Ko sem študiral v Rimu, je več let moja pot na univerzo vodila mimo italijanskega Senata in mimo bližnje cerkve sv. Alojzija. V Senat nisem nikoli vstopil, v cerkev velikokrat. Šel sem do stranske kapele in vrgel kovanec v napravo, ki je razsvetlila absolutno lepoto: Caravaggiova originalna platna o sv. Mateju.
Velikokrat sem bil sam pred tem slapom barv, skladja, sporočil.
Zlasti me je vedno znova osupnil Caravaggiov Poklic sv. Mateja! (foto zgoraj, Wikipedia)
"Matej! - Okej!" poje mladinska pesem ... A v tej sliki je neskončno več kot v dotični pesmici. Je hrepeneče človeštvo, mamljiv denar, moč države, skrivnostni Bog, nerodna Cerkev ...
V svoje posle vrženo človeštvo, ki pa se na vdor Luči (svetloba prihaja iz dveh virov) vendarle odziva. Denar, ki dodobra zaposluje like na drugi strani mize, like, ki se za klic Luči ne zmenijo. Njihovo početje poleg vsega predstavlja državo, oblast, ki vzame in je kaj drugega tisti hip ne zanima. V prostor vstopajoči Kristus ni ves žareč, ostaja v poltemi, še njegov svetniški sij se izgublja nekam v ozadje. Peter, ki stoji ob Kristusu je Cerkev, ki sodeluje s Kristusom, a je hkrati stranski lik, nekoliko nerodno postavljen.
Slika ne neha govoriti. Že to, recimo, da je gornja polovica slike prazna, z enim oknom, boljkone mrtvim. Glavna pošiljka svetlobe prihaja skozi drugo okno, nam nevidno. "Bodi luč!" je bilo na začetku vsega ukazano na praznino.
Pa zlasti to, da sprva sploh ne vemo, kdo je Matej. Dobro moramo opazovati, celo meditirati, da določimo, kdo je klicani Matej. Pogosto se misli, da je Matej bradati starejši mož na sredini, ki vprašujoče kaže s prstom: "Jaz? On?"
Napaka. Matej je mladenič na koncu mize, davkar, ki je pravkar pobral denar. In kakor da ocenjuje, koliko bo ostalo njemu, koliko bo dal naprej (rimski) državi.
Mojster Caravaggio Mateja genialno ujame med procesom odzivanja. To je, tisto sekundo, ko v njem, globoko v nezavednem, že raste "okej!". Toda v zavednem, v glavi, tega pristanka na poklic še ni. Matej namreč s spodnjim delom telesa že nekako odgovarja na klic (zgleda, da vstaja), z gornjim delom telesa in z glavo pa je še vedno v denarju.
Apostol in evangelist Matej goduje danes, 21. septembra! Vse najboljše vsem godovnikom!
Jap, tudi Cerkve so z glavo v glavnem še vedno v denarju (posvetnosti). Zato pa naša civilizacija tone v Sodomo, eno samo mešanico golaža, pečenke, testenin, solate, sladoleda, štrukljev, tatarca in raznih udov v omaki in zelenjavni prilogi.
OdgovoriIzbrišiKo smo že pri umetnosti: mene pa je duševno prizadela super fotka s Stične mladih, kjer je slikan Borut Pahor, ki na štengah cerkve v selfie 'povzdiguje' fotoaparat (najsvetejše današnjega časa), za njim so izjemno navdušeni mladi, za njimi pa velik lesen križ in Mati Marija, ki se je od tega teatra obrnila 180 stopinj stran in gleda proti vzhodu. Križa brez Kristusa in Matere nihče niti pogleda ne.
Čaka, Branko, če si en hipec Caravaggievega Mateja tako natančno razčlenil, naj tudi moja razčlemba trenutka večnosti, ostane.
Dva dni za tem Pahor na pritisk PV Globa podpiše ukaz o odstranitvi veleposlanika, ki je bil le 'pozitivni žvižgač' o nekih čudnih poslih. Ozadje pač pritiska, in ima moč vse do konice šefovega 'penkala'.
»Matej!!! - Okej!« ………..OK??
5,13: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.« OK???
6,5; O direktnem linku z Očetom: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v SVOJO SOBO, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« OK???
OK, kristjani? Jasno, da ni OK.
Pri gornji sliki slika sama malo pove. Samo kdor pozna Gospoda, vidi dlje od barv in podob: nima veze, kdaj je Jezus Mateja poklical; ali je takrat mimo pes tekel, šla pocestnica ali nuna, je sedel na WC-ju ali si je ravno takrat nos brisal;
Gospod gleda v srce - in pokliče, ko je srce pripravljeno. Takrat se razodene. Če se ti ni razodel, tvoja duša in srce in um in telo niso pripravljeni. Videti je treba NOTRANJE stanje človeka - to je lastnost Božjih ljudi, da vidijo Resnico izza barv in podob. Kaj pa naši tahaupt božji ljudje? Ali kaj vidijo, razen lisičjega nasmeška? Ali vidijo duha naroda, kam gre? Ali sploh vidijo stanje samih sebe, od znotraj? Ali vidijo, kam se dričajo? Ali vidijo, kje so njihovi umrli predhodniki po kapi in palici zdajle?
Če vidijo, zakaj ne spremenijo kursa?
Če ne vidijo, zakaj ne iščejo Vida?
Če iščeš le polnilo za telo, potem ne moreš iskati Vida. In če ne iščeš Vida, le kako boš kaj Videl? Kako boš videl Gospoda v tistih, s katerimi zares je? Kako boš videl, kaj ti kaže, Slišal, kaj ti govori?
Ali res vidite? Ali res slišite?
Ali res vidite v Matejevo srce?
Ker če bi videli, te slike sploh ne bi mogli videti,
ker bi vam solze lile iz oči.
Solze Milosti iz oči bi vam lile.
To je Umetnost. Spreobrnjenja.
»What?« 🤔
Pa si še danes poglejmo »Caravaggievega Mateja«, z malo drugega zornega kota. Veliko nam bo povedal o Mateju, pa tudi o slikarju in njegovem odnosu do Cerkve in Učenja.
OdgovoriIzbrišiKaj na sliki dela Matej, takrat še carinik Levi? Ki je bil sin Alfeja, Alfej pa Jožefov brat, torej je ta carinik Levi nemara Jezusov bratranec. Kaj dela na zgornji sliki? Resnično, resnično, povem vam:
Luka 16, 9-13:
Jezus: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam bo zaupal, kar je resnično? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«
Jezus govori, da kdor ni bil najprej vesten in zanesljiv delavec v svetu vsakdanje posvetnosti in borbe za preživetje, takšen tudi v Božjem svetu ne bo nikoli dober Gospodov služabnik in prijatelj. S takim počenim glinenim loncem nikoli ne bo nič. Ker je prenemaren.
Matej na sliki pa s svojo telesno držo izraža popolno pozornost na delo, čisti zen – človeka, ki je tako zavzet pri izpolnjevanju dolžnosti, da takrat živi v TEM trenutku, v TEM trenutku pa ega ni. Torej je Matej pri svojem delu celosrčen, delo opravlja wholeheartedly. Jasno torej, da ne kalkulira, koliko denarja bo pobasal zase, tega upam, še povprečen župnik ne počne, ko šteje nabirko iz pušice.
Sklep: ker naši današnji cerkveni niso živeli na bojnem polju preživetja in dolžnosti v tem svetu, pravzaprav ne morejo biti resnični Gospodovi delavci. Ali so, glede na stanje Cerkve danes? Ali so?
Druga stvar na sliki, ki takoj udari, je, da so okoli Mateja njegovi sodelavci: izborno oblečeni, mišičasti in z meči. Vojaki torej, cariniki. Oblast. Dva sedita na klopi, kot da jahata konja. In se takoj spomnimo, da ima Cerkev med svojimi velikimi svetniki cel kup bivših vitezov in vojakov, samo svetega (pravega) Frančiška se spomnimo. In Jezus v Mt. 11,12 reče:
»Od dni Janeza Krstnika do zdaj si Nebeško Kraljestvo s SILO utira pot in MOČNI ga osvajajo.«
Močni, ker Gospod in Oče je močan. To tudi sv. Pavel potrdi. Besedo MOČ uporablja pogosto:
Kol 1,29: V ta namen se tudi trudim in bojujem, z Njegovo MOČJO, ki v meni silovito deluje.
1 Tes 1,5:
Kajti naš Evangelij ni prišel med vas samo z Besedo, ampak tudi z MOČJO in Svetim Duhom ter s popolno zanesljivostjo.
Torej je bil Matej močan, tudi zaradi zbranosti (celosrčnosti) v stvareh, ki jih je delal.
Naprej, h Caravaggiu: okno brez luči nad njimi, ima v sebi križ. Zdi se, da okno predstavlja Cerkev: križ brez Kristusa na njem (kot v Stični mladih), brez Luči, brez Življenja. Življenje pa se dogaja pred Cerkvijo: tam stoji Jezus, nekam golobrad, skrit od Petra (kot je Branko pojasnil), skoraj neviden slikarju, a vendarle viden; ter Peter, skrit za svojim hrbtom, zato prav tako slabo viden in nejasen, s svojim skrivljenim kazalcem. Peter se opira na palico, znak bodočega škofovstva, a je le palica, ne tisti zlati kičasti kandelaber, kot danes. Tudi Jezusov kazalec je ukrivljen, a njegov je od blagosti, Petrov pa od dvomov.
In za konec spet h Mateju: pripognjen je pred Gospodom, ki prihaja. V priklonu, četudi nezavednem. V svoji vestnosti je torej tudi ponižen. Sicer ne bi TAKOJ sprejel klica. Caravaggio pa Mateja prikaže še drugače, jasnovidno:
sedi v pozi pisarja, zapisovalca evangelija. Samo pero mu dajte v roko, in dobimo prvega evangelista. Izjemno!
Ni kaj, Caravaggio je bil dasa (hindujsko: Božji služabnik), da je skupaj spravil tole sliko. Slik Mateja ob Klicu je kar nekaj, a njegova ni običajno stereotipna.
Zelo zanimiv link si nam dal Brane, link do Gospoda! 🙏