torek, 30. marec 2021

Levo liberalno katolištvo


 
V Ameriki … 

Joe Biden je po J. F. Kennedyju drugi katoličan na čelu Združenih držav Amerike. Da ne misli biti katoličan samo po imenu, je pokazal, ko je na dan inavguracije zjutraj s svojo ženo in sorodniki šel k sv. maši v washingtonsko katedralo sv. Mateja Apostola. Mašo je daroval jezuit Kevin O’Brien, ki je v pridigi spregovoril o dolžnostih ljudi na vodilnih položajih. Nekaj ur po slišani Besedi in prejetem Zakramentu je Joe Biden prisegel kot predsednik ZDA.

V ZDA in po svetu so se nadaljevale razprave o tem, kakšen katoličan in kristjan je v bistvu novi ameriški predsednik. Tudi zaslužnega papeža Benedikta XVI. so v intervjuju za Corriere della sera vprašali za mnenje. Rekel je, da je Biden zagotovo prakticirajoči kristjan, ki osebno nasprotuje splavu; da pa je obenem lojalen načelom ameriške Demokratske stranke, ki je liberalno usmerjena, ter da je nejasno, kakšno je njegovo stališče do teorije spola.

Nekaj izjav pri nas

Zdi se, da je nekaj tovrstne debate pljusknilo na južno stran Alp. Tudi pri nas smo minulo zimo nekajkrat naleteli na zanimive izjave s strani levo liberalno usmerjenih kristjanov Zdi se, da jih je prav ozračje okrog Bidnove izvolitve spodbudilo, da so zlasti na Twitterju bolj odprto spregovorili. Izstopa izjava raperja Roka Terkaja Trkaja: »Rad jo imam, ampak menim, da si je Cerkev nakopala preveč bremena, da bi bila povsem reprezentativna predstavnica Boga na zemlji. Tudi to, da se meša spet s politiko, je stranpot od bistva. Spet in spet. Ista pesem.«

Tu je še izjava poslanca Levice Boštjana Koražije, ki jo je zapisal v polemiki s predsednikom vlade: »G. Janša, sem poslanec @strankalevica, kristjan, gej, član LGBT manjšine, drugače misleč in podpornik NVO-jev z Metelkove 6. In če kdo, potem vi in vaši poslanci z norčevanjem iz papeža in mene kot geja širite nestrpnost do kristjanov, drugače mislečih in LGBT!«

Spomnimo še na redne pro-papeške tvite, ki jih lansira levosredinsko usmerjeni Franci Kek.

V območju sredinske politike smo dočakali močno izjavo demokrščanske političarke Ljudmile Novak, ki je prav tako v polemiki z desnico, ki jo pooseblja Janez Janša, zapisala: »Ko se mi očita, da sem slaba kristjanka, ker kritiziram dejanja trenutnega predsednika slovenske vlade, se sprašujem, po kakšnih kriterijih ljudje pridejo do takšne sodbe in sklepov. Laganje, manipulacije, širjenje sovraštva in zla, namerne delitve, diskreditacije pod lažnimi profili in grožnje so manire, ki niso demokratične, še manj pa krščanske. (…) Zelo me žalosti, da so mnogi kristjani del črede, ki naseda takšnim manipulacijam in slepo sledi nekomu, ki ni ne demokrat, ne kristjan in tudi desnica ne, kvečjemu skrajni desničar.«

Izjave Trkaja, Koražije, Keka, Novakove in še koga običajno izzovejo polemične odzive na desni strani politike, pa tudi iz logov tradicionalnega katolištva. Najdlje je šel spletni Scutum Fidei, ki je pozval slovenske škofe, naj izobčijo raperja Trkaja.

Bolj zanimiv in dostojen je tvit poslanke Eve Irgl, v katerem se odziva na Novakovo s citatom papeža Frančiška: »Tako kot takrat za farizeje tudi za nas obstaja nevarnost, da bi se imeli za boljše kristjane od drugih, samo zaradi dejstva, da spoštujemo predpise in običaje, četudi ne ljubimo bližnjega, smo trdosrčni, naduti, ošabni. (Papež Frančišek)

Kaj reči?

Najprej to, da je dobro, da se takšna vprašanja odpirajo in da se katoličani, ki imajo srce na levi, oglašajo in izpostavljajo. S tem širijo prostor dialoga. V družbi in v Cerkvi je tako slišanih več glasov. Resnica je simfonična, nosi naslov ena izmed knjig velikega teologa Hansa Ursa von Balthasarja. Prav izvolitev papeža Frančiška je pokazala, da se je v Cerkvi potrebno več in bolj odkrito pogovarjati. Tudi kritični glasovi so dobrodošli. Bi bilo toliko klerikalne pedofilije, če bi bilo v Cerkvi v prejšnjih desetletjih več odprtega govora in notranje kritike?

Naslednje, zaradi česar je dobrodošlo, da se ob »fenomenu Biden« tudi naši levosredinski kristjani več oglašajo, je strateška politična preventiva. Zlasti na Slovenskem je zelo veliko tistih, ki katoliško enačijo s politično desnim. Politično desno pa na katolištvo rado gleda kot na nekakšno svoje duhovno krilo. Katoličan, ki je levo (ali pa, kot Novakova, izrazito sredinsko) usmerjen, je za tovrstne desničarje »slab kristjan« oziroma že kar »nekristjan«. Ko pa nekdo na levi reče, da se tudi on čuti kristjana in da tudi on sledi papežu, avtomatsko onemogoča enačaj med katolištvom in desnico.

Katolištvo zna biti kdaj desno, zna biti kdaj levo, ni pa nikoli povsem desno ali povsem levo, saj je njegovo bistvo drugačno: je Božje ljudstvo z nadpolitičnimi cilji.

V tovrstnih razpravah so umestne papeževe besede, ki jih je v svojem tvitu navajala Irglova: obstaja nevarnost, da se ena stran po farizejsko počuti boljša od druge. Zato: nismo slabši ali boljši, če smo levi ali desni kristjan. Ponujamo pa res oboji kdaj slabše in bolšje politične rešitve. Politične rešitve so stvar svobodne politične debate in ni nujno, da imajo vedno poseben ideološki, moralni ali celo duhovni predznak.

Sklenimo

Levo liberalno katolištvo je na nek način »težje katolištvo«. Ker se giblje na levi polovici političnega prostora, se pač giblje v polju, kjer je več bojevitega ateizma, nihilizma, relativizma, antibiblične antropologije. Že pri ameriškem predsedniku Bidnu se bo videlo, kako dolgo bo hodil po minskem polju, ne da bi mu počilo pod nogami.


* Ta tekst bo izšel v reviji Cerkev danes (2/2021); osrednja tema številke bodo sicer spolne zlorabe v Cerkvi. Foto B. C.: Pohorje, obcestni križ s poškodovano streho

petek, 12. marec 2021

Upornica, ki to je


Na Slovenskem je zelo čislano, če si upornik. Uporništvo je na vsakem koraku in televizijske kamere imajo upornike rade. Med epidemijo smo imeli na tisoče takšnih ali drugačnih upornikov, ki jim ukrepi niso bili všeč.

Urbani uporniki so izzivalno hodili po ulicah, ruralni uporniki so se zarotniško tiho zbirali za ilegalnimi šanki. Kajti, saj veste: Slovenci smo, naša bit je uporna!

Skratka, zadeve pri nas stojijo tako, da to naše razvpito uporništvo veliko bolj diši po nekem triku iz arzenala malomeščanske morale, kot o etični drži, ki bi v resnici spreminjala svet na bolje. Že to, da urbani slovenskih uporniki hitro postanejo medijske zvezde, bi moralo biti kritičnemu umu skrajno sumljivo.

Še bolj sumljivo mora biti, če v bližini kakšnih upornikov zadiši po interesih političnih strank. Takšnim upornikom moramo jasno reči: če si zgolj menjal gospodarja, še nisi upornik.

*

O človeku kot uporniku je najgloblje razmišljal francoski pisatelj in filozof Albert Camus. Camus je svojo filozofsko pot začel z vprašanjem o samomoru, v smislu: zdaj, ko vemo, da ni Boga, kaj storiti z življenjem, da bo smiselno in samomor ne bo opcija.

Odgovor je podal v dveh korakih. V delu Mit o Sizifu (1942) je izdelal predlog “srečnega Sizifa”, to je, človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje upor.

Ta trenutek ne potrebuje posebne razlage. Upor ni preračunljiv, nima vihravih ciljev, je preprosta etika srca.

Camus je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1960 je umrl v avtomobilski nesreči. Zadnje čase je slišati teoretike zarote, da ga je dala odstraniti sovjetska KGB.

Kakor koli, njegova smrt je preprečila tretji korak njegove misli, korak, ki ga je sam napovedal: če je najprej pisal o absurdu, nato o uporu, naj bi na koncu pisal o ljubezni. Škoda je velika. Camusove filozofije ljubezni, ki raste iz upora in se dviga nad absurd, žal ne bomo nikoli poznali.

Zanimivo pri Camusu je, da kljub izjemni prodornosti in kljub osredotočenosti na temo upora, ni postal eden izmed “stebrov progresizma”. To so postali drugi Francozi: Sartre, Lacan, Foucault … Njega so sicer vsi spoštovali, a uporaben za revolucionarno ihto leta 1968, se zdi, da ni bil. Zakaj?

Zato, ker je dal vedeti, da ideološki in politični aktivizem 20. stoletja ni upor. Komunistična revolucija ni upor. Nacifašistični nadčlovek ni upor. Divje povojne hedonistične ideologije niso upor. Gre za nadaljevanje starih zavoženih sanj o “popolni družbi”.

Pravi upornik ne sanja o “popolni družbi” oz. ne pusti, da bi ga hipnotizirala obljuba raja na zemlji. Upornikovo obvezno izhodišče ni utopija jutrišnjega dne, temveč boleče soočenje z absurdom. Pravi upornik ne išče tolažbe in potrditve, kajti s tem prikliče novega gospodarja. Pravemu uporniku je dovolj, da tisti trenutek je, kar je.

*

Če to camusovsko logiko umestimo v slovensko malomeščansko sredino, lahko dodamo: pravi upornik ne potrebuje finančnih dotacij s strani države, da se zmiga; resnica o njegovem uporu ni odvisna od novinarske srenje, ki se drenja pred vrati njegove pisarne; da je upornik, drugim ni treba izvedeti iz protestniškega kartona nad njegovo glavo, na katerega je on sam napisal: upornik sem.

V Sloveniji gojimo mitologijo uporništva. Uporništvo je napihnjeno, politično uporabno, postaja tako rekoč malomeščanski standard.

Komaj kdaj ugledamo upornike, ki to so. Med slednjimi je zagotovo igralka Mia Skrbinac.


* Objavljeno v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 3.
Na spletu: https://revija.ognjisce.si/kolumna/22312-upornica-ki-to-je 
Foto: Albert Camus, s Twitter-ja

ponedeljek, 08. marec 2021

V Iraku papežu ministrirali deklici

Moral je priti dan papeževega obiska zibelke civilizacije, da smo na veliki pontifikalni sveti maši ob velikem duhovniku videli ministrantke. Pravzaprav dve, deklici še, domačinki iz Erbila na severu Iraka. 

Nedaleč od tam, kjer so črni bradači ISISa še nekaj let nazaj zasužnjevali, prodajali, posiljevali in pobijali krščanska in jazidska dekleta in žene, je rimski pontifex maximus ob oltarju Najvišjega molil z dvema Evinima hčerama.

Patriarhizirano religiozno okolje je 7. marca 2021 v Erbilu doživelo tihi sunek milosti, ki mu bo neprijeten. Dotično okolje bo imelo razlog več, da na naslednjem konklavu izvoli anti-Frančiška.

Erbilski deklici sta povečali razpoko na tisočletja starem predsodku, ki je skupen zlasti religijam nešamanističnega tipa, religijam torej, ki božanstvo razumejo kot osebo. In sicer: da je ženska obredno nečista že po svoji naravi in zato neprimerna za sakralni prioltarni prostor. Beri o tem blog Nečista.

Krščanstvo je že od vsega začetka osvobajalo žensko. Smela je biti povsod zraven, kdaj je znala biti vodilna (novozavezne Magdalena, Lidija, Priska, Junija ...), kar se je videlo tudi na vodstveni strukturi zgodnjih Cerkva, zlasti v službi diakonis. Beri blog Diakonise - staronova vloga ženske v Cerkvi.

Hkrati je krščanstvo od vsega začetka ostajalo zasidrano v semitskem-grško-rimskem patriarhalnem vzorcu. Ko v 4. stoletju kristjani prevzamejo vodenje Rimskega cesarstva, pride do več sprememb: krščanstvo je poslej manj preroško, manj apokaliptično, manj alternativno in manj žensko. Prerokinje in diakonise počasi poniknejo z velikega odra.

Ustanovitev velikih ženskih samostanov ob koncu antike vendarle lahko razumemo kot ustanovitev nekakšnih ženskih republik. Ti samostani skozi stoletja vztrajajo kot relativno suverene ženske barke na velikem patriarhalnem morju.

Papež Frančišek je pred kratkim izdal dokument Spiritus Domini, s katerim je posegel v kanonsko pravo (kan. 230 § 1). Poslej lahko škofje v službo lektorja in akolita postavijo tudi ženske.

Nič takega: v praksi je v vsaki župniji kakšna "lektorka" (bralka beril) in v marsikateri kakšna "akolitka" (ministrantka, strežnica, mežnarica, ponekod delivka obhajila); v praksi so ženske tudi v slovenski Cerkvi na vidnih in odgovornih mestih. Obenem šok: uradno podeliti lektorat in akolitat ženskam bodo eni razumeli nič manj kot "vdor žensk v sveti kleriški red" in kot predpripravo za "rehabilitacijo" antičnih diakonis. 

Te dni sledim dogajanju v Nemčiji okrog katoliško-feministične iniciative Maria 2.0Čeprav me žensko vprašanje v krščanstvu nagovarja in spreminja v navijača, moram reči, da bolj verjamem dvema iraškima deklicama, ki sta 7. marca 2021 v Erbilu ministrirali papežu, kot germanskim feministkam, ki te dni ob medijskem pompu na cerkvene duri nabijajo - kaj pa drugega? - Thesenanschlag lutrovskega spomina.

Berite njihove teze! Prebral sem jih, tudi razlago. A pravim: katoliški feminizem, ki se ne zna izražati v jeziku katoliške zakramentalne mistike, se toliko bolj prazni, kolikor več ga je.

sreda, 03. marec 2021

Predmeti, predmeti, predmeti


V več komedijah romunsko-francoskega avtorja Eugèna Ionesca pride do pojava zasičenosti s predmeti. V komediji Stoli se proti koncu predstave ves oder napolni s praznimi stoli. Več je praznih stolov, bolj sta glavna junaka srečna. V komediji Novi podnajemnik je ves oder poln pohištva, celo ulica in mesto se zabašeta z omarami. V groteskni komediji Amadej se množijo gobe. V Plešasti pevki, najbolj znanem Ionescovem komadu, sicer ni namnoženih stvari, so pa namnožene besede, vzkliki, grgranje, ki ustvarijo en sam hrup.

Ionesco, ki velja za ustanovitelja t. i. »gledališča absurda« in je eno prvih imen avantgardne umetnosti 20. stoletja, je v mladosti hotel postati pravoslavni menih. Nato se je poročil, a zanimanje za mistiko ni popustilo. 

Sam je povedal, da ga je kdaj navdihoval sv. Janez od Križa. Kar se seveda zdi nenavadno: kaj bi lahko imel Janez od Križa z odštekanim gledališčem? Ampak prav množenje predmetov, ki ga je Ionesco rad prikazoval na odru, ima nekaj z mistiko.

Sam Ionesco je razložil: »Ko je beseda prazna, je tudi duh zdelan. Takrat v svetu, polnem materije, ni navzočnosti. 'Preveč' postane 'ne dovolj' in predmeti predstavljalo uresničeno samoto ter zmago neduhovnih sil.«

Podobno misel najdemo pri ruskem filozofu Nikolaju Berdjajevu, ki pravi: »Samota 'jaza' se kaže s predmetom in ni mogoča razen v svetu predmetov.«

Vidimo, kako sta napredna umetnost in filozofija že v sredini prejšnjega stoletja uvideli, kakšna bo »duhovna« vloga predmetov, stvari, izdelkov v porabniški družbi. Obkrožali nas bodo, basali se bomo z njimi, vedno več jih bomo hoteli imeti, odmetavali jih bomo, ustvarjali bomo gore smeti.

Zakaj? Zato, ker bo treba nekako ubežati »samoti jaza«, nekako bo treba zamaskirati tesnobo, ki je nastala po zmagi materializma nad duhovnostjo, dodajmo, po »smrti Boga«.

Toda pravkar prihajamo iz nove izkušnje na fronti duh proti materiji. Zaprtje trgovin, razne karantene, razne omejitve so med drugim pokazale, da se da preživeti brez norega tekanja za predmeti po trgovinah.

Človek zmore brez neznosnega basanja in kopičenja stvari. Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, če bo epidemija zajezena? Bomo zato, ker smo bili nekaj mesecev brez trgovin, noreli z nakupovalnimi vozički z dvojno hitrostjo? Se nam bo zgodil scenarij iz Ionescovega gledališča absurda in nas bodo novokupljeni predmeti preplastili?

Ali pa bomo ujeli trenutek modrosti, ki nam ga ta čas ponuja? Bomo namesto s predmeti našli stik s svojim jazom?


* Najprej objavljeno v tedniku Družina, 28.2.2021 (link); foto: iz predstave Ionescovih Stolov, Wikipedia