petek, 11. junij 2021

Otrok, ki prihaja – otrok, ki odhaja

Spoštovani g. minister, g. župan, ga. ravnateljica vrtca in vsi navzoči!

Biti sosed vzgojnim ustanovam, kot sta šola in vrtec, je že samo po sebi imenitno. Prijetno je preživljati dneve, ko v uho hote ali nehote loviš ščebet vzgojnih dejavnost; ko pogledaš skozi okno in vidiš malčke na sprehodu, šolski razred v učilnici po drevesom, otroško kolesarsko šolo ... Toda govoriti na otvoritvi novega frankolovskega vrtca presega dozdajšnjo imenitno sosedstvo in je izjemna čast. Zato se že uvodoma zahvaljujem, da ste mi izkazali to čast.

Dovolite, da se vprašam, kaj je vzgoja. Vzgoja je del življenja ljudi, kakor je rast del življenja rastlin. Vzgoja otrok ni nekaj za zraven k našemu siceršnjemu delu, temveč je pretok življenja samega. Ko vzgajamo, izražamo naše veselje in naše čudenje na življenjem, ki je z vsakim otrokom novo in drugačno. 

Preko vzgoje se življenje iz roda v rod ne samo nadaljuje, temveč tudi izboljšuje. V vzgojo vlagamo veliko sebe tudi zato, ker hočemo pozitivno vplivati na jutrišnji dan. Zavedamo se Slomškove modrosti, da je vzgoja dobrih in slabih časov mati. Z dobro vzgojo bomo jutri imeli dobre čase, s slabo slabe.

Vzgojna skrb in vzgojna veščina sta zelo naravni, zelo spontani. Nek slovenski strokovnjak za pedagogiko je pred leti dejal, da se je kriza vzgoje začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v knjigarne prišli prvi priročniki za vzgojo otrok. Kajti če vzgoja izgubi svojo naravnost in spontanost, če torej izgubi svojo srčnost in postane neko tehnicistično opravilo, ki ga moramo opravljati po priročnikih in domišljenih recepturah, potem je ta ista vzgoja že v krizi.

V vzgoji se srečujemo z otrokom, ki prihaja, in z otrokom, ki odhaja. Otrok prihaja na svet in mi ga spremljamo, mu pomagamo; otrok odhaja v svet in mi ga spuščamo od sebe.

Otrok prihaja na svet zaradi ljubezni očeta in matere, ona sta njegova prva in najvišja vzgojitelja. Nobena ustanova, država, religija ali kak drug sistem ne more in ne sme izpodriniti očeta in matere. 

Vendar otrok ne prihaja samo staršem, vsak otrok prihaja širši skupnosti: starim staršem, sorodnikom, soseski, vasi in mestu, narodu in državi, človeštvu. Širša skupnost prihajajočemu otroku odpira mnoga vrata, skozi katera bo stopal, da razišče svet in se odloči za svojo pot. Širša skupnost v vzgoji otroka ni tujek. Obratno. Obenem ko smo trdno prepričani, da sta prva vzgojitelja oče in mati, smo tudi prepričani, da je otroka, ki prihaja v svet, dolžna spremljati širša skupnost. Otrok mora vedeti, da ga je cel svet vesel, da se bo cel svet potrudil zanj in mu pomagal pri odraščanju. 

Prva velika ustanova, s katero široki svet sprejema otroka, je vrtec. Vrtec je pri vzgoji otroka izjemen sodelavec staršev in primarne družine ravno zato, ker dela z malimi otroci. 

Iz razvojne psihologije vemo, kako zelo je pomembnih prvih šest let otrokovega življenja. Če primerjamo z gradnjo, ni narobe reči, da je v prvih šestih letih otrok že »pod streho«. Se pravi, osnovne čustvene, intelektualne in moralne poteze se pri otroku vzpostavijo v prvih letih. Bo bolj vesele narave ali bolj zagrenjene, bo bolj razmišljajoč ali bolj nagonski, bo bolj sočuten ali bolj sebičen, je vzpostavljeno v prvi vzgojni petletki. Kar sledi potem – če ostanemo pri gradbeniški prispodobi –, so inštalacije, stavbno pohištvo, ometi, fasada. 

Da ima neka skupnost kakovosten vrtec, je zanjo velik dar in njena velika naloga, zaveza. Danes smo na Frankolovem priča uresničitvi uvodnega dejanja te skupne zaveze. Dobili smo kakovostno vzgojno stavbo, s kakovostnimi, celo razkošnimi arhitekturnimi rešitvami; stavba je kakovostno umeščena ob vaško jedro na eni strani, ob potok, gozd in travnik na drugi strani; v prihodnjem letu bo nastala še kakovostna zelenica v neposredni okolici. 

Drugo dejanje oziroma glavni del te skupne zaveze za kakovostni vrtec sledi zdaj, ko bodo v novi zgradbi s polno paro stekle vzgojne dejavnosti. Politični akterji, gradbeni izvajalci in soseščina, ki so doslej delali in pripomogli, da je do novega vrtca prišlo, na tej točki stopijo v ozadje. Na vrsti je vodstvo in osebje vrtca, da s svojo kompetentnostjo, avtonomijo in ustvarjalnostjo ta čudež življenja, ki je mali otrok, neguje in mu pomaga odraščati.   

Otrok prihaja na svet in otrok odhaja v svet, smo rekli. Otrok odhaja v svet, neha biti »mamin«, že v trenutku, ko mu v porodnišnici odrežejo popkovino. Vzgoja ima zato to zanimivo lastnost, da se v njej sproti odrekamo »lastništvu« nad otrokom. Četudi se z otrokom v družini in vzgojnih ustanovah zelo veliko ukvarjamo in vanj vlagamo ogromno življenjske energije, otroka ne vzgajamo, da bi ostal, temveč da bi odšel. Pri skavtih imamo lep izraz za to: pravimo, da vzgajamo »odhodnika«.

Novi frankolovski vrtec bo do konca svojega vzgojnega procesa pripeljal številne »odhodnike in odhodnice«. Kakovostna struktura, ki jo danes slavnostno odpiramo, predvsem pa kakovostno pedagoško delo, ki bo sledilo, naj družinam, osnovni šoli in vsej skupnosti predata čim več veselih, radovednih in sočutnih otrok.

Še enkrat hvala, da sem smel spregovoriti teh nekaj besed.



* To je besedilo slavnostnega nagovora, ki sem ga imel na otvoritvi novega vrtca Frankolovo, 10. junija 2021. Za govornika so me prosili kot tistega, ki je "zrihtal zemljišče za vrtec" (vrtec in novi kompleks za igrišče stojita na bivši župnijski njivi in sadovnjaku) in kot soseda, ki je "zelo šel na roko pri gradnji" (za dve leti je lep kos župnijskega dvorišča služil kot prostor za gradbišče). Govora sem se veselil, saj so mi pedagoške vsebine blizu. V sredini osemdesetih sem obiskoval pedagoško smer ptujske gimnazije, v devetdesetih pa sem magistriral na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu. V uvodni vrstici pozdravljeni minister je g. Zdravko Počivalšek, župan g. Branko Petre, ravnateljica vrtca pa ga. Simona Žnidar. Na fotografiji zgoraj je nastop otrok pred prerezom traku, spodaj sprejemni prostor.

torek, 08. junij 2021

20 % tega, kar smo

 


V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.

Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.

To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.

Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo. Kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.

Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost; ta pojavnost je pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira.

Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric (na sličiči zgoraj je ena takih; otroci se pripravljajo na svečnico), dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …

Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6: 
https://revija.ognjisce.si/kolumna/22532-20-tega-kar-smo 
** Foto: FB stran Župnije Frankolovo