petek, 12. marec 2021

Upornica, ki to je


Na Slovenskem je zelo čislano, če si upornik. Uporništvo je na vsakem koraku in televizijske kamere imajo upornike rade. Med epidemijo smo imeli na tisoče takšnih ali drugačnih upornikov, ki jim ukrepi niso bili všeč.

Urbani uporniki so izzivalno hodili po ulicah, ruralni uporniki so se zarotniško tiho zbirali za ilegalnimi šanki. Kajti, saj veste: Slovenci smo, naša bit je uporna!

Skratka, zadeve pri nas stojijo tako, da to naše razvpito uporništvo veliko bolj diši po nekem triku iz arzenala malomeščanske morale, kot o etični drži, ki bi v resnici spreminjala svet na bolje. Že to, da urbani slovenskih uporniki hitro postanejo medijske zvezde, bi moralo biti kritičnemu umu skrajno sumljivo.

Še bolj sumljivo mora biti, če v bližini kakšnih upornikov zadiši po interesih političnih strank. Takšnim upornikom moramo jasno reči: če si zgolj menjal gospodarja, še nisi upornik.

*

O človeku kot uporniku je najgloblje razmišljal francoski pisatelj in filozof Albert Camus. Camus je svojo filozofsko pot začel z vprašanjem o samomoru, v smislu: zdaj, ko vemo, da ni Boga, kaj storiti z življenjem, da bo smiselno in samomor ne bo opcija.

Odgovor je podal v dveh korakih. V delu Mit o Sizifu (1942) je izdelal predlog “srečnega Sizifa”, to je, človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje upor.

Ta trenutek ne potrebuje posebne razlage. Upor ni preračunljiv, nima vihravih ciljev, je preprosta etika srca.

Camus je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1960 je umrl v avtomobilski nesreči. Zadnje čase je slišati teoretike zarote, da ga je dala odstraniti sovjetska KGB.

Kakor koli, njegova smrt je preprečila tretji korak njegove misli, korak, ki ga je sam napovedal: če je najprej pisal o absurdu, nato o uporu, naj bi na koncu pisal o ljubezni. Škoda je velika. Camusove filozofije ljubezni, ki raste iz upora in se dviga nad absurd, žal ne bomo nikoli poznali.

Zanimivo pri Camusu je, da kljub izjemni prodornosti in kljub osredotočenosti na temo upora, ni postal eden izmed “stebrov progresizma”. To so postali drugi Francozi: Sartre, Lacan, Foucault … Njega so sicer vsi spoštovali, a uporaben za revolucionarno ihto leta 1968, se zdi, da ni bil. Zakaj?

Zato, ker je dal vedeti, da ideološki in politični aktivizem 20. stoletja ni upor. Komunistična revolucija ni upor. Nacifašistični nadčlovek ni upor. Divje povojne hedonistične ideologije niso upor. Gre za nadaljevanje starih zavoženih sanj o “popolni družbi”.

Pravi upornik ne sanja o “popolni družbi” oz. ne pusti, da bi ga hipnotizirala obljuba raja na zemlji. Upornikovo obvezno izhodišče ni utopija jutrišnjega dne, temveč boleče soočenje z absurdom. Pravi upornik ne išče tolažbe in potrditve, kajti s tem prikliče novega gospodarja. Pravemu uporniku je dovolj, da tisti trenutek je, kar je.

*

Če to camusovsko logiko umestimo v slovensko malomeščansko sredino, lahko dodamo: pravi upornik ne potrebuje finančnih dotacij s strani države, da se zmiga; resnica o njegovem uporu ni odvisna od novinarske srenje, ki se drenja pred vrati njegove pisarne; da je upornik, drugim ni treba izvedeti iz protestniškega kartona nad njegovo glavo, na katerega je on sam napisal: upornik sem.

V Sloveniji gojimo mitologijo uporništva. Uporništvo je napihnjeno, politično uporabno, postaja tako rekoč malomeščanski standard.

Komaj kdaj ugledamo upornike, ki to so. Med slednjimi je zagotovo igralka Mia Skrbinac.


* Objavljeno v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 3.
Na spletu: https://revija.ognjisce.si/kolumna/22312-upornica-ki-to-je 
Foto: Albert Camus, s Twitter-ja

12 komentarjev:

  1. Danes je preveč ''uporništva'' smislu leta 1968. To je tisto na kar je opozoril Žiga Turk, ko je dregnil v osir spolne ''morale'' iz šestdesetih in si zato prislužil nagrado Bodeča Neža.

    Pravo uporništvo pa je danes anti-kulturnost, to pa je v največjem smislu katolištvo (sploh tisto bolj 'orto' tipa), narodna zavest, ohranjanje regionalnih lokalnih izročil, jezika, itd. TO je uporništvo.

    P.S. - seveda pa se tudi sam strinjam, da igralka Mia Skrbinac spada med iskrene upornice, ki se borijo proti krivicam. A to ne pomeni, da v njeno družbo lahko damo vse AFŽ-jevke.

    OdgovoriIzbriši
  2. 1. Sploh nisem opazil novega bloga in sms-ja tudi ne.
    Izjemno dobro, zelo dobra podlaga, zelo mistično pravzaprav. Samo jedro življenja na Zemlji je zadeto v nulo, potem pa: kako naprej? Ja, to je to vprašanje, in Branko je dobro napisal odgovor.

    Namreč, tudi življenje z Bogom, NA ZEMLJI, je s končnega stališča počasi brezsmiselno, ker naš edini pravi Dom je vendarle Gospod, so nebesa, ne pa ta jama krvi, kosti, strasti in večnih bojev. Tu je le kaznilnica za nespametne duše, pravzaprav popravni dom, kjer se eni popravijo, drugi pa še dodatno skvarijo. Pa vendar …

    Tole je jedo vsega: »… človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje UPOR.«

    Kristjani ta nesmiseln posvetni napor na višji stopnji usmerjamo v iskanje in oznanjanje Kraljestva. Na nižji stopnji pa v skrb za edine žive, a še nebogljene, to je otroke, naslednike, ter nebogljene. Podobno kot živali, seveda. Večini nevernih pa ne uspe premagati svojega v ozadju vedno morečega nihilizma, zato padejo v jamo, imenovano hedonizem. Pa četudi so to potovanja, draga rekreacija in gurmanstvo. A vendar je glavno duševno stanje takega življa depresivnost.

    Da bi depro premagali, da bi vsaj malo zaživeli, je potreben en cilj, en »smiseln« boj, zato je potrebno najprej najti primernega sovražnika. Pri današnjem človeku je to neka avtoriteta, ker mi smo civilizacija predojdipalcev. Torej se je treba upreti simbolnemu padlemu očetu, iz tega pa potem izhaja vse drugo: učitelju, duhovniku, oficirju, policaju, državi, redu … Seveda danes vse to imenujemo tudi v ženskem spolu.

    In imamo KUL, »liberalce«, to je socialiste (tudi krščanske), torej komuniste, se pravi lažnivce, tatove in morilce. Vsaj potencialno. Model, ki je včeraj vodil napad na ministrico SK, je najbrž vzet iz omare kakšnega kočevskega procesa. Enako satansko nabijanje, da je vsek normalen Kustečevo v sebi začutil kot Devico Marijo, ubogo vdovo ali zapuščeno hči, ki jo je treba vzeti v bran, četudi je bila v prejšnjem življenju huda rdečka z ostrim jezikom, enakim tem, ki so jo včeraj popadali. Vendar življenje nekaterim prinese zorenje, drugim pa norenje. Njej in Lahovniku je prineslo žlahtno zorenje, mojemu znancu iz mladosti Gregoraču in njegovi falangi pa norost. Za katero mislijo, da je upor, a vsi vemo, da je norost. Pot v pekel.

    OdgovoriIzbriši
  3. 2. Ko sem bil mlad, in še nekaj časa zatem, me je vsaj en kolega dostikrat imenoval 'upornik z razlogom'. Šele zdaj lahko te stvari spodobno poanaliziram. Moj upor je bil usmerjen ne toliko proti sistemom, kot proti klimi sprenevedanja brez srca. Ko nekdo na položaju ni imel srca, bi ga pa moral imeti, je bil pri meni pečen. Gotof. Naj so bile to zgrajene socialistične učiteljice s skritim sadizmom do nas otrok, naj so bili to ravnatelji, učitelji ali oficirji, ali pa kasneje duhovni voditelji. Obeh spolov. Če se je pokazalo, da so le fasade, le glumači, srca pa so jim prazna neke iskre, neke ljubezni, ali pa so celo zlobna, potem obstajajo načini upora, ko ti osebki ali združbe sploh ne vedo, od kod prihaja prepih na njihove vzhajalne krofe, kako je izginila voda iz bazena v katerega skačejo, kam je izginila puška, ki so jo vrgli v koruzo, kako je žena izvedela za ljubico tam čez štreko, zakaj je radar crknil ravno za silvestrovo, kam neki je izginila potica ali posoda stepene smetane, pripravljena za gospodo (za dijake pa mrzel krompir, žvarovna in kislo zelje).

    In tako je še danes: naši dragi škofje sploh ne vedo, kam zelo globoko in mračno bodo šli, če se še bolj ne spreobrnejo, in postanejo srčni, vsaj kakšen od njih, s tem pa pošteni, veliko-dušni, iskreni in lepi.

    V čem je problem naših src? Če v njih ni Ljubezni, ki je do Boga, je v njih namreč samo poželenje. Ki pa se skriva izza lažne dobrote, kot včeraj pri vlagalcih interpelacije: eno samo prikrivanje bistva: pohlepa, zlobe in sovražnosti. Enako je v Cerkvi, prav nič drugače. Slišim, da je nekemu navijaču tradicionalnih maš odpihnilo glavo, ker poskočna duhovščina podmuklo šprenga to vrsto čaščenja Gospoda, ki je Kristus; slišim, da je iniciativa Dovolj.je končno sprešana in utišana; nimamo niti enega svetnika Slovenci in duhovščina razmišlja o laicizmu in deklicah pri mašah, ne pa kako pridobiti čim več svetniških mladih duhovnih poklicev. Če gledam vero naših škofov glede naslednjih let Cerkve, se samo čudim: le kaj je v njihovih srcih, ko izgovarjajo takšne uroke nad vse nas? Namreč, blagosloviti pomeni blago-nasloviti, blago ogovoriti, govoriti z resničnim Upanjem, urok pa je govoriti neke slabe prerokbe, brez da bi dal zraven vsaj neko malo rešitev, ki prinaša upanje. Tega pa pri naših cenjenih glavah Cerkve ni zaznati.

    In pridemo do samega bistva uporništva: upirati se pokvarjenim srcem, ki preklinjajo, torej delijo uroke, s tem, da napovedujejo mračno prihodnost (upravičeno), ne delijo pa tudi Zdravila zraven. Sicer prihajajo neke prazne besede praznega upanja, a to ni Zdravilo, ker pravo Zdravilo pride samo iz najčistejšega dela našega srca, od Boga v njem. Pri vseh teh čarovnikih pa tega ni. Je le kul, nekakšen lažni stoicizem. Fuj!!

    Zato jim Gospod vrača, kar sejejo: preklete bodo te duše, ki jezdijo kosmatega in bodečega in govorijo kot on; sami sebe ti osebki kaznujejo: naj jih njihova votla vera in njeni peklenski pridelki učijo, ker se obnašajo kot neke mone: oprezno, preračunljivo in navsezadnje podlo.

    Vse tiste z iskro Življenja v srcu pa pozivam k UPORU; v boj, v boj Božje duše! Naj vaša odločenost nenehno ostaja na nivoju vrenja, kajti pravi boj se dogaja v nevidnem okoli nas, to je boj Volje proti volji, Vere proti 'veri' in Življenja proti smrti. Amen.



    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Še tole bi povedal, tokrat lažnim upornikom. Obstaja temeljni duhovni zakon, ki se ga napadalci na tokratno vlado ne zavedajo, zato bodo želi vse hujše rezultate. Vrači se borijo z vrači, vere z verami in politiki s politiki. Rezultati pa so kot v boksu, ne kot pri tenisu.

      Pri tenisu npr. izgubiš, nekaj časa se kislo držiš, potem pa je že nov dvoboj. Pri boksu in MMA itd. pa je povsem drugače, poraženec doživi poraz prav v jedro svoje duše, od česar si lahko opomore šele čez mesece. Ali pa nikoli.

      Enako je v duhovnem boju, ki je potekal včeraj v DZ: zakon govori, da poraženec ne le izgubi, ampak tudi degradira na lestvici življenja za dve ali tri stopnje! Torej so nesmiselne interpelacije in destruktivne brezupnice samo voda na mlin koaliciji Janeza Janše. Ministrica je včeraj postala sveta Marija, Janša zadnjič pa je postal sveti Jožef, kajti zakon duhovnega boja pove, da tisti, ki zmaga, napreduje. Kulovci pa so postali kar so bili že prej, samo še trikrat nižje. In to v sebi dobro vedo.

      Opozicija zganja lažno uporništvo, ker je le razdiralna, hči kaosa. Enako je z vsemi njenimi kolesarji. Vsi drsijo v šape strašnega.

      Pravo uporništvo pa nikoli ne izgublja, ker je rojeno iz Ljubezni v srcu. Pravo uporništvo je lahko le z Bogom. Takrat, četudi izgubi bitke, nikoli ne izgubi končnega Cilja. To je boj, ki je morda navzven videti brezupen, od znotraj pa je poln svežine Življenja, ki presega vero, upanje in ljubezen, kajti to troje lahko uvene v hudih okoliščinah, ODLOČENOST/NAMERA pa pri resničnih upornikih nikoli ne more usahniti, ker prihaja iz Pravičnosti Pravičnega, iz Ljubezni Ljubečega.

      Tega v katoliški Cerkvi ni več že nekaj časa. V našem narodu pa premalo. Zato p. Frančiškovo klicanje k uporništvu ni dosti drugačno od KUL-ovega: vodi le v shizme, islamizacijo, protestantizacijo in izginjanje katoliških narodov.

      Fantje, tukaj nekaj ne štima.

      Izbriši
  4. Fantje, tukaj nekaj ne štima. Jona, čestitam! Fantje, tukaj nekaj ne štima.

    OdgovoriIzbriši
  5. ŠKOFAM in opoziciji

    Zdajle je še zelo rano jutro, in v polsnu me je obiskal eden od škofov, ki je očitno prebral moj zapis zgoraj. Tesnoben, težak v duši, skoraj brez zraka se vrti v svoji postelji. In – ne razume. Pogojne kletve, vržene v opomin včeraj na njih račun. Naj pojasnim, če Branko dovoli. Prosim.

    Napisal sem, da ne dajejo Upanja, da le pasivno sprejemajo bedno stanje, čeprav govorijo, da bo že nekako, bo že bolje.

    Upanje o katerem govorim seveda niso prazne besede, ampak so REŠITVE. REŠITVE, ki držijo vodo. Potem pa trdo delo zanje. Poglejmo si dva slovenska svetnika v tem smislu: Janeza Janšo in Petra Opeko. Pred tem pa Marjana Šarca in našo Cerkev. Nadškof govori: Cerkev ima čas, Bog vse vodi, takšen je pač trend tudi drugod, pridi pridi Sveti Duh; tiste, ki znotraj Cerkve iščejo in želijo udejanjati Rešitve, pa pravzaprav zatira, drži samo toliko nad vodo, komaj kaj dihajo. Enako je bilo z Marjanom (katolik, ne zameri), pasivcem, ki je maske raje dal Kitajcem, saj so itak neuporabne, dovolj je, da kihamo v rokav, so pridigali njegovi strokovnjaki, vsi pa smo na dolgi rok itak mrtvi, je modroval itd itd. Tako eden kot druga, Cerkev, pa sta aktivna predvsem v zatiranju nekih "sovražnikov", znotraj in zunaj svojega fevda. Podobno deluje tudi dobri papež Frančišek. Namesto rešitev le lepe besede, zadaj pa krut boj za utišanje vseh »kataloncev« v Cerkvi in pravzaprav podpiranje skoraj fašističnih vlad, pa naj je to španska ali EU. Rešitev, ki so resnične, pa NI.

    Poglejmo zdaj J. Janšo in P. Opeko. Izjemna OPERATIVCA. Oba sta izjemna izvršilca, iskalca dobrih realnih rešitev in uresničevalca. Janez ne sanjari, da bo že bolje, ampak najde rešitve, da je potem res boljše, enako Peter ni le molil na smetišču, ampak je zgradil celo mesto ob molitvi in vsakodnevni skrbi za tone hrane za tiste reveže, njih pa uči uresničevanja svojih potreb s trdim delom in molitvijo. Od kod jima takšna super moč? Naj povem skrivnost.

    Očeta obeh izjemnih Slovencev STA SE REŠILA IZ JAME ZA MNOŽIČNE POBOJE. Za Petrovega piše: "Oče se je po koncu vojne 1945 rešil iz Brnice pri Hrastniku, kjer so partizani brez sojenja pobili več tisoč ujetnikov.« Enako je bilo z Janezovim očetom nekje v K. Rogu. In zdaj: ta dva očeta sta se vrnila domov in naredila otroka, ko pa sta umrla, je šla njuna "senca!, to je NAMERA/ODLOČENOST preživeti in najti rešitev za to - na njuna sinova. Človek, ki je tepen skoraj do smrti in gleda kako pobijajo tisoče ljudi pred njim, potem pa se še on znajde v jami na kupu še migajočih trupel, ni pa hudo ranjen, ker je skočil v jamo pred svinčenko, in je pogumen in ima voljo, da še kdaj vidi družino in se reši: takšen človek odslej v sebi nosi posebno moč. Božjo Moč. Ta Moč gre lahko potem, po smrti, na enega samega primernega naslednika. O tem tudi Sveto pismo. Ta naslednik, Peter in Janez, pa to Moč NESEBIČNO uporabljata za dobro širše skupnosti. S tem sta postala večja od sebe, ker Bog je velik in je z njima.

    Takšno Moč so imeli apostoli. Tudi Jezus je bil vržen v jamo in se je rešil iz nje, in Moč je šla na apostole, predvsem na Petra v prvi rundi in potem na Pavla v drugi. In ta Moč bi se morala preko "apostolskih naslednikov", škofov, prenašati vse do današnjih škofov. Ker Cerkev te Moči nima več, je jasno, da se je prenos nekje vmes izgubil. A nič hudega: samo v grob se je treba zvrniti in se potem z Božjo pomočjo rešiti iz njega ven, pa se ta Moč obnovi. Krščanstvo pomeni novo rojstvo, ko gre človek skozi grob in umre za ta svet, ter se rodi nov, ter s posebno Silo zaživi novo Življenje, ki je veliko večje od njega samega. Janezu in Petru je bilo to dano, a za kaj takega moraš biti tudi primeren material. Le takšni ljudje iščejo in najdejo Rešitve, ki prinašajo Življenje narodu naokoli, poleg besed Upanja.

    A zdaj vidite škofje, opozicija in dobri papež Frančišek, kjer pravzaprav ste? Gospod prihaja z Milostjo in Močjo, je povedano. Ne pa s lepimi praznimi besedami ter ščitenjem fevdka.

    Pa ne mi zamerit prosim, tej zgubi iz jame.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dobil sem opomin: "Ne bodo razumeli, saj tudi oni ves dan iščejo rešitve in se mučijo s Cerkvijo!"

      Ne ne, to ni noben pravi upor posvetni lagodnosti, poglejte: česar se Peter in Janez dotakneta, vse oživi, vse vzbrsti, vse raste, vse se očiščuje, vse dobiva pogum in veselje, če je le samo v sebi lepo;
      Cerkev pa izgublja vse: vernike, mašnike, mladino, semeniščnike, krste, birme, poroke, še celo pogrebe in cerkve kot zgradbe. Izgublja zgled.

      Nekaj torej ne štima, right? Komur je dano, že razume. Če pa komu še ni dano, lahko povem še zadnji nasvet:

      Cerkev, išči svetost!!!

      Izbriši
  6. Jona, kriči, opozarjaj, bodi glasen!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hja ... V boj za staro pravdo, na pumpanje drugih, sem šel zadnjikrat v OŠ, odličnjaki pa so se skrivali za menoj. Brez veze.
      V Odrešenje soljudi sem zadnjikrat govoril in spodbujal pred leti. A v današnji civilizaciji je to jalov posel, ker dobrostoječ narod se nima Odreševati od ničesar. Odrešuje se lahko samo iz dr..a.
      Zato zdaj to, kar počnem, delam iz dolga Gospodu, iz hvaležnosti Gospodu, z željo, da Ga zveselim. Če pa mimogrede komu kaj koristi, kar se duše tiče, pa hvala Bogu.
      Na koncu je vedno vse le: Hvala Bogu!

      Janez, kriči ti. Saj si janez.

      Izbriši
  7. "Moj upor je bil usmerjen ne toliko proti sistemom, kot proti klimi sprenevedanja brez srca. Ko nekdo na položaju ni imel srca, bi ga pa moral imeti, je bil pri meni pečen. Gotof. Naj so bile to zgrajene socialistične učiteljice s skritim sadizmom do nas otrok, naj so bili to ravnatelji, učitelji ali oficirji, ali pa kasneje duhovni voditelji."

    Odlično povedano. Bravo g. Jona. Zato gre. Za Srce. Ne 'na roko', ne 'na usta'. Na Srce!

    Vaš 'nakladač'.

    OdgovoriIzbriši
  8. Bravo Uporabnik!: "Ne 'na roko', ne 'na usta'. Na Srce!"

    Je bila vojna in je en vernik v stiski odšel k duhovniku, po nekakšen žegen zase. Duhovnik napiše molitev na list papirja in mu jo da, da so jo pritrdi doma na zid. Človek reče: "Kam pa naj si to obesim, ko nimam več doma??" Duhovnik na kratko odgovori: "Obesi si na srce!"

    Vsaka molitev mora biti čista in v srcu. In človek, ki v srcu ni Živ, pač ni človek, ampak sluga živali in hudemu duhu v sebi, pa naj poklekuje, javno, od lažne skromnosti, pri latinski maši, ali pa sprejema sveto Rešnje telo na umazane roke (si jih je umil pred jedjo, ker ni apostol, ki hodi ob Jezusu?) in si Ga sam nalaga v brbljava usta, na razklani jezik.

    Ko pa na Branka pomislim, je kot da bi krono na glavo dobil. Bog daj zdravja!

    OdgovoriIzbriši
  9. Pozdravljeni in dobrodošli v Spotcap Global Financial Services, moje ime je Claudia Klein, sem Nemka in ponujam vse vrste posojil

    Ali močno potrebujete finančno okrepitev? Ali potrebujete posojilo za različne namene? če je vaš odgovor pritrdilen, vam svetujem, da se obrnete na moje podjetje prek | spotcapglobalservices@gmail.com | ali nam pošljite sporočilo na WhatsApp: +4915758108767 | in imate posojilo na svojem računu v 24 urah, ker nudimo odlične storitve posojanja po vsem svetu.

    Ponujamo vse vrste posojil (osebno posojilo, poslovno posojilo in še veliko več), ponujamo tako dolgoročna kot kratkoročna posojila, prav tako si lahko izposodite do 15 milijonov evrov in damo posojila po nizki obrestni meri 3% na leto. Moje podjetje vam bo pomagalo doseči različne cilje s široko paleto posojilnih produktov.

    Priznam, da je bilo pridobivanje zakonitega posojila vedno velika težava. Za posameznike, ki imajo finančne težave in jih potrebujejo rešitev, je veliko ljudi tako težko dobiti posojilo lastniškega kapitala pri svojih lokalnih bankah ali drugih finančnih institucijah zaradi visoka obrestna mera, nezadostno zavarovanje, razmerje med dolgom in dohodkom, nizka kreditna ocena ali kakršni koli drugi razlogi

    Nič več čakalnih dob ali stresnih obiskov bank. Naša storitev je na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu - lahko dobite posojilo in zaključite transakcije, kadar koli in kjer koli ga potrebujete

    Nudimo 24 ur posojila svetovnega razreda. Za vprašanja / vprašanja? - Pošljite e-pošto na spotcapglobalservices@gmail.com | ali nam pošljite sporočilo na WhatsApp: +4915758108767 | & takoj se vas bomo posvetili

    Družini, prijateljem in kolegom ni treba vedeti, da imate malo denarja, preprosto nam pišite in prejeli boste posojilo.

    Vaša finančna svoboda je v vaših rokah !!

    OdgovoriIzbriši