence League v akciji (dailymail.co.uk)
Džihadizem kliče džihadizem. ISIS-ov shizofreni bog-Sovraštvo kliče breivikovskega psihotičnega in strukturalističnega boga-Identiteta. Kristjani smo na preizkušnji. Po eni strani nam gre na smeh, kako malo let je bilo potrebno od zavrnitve Boga v debatah o evropski ustavi do zdajšnjega malodane paničnega hlastanja včerajšnjih „brez-identitetnežev“ po identiteti. Morda so nam všeč tudi aktivistični križi v Dresdnu in Londonu. Po eni strani morda … 

Varujmo se zahrbtnih „morda“. V tej negotovi uri moramo prositi za vseh sedem darov Svetega Duha in biti skrajno razsodni. Nikakor ne smemo pristati, da po desni vračajoči se Bog postane kulturni konstrukt. To ne bi bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. To bi bil Bog mrtvih in ne Bog živih (prim. Mt 22,32). Bog, ki je zgolj „identitetna in moralna platforma“, prej ali slej postane Moloh, ki zahteva človeških žrtev.

Zakaj se je De Gasperi uprl Piju XII.

Nedavno sem na italijanski TV2000 gledal polurni intervju z Mario Romano De Gasperi (video). Njen oče je bil Alcide De Gasperi, velikan italijanske in evropske povojne politike, danes kandidat za blaženega. Med drugim je častitljiva gospa povedala, kako težka preizkušnja je doletela njenega očeta l. 1952. Takrat je bil De Gasperi, demokrščanski predsednik vlade, postavljen v položaj, da se je moral upreti papežu Piju XII.. Ker je v Rimu bilo na tem, da mesto na lokalnih volitvah pade v roke komunistom, so iz Vatikana vršili pritisk na De Gasperija, naj se v boju proti rdečim poveže s postfašistično desnico in monarhičnimi nostalgiki. 

De Gasperi, pobožen katoličan iz daljne tridentinske province Valsugana, se je tem pritiskom odkrito zoperstavil. Vodilo ga je trdno prepričanje, da se demokracija vzpostavlja in rešuje iz sredine. Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.

Božji služabnik Alcide De Gasperi (lacooltura.com)
De Gasperi se je zameril Vatikanu, Pij XII. ga ob prvi priložnosti ni hotel sprejeti, a njegova vera v demokracijo in nadpovprečna politična intuicija sta se izkazali za pravilni: demokristjani so bitko za Rim dobili brez naslombe na čudne desničarje. Ko bo razglašen za blaženega, bo na nek način beatificirana tudi njegova „centristična“ politična doktrina.

V negotovi uri posezimo po De Gasperijevem receptu

De Gasperijeva lekcija naj velja tudi današnjim slovenskim kristjanom. Begunska kriza, strah pred islamizacijo, strah pred prihodnostjo, ljubezen do svojega naroda in jezika, naš antikomunistični refleks naj nas v teh zmedenih časih ne zavedejo in odnesejo v polje ksenofobne desnice. Četudi ta vse bolj maha s križem. Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti. Za razliko od De Gasperija nas zaradi take drže gotovo ne bo doletelo, da bi nas rimski papež okaral.

Naj zaključim z upokojenim nadškofom Antonom Stresom, katerega misel o eno- in dvo-umju je tudi navdahnila to moje pisanje. Tako je dejal januarja letos v šentviških Zavodih:

Cerkev je edina družbena sila, ki je enoumna nasprotnica nove levice. Brani življenje, družino, vero v razum, da spozna resnico in dobro, je proti relativizmom, metafiziki, spoznavoslovju, etiki in religiji, ni vseeno, v kaj verujemo, vse podobe Boga niso enakovredne, monoteizem ni nestrpen. Politična desnica je velikokrat dvoumna in kompromisovska. Na njo se dostikrat ni mogoče zanesti. Skrajna desnica zna biti nacionalistična, nasilna in etnocentrična, kar spet ni naša opcija.

8 komentarjev:

  1. Na nikogar se ni možno, celo niti dovoljeno zanesti..., v tem je smisel sekularnosti Cerkve. Zakaj naj bi se Cerkev zanašala na kogarkoli v svetu?

    Drugo pa, ni centrizem tisti. Desno je desno. Ob tem se je treba ogibati skrajne desne, kakor leve. Centrizem je privlačen na besedah, a takoj ga zmanjka, ko je treba delati.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdravljeni,

    Da razčistiva na začetku - sem levo usmerjen in ne verjamem v nobenega boga, ki bi mi ga slikala kakršnakoli religija, saj se vse ujamete v zanke in katerih ne zmorete.

    Hkrati z veseljem prebiram vaš blog in vas cenim kot človeka, ter upam, da bo takšnih ljudi čim več. Seveda to hkrati pomeni, da se v mnogi stvareh strinjam z vami in podobno je s tem blogom. Lepo opišete težave obeh skrajnosti in to vsekakor drži.

    Po tem dolgem uvodu, ki naj služi kot okvir, ki bi preprečeval ideološke boje naj vas torej vprašam tisto, zakar sploh pišem.

    Kako naj razumem oz. kaj pomeni: "Cerkev je edina družbena sila, ki je enoumna nasprotnica nove levice!".

    Kaj naj bi bila "nova levica" in predvsem kakšno grožnjo naj bi predstavljala levica kot takšna?

    Tako kot jaz vidim levico in tako kot jaz vidim sebe v svetu, bi moral reči, da mi "levičarji" ne predstavljamo nič drugega kot tisto, kar je krščanstvo predstavljalo v začetku, pa je potem z močjo nekje izgubilo. Verjamemo v pravičnost, ljubezen do sočloveka, pomoč, usmiljenje... vse - z eno pomembno izjemo. Ne verjamemo, da je temu tako, ker je nad mano nekdo ki mi je zagrozil, da tako mora biti, saj bom sicer pogubljen; temveč verjamem v to, zato ker to dojemam kot mojo svobodno voljo, ker verjamem, da je v svetu, kjer smo ljudje enakopravni, preprosto lepše in lažje živeti.

    Seveda pa - tako kot vsak "normalen" človek - zavračam vse zablode in stran-poti levih prepričanj, ki so vodila do gulagov, Rdečih kmerov, Severne Koreje in podobnih zablod...

    Ah, sem spet predlog in potem se izgubi misel... Kaj je torej tako hudega na "novi levici", da bi se nas moral kdorkoli bati. Moja levica - naša levica - ne bo nikoli zatajila žensk in ateizma - če bi to naredili potem tako ali tako nimamo nič.

    Želim vam vse dobro,
    Matjaž Prtenjak

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. > Kaj naj bi bila "nova levica" in predvsem kakšno grožnjo naj bi predstavljala levica kot takšna?
      ---


      Tole, da se razume, je bolj moj povzetek nekaterih branj na to temo. (Stara) levica je z razpadom SZ izgubila verodostojnost, kar se kaže tudi v ošibitvi levih strank od 90-ih dalje pa do danes, Kitajska kot formalno komunistična država pa je prek globalizacije postala farsa glede na Marxov Kapital. V levih kulturnih in političnih krogih je bilo veliko prespraševanja kako naprej po polomu. Določen diskurz "osvoboditve Človeka prek leve politične opcije" se je ob pomoči (predvsem) francoskih miselnih tokov 20. stoletja usmeril v psihološko sociološkim (kulturnim) strukture, ki naj bi človeka držale v nesvobodnem položaju. Če bi podrli te strukture, bi (najbrž) lahko predrugačili družbo in s tem (tako zagovorniki) osvobodili človeka sužnjelastniških odnosov, ki jih ustvarja globalni kapitalizem.

      Te strukture so tiste stvari, ki soustvarjajo človeka v dobrem ali slabem: jezik, spol, družina, navade/tradicija, vera. Levica nima več možnosti uveljavljati moči z vrha navzdol kot je lahko to delala 50 let nazaj. Surova sila je dandanes avtogol in še neučinkovita. Torej mora za remont teh struktur uporabiti metode, ki jih omogočata demokratični proces (lobiranje, zakonodaja) in civilna družba (kampanje, izobraževanja). V družbi pa obstajajo določeni centri moči, prek katerih lahko določena skupina dobi veliko večjo vidnost kot druge.

      Meni osebno najbolj zanimivi so posegi v slovarje, kjer se skuša "posodobit" pomen pojma. S spremembo pojma tudi ukinemo možnost mišljenja. Gre torej za premikanje okvirjev svobode mislečega uma, kaj se sme misliti in kaj ne. S takim pristopom pa dejansko izvajamo totalitarizem na najbolj možen prefinjen način.

      Mogoče se je Stres malo nerodno izrazil z "enoumnostjo" - nemara je mislil s tem, da je v misli nasproti idejam nove levice zelo enotna in nepopustljiva, torej kategorično zavrača.

      Nova levica ni nujno toliko tradicionalno marksistična ampak nadaljuje boj osvoboditve Človeka. Tu nujno trči ob krščanstvo, ki še živi in razglaša drugačno resnico o Človeku (in o Bogu) in njegovem mestu v tem svetu. Polje boja z Novo Levico je torej predvsem družina ampak tako vidi predvsem Cerkev (kot žaganje veje na kateri sedimo).

      Če je bila katerakoli korist od stare levice za Cerkev, je bila predvsem v tem, da se je Cerkev potegnila nazaj od stvari, s katerimi ne bi smela imet opravka (oblast in moč). Bomo pa še videli v čem je pomen teh novih časov ....

      Izbriši
  3. "Nikakor ne smemo pristati, da po desni vračajoči se Bog postane kulturni konstrukt. To ne bi bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. To bi bil Bog mrtvih in ne Bog živih."

    To je res. Lepo inteligentno opisan problem in opozorilo na nevarnost. Ni pa še podane prave rešitve. Ki je v spoznanju osebnega Boga. Ekstremisti se zvohajo med seboj, kajti kliče jih nam malo starejšim znano staro geslo: Demoni vseh dežel, združite se! Kdor ne pozna Boga kot bitje, ki je veliko usmiljenje, je vedno zunanji, pozunanjen, nenapolnjen, neizpolnjen, nespoznan in neodrešen. Vseeno je ali islam ali krščanstvo, imam ali duhovnik ali pop, islamisti ali klerikalci, popolnoma vseeno. Izvorni islam je sam po sebi zdrav in izvorno krščanstvo je zdravo, kajti prihajata iz istega izvora, ki je Bog. Če pa on ni ponotranjen, najden v svojem srcu, je vse ostalo vedno le neka drama ali komedija, neka gledališka igra. Ves svet je gledališka igra boja med dobrim in zlim, s praznim upanjem, da bo dobro dokončno zmagalo, pri tem pa si dobro vsakdo razlaga po svoje, kot bi njemu koristilo, in ne tako, kot ga razlaga Gospod. V nebesih pa tega konflikta ni. Krščanstvo je pozabilo na prve kristjane. Ti so že pred krstom in z njim hlepeli po rimski areni – avtobusni postaji, ki je vodila v Božje kraljestvo. To je cilj, ne pa strpna debata z vsemi hudiči sveta. Kajti hudi duh ni debater, je tihi izvajalec, garač, praktik in ne intelektualec. Zato je tako učinkovit. Tudi vernik bi moral biti tisti, ki deluje, in ne tisti, ki veka in modruje, pa bi mu lahko uspelo. A glede na nespamet, jih bo le malo sklenilo ta cilj: Luka 12,32. A ti ga bodo. To je naša opcija, bi lahko zaključil dr. Stres.

    To bo še zanimivo, za tiste, ki jih ta gledališča sveta privlačijo! Drama se je začela šele razvijati.

    OdgovoriIzbriši
  4. Nekdo v Sloveniji je rekel: "Muslimani ki so proti kristjanom in kristjani, ki smo proti muslimanom smo oboji proti Bogu."! Res je!

    OdgovoriIzbriši
  5. Ko se je Stres znašel v družbi Kučanovega tajkuna Škrabca, je šlo potem z njim vse narobe. Kot kaže, je dobil svoj dosje.
    Pred kratkim smo v družbi istega tajkuna lahko videli tudi kardinala Rodeta. In tudi z njim gre vse narobe, saj zdaj hvali Ruse in Muslimane. In je celo blizu papežu Frančišku! Bog mu odpusti.
    Ko pa gre za Cestnika, menda ni povsem jasno, ali rabi psihiatra, eksorcista, ali izpoved. #udbovski_dosjeji_so_povsod
    Vsekakor potrebuje našo molitev, ker smo kristjani (pa čeprav nas zmerja s ksenofobi, nestrpneži in rasisti, prav zato!). Naj mu bo Bog milostljiv!

    OdgovoriIzbriši
  6. Žal Cestnik ne pozna vloge ver v smislu ohranjanja izgubljenih znanj skozi cikel duhovne zatemnitve človeštva.On sanja,da nekaj ve in dojema.Hoče biti zvezda,še lastne teme ni prebrodil.Kakšna cerkev,kapital usmerja svet združen s pohlepom. Realiziran um vodi človeštvo,ker ta um ne sodeluje z brezčasnim akumuliranim umom-dušo-teološko.Ta se ne rabi učiti,ker ima brezčasen genski spomin vesoljnega ne samo zemeljskega človeštva.Človek danres ni sposoben zaradi neugodnih EM frekvenc-teološko Svetega duha,ta genski brezčasen akumuliran um uporabiti,da bi se znotraj slehernika začelo uranoteženo zlivanje realiziranega časovno -prostorsko omejenega uma in akumuliranega brezčasnega.Samo na ta način bo človek postal uravnotežen z vsem in tudi postal vesoljno samospoznano-razsvetljeno bitje same večno-sedanje vesoljne samobitnosti.Boga.Danes je vesoljna samobitnost BOg sam sebi najbolj kontradiktoren ravno v svoji individulni samo manifestaciji -človeku-posamezniku.Žal gospod Cestnik ne zna niti RKc pojasniti brezmadežno spočetje,rostvo devici Mariji človeka BOga to je vesoljno samospoznane lastne biti večno-sedasnje vesoljne samobitnosti.Dokler človek ne spozna,da je večno sedaj vse BOg sam tudi v človeški samopodobi enako kot vsemu bo taval v temi.G Cestnik je filozof brez filozofije , vedenja in razumevanja samega sebe.Bog v njemu samem biva v lastni temi! Prišel bo človek,ki se bo uprl Rimu RKC s pametjo in ta človek bo potopil tudi Petrovo navidezno in zlagano barko.

    OdgovoriIzbriši