četrtek, 04. junij 2015

L. 1969: Ratzingerjev pogled v prihodnost

Katedrala v Portu, Portugalska. Foto: BC

V letu 1969 je bavarski teolog Joseph Ratzinger, kasnejši kardinal in papež, imel za različne nemške radijske postaje konference o krščanstvu. Besedila petih radio-konferenc je naslednje leto izdal v knjigi Glaube und Zukunft (Vera in prihodnost). Od petih je danes največkrat komentirana konferenca z naslovom Wie wird die Kirche im Jahre 2000 aussehen? (Kakšna bo Cerkev v letu 2000?), ki jo je Ratzinger izrekel ob Božiču 1969 na radiu Hessische Rundfunk.

V njej najprej na dolgo analizira krizo srednjeevropskega katolištva vsled racionalizma in francoske revolucije ter prenovo, ki ji je sledila v začetku XIX. stol., ter jo nato na kratko primerja s krizo sekularizacije v drugi polovici XX. stoletja. Ratzinger izpostavi lik "češkega peka, ki je bil razglašen za svetnika", se pravi, lik sv. Klemena Marije Dvoržaka (tudi Clement Maria Hofbauer), kot tistega moža, ki je okrog l. 1800 zastavil prenovo katolištva in pokazal pot iz krize. Paradigmo takratne prenove Ratzinger pričakuje tudi ob prelomu v tretje tisočletje in potem. Slovenci pomnimo, da je "češki pek" Klemen Dvoržak zelo vplival na našega Barago in njegov ne-janzenizem, pa tudi na Slomška.

Podajam prevod zaključnih dveh odstavkov radijske konference iz l. 1969, v katerih Ratzinger pogumno napove stanje Cerkve za 30 let naprej (čeprav na začetku konference - bister, kot je - svari pred lahkotno futurologijo).

--------

J. Ratzinger l. 1969 v predavanju Kakšna bo Cerkev v letu 2000?:

Stopimo korak naprej. Tudi ob tej priložnosti bo iz današnje krize izšla Cerkev, ki pa bo precej izgubila. Manjša bo, morala bo začeti znova. Ne bo več zmogla napolniti zgradb, ki jih je zgradila v času ugodne konjukture. Izgubila bo privržence in z njimi veliko privilegijev v družbi. Veliko močneje kot doslej bo nastopila kot skupnost svobodne volje, v katero vstopaš samo potem, ko se za to odločiš. Kot majhna skupnost bo iz svojih posameznih članov z veliko večjo močjo izvabila več pobud. Gotovo bo poznala nove oblike cerkvenih služb, za duhovnike pa bo postavila zanesljive kristjane, ki so sicer že zaposleni. V mnogih majhnih skupnostih in homogenih družbenih skupinah bo to običajni način izvajanja pastorale. Ob tej obliki bo nenadomestljiv duhovnik, ki se bo, kot do zdaj, v celoti posvetil svoji službi. Toda v teh spremembah, ki jih lahko predvidevamo, bo Cerkev z vso odločnostjo spet našla to, kar je bistvenega zanjo, kar je vedno bilo v njenem središču: vero v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, v učlovečenega Božjega sina ter v pomoč Duha, ki bo trajala do konca. Cerkev bo svoje pravo središče znova našla v veri in molitvi. Zakramente bo spet živela kot Bogo-služje in ne kot problem liturgične strukture.


To bo ponotranjena Cerkev, ki ne hlepi po političnem mandatu in ne flirta z levico ali desnico. Ne bo ji lahko. Kajti proces kristalizacije in razjasnitve ji bo vzel veliko moči. Naredil jo bo ubogo in spremenil v Cerkev majhnih. Proces bo še težji, ker bo potrebno odstraniti tako sektaško ozkogledost kot viharniško samovoljo. Predvidevamo lahko, da bo za to potreben čas. Proces bo dolg in naporen, enako kot je bila dolga pot, ki je vodila od lažnih progresizmov, na predvečer francoske revolucije - ko je tudi med škofi bilo v modi norčevati se iz dogem in včasih celo namigovati, da tudi obstoj Boga ni siguren - do prenove v XIX. stoletju. Toda skozi preizkušnjo teh delitev bo iz ponotranjene in preproste Cerkve zrasla velika sila, saj bodo ljudje v popolnoma načrtovanem svetu neizrekljivo sami. Potem, ko bo Bog zanje izginil, bodo začutili svojo absolutno in strašno revščino. Nakar bodo odkrili majhno skupnost verujočih kot nekaj povsem novega. Kot zanje pomembno upanje, kot odgovor, ki so ga poskušali vedno najti. Zdi se mi, da Cerkev čakajo zelo težki časi. Njena prava kriza se je komaj začela. Pričakovati je močne pretrese. Vendar sem tudi popolnoma prepričan, kaj bo ostalo na koncu: ne Cerkev političnega kulta, ki je propadla že z Gobelom, temveč Cerkev vere. Gotovo ne bo nikoli več dominantna sila družbe na način, kot je bila donedavnega. Kljub vsemu bo znova zacvetela in bo vidna ljudem kot domovina, ki jim daje življenje in upanje močnejše od smrti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar