ponedeljek, 2. maj 2022

Ukrajina kot limes


Slovenjegraški sibilski moment  

»Velika trenja med Sovjetsko zvezo, bivšo Sovjetsko zvezo, in ZDA spet vstajajo in kličejo k temu, da se ljudje začnejo opredeljevati ali bolj na Vzhod ali bolj na Zahod,« sem mencaje odgovoril na vprašanje, kaj bo s Slovenijo čez 25 let. Pisal se je 14. oktober 2016, Barbara Polutnik Brusnik je v okviru Socialnega tedna v slovenjegraški knjižnici vodila okroglo mizo na temo »Slovenija - moja država?«, moj sogovornik je bil Damir Črnčec.

Slednji je na isto vprašanje odgovoril, da bo Slovenija v naslednjih letih soočena predvsem z velikimi demografskimi spremembami, priseljevanjem in povečanim vplivom islama. Trenja na vzhodu Evrope se mu niso zdela posebej problematična. Označil jih je za »precej normalno geopolitično preigravanje«.

Prišlo je leto 2022. Tu imamo »bivšo Sovjetsko zvezo« v vsem svojem srhljivem sijaju. Nenadoma smo se znašli pred možnostjo tretje svetovne vojne in uporabo nuklearnega orožja. Tu imamo »post-sovjetske« ruske vojake ter njihovo genocidno mučenje in pobijanje v Buči in drugod po Ukrajini. In tu imamo dilemo, kje smo mi, Slovenci. Smo vpričo vsega tega dogajanja (proameriški) Zahod, kamor formalno sicer spadamo, ali bomo raje (proruski) Vzhod, kamor intimno vleče koga izmed nas?

Damir Črnčec se ni motil: demografija se spreminja in Slovenija z njo. A se ta hip kot usodnejši kaže moj »sibilski izrek«.


Aleš Maver in zgodnja slutnja o Ukrajini

Ukrajina je ločnica. Nič več ne bo, kot je bilo pred 24. februarjem 2022, ko je prvi ruski goseničar pregazil mednarodno priznano rusko-ukrajinsko mejo.

Ampak prvi, res prvi, ki sem ga slišal, da je Ukrajina ločnica, je bil Aleš Maver, mariborski filozof, zgodovinar, latinist. Ker je že pred kakšnimi 10 leti opozarjal na pomembnost ukrajinskega vprašanja, so ga prijatelji hudomušno prekrstili v »Mavrenko«. Da bi se prav v Ukrajini igrala večja igra, kot se zdi, je takrat čudilo tudi mene. Zato sem nekaj let nazaj ob neki priložnosti vprašal Aleša, čemu Ukrajina. Odgovoril je z eno besedo: »Limes.«

Aleš Maver govori na skavtski okrogli mizi o vzgoji za mir,
Rakovnik v Ljubljani, 19. april 2022 (SkavtNet)

Ob tej besedi so seveda zvrstile druge, vendar »limes« je tista, ki je povedala največ. Limes pomeni – govorim politično korektno – mejo med dvema tipoma civilizacije. Da bodo te vrste meje odločilne za prihodnost sveta, je napovedal ameriški politolog Samuel P. Huntington, ki je – glej to! – v svoji sloviti knjigi Spopad civilizacij (1996) ukrajinskemu vprašanju namenil kar štiri strani.

Če sem manj politično korekten, pa limes pomeni mejo med civilizacijo in barbarstvom. Takšno mejo, kakršna je bila v času Rimskega cesarstva na Donavi. Tu vladavina zakona, razcvet pisane besede, sobivanje verstev in kultur, ceste, varnost; tam ali gozdna ali jahalna ljudstva, ki jih vsake toliko časa mika prestop Donave in ropanje civilizacije.


Tetjana iz Donbasa: Putin ni edini ruski diktator

Te dni se redno pogovarjam z ukrajinskimi begunci. Med njimi je Tetjana K. Anatolivna iz Donecka, begunka že od leta 2014, ko se je ta groza začela. Če kdo, ti ona, ki se je morala zavestno odločiti, ali živeti v domačem kraju »pod Rusi« ali zbežati v negotovo svobodo, pove, zakaj je Ukrajina »limes«. Pove pa natančno in razumljivo. Nenazadnje, ko se je doneška univerza preselila iz domačega Donbasa v Vinico v osrednji Ukrajini, je Tetjana delala na njej kot asistentka na psihologiji.

Te dni sva se menila o vprašanju, ki je žulilo že Tomaža Akvinskega (prim. Summa theologica IIª-IIae q. 42 a. 2 ad 3): je moralno prav, če ljudstvo s silo odstrani tirana (legitimnost tiranocida)? Z drugimi besedami, kaj bi se spremenilo, če bi diktatorja Vladimirja Putina neka hitra revolucija ali nek vojaški udar naenkrat vrgel z oblasti?

Tetjana K. Anatolivna (v rdečem) govori na skavtski okrogli mizi,
Rakovnik v Ljubljani, 19. april 2022 (foto: B.C.)

Na moj optimizem, v smislu Rusija bi se po odstranitvi Putina zmehčala in vojne bi bilo konec, je odgovorila, da je problem globlji: Putin ni edini diktator v Rusiji. Da k vodenju spada diktat enega, je namreč »normalno« v mnogih segmentih ruske družbe. Od tovarn do družine, od javne uprave do društev – povsod srečamo diktatorje. 

»Je kriv patriarhat?« sem vprašal. »Ne. Tudi ženske na položajih postanejo diktatorke,« je odgovorila.

Limes torej. Na tej strani je Zahod, ki ima kup grehov, pusti pa dihat sleherniku. Na oni strani Vzhod, ki se čuti superiornega nad »dekadentno zahodnjaško demokracijo«, posamezniku pa ne pusti dihat. Tu je posameznik posameznik in hkrati odgovoren član skupnosti, tam je posameznik točka v množici, ko ji diktira alfa samec (samica). Poleg tega je ona stran limesa usmerjena v kult diktatorja, kult, ki voditelja dodatno napumpa, do mere  kot vidimo pri Putinu , da se slednji dvigne v razsodnika in določa, kdo je narod in kdo ni, kdo sme živeti in kdo ne.


Evrope od Atlantika do Urala (žal) ne bo. Kaj zdaj?

Janez Pavel II. je pred 30 leti sanjal o »Evropi od Atlantika do Urala«. Žal se ni izšlo. Limes je postavljen 2000 km zahodneje od uralske gorske verige, v Ukrajino. Najsi mižimo ali buljimo, limes je dejstvo. In  kot sem »prerokoval« takrat v Slovenj Gradcu  opredeljevanju »bolj na Vzhod ali bolj na Zahod« ne bomo ušli.

 

Vladimir Putin in Janez Pavel II. (AsiaNews)

Po prvih dneh vojne v Ukrajini se je zdelo, da Slovenci vemo, na kateri strani limesa smo. Dejansko smo kot politika in ljudstvo brez pomislekov zavrnili diktatorsko in agresivno Rusijo ter stopili na stran napadene Ukrajine. Slovenska zunanja politika je bila pogumna in Slovenija je upravičeno prišla na naslovnice zahodnih medijev kot pozitivna junakinja.

Ubijte me, ampak do neba sem bil ponosen, ko je predsednik vlade Janez Janša v znameniti prvi trojki tujih državnikov obiskal napadeni Kijev. Četudi na zadnjih volitvah ni zmagal, je po vseh tistih lakajskih obiskih Kremlja, ki so jih uprizarjale prejšnje vlade, rešil mednarodno čast Slovenije za deset let nazaj in upajmo da tudi za deset let naprej.

Kako bo z nami poslej? Nekateri vodilni mediji po kapljicah že trasirajo pot bolj »nevtralnim« (beri: proruskim) stališčem, češ »nerazumljena Rusija« (članek v Sobotni prilogi), češ »tudi Ukrajina izvaja čistke« (članek na MMC). Lahko da bo nova slovenska vlada pri ukrajinskem vprašanju precej cincava in dvoumna. Lahko da se bo taktično umaknila v ozadje mednarodnega dogajanja, češ »mali smo« in »Rusije ne gre dražiti« (pozabljajoč, da Rusije ne draži le širitev Nata, temveč jo dražijo tudi zahodnjaške Parade ponosa). 

Zgoditi bi se tudi smelo, da vlada Roberta Goloba kljub rusofilskim sencam okrog sebe zavrne pot sofizmov ter nas preseneti z neko njej lastno jasno in odločno evropsko smerjo. Upajmo na to zadnje.


* Naslovna slika: Kijev te dni. Sliko je priskrbela Tetjana K. A.; gre za sosesko Lukyanivka, v kateri je Tetjana nekaj časa živela.