Ženska bo povedala

Sandro Botticelli, Pomlad (izsek), okrog l. 1482

Opazovanje migracij skozi oči ženskega vprašanja

Žirovska publicistka Milena Miklavčič je 8. novembra 2015 v kolumni Slovenka v Frankfurtu se zaradi varnosti že pokriva z ruto na Nova24tv (link), slaba dva meseca pred kölnskimi dogodki, zapisala:

A prihajajo čudni časi, ki zlasti ženski ne prinašajo nič dobrega. Radi bi ji vzeli še tisto malo, kar si je že izborila. Ko sem lansko leto obiskala prijateljico, ki živi v predmestju Frankfurta, se je povsem nepričakovano zgodilo, da sem sredi ”civilizacije”, v srčiki Evrope, ostala brez besed. Marinka mi je namreč želela razkazati, kako se je njihov okoliš v zadnjih petih letih, kar se nisva videli, spremenil. Ko si je okoli glave do neprepoznavnosti ovila dolg šal, me je njena kretnja globoko presunila ob spoznanju, da se je spremenila tudi ona. ”Bolj varno bo, če greva na cesto pokriti,” me je podučila. Uprla sem se ji. Takšnega skrajnega ponižanja kot svobodna ženska nisem mogla sprejeti.

Ob tej kolumni sem tvitnil: „Bravo, Milena Miklavčič! Resnica je tam, kjer je ženska. Kako družba ravna z žensko, takšna družba je.“ Če bo na primer begunski val v Evropo prinesel zatiranje žensk, bo resnica o beguncih in migrantih ta, da zatirajo žensko; resnica o migracijah pa ta, da z njimi prihaja do degeneracije v sistemu človekovih pravic. Amen! Mavrični multi-kulti idealizem gor ali dol!

Velike in male družbene dogodke, vključno migracije in njih posledice, moramo gledati skozi oči žrtev, šibkih, zatiranih. Tak je krščanski (Kristusov) pogled in taka je logika varovanja človekovih pravic. Migrant je žrtev vojn in revščine, toda to ne pomeni, da on ni zmožen ustvarjati svojih žrtev. O dobronamernosti in zlonamernosti migrantov bo na koncu povedala (in že govori) tudi ženska oz. njej položaj v novi „migrantski“ Evropi.

Ženska bo povedala, če od Jutrovega prihajata zgolj mrak in zlo

Ne moreš verjeti, koliko pametnih in izobraženih Evropejcev se v teh dneh spreminja v odkrite ali prikrite rasiste! Na medmrežju kroži čuda reči: od ogabnih karikatur o Arabcih do menda resnih izračunov, za koliko točk so belci bolj inteligentni od ostalih ras. V slogu naci-propagande se poskuša kriminalizirati vse begunce in muslimane. Kriv za to ni samo „hudobni volk“ z desne, kriv je tudi „neumni osel“ z leve. Prvotno sprenevedanje dominantnih levih in sredinskih elit, češ, begunci so OK - domačini so problem, ter podcenjevanje varnostnega vidika, je imelo obratni učinek od želenega. Danes smo zaradi beguncev vsi skupaj še bolj živčni in nestrpni. Kako iz tega?

Neka druga Milena, slovenjegraška specialna pedagoginja Milena Pačnik je pred nekaj leti potovala po Iranu. Nekaj časa v družbi dveh Slovencev, nekaj časa tudi sama. Potovala je po hribovskih mestecih in vaseh, bila gostja perzijskih beduinov. Na vprašanje, če je bila kaj ogrožena, ti pove, da jo je bilo tu in tam strah, prav ogrožena pa se ni počutila. Kodeks gostoljubja je namreč pri Irancih izredno spoštovan. Gost je svet. Četudi gre za svetlolaso žensko iz Evrope. Mileni se je celo zgodilo, da je nekega dne bila povabljena na nekak zbor vaških starešin - česar domači ženski kakopak ni mogoče. Morala pa je seveda ves čas potovanja po Iranu biti pokrita z ruto in odeta v dolga ohlapna oblačila ter se držati še ostalih pravil, ki veljajo za žensko v javnosti.

Jutrovo (Bližnji vzhod) namreč ni zgolj mrak in zlo, kot ga prikazuje določene propaganda. Ima svojo odličnost, svoj starodavni moralni ustroj, svoj način varovanja šibkih skupin, vključno tujcev in žensk. Potopis Pačnikove po današnjem Iranu ti del te odličnosti razkrije. 

Vsaka kultura ima svoje odlično jedro. Res je, da je to jedro v času verskega fanatizma in sovraštva zmaličeno, zavrženo, toda to ne pomeni, da ga – kot žerjavice pod pepelom - ni. Izogniti se moramo površnemu izenačevanju kultur in civilizacij na eni ter rasizmu na drugi strani. Tisti, ki smo nagnjeni, da bi kulture izenačevali, moramo biti v tem času do vrednostnega sveta migrantov precej bolj kritični; tisti, ki smo nagnjeni, da bi druge kulture zaničevali, se moramo poučiti o odličnem jedru vsake kulture. Za kriterij pa vzemimo položaj kakšne od šibkih skupin znotraj obravnavane kulture ali pa kar žensko. Šibki in ženska bodo povedali.

Ženska ni maternica na dveh nogah

Da ženska ne more povedati, kar bi lahko in morala, nosi odgovornost tudi sodobni feminizem. Slednjemu namreč ni bilo treba postati to, kar je postal. Lahko bi ostal oster, celo popadljiv v odnosu do patriarhalne družbe in religije, nepopustljiv v svoji zmerni politični agendi, a je šel po poti radikalne alternative. Njegov skok v naročje kulturnega marksizma, teorije spola in relativizma ga je na koncu odrezal od realne ženske našega časa. To smo dobro videli v dneh po Kölnu: 500 ženskih žrtev, levičarski feminizem pa tiho. Ko je Janez Pavel II. obravnaval tovrstni feminizem, ni zastonj opozarjal: „Obstaja utemeljeni strah, da se po tej poti ženska ne bo 'realizirala' temveč, da se bo 'deformirana' in izgubila to, kar je njeno bistveno bogastvo“ (l. 1988, apostolsko pismo O dostojanstvu žene, 10).

Kriza tovrstnega feminizma je dobrodošla. Zdaj bo bolj do izraza prišel zmerni feminizem. Tudi krščanski. Da ženska ni maternica na dveh nogah, je tudi globoko krščansko videnje. Francoska teologinja in borka za enakopravnost žensk v družbi in Cerkvi Marie-Thérèse van Lunen Chenu je l. 1989 v mednarodni teološki reviji Concilium zapisala:

Pred kakšnim letom dni sta se moji hčeri vrnili iz šole. Šolski verouk in veroučna knjiga sta jima bila na splošno všeč. Tistega dne so obravnavali temo: "Moški in ženska - dvoje poklicanosti. Bog je ustvaril žensko za materinstvo." Ta "za" se je dotaknil njunih duš. Morala sem jima zato pomagati, da sta spet dobili nazaj svojo žensko identiteto in svojo krščansko zavest. Podobno kot sem to morala pogosto urediti tudi sama pri sebi. Ustvarjeni sta, sestri, hčeri, ustvarjeni sta zaradi Božje želje in zaradi Božje ljubezni. Nič drugega kot to je v igri. In podobno kot moški sta prejeli dar in odgovornost, da rojevata življenje, da kličeta otoke v življenje. Ženska ni "za", ženska zmore. Čudovito!

Velik dosežek krščanskega feminizma je, da ženska - poleg tega, da ni več interpretirana kot „kačja sodelavka“, kriva za izgon iz raja - ni več razumljena v funkciji reprodukcije. Ker, če je „v funkciji“, je funkcionalna. Če je funkcionalna ona, je funkcionalen tudi moški. Če je ona določena „za“ rojevanje otrok, potem je moški določen „za“ oplojevanje žensk. Če je človeško bitje v funkciji tega ali onega, ni svobodno. Kaj je potemtakem „čudovito“? Čudovito je, da nismo v funkciji razmnoževanja, temveč smo obdarjeni z zmožnostjo za razmnoževanje in zato moremo podariti življenje našim otrokom. V svobodi in veselju. To ni igra besed.

Korak v umevanju žensk, ki ga opisuje van Lunen Chenujeva, pričakujemo tudi od islama in njegove teologije. Muslimanka naj bo pokrita z ruto, če ji odgovarja (tudi katoliškim nunam to odgovarja), toda ne zato, da bi poudarila in vsiljivo razglašala, kako je ženska „v funkciji“ moškega ter „v funkciji“ reprodukcije.