Roma veduta, fede perduta?

Prizor iz filma Rim odprto mesto (Roma città aperta, 1946)

Fede perduta

Roma veduta, fede perduta. Vidiš Rim in izgubiš vero. Tako se je reklo. In se je komu tudi tako zgodilo. L. 1510 je avguštinski menih Martin Luther štiri tedne preživel v Rimu. Videl Rim. V živo videl velikega Raffaella pri delu. Videl evharistično norišnico, ko se je za denar maševalo in maševalo,.... Celo do sedem maš istočasno na enem oltarju; na način, da so duhovnike ločevali majhni namizni separeji. Nekateri duhovniki, maševalni avtomati, so izgubili spoštovanje do evharistije. Kak se je iz nje v zakristiji odprto norčeval, potem pa šel maševati - za denar.

Nemški menih je v Rimu padel v versko depresijo in v verski revolt. Podoba Evrope se je nato za zmeraj spremenila. Roma veduta, fede perduta.

2800 let...

505 let potem je Rim z Raffaellovimi slikami vred še vedno tam. Njegova verska moč je večja kot kdajkoli prej. 1.200.000.000 duš z vseh kotičkov sveta ga ima za svoje glavno duhovno mesto. Še kakšna milijarda ali dve je zraven tistih, ki se radi ozirajo na besede in geste moža oblečenega v belo, čeprav z njim nimajo versko-pravnih vezi. Usoda Večnega mesta je to: skoraj 2800 let mu pripada, da je vodilno in da ne propade.

Samo en primer, kako stojijo stvari. Stalin je vprašal: „Koliko divizij ima papež?“ V smislu: ali se največji ateistični imperij mora bati nekoga, ki nima vojske? Stalin se je norčeval. Danes Stalina in Sovjetske zveze ni več, rimski papež pa se smehlja z naslovnice revije Time kot osebnost leta. Usoda Večnega mesta je to, tovariš Josip Visarijonovič Džugašvili!

Kako in koliko so katoličani Rimljani

Mehki trebuh Rima je vera. Ko boš hodil po Rimu, dragi turist, in gledal sijajne zgradbe, se klanjal lepoti in zgodovini, v Vatikanu ploskal papežu, boš dobil tudi kaj navdiha za vero v Jezusa Kristusa? Tako, recimo, kot ga dobiš v Lurdu, Fatimi, pa tudi v Međugorju? Bo nemara obratno? Boš tistega nekaj vere, kar je imaš, izgubil?

Toda Rim niso samo zgradbe in institucije. Rim so ljudje. Te dni je Censis – ugledni italijanski inštitut za raziskovanje javnega mnenja – objavil povzetek raziskave o vernosti v mestu Rim (link). Če bi pred 505 leti bila takšna slika, Luther morda ne bi postal „luteranec“. Naštejmo glavne ugotovitve Censisa:
- ljudska pobožnost in obisk bogoslužja se vračata;
- družina je najvišja vrednota;
- smo pred pojavom „novih katoličanov“ (se izrisuje post-sekularizacijska generacija vernikov?);
- povprečen rimski katoličan pričakuje bolj skromno Cerkev; bolj vezano na dediščino 2. vatikanskega koncila; tako, ki ima več posluha za mlade in družine; ter Cerkev, ki dopušča več avtonomije na področju spolne morale.

Papež, islam, praznina

Danes v Rimu 62,2% katoličanov obiskuje sv. mašo (kako pogosto, ni povedano), 62,1% jih redno moli, 41,7% jih redno obiskuje cerkve (na Slovenskem bi se ta odstotek sukal med 25% in 30%), 39,3% jih bere versko literaturo, 23,2% jih hodi na romanja, 13,1% jih redno prostovoljno dela v župniji.

Censis razlaga, da te številke kažejo na tendenco vrnitve ljudske religioznosti (oz. pobožnosti). Zanimivi so razlogi. Poročilo navaja tri:
- pozitivni vpliv sedanjega papeža na ljudsko razsežnost vere;
- tiho navzoči strah pred islamskim ekstremizmom in posledično zatekanje k varni „veri očetov“;
- desetletja individualizma, nihilizma in narcisizma so ustvarila praznino, ki zdaj posameznika potiska v smeri preverjene skupnosti.

DA družini 

Res je, v Rimu se „novi katoličan“, kot ga imenuje Censis, nekoliko vrača v stare tire, kar vidimo po povečanem obisku verskih obredov in sploh po bolj živahnem osebnem verskem življenju. A po drugi strani se ne vrača, da bi bil in vekomaj ostal takšen, kot je vekomaj bil. Še vedno je močno družinsko naravnan, toda z poudarjeno strpno držo do „drugačni“ oblik ljubezni in družine ter do bolj liberalnega pojmovanja spolnosti.

Najprej to, da je družina je zdržala razne ideološke pritiske zadnjih desetletij in ostaja na prvem mestu. Za 34,4% Rimljanov (vštevši tudi nekatoličane) je družina temeljna celica družbe; za 33,4% je družina sveta vez moškega in ženske pred Bogom in ljudmi, samo 5,7% Rimljanov pojmuje družino kot nekaj odvečnega, nekak relikt preteklosti, ki mu je namenjeno izginotje.

DA posodobitvi

Nato to, da „novi katoličan“ vendarle ni povsem „na liniji“ s cerkvenimi nauki. Vrača se v cerkev, spet je na kolenih med mašo, rad ima družino, je pa razumevajoč do homoseksualcev in njihov zahtev po priznanju ter mu ni všeč cerkveni nadzor na spolnim življenjem posameznikov. 64,3% rimskih katoličanov pričakuje od Cerkve, da sprejme in prizna zveze med homoseksualci, čeprav ne na način, da bi slednji bili poročeni in imeli pravico do posvojitve otrok. 56,2% jih je mnenja, da bi se duhovniki smeli poročiti in imeti otroke. 73,2% jih meni, da bi se cerkveni nauk moral bolj prilagoditi spremembam na področju pojmovanja spolnega življenja.

Tradicionalizem, progresizem, „papežništvo“

Če gre danes v Rim slovenski katoliški tradicionalist, ni nevarnosti, da bo izgubil vero. Potrjen bo. Pri Rimljanih se je izkazalo, da stava na tradicijo in klasične pobožnosti precej zdrži. V smislu veljavnosti napotka: v nemirnih in zmedenih časih se drži tradicije in preživel boš! Postsekularizacijski (pogojno rečeno) katoličan iz mesta Rim se ima danes kam vračati, ker je vmes tradicija ohranila nabor simbolov in drž, ki zdaj delujejo kot prijeten pristan za utrujene mornarje. Če gre danes v Rim slovenski katoliški progresist, ni nevarnosti, da bo izgubil vero. Tudi on bo potrjen. Ta isti katoličan namreč pritiska k manj togi cerkveni drži v polju institucije, discipline, pastoralke in moralke. Pritiska v smeri manj imperialne in bolj frančiškanske Cerkve (93,7%) ter Cerkve, v kateri ima ženska večjo vlogo (66,2%).

Censis odkriva tudi, da katoličani ostajamo zelo „papežniki“, če uporabim polemični izraz iz časov protestantskega vzpona. Da, tudi Stalin je imel prav, ko je intuitivno povprašal o „papeževih divizijah“. Papež nam namreč pomeni veliko, zelo veliko. Podatek je veličasten in sumljiv obenem: skoraj 80% katoličanov (77,9%) v mestu Rim vidi danes v karizmi papeža Frančiška glavni vzvod moči katoliške vere. Veličastno – in sumljivo, kajti le 28% jih vidi glavni vzvod (it. punto di forza) v sporočilu ljubezni in le 24,3% v sporočilu upanja. Pojava duhovnega voditelja torej daleč presega moč golega sporočila. Censis pravi, da to govori o močni potrebi sodobnega vernika po voditelju. Toda kaj bo, se vprašam, ko bo prišel papež, ki bo raje igral klavir v svoji sobi kot pil mate čaj z romarji na trgu?

Ex Roma lux

Če zaključim. Reklo se je: Roma veduta, fede perduta. Danes nas to mesto, to papeževo domače dvorišče, v svojih manj turističnih nedrjih, tam med stanovanjskimi bloki, pričaka s stanjem duha, ki je vse prej kot „opevana“ kužna dekadenca iz l. 1510. Ex Roma lux. Da iz Rima prihaja luč, se je reklo že dolgo dolgo nazaj.

VIR: Censis, Comunicati stampa, Roma verso il Giubileo/4, Il ritorno della devozionalità popolare. http://www.censis.it/7?shadow_comunicato_stampa=121025