Ko feminizem izgubi naslovljenko feminizma – žensko

Zadnje španske regionalne in lokalne volitve so prinesle preobrat. Ljudska stranka (PP) je z vrha izrinila vladajočo socialistično (PSOE) in si pripravila pot do zmage tudi na parlamentarnih volitvah, ki bodo julija. To je bilo pričakovano. Manj pričakovan je bil zlom vladne radikalne levice, tako stranke Podemos (Zmoremo) kot platforme Sumar (Združiti). Španski volivci so odločili, da bo na lokalni ravni tovrstne levice le še za vzorec. Da bi bil poraz levičarjev še bolj boleč, je istočasno dodatno zrasla radikalno desna stranka Vox.

Za osrednje ime poraza lahko označimo ministrico za enake možnosti Irene Montero iz stranke Podemos. Za osrednje, ker je v zadnjem letu slavila dvoje velikih političnih uspehov s področja feminizma ter LGBT ideologije in si zato obetala veliko političnega kapitala. Najprej ji je lansko jesen uspelo sprejetje organskega zakona o varovanju spolne svobode, nato letošnji februar še sprejetje zakona o transspolnosti. Namen prvega je zlasti varovanje žensk pred spolnimi zlorabama, namen drugega pa, da daje ljudem možnost, da si sami določijo spol. Oba zakona je Irene Montero triumfalno zavijala v celofan retorike o napredovanju človekovih pravic.

A kot kaže, je feminizem Monterove in radikalno levih strank po poti izgubil naslovljenko feminizma – povprečno špansko žensko. Najprej se je po sprejetju zakona o varovanju spolne svobode zgodil nezaslišan škandal. Ker zakon ni imel domišljenih aplikativnih vidikov, se je pripetilo, da so se v nadaljnjih mesecih že obsojenim posiljevalcem znižale kazni, med njimi tudi nekemu učitelju, ki je spolno zlorabljal učence. Več kot sedemdeset posiljevalcev pa je bilo izpuščenih iz zapora.

Blamaža za levico in celotno Sanchezovo vlado je bila strašna, strokovno popravljanje napake ni omililo politične škode. Feminističen zakon, katerega prvi vidni učinek je posiljevalec na svobodi, je seveda anti-feminističen zakon.

Podobna, vendar manj vidna izguba povprečne ženske se je španskim radikalnim levičarjem zgodila s sprejetjem zakona o transspolnosti. Vprašanje je preprosto. Se ženska, ki na ženskem stranišču, poslej srečuje biološkega moškega, počuti bolj ali manj varno? In kaj se zgodi, če reče, da se počuti manj varno? Levičarji, ki so ji tega biološkega moškega poslali v stranišče, ji rečejo, da je nič manj kot fašistka. Na Twitterju lahko vidimo, kako Pablo Iglesias, življenjski sopotnik Irene Montero in karizmatična duša Podemosa, ob zaključku kampanje za lokalne volitve kriči z odra: »Vsakič ko kdo tran-ženski reče, da ni ženska, raste fašizem!« Ter doda, da si taka »fašistoidna« oseba zasluži »ves naš prezir«.

Da imajo ljudje ob lokalnih volitvah neke druge prioritete in ne ravno transspolnosti ter da nočejo biti prezirani, ker jih je nečesa pač strah, španski radikalni levičarji očitno niso doumeli. Zaprti v svoj ideološki mehurček, očarani nad napredovanjem LGBT scene ter povsod videč fašiste, so zgubili stik z navadnim volivcem. Paradoks in poraz prebujenskega feminizma je popoln, ko se povprečna ženska začne počutiti še najbolj varna po okriljem tradicionalne desnice.

Po svoje nam je Podemosa in Irene Montero lahko žal. Ko je l. 2014 stranka Podemos začela svojo pot, je kazala določeno širino in svežino. Med drugim tudi za levičarje nenavadno sposobnost dialoga z velikimi religijami, vključno s tistimi sektorji domačega katolištva, ki so blizu papežu Frančišku (kar je pisca tega članka spodbudilo, da je Podemosu pričel slediti na Twitterju). Monterova in Iglesias sta vmes, kljub visokim političnim funkcijam, postala ponosna starša treh otrok. Slednje bil lahko bolj izpostavila in na svojem primeru pokazala, da je možno graditi tradicionalno družino in hkrati ostati na barikadah ekološkega in feminističnega boja. A je ideološki napoj opravil svoje. Prvotna širina se je izjalovila in pristala na ravni prebujenske fanatičnosti severnoameriškega tipa.

Projekcije za španske parlamentarne volitve, ki bodo konec julija, tako kažejo, da se bo vladni Podemos za las uvrstil v parlament, morda sploh ne.

* Ta članek je z naslovom "Poraz španske feministične levice" izšel v tedniku Družina 7. junija 2023. Po tem datumu so Irene Montero marginalizirali na sami levici (platforma Sumar). Po tem datumu so na dan tudi prišle nove, še višje številke znižanih kazni posiljevalcem.
** Foto: B.C., Vic v Kataloniji: kip, ki predstavlja "najbolj staro starko".

Razvajenost in surovost

Ob prelomu tisočletja je na Slovenskem skoraj ponarodelo prepričanje, naj otrok sam narekuje vzgojne prijeme in naj bo vloga vzgojitelja predvsem v tem, da spremlja rast otroka in jo blago spodbuja. V smislu: otrok najbolje ve, kaj je zanj dobro; otrok je naravno ustvarjalen, le za pogoje ustvarjanja moramo poskrbeti; otrok je naravno dober, kvari ga le pretirano »vsiljevanje« družbenih norm.

Tovrstno pedagogiko imenujemo »permisivna vzgoja«. Nekakšno idejno utemeljitev slednje lahko najdemo v rousseaujevskem klicu »nazaj k naravi« oziroma v sicer pogostem mišljenju, da je otrok odraz izvorne nepokvarjenosti človeštva, tistega človeštva, ki je po Rousseauju eno z naravo. K temu pripada prepričanje, da zlo preži predvsem v družbenih sistemih (marksisti pristavijo, da v »izkoriščevalskem razredu«), ne v posamezniku, še najmanj v otroku.

Zagovorniki permisivne vzgoje običajno izhajajo iz krogov, ki kritizirajo kapitalizem. Očitno pozabljajo, da je permisivna vzgoja nastala prav v določenih družbenih in ekonomskih pogojih – in sicer ob polnih hladilnikih porabniškega kapitalizma. V okoljih, kjer ni polnih hladilnikov in se je za preživetje potrebno boriti, tudi razmaha permisivne vzgoje ni.

Iz katoliških krogov so zgodaj začela prihajati opozorila, da permisivna vzgoja ni dobra. Politične in medijske garniture so jih seveda preslišale. Kdor se je ukvarjal z analizo vernosti mladih, pa je hitro opazil, da s permisivnostjo in razvajenostjo prihaja nov val ateizma. Toda že starogrški pesnik Heziod je v pesnitvi »Dela in dnevi« zapisal, da je za razvajene rodove značilno, da »nočejo biti služabniki nesmrtnih /bogov/ in opravljati službe pri svetih oltarjih«.

Vitezu, ki se je pri nas prvi brezkompromisno zagnal v zmaja pedagoške zmote, je bilo ime Bogdan Žorž (+2014). Njegova knjiga »Razvajenost: rak sodobne vzgoje« (2002) je pogumno odprla pot. Nekaj let za njim so tudi slovenske ženske revije začele objavljati članke, v katerih se je mogla prebrati trditev »otroku je potrebno postavljati meje«. Dogma permisivne vzgoje se je tako zamajala, padla pa ne.

Če je kdo mislil, da bo permisivna pedagogika ustvarila zlato dobo miru, se je krepko motil. Heziod je (na)povedal, da pomehkuženim in razvajenim ljudem (imenuje jih »srebrni rod«) sledijo surovi in nasilni (»bronasti rod«). Kot vidimo iz tragičnih primerov otroškega nasilja v Celju in v Beogradu, surovost že izpodriva razvajenost.

Ni vzgoja, četudi permisivna, edina kriva za nasilje v družbi, je pa zelo pomemben dejavnik. Prav je, da so se po zadnjih dogodkih tudi slovenske politične in medijske garniture zganile ter napovedale temeljit razmislek. Ampak ali bo to res razmislek o vzgoji kot vzgoji? Ne bomo priča zgolj še enemu zgražanju nad »hudobno družbo«?

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v rubriki Logos v tedniku Družina (maj 2023) 

»Na mavrico se ne kaže s prstom«

Na posvetu je govoril tudi p. Gržan, duhovnik, puščavnik, pisatelj in majhen kmet

 

»Na mavrico se ne kaže s prstom«

O kmetovi duhovni krajini

2. 6. 2023, Državni svet RS,
govor na posvetu Pomen kmetijstva in podeželja za slovenski narod

Spoštovane, spoštovani! Hvala za povabilo na današnji posvet o pomenu kmetijstva za naš narod in da smem spregovoriti teh nekaj besed o duhovnih vidikih. V naslovu mojega prispevka je sintagma »duhovna krajina«. Naj takoj povem, da »duhovna« pomeni več kot religiozna, pomeni simbolna in modrostna; »krajina« pa spet ni mišljena zgolj kot geografska pokrajina.

***

Dovolite, da začnem s prigodo iz otroštva na kmetiji. Kot majhen deček sem se z babico peš vračal z dela na njivi. Na južni strani neba se je pojavila lepa mavrica. Dvignil sem roko in s prstom pokazal nanjo: »Mati, glejte, mavrica!« Babica je nemudoma zagrabila mojo roko, zvila kazalec navzdol in me oštela: »Na mavrico se ne kaže s prstom. Mavrica je božji stolček.«

Vsak izmed nas, ki smo odraščali na kmetiji, bi znal povedati kaj podobnega. Poleg tega, da so nas starejši uvajali v kmečka opravila, so nas namreč uvajali tudi v notranji odnos do narave, do naravnih pojavov, do rastlinja in živalstva.

Drži, kmetovanje je poseganje v tok naravnega dogajanja. Za nastanek njive na primer izkrčimo gozd, nato pa tistemu kosu zemlje ukažemo, kaj naj nam rodi. Vendar to poseganje, vključno določeno bojevanje z naravno ni bilo izvajano na način, da bi izgubili spoštovanje do okolja, spoštovanje, ki je dobivalo duhovne poteze.

Kmetovega odnosa do narave seveda ne smemo spiritualizirati in idealizirati, saj je kak kmet do okolja lahko tudi brutalen, enako ono do njega. Po drugi strani kmet seveda ni edini, ki je zmožen globljega odnosa do narave. Se pa kmet vendarle razlikuje od ostalih poklicev, v kolikor vsakodnevno dela na prostem in se ukvarja z gojenjem živih bitij. Rudar in strojnik, recimo, sta pridna, a delata v zaprtem prostoru in z mrtvo snovjo.

Ukvarjanje z življenjem rastlin in živali, negovanje rasti, delo na prostem, odvisnost od vremenskih razmer v kmetu oblikujeta svojski odnos do naravnega okolja. »Na mavrico se ne kaže s prstom« pomeni prav to: narava je skrivnostna, čudovita, presega te, do njen bodi skrajno spoštljiv. Na predmete v trgovini lahko pokažeš s prstom, ker so navadni uporabni predmeti, na mavrico in podobne pojave, pa ne smeš kazati s prstom, ker so znamenja nečesa višjega.

***

V to splošno razpoloženje do narave se vključi odnos do kmečke krajine, se pravi, do tistega kosa narave, ki je podrejen kmetu in pridobivanju hrane. Krajina nastopa kot kmetovo razširjeno bivališče, je kraj dialoga s skrivnostjo življenja. Kmet zato svojo krajino oz. svoje delo tudi duhovno označuje.

Najprej na ravni jezika. V Halozah se je ob udaru strele vse do praga moderne dobe ohranjal vzklik »Perun ga vžgal!«. Tu lahko občudujemo moč kmečkega spomina in moč jezika kot nosilca spomina. Gre namreč za spomin na staroverskega boga Peruna, ki ima moč nad strelo; in za samo strelo kot strašno znamenje neke višje stvarnosti. Drug primer: star poljedelski pozdrav na Štajerskem se glasi: »Bog daj srečo!« Spet smo priča zavesti, da je kmetovo obdelovanje njive samo del končnega uspeha. Končna »sreča«, t.j. dovolj hrane, bo odvisna še od prispevka višjih sil.

Kmet se s svojo krajino pogovarja in jo oblikuje na ravni ritualov. Rituali so številni in praktično vsak izmed nas še danes uporablja kakšnega izmed njih. Pomnimo: zeleni Jurij, obhodi kurentov, božično žito, blagoslov zelenja za cvetno nedeljo, tudi sam velikonočni zajtrk ... Manj pogostni, vendar še navzoči, so rituali ob nevarnosti za nevihto in točo.

Posebnost slovenske kmečke krajine so številna verska znamenja in podružnične cerkve. Seveda je primarni nagib za postavitev slednjih konfesionalni – v ožjem smislu verski. A takoj zraven se često kažejo pobude povezane s kmečkim življenjem in delom. Recimo, ogromna cerkev sv. Uršule na Uršlji gori; kot preberemo v kronikah izpred 400 let, so jo zgradili tudi zato, da bi bilo dovolj volne in hrane. Ali pa svetišča sv. Urbana, zavetnika grozdja, postavljena med vinograde; ali svetišča sv. Egidija in sv. Antona Puščavnika v bolj živinorejskih okoljih; ali lesene kapelice na praktično vsakem visokogorskem pašniku, začenši od Velike planine.

Slovenski kmet je skozi stoletja z gradnjo in vzdrževanjem tovrstnih templjev vzpostavil pravcato duhovno geografijo, nekakšno mrežo duhovnih točk in nevidnih silnic, ki naj pomagajo zemlji in ljudem. S tem, da so kakšne podružnice vršile še socialno vlogo. Recimo, ko se je z imovino podružnice pomagalo okoliškemu kmetu, ki je pogorel ali mu je crknila krava.

***

V zadnjih sto letih je prišlo do velikih družbenih in kulturnih sprememb, ki so odvzele moč tradicionalnim religijam in okrnile duhovno razsežnost človeka, tudi kmečkega.

Mislec Erich Fromm je bistveno spremembo na področju religioznosti pripisal nastopu tehnike. S prihodom tehnike, z njeno dominacijo, se je začel razgrajevati magično-duhovni odnos do narave. Narava je nehala biti čarna in skrivnostna, oziroma, kot pravi Fromm, nova doba je postavila novega duhovnika – to je astronavt, človek, ki je eno s tehniko in ki vstopa v vesolje. Če dodamo: za »duhovnika-astronavta« mavrica neha biti »božji stolček«, zanj ni skrivnosti, naravni pojavi so ukrotljivi, vse se da razložiti s fiziko in povzeti v matematične formule. Skratka, zdaj se na vse sme pokazati s prstom.

Slovenski kmet ni veliko zaostajal: tehnika je hitro vstopila na njegovo dvorišče. A, kot je videti, bolj počasi v njegovo srce.

Po eni strani imamo kmetije, ki vse bolj postajajo podobne proizvodnim obratom, fizični stik z zemljo in živaljo se izgublja, krave nimajo več imen, postale so številke. Vse bolj je posredi nek stroj, zdaj že nek računalniški program. Vstop tehnike na kmečko dvorišče ne more ne biti brez duhovnih posledic. Poetični in občasno skoraj nadnaravni pridih pri delu v naravi, pri negovanju rastlinstva in živalstva, se začenja izgubljati. Tudi v kmetovi krajini se zgodi »odčaranje sveta« – kot je te procese imenoval sociolog Max Weber.

Po drugi strani pa se slovensko kmečko srce ni povsem vdalo hipnozi tehnike in golemu produkcijskemu odnosu do narave. Bržčas tudi zato, ker je kmetovanje v veliki meri družinsko, vanj je vtkana stoletna identiteta rodbine, kmetija je nekak blagoslovljen mikrokozmos, kar je veliko več kot zgolj proizvodno sredstvo. Ter seveda zato, ker so kmetijska zemljišča razdrobljena, mnogokrat položena v hrib in se velikopotezni industrijski tip kmetovanja ni mogel razviti kot kje drugod.

Slovenski kmet tako ohranja nemalo starosvetne navezanosti na svoje dvorišče, na njivo in na obdajajočo naravo. Kmečka krajina je tudi zato negovana in lepa. Kar se duhovnih vidikov tiče, se je nekaj starih navad resda izgubilo (recimo, vzklik »Bog daj srečo«), mnogi običaji in rituali pa vztrajajo. Tudi kmečka duhovna geografija z verskimi znamenji in svetišči na kucljih je še tu, ni zanemarjena, starodavni templji so obnovljeni, priložnostno tudi obiskani.

***

Kaj bo s kmetovo duhovno krajino jutri? Pesnik in režiser Pier Paolo Pasolini, po mišljenju sicer bolj progresist kot tradicionalist, je dejal: »Če izgubimo kmeta in rokodelca, izgubimo zgodovino.«

Prva naloga torej je, da smo pozorni na kulturne in duhovne vidike dolge zgodovine slovenskega kmetstva; so avtohtoni, so naši, so korenine večine nas. Pri tem se moramo izogniti ideološki dialektiki urbano/ruralno, ateizem/vera, ter se skupaj potruditi v kodificiranju in zaščiti tovrstne dediščine.

Druga naloga je težja: razumeti duhovno dediščino slovenskega kmeta kot modrostni vir in ga upoštevati kot enega izmed modrostnih virov, ki more pomagati tudi danes. Kmetova duhovna krajina ni nekaj instantnega. Kmečka govorica, rituali, sistem podeželskih simbolnih točk so namreč nastajali skozi tisočletje in več ter v neposrednem stiku z zemljo – to isto zemljo, ki ji danes napovedujemo apokaliptično usodo in bi jo vsak rad rešil.

Naj zaključim. S kmetstvom vztraja v naši družbi intimno in kolektivno izkustvo mnogih generacij, ki ne more biti skrčeno na muzejski artefakt ali na folklorno točko na proslavi. Ko govorimo o kmetovi duhovni krajini oz. duhovnem izkustvu, smo postavljeni pred ogromen korpus živega, še govorečega izročila. Prisluhnimo mu!