sreda, 21. september 2022

Caravaggiov Matej


Ko sem študiral v Rimu, je več let moja pot na univerzo vodila mimo italijanskega Senata in mimo bližnje cerkve sv. Alojzija. V Senat nisem nikoli vstopil, v cerkev velikokrat. Šel sem do stranske kapele in vrgel kovanec v napravo, ki je razsvetlila absolutno lepoto: Caravaggiova originalna platna o sv. Mateju. 

Velikokrat sem bil sam pred tem slapom barv, skladja, sporočil. 

Zlasti me je vedno znova osupnil Caravaggiov Poklic sv. Mateja! (foto zgoraj, Wikipedia)

 "Matej! - Okej!" poje mladinska pesem ... A v tej sliki je neskončno več kot v dotični pesmici. Je hrepeneče človeštvo, mamljiv denar, moč države, skrivnostni Bog, nerodna Cerkev ...

V svoje posle vrženo človeštvo, ki pa se na vdor Luči (svetloba prihaja iz dveh virov) vendarle odziva. Denar, ki dodobra zaposluje like na drugi strani mize, like, ki se za klic Luči ne zmenijo. Njihovo početje poleg vsega predstavlja državo, oblast, ki vzame in je kaj drugega tisti hip ne zanima. V prostor vstopajoči Kristus ni ves žareč, ostaja v poltemi, še njegov svetniški sij se izgublja nekam v ozadje. Peter, ki stoji ob Kristusu je Cerkev, ki sodeluje s Kristusom, a je hkrati stranski lik, nekoliko nerodno postavljen.

Slika ne neha govoriti. Že to, recimo, da je gornja polovica slike prazna, z enim oknom, boljkone mrtvim. Glavna pošiljka svetlobe prihaja skozi drugo okno, nam nevidno. "Bodi luč!" je bilo na začetku vsega ukazano na praznino.

Pa zlasti to, da sprva sploh ne vemo, kdo je Matej. Dobro moramo opazovati, celo meditirati, da določimo, kdo je klicani Matej. Pogosto se misli, da je Matej bradati starejši mož na sredini, ki vprašujoče kaže s prstom: "Jaz? On?" 

Napaka. Matej je mladenič na koncu mize, davkar, ki je pravkar pobral denar. In kakor da ocenjuje, koliko bo ostalo njemu, koliko bo dal naprej (rimski) državi.


Mojster Caravaggio Mateja genialno ujame med procesom odzivanja. To je, tisto sekundo, ko v njem, globoko v nezavednem, že raste "okej!". Toda v zavednem, v glavi, tega pristanka na poklic še ni. Matej namreč s spodnjim delom telesa že nekako odgovarja na klic (zgleda, da vstaja), z gornjim delom telesa in z glavo pa je še vedno v denarju.


Apostol in evangelist Matej goduje danes, 21. septembra! Vse najboljše vsem godovnikom! 

torek, 13. september 2022

»Multi« je eno, »kultura« je drugo

 

Multikulturnost se rodi s civilizacijo, zlasti s trgovino in nastajanjem večjih mest. Multikulturnost se razvija z antičnimi religijami: rimska državna religija je izrazito odprta do novih bogov in s tem do novih kultur; misterijski kulti (npr. mitraizem) so prav tako znali povezovati pripadnike različnih kultur; svojevrstna multikulturnost kot znamenje dopolnitve časov je napovedana v Stari zavezi; v Novi zavezi se multikulturnost udejanji na binkoštni dan ter je ena izmed poant pri nastanku Cerkve.

Kajti če danes poslušaš zahodne politične in aktivistične elite, lahko dobiš zmoten občutek, da so multikulturnost malodane iznašle in svetu podarile prav one. Če se z njihovo vizijo in njihovo dikcijo o multikulturnosti ne strinjaš, si zanje malodane fašist.

Tem elitam je treba dopovedati, naj ne izumljajo in nam ne prodajajo tople vode. To je prvo. Drugo je bolj kočljivo: te elite bi morali strogo preveriti, ali so onstran lastne medijske napihnjenosti res sposobne razumeti in voditi multikulturno družbo.

Že pri razumevanju pojma se ustavi. Pojem multikultura je sestavljen iz »multi« in iz »kultura«. Elite so vznesene in pogumne predvsem pri poudarjanju »multi«, manj prepričljive so pri dojemanju »kulture«. Elite se skoraj topijo od navdušenja, češ kako lepo je, da smo pluralni; manj prepričljive so, ko se morajo s točno določeno kulturo soočiti, jo dojeti, jo resnično spoštovati in jo kdaj tudi sankcionirati (npr. »kultura« poroke z otrokom, »kultura« krvnega maščevanja).

Po Samuelu Huntingtonu je religija najgloblji določevalec velikih kulturnih okolij oziroma civilizacij. V tem pa je morda krovni problem evropskih elit: odraščale in izobraževale so se v atmosferi omalovaževanja religij. Kako naj zdaj delajo s kulturami priseljencev, ki so praviloma religiozne? Kako naj razumejo arabsko kulturo, če ne vedo (in ne čutijo dolžnosti vedeti), kaj je islam? Kako naj razumejo neko tipično vzhodnoevropsko kulturo, če ne vedo (in ne čutijo dolžnosti vedeti), kaj je pravoslavje?

»Multi« je eno, »kultura« je drugo. In prav krščanstvo je pokazalo, da je sinteza mogoča. V resnici je krščanstvu kot religiji fenomenalno uspelo, ker je v svoji zgodnji dobi bilo sposobno velike kulturne sinteze. Naj ponovimo, kar že dolgo vemo: krščanstvo je zvezalo Atene (filozofija, umetnost), Rim (pravo, državnost), Jeruzalem (vera v enega Boga).

Kristjani nove dobe nismo drugačni od kristjanov stare dobe: sposobnost za sintezo in multikulturnost nosimo v sebi, v svojem evangeljskem srcu. Čas mešanja ras in kultur je tudi naš čas.


* Kolumna je bila najprej objavljena v tedniku Družina (avgust 2022); foto: Dyana Wing, Unsplash 

petek, 9. september 2022

K aferi Fotopub

 

Iz kleti umetniških dvoran je na svetlo skočila pošastna resnica in resnica bo ubita pred našimi očmi. Vprašanje je samo, kako bo ubita. Načina sta dva in oba izražamo v klasičnih in vsem razumljivih besednih zvezah:

- pometanje pod preprogo;
- grešni kozel.

Pri pometanju pod preprogo bo akter domnevnih dejanj zoper spolno nedotakljivost rešen, zaščiten, ker »ni dokazov, indici pa niso dovolj« … ker »nerazumevanje umetnosti« pa to ... ker »nasprotni politični pol izkorišča afero sebi v prid« ... Akter bo za nekaj časa v izolaciji, vstran od javnosti si bo lizal rane, nato bo pricapljal nazaj v svoje občestvo.

Pri mehanizmu grešnega kozla bo akter pošastnih dejanj žrtvovan. Nastradal bo kot še noben. Ker »on bo nosil vse naše grehe«. Za svojo, o kateri se govori, in še za pet drugih kleti, o katerih se ne govori, bo plačal. Za vsako naše sipanje droge GHB v kozarce naivnih dekleta bo tepen. Ko bo gorel na grmadi sodnih procesov in medijskega linča, bomo v prvi vrsti pesti ogorčenja dvigovali mi, njegovi dovčerajšnji znanci in podporniki.

Odločitve, kaj bo pretehtalo, ta hip še ni. Tako smo na ponedeljkovem protestnem pohodu zoper spolne zlorabe videli elemente obojega: protestiralo se je pred umetniško dvorano, iz katere je na svetlo skočila pošastna resnica – torej protest z elementi dinamike grešnega kozla. A ta ista povorka je nato protestirala popolnoma v drugo smer: v politično podporo novinarjem javne RTV – tako smo dobili protest z elementi pometanja pod preprogo.

Javna RTV se je v četrtek odzvala podobno dvoumno: pokazala nam je grešnega kozla, hkrati pa mu je ponudila možnost, da te vloge ne sprejme. Vemo, mehanizem grešnega kozla deluje, če kozel to vlogo sprejme, se pravi, če se zaveda svoje krivde in če dopušča, da je kaznovan.

V vsakem primeru se bo poskušalo žrtve potihoma potisniti na stranski tir. Rekli bodo, da so sramežljive in nezaupljive do pravnih vzvodov ter da zato težko prijavljajo zlorabo. Hkrati bo to signal puncam z izkušnjo zlorabe, naj take bodo: sramežljive in nezaupljive. Ker v Sloveniji udarnega feminizma, ki bi ne bil zlizan s politiko in torej s strukturami močmi, praktično nimamo, bodo po začetni negi v glavnem prepuščene same sebi.

Upoštevajmo še »tistega, ki ga ne smemo imenovati«. Dame in gospodje, predstavljamo vam velikega igralca iz ozadja: KOKAIN! V ljubljanskih odpadnih vodah ga je menda veliko … Kako oblikuje umetniško, družabno, politično življenje metropole, ne vemo skoraj ničesar. Kdo je pogumni vitez, ki bo vstopil v zmajevo votlino prepovedanih drog in nam povedal, kako v resnici stojijo stvari? Bi klet bila klet brez drog? Bi droge pripotovale do kleti brez učinkovite mafijske mreže?

Poskušalo se bo še naslednje: reklo se bo, da gre za žalosten primer, da nikakor ne gre za sistemsko okvaro. Češ »ljubljanska umetniška scena je po svoji naravi dobra in družbi koristna« (kar seveda drži), »žal pa se najdejo posamezniki, ki …«

Ampak točno na tej točki se bo ubilo resnico: grešni kozel bo izgnan v puščavo, sistem pa bo ostal nespremenjen. 

Kakšen sistem? Sistem idolopoklonstva zvezdniškim umetnikom in gledanja vstran od njihovih kriminalnih početij; sistem lahkotne finančne asistence iz državnega proračuna in občutek, da kot umetnik nimaš resnih profesionalnih in moralnih obvez do občinstva; sistem zlizanosti svakojakih alternativcev, underground artistov, stratoferičnih kreativcev s čisto običajno politiko in visokim uradništvom (po možnosti s kulturnega resorja); sistem takega višjega družbenega sloja, ki ščiti svoje prestopnike, saj na ta način ščiti samega sebe.

Zakaj si drznem vso to lapidarnost? Zaradi izkušenj iz cerkvenega okolja. Leta 2002 sem bil eden prvih pri nas, ki sem javno povedal (Nikodemovi večeri, polna dvorana v Mariboru in Ljubljani), nakar tudi pisno objavil, da smo pred velikanskimi duhovniškimi spolnimi škandali, ki bodo vplivali tako na duhovništvo kot na vso Cerkev. Dobro pomnim trenutek, ko mi je nekdo iz občinstva repliciral, da pretiravam. 

V naslednjih letih sem pozorno spremljal razvoj dogodkov, delnih odzivov in popravil ter končnih rešitev. Cerkev je potrebovala dvajset let, da se je na problem spolnih zlorab začela odzivati na sistemski ravni in koliko toliko učinkovito. Odločilno je bilo dvoje, čemur gre dodati tretje:

- prvenstvo žrtve (prisluhniti najprej žrtvi, ji nuditi varnost in podporo, se potrudi za pravično odškodnino …);

- zavest, da ne gre le za zdrse nemarnih posameznikov, temveč da je problem tudi sistemski (klerikalna vzgoja k vzvišenosti, okolja brez nadzora, nejevera v smislu »čudovite pridige je imel in zelo lepo je maševal, on že ni predator«, ščitenje od zgoraj, strah pred izgubo ugleda, strah, da bodo naši ideološki nasprotniki profitirali, če bomo odprto govorili o svojih grehih …);

- pritisk od zunaj (zlasti gromozanski medijski pritisk in profesionalno raziskovalno novinarstvo).

Je slovensko visoko meščanstvo, katerega nekateri umetniški idoli, gurujski liki, žurerski sinovi manipulirajo in omamljajo dekleta, grabijo po mladih telesih, ta hip na točki, na kateri je bila Cerkev pred bostonskim prelomom, se pravi, okrog leta 2000?

Kdaj bomo vedeli, da se premika na bolje (da so torej dekleta v dotičnih okoljih bolj varna)? Ko bodo onstran sprotnih grešnikov odgovarjale in odstopale tudi visoke živine, ki sprotnim grešnikom krijejo hrbet. Podobno kot v Cerkvi: šele ko je prišlo do sankcij zoper nekatere škofe in kardinale, smo dobili občutek, da se zares očiščujemo.

 

* slika zgoraj, Wikipedia: naslovnica prve edicije romana Zločin in kazen pisatelja F. M. Dostojevskega

torek, 31. maj 2022

Čas nove surovosti


Da obdobju razvajenosti sledi obdobje surovosti, so vedeli že stari Grki, kakor razberemo iz Heziodove pripovedi o nastajanju človeških rodov. Danes to doživljamo na lastni koži.

Obdobju optimizma, ki nas je zajel ob koncu prejšnjega tisočletja po padcu sistemov realnega socializma in po sunku digitalnega napredka, je sledilo obdobje streznitev z vojnami (Irak, Bosna …), z globalno grožnjo terorizma, z ekološko krizo, čemur se je pridružila še pandemija koronavirusa.

Toda obdobje surovosti se je pojavilo tudi v religiji, politiki, kulturi, umetnosti in refleksiji. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od rafiniranega premišljevanja. 

V religiji so vzniknili fanatizmi in opravičevanje nasilja v imenu vere; v politiki imamo tudi v evropskih parlamentih leve in desne skrajneže, za katere smo mislili, da se ne bodo več pojavili; kultura in umetnost sta vse preveč začeli prisegati na brutalne metode provokacije; intelektualna refleksija se je kakor odrekla iskanju resnice in se vse pogosteje podreja aktivističnemu boju ter pristaja na izključevanje drugače mislečih.

Angleški pisatelj G. K. Chesterton je nekje zapisal, da je od vseh teoloških resnic najbolj razvidna in najlaže dokazljiva resnica o izvirnem grehu. Obdobje surovosti, ki ga doživljamo, to potrjuje. 

Kakorkoli se obračamo v prihodnost, katerekoli utopije se gremo, na koncu spoznamo, da sta zlo in greh še vedno tu. Zdajšnja vojna v Ukrajini in mogoči apokaliptični scenariji, ki se lahko razvijejo iz nje, so krona te nove surovosti.

Ob tem se nam je zgodil sindrom kuhane žabe. Svet je postajal znova nasilen in nevaren, mi pa smo ta čas kot hipnotizirani zrli v male in velike ekrane, se v trgovskih centrih veselili obilja, si privoščili stvari, ki si jih nikoli nismo. 

Ko smo končno dvignili glave od svojih popkov, smo že bili »kuhani« oziroma na pragu tretje svetovne vojne.

Čas surovosti kliče k protiukrepom in k zavestni drži odpora.

Treba bo sodelovati z vsemi ljudmi dobre volje, da odpremo prostore intelektualne in kulturne izmenjave, iskrene in dobronamerne umetnosti ter zdravilne družbene akcije od spodaj. 

Če teh prostorov politika, politizirana civilna družba in kultura, posuroveli mediji in na brezplodno polemiko naravnane internetne platforme ne nudijo, jih bomo morali znati ustvariti mimo njih.

Kakor nekoč: v slovenskih marmornih palačah in enoumnih medijih se določenih tem ni smelo premišljevati; le nekaj kilometrov od slovenske meje, v Dragi, pa so pogumni možje in žene v senci dreves, kamor je rad priplaval vonj po morju, ustvarili prostor, kjer se je smelo.


*Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (29. maj 2022). FOTO: Olga Maksimenko in Darina Poljakova.






ponedeljek, 2. maj 2022

Ukrajina kot limes


Slovenjegraški sibilski moment  

»Velika trenja med Sovjetsko zvezo, bivšo Sovjetsko zvezo, in ZDA spet vstajajo in kličejo k temu, da se ljudje začnejo opredeljevati ali bolj na Vzhod ali bolj na Zahod,« sem mencaje odgovoril na vprašanje, kaj bo s Slovenijo čez 25 let. Pisal se je 14. oktober 2016, Barbara Polutnik Brusnik je v okviru Socialnega tedna v slovenjegraški knjižnici vodila okroglo mizo na temo »Slovenija - moja država?«, moj sogovornik je bil Damir Črnčec.

Slednji je na isto vprašanje odgovoril, da bo Slovenija v naslednjih letih soočena predvsem z velikimi demografskimi spremembami, priseljevanjem in povečanim vplivom islama. Trenja na vzhodu Evrope se mu niso zdela posebej problematična. Označil jih je za »precej normalno geopolitično preigravanje«.

Prišlo je leto 2022. Tu imamo »bivšo Sovjetsko zvezo« v vsem svojem srhljivem sijaju. Nenadoma smo se znašli pred možnostjo tretje svetovne vojne in uporabo nuklearnega orožja. Tu imamo »post-sovjetske« ruske vojake ter njihovo genocidno mučenje in pobijanje v Buči in drugod po Ukrajini. In tu imamo dilemo, kje smo mi, Slovenci. Smo vpričo vsega tega dogajanja (proameriški) Zahod, kamor formalno sicer spadamo, ali bomo raje (proruski) Vzhod, kamor intimno vleče koga izmed nas?

Damir Črnčec se ni motil: demografija se spreminja in Slovenija z njo. A se ta hip kot usodnejši kaže moj »sibilski izrek«.


Aleš Maver in zgodnja slutnja o Ukrajini

Ukrajina je ločnica. Nič več ne bo, kot je bilo pred 24. februarjem 2022, ko je prvi ruski goseničar pregazil mednarodno priznano rusko-ukrajinsko mejo.

Ampak prvi, res prvi, ki sem ga slišal, da je Ukrajina ločnica, je bil Aleš Maver, mariborski filozof, zgodovinar, latinist. Ker je že pred kakšnimi 10 leti opozarjal na pomembnost ukrajinskega vprašanja, so ga prijatelji hudomušno prekrstili v »Mavrenko«. Da bi se prav v Ukrajini igrala večja igra, kot se zdi, je takrat čudilo tudi mene. Zato sem nekaj let nazaj ob neki priložnosti vprašal Aleša, čemu Ukrajina. Odgovoril je z eno besedo: »Limes.«

Aleš Maver govori na skavtski okrogli mizi o vzgoji za mir,
Rakovnik v Ljubljani, 19. april 2022 (SkavtNet)

Ob tej besedi so seveda zvrstile druge, vendar »limes« je tista, ki je povedala največ. Limes pomeni – govorim politično korektno – mejo med dvema tipoma civilizacije. Da bodo te vrste meje odločilne za prihodnost sveta, je napovedal ameriški politolog Samuel P. Huntington, ki je – glej to! – v svoji sloviti knjigi Spopad civilizacij (1996) ukrajinskemu vprašanju namenil kar štiri strani.

Če sem manj politično korekten, pa limes pomeni mejo med civilizacijo in barbarstvom. Takšno mejo, kakršna je bila v času Rimskega cesarstva na Donavi. Tu vladavina zakona, razcvet pisane besede, sobivanje verstev in kultur, ceste, varnost; tam ali gozdna ali jahalna ljudstva, ki jih vsake toliko časa mika prestop Donave in ropanje civilizacije.


Tetjana iz Donbasa: Putin ni edini ruski diktator

Te dni se redno pogovarjam z ukrajinskimi begunci. Med njimi je Tetjana K. Anatolivna iz Donecka, begunka že od leta 2014, ko se je ta groza začela. Če kdo, ti ona, ki se je morala zavestno odločiti, ali živeti v domačem kraju »pod Rusi« ali zbežati v negotovo svobodo, pove, zakaj je Ukrajina »limes«. Pove pa natančno in razumljivo. Nenazadnje, ko se je doneška univerza preselila iz domačega Donbasa v Vinico v osrednji Ukrajini, je Tetjana delala na njej kot asistentka na psihologiji.

Te dni sva se menila o vprašanju, ki je žulilo že Tomaža Akvinskega (prim. Summa theologica IIª-IIae q. 42 a. 2 ad 3): je moralno prav, če ljudstvo s silo odstrani tirana (legitimnost tiranocida)? Z drugimi besedami, kaj bi se spremenilo, če bi diktatorja Vladimirja Putina neka hitra revolucija ali nek vojaški udar naenkrat vrgel z oblasti?

Tetjana K. Anatolivna (v rdečem) govori na skavtski okrogli mizi,
Rakovnik v Ljubljani, 19. april 2022 (foto: B.C.)

Na moj optimizem, v smislu Rusija bi se po odstranitvi Putina zmehčala in vojne bi bilo konec, je odgovorila, da je problem globlji: Putin ni edini diktator v Rusiji. Da k vodenju spada diktat enega, je namreč »normalno« v mnogih segmentih ruske družbe. Od tovarn do družine, od javne uprave do društev – povsod srečamo diktatorje. 

»Je kriv patriarhat?« sem vprašal. »Ne. Tudi ženske na položajih postanejo diktatorke,« je odgovorila.

Limes torej. Na tej strani je Zahod, ki ima kup grehov, pusti pa dihat sleherniku. Na oni strani Vzhod, ki se čuti superiornega nad »dekadentno zahodnjaško demokracijo«, posamezniku pa ne pusti dihat. Tu je posameznik posameznik in hkrati odgovoren član skupnosti, tam je posameznik točka v množici, ko ji diktira alfa samec (samica). Poleg tega je ona stran limesa usmerjena v kult diktatorja, kult, ki voditelja dodatno napumpa, do mere  kot vidimo pri Putinu , da se slednji dvigne v razsodnika in določa, kdo je narod in kdo ni, kdo sme živeti in kdo ne.


Evrope od Atlantika do Urala (žal) ne bo. Kaj zdaj?

Janez Pavel II. je pred 30 leti sanjal o »Evropi od Atlantika do Urala«. Žal se ni izšlo. Limes je postavljen 2000 km zahodneje od uralske gorske verige, v Ukrajino. Najsi mižimo ali buljimo, limes je dejstvo. In  kot sem »prerokoval« takrat v Slovenj Gradcu  opredeljevanju »bolj na Vzhod ali bolj na Zahod« ne bomo ušli.

 

Vladimir Putin in Janez Pavel II. (AsiaNews)

Po prvih dneh vojne v Ukrajini se je zdelo, da Slovenci vemo, na kateri strani limesa smo. Dejansko smo kot politika in ljudstvo brez pomislekov zavrnili diktatorsko in agresivno Rusijo ter stopili na stran napadene Ukrajine. Slovenska zunanja politika je bila pogumna in Slovenija je upravičeno prišla na naslovnice zahodnih medijev kot pozitivna junakinja.

Ubijte me, ampak do neba sem bil ponosen, ko je predsednik vlade Janez Janša v znameniti prvi trojki tujih državnikov obiskal napadeni Kijev. Četudi na zadnjih volitvah ni zmagal, je po vseh tistih lakajskih obiskih Kremlja, ki so jih uprizarjale prejšnje vlade, rešil mednarodno čast Slovenije za deset let nazaj in upajmo da tudi za deset let naprej.

Kako bo z nami poslej? Nekateri vodilni mediji po kapljicah že trasirajo pot bolj »nevtralnim« (beri: proruskim) stališčem, češ »nerazumljena Rusija« (članek v Sobotni prilogi), češ »tudi Ukrajina izvaja čistke« (članek na MMC). Lahko da bo nova slovenska vlada pri ukrajinskem vprašanju precej cincava in dvoumna. Lahko da se bo taktično umaknila v ozadje mednarodnega dogajanja, češ »mali smo« in »Rusije ne gre dražiti« (pozabljajoč, da Rusije ne draži le širitev Nata, temveč jo dražijo tudi zahodnjaške Parade ponosa). 

Zgoditi bi se tudi smelo, da vlada Roberta Goloba kljub rusofilskim sencam okrog sebe zavrne pot sofizmov ter nas preseneti z neko njej lastno jasno in odločno evropsko smerjo. Upajmo na to zadnje.


* Naslovna slika: Kijev te dni. Sliko je priskrbela Tetjana K. A.; gre za sosesko Lukyanivka, v kateri je Tetjana nekaj časa živela.

torek, 12. april 2022

Genocid je dovršen, ko ga zanikamo

Peta, šesta, sedma in osma zapoved z dveh Mojzesovih plošč so ena za drugo postavljene v nekakšnem srhljivem »vojnem« zaporedju. Vprašati se je, če zaporedje teh božjih zapovedi ne odslikava hudih predzgodovinskih časov, ko je nek klan surovo napadal ter ropal druge klane. Najprej so pobili moške (5.), nato posilili ženske (6.), sledilo je ropanje (7.), na koncu so prikrojili pripoved o dogodku, ustvarili so »resnico«, ki jim je odgovarjala (8.).


Ubija, posiljuje, krade

Poglejmo Bučo, Irpin, Borodjanko, Mariupol in druge podobne kraje v Ukrajini. Agresor, ruski vojak ali ruski plačanec, najprej krši 5. zapoved:

NE UBIJAJ

Ubija, ko strelja od daleč, ubija, ko vkoraka, ubija, ko je že zmagal bitko. Najprej ubija z raketami, nato iz tanka na ulici, na koncu čisto od blizu s strelom v tilnik. Ubija vojake in civiliste.

Ko pride do žensk in otrok, ki se skrivajo po kleteh osvojenega mesta, pogosto krši 6. zapoved:

NE NEČISTUJ

Krši jo na najhujši možni način: s posilstvom. Veliko je bilo povedanega o posilstvih kot »vojnem sredstvu« … Spomnimo, dogaja se, da posiljevalci posiljeno osebo ubijejo. Zli Eros se v teh krogih pekla zlije v Tanatos; kakor dobri Eros daje življenje, tako zli Eros objema smrt.

Genocidnež si ob tem privošči »nagradico«: ure, telefone, bančne kartice televizije, hladilnike, pralne stroje … Prigrabi si lastnino pobitih in pregnanih. Morilec in posiljevalec kakor da ne more ne kršiti še 7. zapovedi:

NE KRADI

Tisti bolj drzni in po možnosti z bratranci v mafiji ukradejo oziroma zasužnjijo otroka ali mlado dekle. Na trgu belega blaga taki »predmeti« dosežejo lepo ceno.


Zanika zločin

Toda za popoln genocid je potrebno še nekaj. Za popoln genocid mora »surovi klan« kršiti še 8. božjo zapoved:

NE PRIČAJ PO KRIVEM

Povedano drugače, resnico o dogodku je treba prikrojiti, genocid je treba zanikati. »Šele z zanikanjem genocida je genocid dovršen,« je te dni na Twitterju zapisal nek ukrajinski intelektualec (mi je žal, ker nisem skrinšotal). Kajti na ta način je žrtev drugič ubita, drugič posiljena in drugič obkradena.

Zanikanje genocida ni nekaj mimogrede, temveč gre za nekakšno »naložbo v prihodnost«. Na zanikanju genocida se bo poskušala zgraditi »edina prava resnica«, če ne kar temelj neke nove civilizacije ali državne tvorbe. V našem primeru temelj »Svete Rusije« na ukrajinskih tleh.

Da je zanikanje učinkovito, ga propaganda spravi v pogon sočasno z genocidom ali minuto po njem. Hitrost odziva »mi nismo tega storili« je resen znak, da so »to« storili.

Nacistom je zanikanje genocida spodletelo. Nemški narod je sprejel resnico o svoji krivdi, žrtvam so postavljeni spomeniki, zanikanje holokavsta se kazensko preganja. Drugače je bilo s sovjetskim komunizmom, katerega dedič je Putinov režim. Za razliko od nemškega sveta ruski svet ni šel skozi temeljit proces očiščenja spomina in sočutja z žrtvami domačega totalitarizma. 

Tudi zato ruski okupator v Ukrajini dela zločine, za katere smo mislili, da jih v Evropi nikdar več ne bo.


Postavlja repetitorje zanikanja

To ni vse. Pri kršenju 8. božje zapovedi zločinec iz Buče, Irpina, Borodjanke in Mairupola dobi krepko pomoč – pomoč v ljudeh in tehniki. 

Na milijone ljudi mu namreč verjame, da »tega ni storil«; ti isti ljudje potem preko milijonov pametnih naprav širijo »alternativno resnico«  kremeljsko, seveda. Med temi niso samo ruski podaniki novodobnega carja, ki so trenutno v podobnem mentalnem stanju kot Nemci okoli leta 1939, temveč tudi prenekateri zahodnjaki, vključno s Slovenci.

Ti ljudje ne morejo iz svoje proruske ali/in protiameriške kože, zato jih Putinova propagandistična packarija zlahka spremeni v svoje repetitorje. Ne moreš verjeti, ko iz ust Slovenca slišiš, da genocida v Buči ni bilo ... ker »inscenirano« ... ker pač »Židi in Amerika«.

Pozor! Se nismo že pri osnovnošolskem verouku učili: kdor krši eno zapoved, krši vseh deset? Se zavedamo, da s kršenjem 8. zapovedi, tvegamo, da bomo sokrivi še za kršenje 5., 6. in 7.?


Foto: cvetnonedeljski križec s Frankolovega v barvah ukrajinske zastave

ponedeljek, 4. april 2022

Čas je za orožje močnih simbolnih dejanj (pismo soboškemu županu)



Spoštovani g. Aleksander Jevšek, župan Mestne občine Murska Sobota!

kabinet.zupana@murska-sobota.si


Sem Branko Cestnik, župnik na Frankolovem, po rodu Ptujčan, sorodstveno povezan tudi z lepim Prekmurjem. Pišem vam glede vojne v Ukrajini in ker je prišel čas, da uporabimo orožje močnih simbolnih dejanj.

Kakor vsi, sem tudi jaz zelo zgrožen nad zločini, ki jih je ruska vojska zagrešila v kraju Buča pri Kijevu in na podobnih lokacijah drugod po Ukrajini. Zgrožen in prizadet sem toliko bolj, saj smo na Frankolovem ponudili zatočišče ukrajinskim beguncem in vsak dan poslušamo njihove žalostne zgodbe. Prejšnji teden, ko za pokol v Buči še nismo vedeli, mi je gospa Valerija, doma prav iz Buče, na svojem telefonu kazala slike, ki jih je posnela v prvih dneh ruske agresije na njihov kraj. Posnela jih je z okna svojega stanovanja: ruski oklepniki so jasno vidni. Valerija iz Buče in njena mama, ki je na vozičku, sta pred nekaj dnevi preko Karitas našli začasni dom pri dobrih ljudeh v okolici Celja. Kako jima je danes, ko gledata podobe pobitih ljudi v njunem domačem kraju, si ne upam razmišljati.

Pišem vam, ker imam preprost predlog. Predlagam, da v znak solidarnosti do kruto pobitih prebivalcev v Buči in drugod po Ukrajini za tri dni s črnim blagom pokrijete kip sovjetskega vojaka, ki je postavljen v okviru soboškega Spomenika zmage.

Naj obrazložim.

(1) Med sovjetsko armado iz leta 1945 in rusko vojsko, ki leta 2022 pobija po Ukrajini, je kontinuiteta. Tako v izročilu kot v simboliki. Gre za kontinuiteto, ki jo ruska militaristična in nacionalistična ideologija zelo rada poudarja in izpostavlja. V črno zavit kip, izza katerega je simbolizirano obzidje Kremlja (kot pravi razlaga spomenika), bi pomenil protest zoper rusko vojsko, ki je danes vse prej kot »osvoboditeljica«.

(2) Ruska militaristična in nacionalistična klika s predsednikom Vladimirjem Putinom na čelu je nekako »vajena«, da se ji »odpušča« za zločine, kot so porušeni Grozni, vdor v Gruzijo, porušeni Alepo v Siriji ... Odpušča in popušča pa se ji ali v imenu ekonomskih interesov (nafta, plin) ali v imenu minule slave in velikega doprinosa, ki ga je sovjetska armada imela v zmagi nad nacifašizmom leta 1945. Zakriti kip bi pomenil, da tovrstnega »mižanja na eno oko« s strani civilizirane Evrope ne bo več.

(3) Nisem pristaš t. i. »cancel culture«, ki ruši spomenike. Verjamem, da zakritje sovjetskega vojaka v črno blago dostojne kakovosti v teh razmerah ne bi pomenilo skrunitve spomenika, ki vendarle ima svoje mesto v zgodovini vzhodne Slovenije in Murske Sobote. Bi pa takšno dejanje tridnevnega žalovanja, če bi ga prav razložili in ustrezno medijsko podprli, gotovo podalo močno protivojno sporočilo ter bilo razumljeno kot tehten simbol solidarnosti z žrtvami ruske agresije na Ukrajino.

Predlog, ki vam ga podajam, sem oblikoval sam, brez vednosti kogarkoli. Ker vam pišem javno in ker mislim, da se mora naša javnost še odločneje postaviti na stran žrtev vojne v Ukrajini, bom to pismo objavil na svojem blogu https://branenacesti.blogspot.com/.


Hvala za vašo pozornost!

Frankolovo, 4. aprila 2022


foto: Buča, april 2022, posnetek zaslona

četrtek, 24. marec 2022

Volitve 2022 že imajo zmagovalca – mene

 

Zakaj bom med zmagovalci volitev, ki jih bomo obhajali 24. aprila 2022, prav jaz, volivec Branko, doma iz geografske periferije, manj viden akter civilne družbe in  mislim, da označbi ne boste oporekali  zmeren kristjan? Sedem je razlogov:

1. Ker bom šel na volitve in ne na apokaliptični dogodek.
Volitve v parlament so volitve v parlament. Ideologi obeh polov pa se nanje pripravljajo, kot na »odločilno bitko«, kot na dogodek »biti ali ne biti« kot na apokalipso, ki ji bo sledila kataklizma, če ne zmagajo »naši«. Operiranje z apokaliptičnim jezikom je nevarno. Tudi Putinovo ideološko ozadje operira z njim. Ruski patrirah Kiril na primer je rekel, da vojna v Ukrajini »ni fizična, temveč metafizična«. Kaj takega iz ust verskega voditelje ne bi smelo priti. Ko zapademo v apokaliptični mrzlico, odpove razum, zmožni smo groznih reči.

2. Ker imam dve domovini in samo ena od njiju je absolut.
Moja zemeljska domovina Slovenija ni absolut. Ne častim je kot božanstva in od nje ne pričakujem absolutnega odrešenja. Določenim pa trenutna država pomeni malodane »organizatorko eksistencialnega smisla«, če ne celo surogat za »Božje kraljestvo«. Zato toliko besa, če Slovenija ni politično ukrojena po njihovi meri. Tega besa v meni ni, tudi kadar vladajo meni nič kaj všečni politiki. Tudi politična vladavina je variacija na temo minljivosti. Kot pravoverni kristjan imam le eno absolutno domovino – nebesa.

3. Ker ne bom nadaljeval državljanske vojne, pač pa volil predstavnika v parlament.
Slovenska državljanska vojna se je pri meni končala, ko sem na sprehodih in pohodih po naših gozdovih začel moliti tako na grobovih partizanov kot na grobovih domobrancev in drugih žrtev 2. svetovne vojne. Volitve kot psihološko nadaljevanje državljanske vojne in kot nekak srhljivo-romantični »Call of Duty«, ki nas prestavi v štirideseta leta prejšnjega stoletja, vedno znova degradirajo našo relativno mlado demokracijo. Pri tem ne sodelujem.

4. Ker v zadnjem letu nisem nikomur želel smrti ali izbrisati iz javnega življenja polovico sodržavljanov.
Bogu hvala! V času nove surovosti in radikalizmov (ideoloških, verskih, nacionalističnih) sem ohranil zmerno držo, nemalokrat tudi določeno stoično distanco. Seveda me je kdaj pogrela kakšna izjava političnih aktivistov in sem tudi sam izjavil kaj polemičnega, toda nikdar nisem čutil sovraštva ali zamere do človeka meni nasprotnih idej. Kaj šele da bi demokracijo razumel, da bo delovala le pod pogojem, ko polovica mojih sodržavljanov malodane ne bo smela pisniti! Kaj šele da bi na koga klical smrt!

5. Ker vztrajam v manjšinski stranki PRO-jevcev in me ne boste nikdar videli v večinski stranki ANTI-jevcev.
V času nove surovosti se je razpasla drža biti PROTI: anti-to, anti-ono. Ni toliko važno, kaj prinašaš v prostor skupnega dobrega kot proti komu si. Ta drža je pri nekaterih tako močna, da so sami sebe ponižali v nekakšno negativno kopijo svojega nasprotnika. S tem jim slednji ne oblikuje le politične identitete, temveč tudi intimno moralno sredico. Kaj je zagret desničar brez Velikega Drugega, ki sliši na ime Milan? Nič. Kaj je zagret levičar brez Velikega Drugega, ki sliši na ime Janez? Nič. Pred nami so velike teme za prihodnost, kot prvi mirovniška in ekološka. Pomembni bodo politiki, ki bodo PRO (za), politiki, ki nas bodo motivirali z dobrimi idejami. Volivci in politiki, ki so le ANTI, nam v uri resnice ne bodo imeli kaj dati.

6. Ker civilna družba, s katero sem povezan, ni postala para-vojska te ali one politične stranke.
Pred leti so slovenski skavti, katerim pripadam že več kot 30 let, doživeli hudo kritiko določene desne scene, ker se kot taki niso pridružili takratnim splošnim »pro-family« protestom. Biti »pro-family« je seveda lepo in prav. A ko si enkrat kot organizacija civilne družbe vključen v (hočeš ali nočeš) politično obarvane ulične proteste, si zlahka kompromitiran. Enako sem član prostovoljnih gasilcev. Ne predstavljam si, da bi Gasilska zveza Slovenije bila podtalno koordinirana iz pisarn dveh ali treh ideoloških sorodnih političnih strank. Marsikateri del slovenske civilne družbe se žal ni znal distancirati od dnevne politike in je postal (ulična) para-vojska političnih strank. Nekateri politiki so zato »pogumni« do mere, da kar pred kamerami napovedujejo, kaj vse tipično političnega bo z njimi sinhronizirana civilna družba uredila po volitvah. Prepričan sem, da si marsikateri del civilne družbe naziva civilna družba ne zasluži več.

7. Ker bom molil za vsakega oblastnika, tudi za takega, ki me bo kot kristjana gledal postrani.
V času Rimskega cesarstva so pogosto preganjali kristjane. Kljub temu je krščanski filozof Tertulijan v spisu »Apologeticum«, ki ga je okrog l. 195 naslovil na cesarja, zapisal, da kristjani molijo za oblastnike. Eden najhujših preganjalcev kristjanov je bil cesar Galerij rojen pri današnjem Zaječarju v Srbiji. L. 311 je v današnji Sofiji na smrt bolan izdal edikt o koncu preganjanja kristjanov. Od kristjanov je v zameno zahteval, da v svoje molitve vključijo blagor cesarjev in domovine. Med zmagovalce naslednjih volitev se štejem tudi zato, ker bom kot kristjani in duhovnik molil za može in žene, ki bodo prevzeli vodenje Slovenije v naslednjem mandatu  kdorkoli že bodo.


nedelja, 13. marec 2022

Dežela odgovorov


Angleški pisatelj Clive S. Lewis je najbolj znan po Zgodbah iz Narnije. Napisal pa je tudi manj znano kratko teološko-leposlovno delo Velika ločitev. Dogajanje je postavljeno v posmrtno življenje na relacijo pekel–vice–nebesa. 

Duše rajnih v nekakšnem letečem avtobusu najprej preletijo ogromno čudno mesto (pekel). Nato sestopijo, vsaka dobi spremljevalca, s katerim se skozi nenavadno in ne ravno prijazno pokrajino (vice) peš odpravi proti končnemu cilju, ki je »v gorah« (nebesa). 

Do cilja iz tega ali onega razloga pokojniki večinoma ne pridejo, raje se prostovoljno obrnejo in se odločijo za posmrtno življenje v velikem temnem mestu.

Med tistimi, ki se vrnejo nazaj, je tudi iskriv duhovni iskalec in visoko izobražen teolog. Spremljevalec mu namreč pove, da je med gorskimi vrhovi »dežela odgovorov«, v kateri ni več vpraševanja, iskanja, raziskovanja, tipanja, slutenj … 

Pokojni izobraženec mu odvrne: »Zame kaj takega, kot je dokončni odgovor, sploh ne obstaja.« Ter: »V ideji o dokončnosti je nekaj zadušljivega.« 

Zato se odloči, da bo raje živel v mestu (v peklu), ker tam deluje »majhno Teološko društvo« in ker mesto nasploh ponuja »obilo intelektualnega življenja«.

C. S. Lewis ne bi mogel bolje zadeti duha sodobnega človeka, ki se rad definira, da je »homo viator« (popotni človek), ampak zgolj to. Je prodoren in drzen iskalec, ampak boji se trenutka, ko bo našel kaj tehtnega, absolutnega. Je želja in hrepenenje, ampak beži od izpolnitve.

Dodajmo še en vidik in še enega pisatelja.

»Praskanje po rani obrodi tudi kak užitek,« je zapisal francoski literat Albert Camus (navajamo po spominu), ki je zadnji dve leti spet popularen zaradi svojega romana Kuga. Kaj je hotel nobelovec reči? 

To, da se lahko ljudje z negativno izkušnjo sprijaznimo do mere, da se nanjo navežemo in brez nje ne znamo »polno živeti«. Rani enostavno ne pustimo, da bi se zacelila. Danes taki drži pravimo tudi »odvisnost od drame«, če ne kar »nagnjenost k samopoškodovanju«.

Če povzamemo: v sodobni miselnosti, kulturi in umetnosti se kar naprej pojavlja antični poganski vzorec kače, ki grize sebi rep, oziroma cikličnosti in ujetosti v usodo. Sodobni človek se noče ves sprožiti naprej in pogumno zakorakati v prihodnost. 

Raje se skrči nazaj vase in se, kot rečemo, »zacikla«. Praska se po vedno istih ranah in pri tem celo poskuša uživati.

Resnični kristjani smo ljudje prihodnosti, naša pot je pot »v gore«. Naš simbol ni krog (kača, ki grize sebi rep), temveč daljica, vektor. Smisel naših ran je, da ozdravijo. Želimo si prerasti dobo vpraševanj in iskanj ter vstopiti v »deželo odgovorov«. To je ta naša drugačnost.



* Tekst je bil najprej objavljen v tedniku Družina (marec 2022). Foto: avtobus za onostranstvo, z naslovnice knjige Velika ločitev, Celjska Mohorjeva 2015

torek, 8. februar 2022

Nagovor ob Prešernovem dnevu 2022 (KKD Ivan Šopar Vojnik)

Katoliško-kulturno društvo Ivan Šopar iz Vojnika je ob Prešernovem dnevu 2022 pripravil virtualno proslavo. Tukaj podajam nagovor, ki sem ga imel v okviru dogodka. Celotna virtualna proslava na YouTube                         

-----------------

Lepo pozdravljeni!

Mnoge besede uporabljamo na način, da se ne vprašamo, kaj je bil njihov prvotni pomen in kako se je razvijala njihova raba. Ena takih besed je kultura.

Izraz kultura prihaja iz latinskega pridevnika cultus, kar izvorno pomeni obdelan, negovan, tudi okrašen; oziroma iz latinskega glagola colo (colere), kar pomeni nekaj pozorno obdelovati, negovati. Izvorno ni bila mišljena človeška duhovna dejavnost, temveč greda, njiva, polje. S tem v zvezi še danes kmetijstvo imenujemo agrikultura, posamezno poljščino kultura, strojček za obdelovanje gred pa kultivator.

Že stari Latinci pa so to besedo začeli uporabljati tudi za opis duhovnih dejavnosti. Colo caerimonias je pomenilo, da negujem verske obrede in odnos do božanstva. Zato še danes neko versko čaščenje imenujemo kult. Colo artes pa je pomenilo, da negujem neko veščino ali umetnost. To zadnje pa je že precej blizu sodobni rabi besede kultura.

Iz pomenskega razvoja besede kultura torej razberemo, da se je že ob začetkih civilizacije človek zavedal, da, kakor obdeluje polja, mora obdelovati in negovati tudi svojega duha.

**

 Kaj je kultura? Eno najširših definicij kulture je podal papež Janez Pavel II. leta 1982, ko je ob ustanovitvi Papeškega sveta za kulturo zapisal, da je kultura »skupek načel in vrednot, ki tvorijo etos nekega ljudstva«.

Kultura je torej etos oz. duša nekega ljudstva. Neko ljudstvo ima gospodarstvo, ima politično organizacijo, ima vojaštvo, poseduje naravne danosti in določeno moč zaradi števila prebivalcev – a če nima kulture, ni ljudstvo. Množica brez kulture je ali krotka čreda ali divja horda – ni pa ljudstvo z dušo.

Ko obhajamo Prešernov dan oz. slovenski kulturni praznik, slišimo mnogo odličnih razmišljanj o kulturi. Razmišljanja gredo v to ali ono smer, v kakšnih poudarkih se znajo med seboj precej razlikovati. Vendar večinoma enako izpostavljalo neko osrednjo resnico o kulturi: to je, da je kultura Slovence vzpostavila in ohranila kot Slovence.

Če za vse narode velja, da je kultura njihova duša, za nas velja, da smo skozi zgodovino imeli le in predvsem njo – dušo. Drugi narodi so imeli gospodarsko moč, velikanske posesti na tej in oni strani ocena, bili so vojaško mogočni. Slovenci dolgo nismo imeli enotnega imena Slovenci, dolga stoletja nismo imeli svoje zastave – imeli pa smo jezik in kulturo. Kultura nas je naredila ljudstvo, zato imamo danes tudi vse ostalo: ime, zastavo, vključno samostojno in demokratično državo.

***

Naša izkušnja s kulturo je neprecenljiva. Ne dela nas samo ponosne za nazaj, daje nam tudi smernice za naprej. Recept za preživetje naroda v času velike globalizacije imamo na dlani. To bo vedno ista zavzetost za kulturo in za vse kar kultura pomeni: negovanje izročila, umetnost, izobraževanje, duhovnost.

Pot namreč ni brez nevarnosti. Ena nevarnost tiči v sami globalizaciji, v kolikor se globalizacija kaže kot talilni lonec lokalnih kultur oz. kot težnja spremeniti človeštvo v veliko vsepovezano mravljišče enakih mravelj. »Kajti potreba po vesoljnem zedinjenju je tretja in poslednja muka človeštva,« je s tem v zvezi opozoril Dostojevski v legendi Veliki inkvizitor. Potreba velikega kapitala, potrošniška ihta in akcija novih utopičnih ideologij lahko pridejo skupaj v zahtevi, da se male lokalne kulture podredijo eni sami globalni mega-kulturi.

 

Ne bomo rekli, da je globalizacija sama po sebi grda in uničujoča, bomo pa skupaj s papežem Frančiškom poudarili tako imenovano »ekologijo kultur«. V okrožnici Laudato si, ki govori o varovanju stvarstva, papež uči: kakor je za zdravje našega planeta ključno ohraniti bio-diverziteto, se pravi raznolikost rastlinskih in živalskih vrst, tako je ključno ohraniti raznolikost lokalnih kultur, četudi so majhne.

Naslednja nevarnost za kulturo prihaja od nekakšnega prvenstva družbenega aktivizma. Pojavlja se miselnost, da le tista kultura nekaj velja, ki je sposobna povzročiti hitre, če ne kar revolucionarne družbene spremembe. Z drugimi besedami: kultura mora biti podvržena politični akciji. Določene kulturne sredine zato gojijo predvsem »družbeno angažirano« kulturo. Problem je, da jih pri tem zlahka odnese v politični boj, v razdiralnost, včasih tudi v vulgarnost.

Ne bomo rekli, da se kultura ne sme kdaj spustiti v politiko in iti aktivizma, bomo pa vztrajali, da je smisel kulture ravno v tem, da je drugačna od politike in aktivizma. Kultura namreč ni dekla politike, še manj dekla političnih strank. Kultura je nadpolitična, svet spreminjal na drugačen način kot politični aktivizem. Kulturi lastno je, da različno mislečih ljudi ne deli, temveč jih povezuje in navdihuje.

****

Začeli smo z razlago izvornega pomena besede kultura. Prav se je zato spomniti, da je lepa stara slovenska beseda za kulturo prosveta. In kar nekaj kulturnih združenj na Slovenskem še vedno nosi naziv prosvetno društvo. Če se izraz kultura veže na poljedelstvo, se izraz prosveta bolj veže na vzgojo in izobraževanje. S tem pa nas nagovarja k še eni veliki nalogi kulture: k osvetljevanju novega, k širjenju obzorij, h kulturnemu izobraževanju, k izpopolnjevanju.

Kultura je negovanje duše naroda, smo rekli. A to ne pomeni, da se mora pretežno posvetiti negovanju izročila oz. ohranjevanju tega, kar je bilo. Zlasti v podeželskih okoljih se namreč čuti skušnjava, da bi kulturno dejavnost enačili z nekakšnim konservatorstvom.

Pri razlagi besede kultura, smo videli, da je njeno poslanstvo podobno poslanstvu pridnega kmeta. Kakor kmet izkrči divjino, ustvari plodno polje, to polje obdeluje, tako dela tudi kultura v polju duha. Pri rabi besede prosveta, pa se bolj zavedamo, da kultura ni le varuhinja izročila, temveč ji je lastno, da prižiga svetilko in osvetljuje pot naprej. Skratka, kulturni delavec, profesionalni ali ljubiteljski, se ne bi smel bati novih vsebin in novih izrazov.

Ob letošnjem Prešernovem dnevu, drugem po korona-štetju, želim vsem skupaj veliko dobre kulture!

ponedeljek, 31. januar 2022

Epidemija, sinoda, novi časi


Kaj bo z nami? Bomo živeli kot nekoč, ko bo epidemija koronavirusa mimo? Želimo si, da bi. Vsak bi rad svobodno hodil po svetu, se družil, mirno služil za življenje. In na tej točki ne smemo biti črnogledi: vrnitev v normalnost bo in v veliki meri bomo živeli kot pred izbruhom virusa v kitajskem Wuhanu.

Bo pa tudi nek “prej-potem”. Podobno kot je 11. september 2001, ko sta bila napadena newyorška dvojčka, prinesel človeštvu neki “prej-potem”. Denimo, pred 11. septembrom 2001 se je z letali potovalo veliko bolj sproščeno kot se potuje sedaj; predsodki do bližnjevzhodnih ljudstev so bili manjši kot so sedaj; občutka, da je vsak izmed nas lahko tarča terorizma, Evropejci prej nismo poznali.

Kaj bo drugače po epidemiji, si lahko predstavljamo. Kot prvo, doma, v nekem predalu, bomo hranili razkužila in kirurške maske. Zdaj tudi naša generacija ve, kaj je smrtonosna epidemija in na podobne situacije bo hotela biti bolje pripravljena. 

Po epidemiji se bomo morali ponovno učiti družbenega sobivanja, pa tudi zaupanja v znanost, v institucije, v politiko. Koronavirus je vse to zrahljal. Po epidemiji se bomo tudi bolj zavedali, kako pomembna je družina, soseščina, lokalna skupnost, delovni prostor. Tu, med brati, sestrami, prijatelji, sodelavci in sosedi, smo, kar smo. Ni naša glavna relacija posameznik – država, kar med vrsticami napačno sporočajo kakšni mediji, protestniki in politiki.

Katoličani imamo v tem času dodaten izziv. Sredi epidemije smo dočakali papežev poziv k triletni sinodi, ki naj se odvija v vsaki krščanski skupnosti, nato na celinski ravni, nato na vesoljni v Rimu. Človek bi rekel, naj sinoda počaka, češ, prej moramo premagati koronavirus. Vendar se zdi, da papež Frančišek vidi prav ta vmesni čas, ko še ni jasno, kaj je “prej” in kaj “potem”, kot ugoden čas za refleksijo Cerkve o sebi.

Cerkev je namreč doživela še do včeraj nepredstavljivo: papeža na praznem Trgu sv. Petra in župnike, ki so za veliko noč maševali v praznih svetiščih; mežnarje, ki so na vratih cerkva preverjali PCT pogoj; zamaskirane liturgične zbore; občestva, ki so se razdelila na cepilce in proticepilce; čudne ‘epidemiološke’ pogrebe, skoraj nedostojne; pa tudi molitev in verouk po domovih, hišno cerkev, dodaten sunek medsebojne pomoči. Obenem so izbruhnili novi spolni in finančni škandali, povezani z duhovniki in cerkvenimi uslužbenci.

Lahko rečemo: če to niso dobre iztočnice za pogovor o Cerkvi jutrišnjega dne, potem ne vemo, kaj dobre iztočnice za pogovor so. Koronavirusna preizkušnja ni motnja za velikopotezno sinodo, temveč priložnost.

Na osmrtnicah Boga radi nazivamo z Gospodar življenja. Vendar ta naziv ni le za na črno obrobljene lističe, ki sporočajo smrt in datum pogreba. Bog je Gospodar življenja tudi takrat, ko življenje hitro in vijugasto teče, ko brsti, se bohoti, zaletava. Z drugimi besedami, Bog bedi nad človeštvom, zato nas novih časov ne sme biti strah. Epidemija bo imela neki “potem”, lahko da bo ta “potem” tudi neprijeten, toda Bog bo še vedno isti. Iz Božjega naročja ne bomo padli.

Kar se Cerkve tiče, pomnimo, da so vse velike krize v njeni zgodovini prinesle velike preporode. Kar se je zdelo kot konec Cerkve, se je čez čas pokazalo kot njen nov začetek. Še enkrat: Bog je njen Gospodar, ne mi.

 

*  Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, december 2021. Foto: YouTube.

Vsak, ki preide k preštetim


Iz Stare zaveze poznamo dogodek, ko kralj David šteje svoje podložnike. Prva kroniška knjiga začne pripoved takole: »Tedaj je Satan vstal proti Izraelcem in spodbodel Davida, naj prešteje Izraela« (21,1). Davidovo štetje ljudi je torej razumljeno kot diabolično in grešno. David je za ta svoj greh kaznovan.

V Novi zavezi evangelist Luka začne zgodbo o Jezusovem rojstvu s tem stavkom: »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet« (2,1). Ne vojne razmere, ne kuga, ne gospodarska in prehranska kriza, temveč popis (štetje) prebivalstva je prikazan kot tisti veliki družbeni, upravni in politični dogodek, znotraj katerega se rodi Božji Sin.

Se potemtakem s poudarkom na štetju namiguje na temotno in diabolično družbeno ozadje? Je že s popisom nakazano, da bo Jezus za mogočni imperij le številka, pogrešljivo bitje, ki se ga lahko pribije na križ?

Vendar štetje ljudi po Božji postavi ni prepovedano. V Drugi Mojzesovi knjigi (30,11-16) Mojzes celo dobi napotke od Boga, naj prešteje ljudi in kakšne dajatve naj pri tem od njih pričakuje.

»Vsak, ki preide k preštetim«, je razumljen kot zrela in v Božje ljudstvo integrirana oseba. Tudi v Rimskem cesarstvu popisi niso bili nič posebnega. Popis je bil podlaga za odmero davka, za pregled gospodarstva in obrambne moči.

V čem je torej poanta? Kdaj je štetje ljudi moralno sprejemljivo in kdaj grešno, celo diabolično? Poanta je v napuhu. Kdor šteje ljudi, jih mora šteti s čistim srcem.

Kralj David jih je štel, kot da so ljudje »njegovi« oziroma kot da so last države. Pozabil je, da je vsak človek najprej in predvsem od Boga. To je bil njegov greh.

Človek ni bil nikoli v zgodovini tako natančno preštet in nadziran, kot je danes. Nikoli v zgodovini ni država imela toliko podatkov o posamezniku, kot jih ima danes.

A tu so še tehnološki giganti, oglaševalska podjetja, družbena omrežja, aplikacije na pametnih telefonih, pametne športne ure, trgovske verige, računalniki v avtomobilu, takšne in drugačne digitalizacije …

Zdaj so nam res »vsi lasje na glavi prešteti«, kot bi rekel Jezus (prim. Lk 12,7). S tem, da nam je Bog preštel lase, ker nas ima rad. S kakšnim namenom pa jih štejejo vsi ti?

Strašno vprašanje se glasi: Ali imajo vsi ti mogočni akterji popisovanja, štetja, nadzora čisto srce? So dovolj ponižni, da se ne bodo začeli obnašati kot lastniki človeških duš? So dovolj verni in bogaboječi, da bodo spoštovali Božji pečat v vsakem človeku?

Skušnjava je za vogalom. Naj je epidemija koronavirusa, ko so ljudje znova prešteti in vstavljeni v še enega izmed tisočih registrov, ne poveča.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v rubriki Logos v tedniku Družina (za Božič 2021); foto: unsplash.com