sreda, 2. december 2015

Izza vogala surovost

Prekleta mularija. Od kod se je pravzaprav vzela? Kdo nam je podtaknil sedemnajstletnike, ki v zabavo mučijo sošolca, pa fante, ki ubijajo vrstnike. Ki kradejo avtomobile, pijančujejo in celo uživajo mamila. Od kod so prišli mladeniči, ki po zidovih rišejo kljukaste križe,...
Zlatko Šetinc, 22. 11. 1981, v Nedeljskem dnevniku ob rob t. i. nacipunk afere

Mir ni podpisani dokument, ki ostane tam nekje. Mir ustvarjamo vsak dan, mir je ročno delo, ustvarjamo ga z rokami.
Papež Frančišek, 29. 11. 2015 na srečanju z mladimi v stolnici Bangui (Srednjeafriška republika)


Zlato, srebrno in bronasto človeštvo

Pomagajmo si s sosledjem treh izmed petih civilizacijskih dob, ki jih opisuje grška mitologija v okviru pripovedi o stvarjenju človeka. Sosledje dob je opisal pesnik Hesiod, povzetek pa najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba (str. 61-63).

Najprej bogovi ustvarijo zlati človeški rod. V zlati dobi ljudje uživajo harmonijo. Naprezajo se toliko, kolikor je potrebno za blagostanje in mir. Razmerje med naporom in užitkom je popolno. Mit ne pove čemu, toda bogovi se zlatega človeštva naveličajo.

Sledi srebrna doba. Bogovi kot da povečajo dozo užitka. Srebrni ljudje se zelo navadijo na blagostanje, so zdravi in živijo dolgo. Mladi se ne osamosvajajo in ostajajo pri starših vse do svoje starosti. Mit govori o stoletnem mladeniču, ki še živi pri mami. Potem, ko se po stotem letu vendarle osamosvoji, hitro umre. Ljudje srebrnega rodu ne spoštujejo ne božjih oltarjev ne nesmrtnikov, še dodaja mit. Srebni rod propade, povzema Hesioda Schwab, ker „svojih strasti niso znali več krotiti in so v svoji objestnosti grešili drug zoper drugega“.

Srebrno človeštvo ne zdrži. Oče Zevs zdaj stvari obrne na glavo. Življenjske razmere so naenkrat težke. Čas je za bronastega človeka, nasilno bitje z ogromnimi rokami, ki zavrača zelišča in hoče jesti le meso. Bronasto človeško dobo zaznamujeta surovost in želja po vojni. Vlada zakon močnejšega.

V mitu ni nič res in vse je res. Ni res, da so nekakšni bogovi nekoč eksperimentirali z raznimi tipi človeštva, je pa res, in mit to točno pove, da človeški časi nihajo od zmernosti in ugodja do surovosti.

Od zmernosti do porabniške požrešnosti

Pietro Liberi, Alegorija zmernosti, XVII. stoletje
(settemuse.it)
Poskušajmo z aplikacijo mita v naš čas. Kdo so zlati ljudje? Kdo srebrni? Smo pred menjavo paradigme in prihajajo bronasti? Četudi ne moremo sedanjega zgodovinskega trenutka enostavno ukalupiti v sosledje treh dob človeštva, nam mitska predstava ni tuja.

V povojnih elitah, delavstvu in kmetstvu lahko zaznamo zlato generacijo. Iz pepela je dvignila Evropo: postavila je stabilno in uspešno ekonomijo, uredila demokratične odnose, vzpostavila mednarodni mir. Lahko rečemo, da je ta generacija bila blizu starogrškemu idealu zmernosti (gr. σωφροσύνη, lat. temperantia). Ne moremo reči, da te generacije v Sloveniji kljub surovemu socializmu - podaljšku prejšnje bronaste dobe – ni bilo. Ljudje so radi delali, veliko delali, gradili nove hiše, kupili prve avtomobile, se žrtvovali za napredek in boljši jutri svojih otrok, pa tudi užitkom se niso odrekali. Katolištvo je svojo zlato dobo obeležilo z 2. vatikanskim koncilom, z njegovim humanizmom in optimizmom.

Na Zahodu v šestdesetih, pri nas kasneje, se že začne prikazovati družba blagostanja (it. società del benessere) in njena bolj radikalna inačica – porabniška družba (it. società del consumo). Smo na prehodu iz zlate v srebrno dobo. Eden prvih, ki je zaznal ta prehod in ga že v sredini šestdesetih teoretsko obdelal, je bil italijanski filozof in zgodovinar Augusto Del Noce, ki je bil prepričan, da pravi ateizem ne bo nastopil zaradi marksizma, pač pa vzporedno z utopijo blagostanja.

Samo po sebi blagostanje človeka ne popači. Obratno: človeku zaradi njegovega dostojanstva pritiče, da mu tudi v materialnem smislu dobro gre. Problem je, ko človek zaradi venomer polnega hladilnika začne popuščati v zahtevnosti do sebe. Problem je, ko materialno prevzame mesto, kjer naj bi kraljevalo duhovno; športni avto – zlato tele naših dni – mesto, ki je svoj čas šlo Bogu. Problem je, ko polni hladilnik narekuje umevanje morale (relativizem), vzgoje (permisivizem), duhovnosti (ateizem) pri posamezniku, v poslovnem svetu in pri državnih ideoloških instancah.

Odprava zmernosti odpira pot požrešnosti. Neizmernost zato avtomatično ustvarja socialno nepravičnost - tako lokalno (korupcija), kot globalno (mi se nažiramo, ko tam v Aziji nekdo dela za nas). Srebrna doba, doba pomehkuženih in razvajenih, zategadelj ne more trajati dolgo.

Bo obveljalo sosledje zmernost – neizmernost - surovost?

Danes smo v zaključku srebrne dobe. Na pedagoškem področju se to vidi po ponovno sprejetem in hvaljenem reku-aksiomu „otroku moramo postaviti meje“, kar ni nič drugega kot klic k zmernosti. Še okrog l. 2000 bi bil tak klic malodane heretičen in samo veliki - zdaj že pokojni - Bogdan Žorž je bil tisti, ki se takrat ni bal biti pedagoški heretik. Nadalje se želja, da bi se izmotali iz srebrnodobnega relativizma in permisivizma, na Slovenskem čuti tudi v splošnem prepričanju, da smo kot narod potrebni moralne prenove. Denimo, tako Miro Cerar kot Združena levica sta – resda s pomočjo „topniške podpore“ medijev - to željo spretno zajahala in na zadnjih volitvah požela uspeh.

A starogrški mit je tu, da opozarja. Ob koncu srebrne dobe se lahko zgodi nekaj temnega. Faza prehoda je lahko dekadentna. Eden izmed znakov srebrnodobne dekadence je privlačnost nasilja. Otroci, ki smo jim vse nudili, so se res pomehkužili in izgledajo „nesposobni za vojsko“ - kot jih ocenjuje kakšno slovensko obšankarsko oko. Res so prenekateri pri svojih zrelih letih „še nedoletni po duhu in rastejo v materini oskrbi“ - kot s presenetljivo ironijo in inteligenco ujame poanto skoraj tritisočletni mit. Toda mnogi v sebi akumulirajo agresijo. Ni zanemarljiv podatek, da je srebrna doba marsikje prinesla nekaj, kar je bilo v zlati dobi nepredstavljivo – uniformiranega varnostnika na šolskem hodniku.

Bo naslednji človeški rod surov in naslednja družbena oblika brutalna? Terorizem, vojna na Bližnjem vzhodu, nestabilnost v vzhodni Evropi in na Balkanu, politična in verska radikalizacija mladih, agresivna retorika tudi med sredinskimi politiki, sovražni govor tudi v vrstah kulturne elite, frustrirana pravicoljubnost, nenadzorovani vznik želje po identiteti in (revolucionarni) moči, več splošne nestrpnosti, pornografizacija spolnosti, ... Skratka, gornje vprašanje ni odveč.

Za začetek ukinimo sovražnika

Starogrški mit o sosledju treh dob ima temeljno pomanjkljivost. Je antropološko pesimističen. Izhaja iz vizije človeka, s katerim se bogovi (Usoda) poigravajo. Testirajo ga zdaj v tem zdaj v onem okolju, zdaj s temi zdaj z onimi lastnostmi. Judovsko-krščanska korenina evropske civilizacije uči drugače. Zgodovina ni ponavljajoči se krog, temveč premica, vektor. Človek ni igrača bogov, temveč bitje ustvarjeno „po podobi in sličnosti“ Edinega ter obdarjeno s svobodno voljo. Človek zato zmore in mora vplivati na zgodovino. Bronasta doba surovosti in nasilja se pred nami morda res vse bolj riše, vendar nam ni „usojena“. Imamo sredstva in moč, da jo preprečimo.

Papež Frančišek uči, da je delo za mir „ročno delo“ (ang. peace is crafted). To pomeni, da ga ustvarjamo s svojimi rokami, potrpežljivo in vsak dan. Ne pričakujmo od mednarodne in državne politike, kot da se le ona mora potruditi za pravičnost in mir ter kot da bo ona opravila delo namesto nas.

V redu, ampak kje začeti? Asiški frančiškan GianMaria Polidoro, dolgoletni preučevalec vprašanj povezanih z mirom, v svoji knjigi Civiltà di pace (sl. Civilizacija miru, 2009) predlaga metodologijo, da ohranimo in krepimo mir. Mislim, da bi ta hip Slovenci morali nujno zares vzeti zapoved, ki jo Polidoro sicer obravnava pod šesto točko metode: to je, „preseganje kategorije sovražnika“ (it. superamento della categoria di nemico). Pri nas se rado dogaja, da tvojo identiteto vzpostavlja tvoj sovražnik. Ti si nekdo, ki nisi tak, kot je on, ki te kar naprej ogroža in je tvoj sovražnik. Si levičar in sovražiš Janeza Janšo; si kristjan in sovražiš komuniste… Čemur sčasoma sledi: si levičar, ker sovražiš Janeza Janšo; si kristjan, ker sovražiš komuniste…

Velika zmaga miru bo, ko bomo Slovenci „s svojimi rokami“, vsak pri sebi, v svojih glavah, ukinili „sovražnika“. In ko se bomo v javnem diskurzu odpovedali tehniki, ki jo Umberto Eco imenuje „konstrukcija sovražnika“ (slednja je žal zelo priljubljena tehnika boja za oblast). Naj bodo ljudje, ki drugače mislijo in imajo drugačne interese, naši „idejni nasprotniki“, naši „politični tekmeci“, ne pa naši „sovražniki“.

11 komentarjev:

  1. "Naj bodo ljudje, ki drugače mislijo in imajo drugačne interese, naši „idejni nasprotniki“, naši „politični tekmeci“, ne pa naši „sovražniki“."

    Še prej pa bi bilo koristno (to je: bi zmanjšalo nepotrebne nesporazume in sovraštvo), če bi ljudje najprej točno izvedeli, kaj drugi mislijo in hočejo, namesto da projicirajo in na hitro - in narobe - sklepajo o namenih in verjetjih drugih.

    Sovražnika namreč zelo preprosto ustvariš tako, da vzameš neko podrobnost z druge osebe, nato pa okrog te podrobnosti v svojih mislih narišeš pošast - nato pa trdiš, da ta druga oseba je ta pošast.

    Vprašanje je. če pripadniki religij sploh imajo interes, da si ustvarijo resnično podobo o drugih ... ali pa jim gre predvsem za to, da si na hitro ustvarijo neko podobo, nato pa zatrjujejo, da je resnična.

    OdgovoriIzbriši
  2. miha maleš

    23. nov.

    Za romana.kocjanc.

    Ali vam scenarije vaših levičarskih oddaj piše kar p. Edvard Kovač (to je tisti v redovniško kuto zakamuflirani levičarski aktivist, ki je skupaj z vami kristjane pozival k vseslovenskim ljudskim vstajam, sicer pa je velik humanist, nekje v rangu kakšnega anarholevičarja tipa Darko Štrajn)?

    Kdo pa vas je pravzaprav spravil na televizijo. Je to del upniških pogojev, ki jih udba postavlja slovenski Cerkvi?

    Veste, res škoda, včasih so bila Obzorja duha vsaj ena oddaja, za katero smo vedeli, da ne služi režimu.

    Pa nič ne de, saj bomo tole trdnjavo komunistične diktature v Sloveniji, ki cinično nosi status "nacionalne" televizije, kmalu poslali v muzej revolucije. Z vami vred.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kocjancic Romana

    23. nov.

    Za meni

    Spoštovani gospod Maleš,



    hvala Vam za vaše misli. Žal mi je, da Vas tako razjezi gledanje naše oddaje, ker to ni naš namen. Veseli pa bomo, ker vsakič povabimo ob napovedi teme naslednje oddaje gledalce k sodelovanju, da skupaj z njihovimi mislimi oblikujemo oddajo. Ali ste želeli, da naslednje vaše misli vključimo v oddajo? Žal nisem imela slednje vzgoje in tudi vseh navedenih oseb ne poznam. Se pa bom pozanimala. Vesela bom, če napišete svojo zamisel glede oddaje, kaj bi želeli videti in se bomo potrudili, da bo tudi kaj za vas!

    Želim Vam lep in prijazen teden v duhu Karitas, katerega teden dobrote začenjamo!

    Lep pozdrav!

    s. Romana



    From: miha maleš [mailto:mihamale@gmail.com]
    Sent: Monday, November 23, 2015 12:11 AM
    To: Kocjancic Romana
    Subject: Obzorja duha

    OdgovoriIzbriši
  4. Kocjancic Romana

    23. nov.

    Za meni

    Spoštovani gospod Maleš,



    ker želim vaše misli upoštevati že v tokratni oddaji, pa se sprašujem, ali ste res gledali oddajo Obzorja duha v nedeljo, ker, vsebina je bila naslednja:



    - Poročilo o blagoslovu prve cerkve svetega Janeza Boska pri nas, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi,

    - Sporočilo Tedna zaporov v Cerkvi na Slovenskem,

    - Papeževi dogodki v minulem tednu v Rimu,

    - Sakralni abonma v ljubljanski stolnici ob 50-obletnici smrti vrhunskega cerkvenega skladatelja Stanka Premrla z odlično zasedbo zbora in orkestra Consocrtium musicum

    - Srečanje salezijanskih pevskih zborov v Mariboru

    - Molitev mladih na Ritmu srca v okviru prireditve Radia Ognjišče

    - Gosti v studiu: Helena Fojkar Zupančič, profesorica iz ŠKG in dijaki iz Zavoda sv. Stanislava, Domen Strmšnik – voditelj salezijanske glasbene šole na Rakovniku

    - Musical o velikem svetniku mladih Janezu Bosku

    - Pogovor z vrhovnim predstojnikom salezijancev o mladih danes

    - Sporočilo misijona v župniji Ljubljana Polje za vse nas

    - Dogodki v Tednu Karitas, ki si prizadeva za življenje po prvi največji krščanski zapovedi



    Ja, oddaja je bila posvečena katoličanom, ker so najštevilčnejši pri nas in pripadajo Cerkvi, ki je sveta in tudi grešna v prizadevanju, da jih Bog pomaga živeti največjo zapoved ljubezni: ljubi Boga in svojega bližnjega kot samega sebe.

    Glede na vaše spodnje trditve, ki jih bom posredovala ustvarjalcem vsebin oddaje Obzorja duha, pa bi rada samo potrditev in obrazložitev vaših trditev za našo oddajo Obzorja duha!





    s. Romana Kocjančič

    Urednica in voditeljica oddaje Obzorja duha

    Novinarka in scenaristka Uredništva verskih oddaj



    RTV dolgi logocid:image002.png@01CED30E.47D1AE90cid:image003.png@01CED30E.47D1AE90cid:image004.jpg@01CED30E.47D1AE90



    Tel: +386 (1) 475-34-20

    Mobi: +386 (41) 703-702

    Fax: +386 (1) 475-34-15

    Email: romana.kocjancic@rtvslo.si

    obzorjaduha@rtvslo.si

    Facebook: http://www.facebook.com/OBZORJA

    OdgovoriIzbriši
  5. miha maleš

    29. nov. (pred 10 dnevi)

    Za Kocjancic
    Škoda, da niste odgovorili na moje vprašanje.

    "...zamislimo pa se, da so to (teroristi) mladi Evropejci, ki jih je religijsko politična ideologija tako prevzela..."

    "Politiki držav, ki jim cveti trgovina z nafto in orožjem, pa le zapirajo beguncem vrata meja."

    Tole, s čimer ste pričeli tokratno oddajo, ste iz vašega seznama izpustili. Kar sledi - večinoma prispevki o mladih in njihovi sakralni glasbeni dejavnosti, ima v povezavi s prvim značilni indoktrinacijski učinek: mladim, pa tudi kristjanom nasploh, ste z "uvodnim taktom" intonirali njihovo stališče do "begunske" problematike v luči vernosti.

    Ker mi na zastavljeno vprašanje niste odgovorili, ne morem soditi, ali izražate svoje stališče - v tem primeru gre bodisi za naivno, nekritično in neargumentirano opredelitev bodisi kakšne druge bog ve od kod vznikle pretenzije, ali je to pač stališče tistega, ki vam je tekst napisal in vas uporabil kot perfidno orodje za udejanjanje svojih manipulacij. Kakorkoli že, je povzetek spisa, ki ga je dal p. Edvard Kovač objaviti v uvodnem komentarju zadnje Družine in je identičen levičarski propagandi, s kakršno nas preplavljajo režimski mediji.

    Težko si sicer predstavljam, da bi vam bilo nepoznano vašemu povsem nasprotno prevladujoče stališče med krščansko opredeljenimi Slovenci, čeprav je medijsko ignorirano.

    "Mladi Evropejci" so seveda muslimanski priseljenci, in res malo intelektualnega naprezanja je potrebno, da sklepamo, kaj lahko pričakujemo od milijonskih muslimanskih množic, ki se pod pretvezo - od vas domala pobožanstvenega "begunstva", zgrinjajo proti bogatim evropskim državam v objem visokih socialnih podpor.

    Politiki, ki jih omenjate, jim (migrantom, ne beguncem; kaj pa je denimo na Hrvaškem takšnega, pred čemer bi morali bežati v Slovenijo?) nasprotno kot trdite, vrata na široko odpirajo (z izjemo popljuvanega madžarskega premjeja), pa ne zaradi kakšnih humanitarnih razlogov pač pa zaradi koristoljubne preračunljivosti: levičarji vedo, da več socialnih transferjev pomeni več levičarskih volilnih glasov, multikulti pa razgradnjo tradicionalnih vrednot, ki jim gredo tako na živce; desničarji si obetajo poceni delavno silo in več profita kapitala, v katerega službi so, in ob takšnih računicah rade volje pozabijo na načelnost.

    Ljudje, ki posedajo naokoli in visijo na socialnih podporah, hkrati pa širijo primitivno mentaliteto - v kateri sledi humanizma lahko zazna kvečjemu kakšen moralno skorumpiran sanjač, kot je Edvard Kovač, in je dejasnko utemeljena v preziranju dobrotnikov in gostiteljev - ter s tem hranijo levičarsko aroganco, in si po možnosti umislijo še kakšen od boga motiviran masaker, seveda niso nikakršne žrtve. Žrtve so tisti, ki vsak dan hodijo v službo ter plačujejo to pogoltnost in razvrat političnih elit skupaj s pripadajočo civilizacijsko regresijo.

    Prav obrnjeno, kot to ves čas neodgovorno besediči in v svojih nagovorih poziva rimski škof ter z njim RKC, kamor poklicno sodite tudi vi, in tako k humanitarni demagogiji pristavlja svoj vrček za potrebe verskega populizma.

    V luči Cerkve in njene vernosti je prav slednje najhuje, duhovnost in populizem se namreč izključujeta.

    Vera, ki temelji na zanikanju stvarnosti in dejstev, je slepa vera. Vera, ki ni utemeljena na pravičnosti, pa je zlagana vera.

    Plehka "vera", kakršno širi populizem, je hkrati slepa in zlagana in zato sploh ni vera.


    OdgovoriIzbriši
  6. __

    Glede pojmovanja vernosti obstaja precejšnja zmeda, več je teh vidikov, od duhovnega, družabnega do družbenega. Čeprav vaša oddaja nosi naslov Obzorja duha, dajete poudarek predvsem slednjima dvema. Če prav razumem, je vaš namen nekako misijonarski: širiti zanimanje za krščanski način življenja, tako da ga predstavljate na "privlačen" način skozi razne dejavnosti kristjanov v javnosti, njihovega zasebnega druženja, prireditev, veliko je tudi lepega besedičenja itd., misleč, da boste tako k veri pritegnili najširši krog gledalcev, tudi tistih, ki vere ne poznajo.

    Dvomim, da boste pri tem uspešni: za slednje zgubljate čas, imajo vas kvečjemu za nekakšne čudake, sicer pa vas tako ignorirajo; mantra o levičarski vernosti, kot jo v Sloveniji z brezprizivno podporo RKC medijev širijo nebrzdani aktivisti rdečega klera - v zadnjem času je njihova zvezda p. Branko Cestnik, ne zdrži resne presoje, je sama v sebi protislovna, manipulativni konstrukt brez sleherne realne podlage; v Sloveniji, kjer levica ni rdeča ampak krvavordeča, pa tudi cinizem in nesmisel.

    Tistim, ki se imajo za verne, pa bi duhovne vsebine mnogo bolj koristile (zunanjost je lahko tudi odraz duhovnosti, vendar pa duhovnost ne more rasti iz zunanjega; zato manj površine, več globine; manj socialnega, kolektivnega, več osebnega, individualnega, manj veselja in več trpljenja; človek spozna vero v trpljenju in trpljenje je vedno trpljenje posameznika; ni ga treba iskati nekje daleč, v tretjem svetu, tam gre za socialne in ekonomske izzive, trpljenje pa je tu, med nami; verna družba je družba vernih posameznikov; namesto širiti populizem je treba prisluhniti posamezniku, pogledati vanj, v njegovega duha in njegovo bivanjsko stisko).


    OdgovoriIzbriši
  7. __

    Duhovnost ne more biti nadomestilo razumnosti, pravičnosti, raznih kreposti, še manj bežanje pred njimi. Preseganje ni zanikanje. In še manj sprevračanje.

    Vaše oddaje, v katerih ste se namenili biti tudi družbeno aktualni, na gledalca naredijo vtis, da je Slovenija lepo urejena država, v kateri se živi normalno in je v glavnem vse na pravem mestu. Podobi, kot jo tukaj dnevno predpisujejo režiserji režimske medijske psihoze po strogo partijsko kadriranih uredništvih vseh mogočih trobil - vsak dan je skrbno pripravljena tako, da povprečen konzument, to je suženj tega režima, nima niti najmanjše možnosti vplivati na karkoli važnega se tukaj odloča, in je hkrati prepričan, da odloča o vsem - tej izmišljeni podobi torej vi dodate še nekaj eshatološke ali pa karitativne primesi in jo v maniri nikoli prestopljene meje, kot jo zapoveduje tabu korektnosti, še primerno požlahtnite, tako, kot so si za potrebe obvladovanja krščanske populacije zaželeli tukajšnji vladarji.

    In če pri tem menite, da je vaše poslanstvo Bogu po volji, se hudo motite.

    Noj, ki tišči glavo v pesek, tam notri zagotovo ne gleda nebes. In graditelj Potemkinovih vasi zagotovo ni božji arhitekt.

    OdgovoriIzbriši
  8. Koliko truda, koliko odrekanja, koliko prizadevanja, koliko talenta, najboljše nadarjenosti, iskrenih in dobrih dejanj na vseh nivojih in najrazličnejših področjih je cinično prezrtih, opljuvanih, poteptanih, brutalno zatrtih ter ponižanih v pošastnem razvratu gnilobe in zla tukajšnje arogantne samopašne nadute pogoltne nesposobne mentalno degradirane izprijene in izpraznjene vladajoče klike morilcev, lažnivcev, kriminalcev vseh vrst, pridaničev in hujskaških demagogov ter njihovih razvajenih, domišljavih, neodgovornih, neumnih priviligiranih potomcev in nastavljencev.

    Vi seveda o vsem tem molčite. Niti sledu neznosnega pekla, ki nas stiska in duši, se ne vidi v Potemkinovi vasi Obzorja duha. Bolečine tistih, ki jih pod okriljem zlorabljenih inštitucij brutalno preganjajo slabiči in pokvarjenci zato, ker delajo dobro in razkrivajo gnilobo slednjih, v vaših oddajah ne občutimo.

    Zlo, ki nas tukaj nažira, preprosto sublimirate v religiozno požlahtnjeno socialno pravljico.

    Vanjo radi vabite vladne uradnike, ki jih režim nastavlja zato, da ga ščitijo, sicer pa ne delajo nič, čeprav bi po uradni dolžnosti, če že ne po svoji vesti, morali ščititi tiste, ki jih režim preganja in izčrpava.

    Namesto tukajšnjega zla nas v levičarski demagogiji podobni maniri zasipate z zlom iz nekih drugih nam oddaljenih in civilizacijsko tujih okolij in dežel, na katere nimamo sploh nikakršnega vpliva, in v ta namen v vašo oddajo vabite "strokovnjake" z režimskih fakultet, da nas posiljujejo s svojimi neumnimi marksističnimi umotvori in ki nas zmerjajo z nestrpneži - Primož Šterbenc denimo, tipični FDV pravljičar, ki še nikoli v življenju v roki ni držal centa, ki mu ga ne bi dala država in že 20 let trobezlja na vse strani, da je za vse tegobe tega sveta kriv "krščanski fundamentalizem", čeprav sploh nima nikakršnega pojma o krščanstvu. V bistvu govori isto, kot v apoteotičnem slogu govori že omenjeni Edvard Kovač, kajpak tudi iz FDV, ki prav tako v življenju še ni imel centa, ki ga ne bi dobil bodisi od države ali pa Cerkve.

    Ali pa pripeljete kar norega džihadista - Erik Valenčič. Drugič spet anarholevičarsko propagandno aktivistko, ki je kajpak slaboumna, zmedena ter neodgovorna oseba, kot pač vsi te baže, in ki jo je režim brutalno nastavil na MMC, da tam slepo izvaja medijsko nasilje nad resnico in pravico, in se pri tem sploh ne zaveda, kaj pravzaprav počne itd.


    Že leto in pol se prizadete (večinoma krščanske) množice zbirajo v največjem civilnodružbenem gibanju doslej z zavidljivim moralnim in kulturnim nabojem, samo zato, ker nočemo biti drugorazredni državljani in terjamo le spoštovanje človeškega dostojanstva, ki nam ga zagotavlja ustava. Najboljše mora moledovati za samoumevno in najslabše se iz njega že leto in pol cinično norčuje, ga ignorira in ponižuje. Vsem na očeh.

    A vi tega ne opazite.

    Ste pa takoj pritegnili vseslovenski medijski manipulaciji, ki je par klošarjev in priložnostnih radovednežev razglasila za "vstalo ljudstvo" in s tako prirejenim pučem zavarovala vladavino rdečih kriminalcev ter vseh njihovih pritiklin. Kajpak zopet v demagoški humanitarni maniri. In tudi tedaj je bil nadvse dejaven Edvard Kovač - pri Družini (pa še kje), ki je gnan od globokega sočutja do ubogih in nemočnih v tej svinjariji prepoznaval priložnost za pravično Slovenijo. Tako kot vedno brezprizivno zaščiten od uredništev RKC medijev.

    In spet so bili potolčeni, pohojeni in popljuvani dobri, zato ker so delali potrebno in dobro, da svojat še naprej lahko uničuje in širi zlo.

    OdgovoriIzbriši
  9. Veste, ga. Kocijančič, Slovenija ni Francija, v javnih zadevah tukaj vlada krivica nad pravico, laž nad resnico, neumnost nad razumnostjo in zlo nad dobrim, bolj kot kjerkoli drugje.

    Ljudje, ki delate v medijih, bi se tega morali zavedati, še toliko bolj, če gre za Cerkvene medije. Ne bi si smeli privoščiti niti naivnosti niti prirejanja ali zanikanja boleče stvarnosti.

    "Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali" Mt 25,42-43 Saj poznate to, kajne.

    Naj dodam še: Kričal sem, ker so me preganjali, in me niste hoteli slišati.


    Ljudje, ki so tukaj še ohranili tradicionalni (v plemenitem pomenu - to niso "arhaizmi" p. Kovača, veste ) instinkt, o veri ponavadi ne govorijo prav veliko. Naš človek je moral biti garaški in odgovoren, živel je večinoma slabo in težko, a je znal potrpeti, in prav zato je bil naposled lahko tudi dober. To je prava dobrota, prekaljena v trpljenju, ki jo hrani topla lučka vere, neugasljivo tleča v srcu.



    Poskušajte v vaših oddajah nagovoriti tega človeka, ne samo njegovo vero, tudi njegovo bolečino. Njegova vera bo zato morda trdnejša, vaša oddaja pa srečnejša.



    Lp.

    OdgovoriIzbriši
  10. Zgoraj sem predstavil e-mail korespondenco z urednico in voditeljico oddaje verskega programa Obzorja duha na RTV SLO.

    Na obsežen odgovor in predloge ge. ROMANA KOCIJANČIČ nisem dobil nobenega odgovora.

    Očitno so jo predstojniki podučili, kako se streže tem stvarem: z ignoranco. To je resnična podoba ljudi, ki vodijo medijsko politiko RKC, zlizano z režimskimi mediji, to je: ignoranca glasu večine med kristjani in protekcionizem tistih, ki jih izberejo tukajšnji odločevalci, npr. p. Branko Cestnik ali p. Edvard Kovač.

    Molk seveda potrjuje mojo domnevo, da je današnja RKC podrejena režimski udbi.

    OdgovoriIzbriši
  11. "Molk seveda potrjuje mojo domnevo, da je današnja RKC podrejena režimski udbi."

    Člani religij se načeloma ne pogovarjajo s tistimi, katere smatrajo za plebejce. To je nasploh značilno za religije, ne samo za krščanske.

    Po drugi strani pa:

    "‘Ne odkrivaj vsakemu človeku svojega srca’ (Sir 8,22), ampak s pametnim in bogaboječim človekom obravnavaj svoje stvari! Z mladimi in tujimi ljudmi imej redko posla! Bogatinom se nikar ne prilizuj, in ne kaži se rad pri mogočnežih! Občuj s ponižnimi in preprostimi, z bogaboječimi in krepostnimi, in razgovarjaj se o stvareh, ki so v spodbudo. Ne bodi predomač s kako žensko, marveč vse dobre na sploh priporočaj Bogu. Le z Bogom in njegovimi angeli želi biti domač, izogibaj pa se znanja z ljudmi." (Hoja za Kristusom, 1.8.1)

    OdgovoriIzbriši