petek, 20. avgust 2021

Učimo se od športnikov


Če obstaja do Boga več poti, med njimi pot mistikov, pot redovnikov, pot družinskih mater, pot umetnikov, pot vitezov itn., potem obstaja tudi pot športnikov.

V vrhunskem športu gre človek do meja svojega telesa in svoje duše. Poleg tega se na športnika vrši nenormalen pritisk javnosti. Običajno je vrhunski športnik mlad, včasih star le okrog dvajset let, ko se osebnost še oblikuje. Razumljivo, da se bo v okviru športa razvijala religioznost, ki ustreza tem razmeram, religioznost, ki bo konkretna, preprosta in močna. Čudovitih pričevanj o »Bogu športnikov« ne manjka.

Slovenci sodimo med bolj sekularizirane evropske narode, versko čustvo skrivamo, politiziramo, pa vendar imamo tudi mi športnike, ki nas nagovarjajo s svojim trdnim duhovnim ozadjem, s samo njim lastnim občutkom za Boga. Spomnimo se: slovenski sodnik sodi finale lige prvakov in se pred večmilijonsko TV-publiko na koncu tekme pokriža; silno uspešen slovenski trener v zahvalo poroma peš na Brezje; svetovni šampion goji tankočutno duhovno vez s svojim pokojnim bratom; nosilec olimpijske medalje pove, da je prvo, kar je storil ob osvojitvi medalje, bil zahvalni pogled na Kristusov kip; slovenski skakalni asi neredko prihajajo iz okolja s klasičnim krščanskim občutkom za presežno; podobno velja za naše kolesarje, ki v zadnjem času s svojimi podvigi jemljejo dih vsemu svetu.

Tudi uspehi slovenskih košarkarjev niso brez duhovnega pridiha. Pomnimo, da smo še evropski prvaki iz Carigrada, pomnimo križec okrog vratu našega takrat najboljšega igralca; pomnimo temnopoltega igralca naše reprezentance, ki se je na Kongresnem trgu v angleščini zahvalil Bogu za evropsko košarkarsko krono ter v zadrego spravil prevajalca, ki si ni upal imena »God« prevesti v »Bog«, temveč se je izvlekel z »višja sila«.

Kajti Bog je pri teh velikih naporih in uspehih tam nekje zadaj in spodaj. Tega ne pravimo mi, komentatorji pri Družini, to pravijo športniki. Mi, verski mediji in verska javnost, pa moramo ob »Bogu športnikov« paziti, da ne zapademo v ceneno vlečenje vode na svoj mlin, da se torej ne širokoustimo s tiho religioznostjo uspešnih športnikov.

K Bogu spada božje okolje oziroma k zdravi religioznosti spada vzorno moralno delovanje. Od vrhunskih športnikov tako dobivamo tudi lekcijo etike in morale, s tem da je ta lekcija za razliko od religioznosti bolj razvidna, bolj za široki diskurz, podajajo jo tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo tri vidike, ki jih te dni opazujemo pri slovenskih športnikih na olimpijskih igrah v Tokiu: delo, spoštovanje, pripadnost.

Današnja kultura je kultura takojšnjih pravic, današnja vzgoja je vzgoja v službi želja. Športniki pa vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora, njihova vzgojna smer je malodane špartanska. Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Vrhunski športniki so ambasadorji odgovornosti in trdega dela ter pogrebci permisivne pedagogike. Ni naključje, da mnogi od naših najboljših športnikov ne prihajajo iz buržoaznega udobja, temveč iz delavsko-kmečke province. Npr. gorenjski skakalci, kolesarji iz vasi in manjših mest, savinjske judoistke, bivši svetovni prvak v boksu in zdajšnji svetovni prvak v motokrosu sta iz Haloz, naj plezalka je s Koroške ...

Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug v drugem vidijo sotrudnika, drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Med tekmeci, ki se potegujejo za najvišja odličja, včasih vzniknejo prava prijateljstva. Da so s tem športniki izjemen vzor in korektiv sodobni družbi, zlasti v pričkanje zaljubljeni aktivistični in politični sferi, ni treba posebej poudarjati.

Pripadnost širši skupnosti, zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, ponos ravno ti – to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov. Posebej velja izpostaviti ekipne športe. Že dikcija je vznemirljiva: »Slovenija je premagala Španijo«, »Slovenci z Argentinci z razgibano igro in odločno«. Športni kolektiv torej na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega. Tu ne gre za bolesten nacionalizem, temveč za naravno pripadnost širši skupnosti in normalno je, da so ob tem čustva močna.

Skratka, športniki niso bogovi z Olimpa, ne bomo jih malikovali. Smo pa hvaležni Bogu, da jih imamo in da se smemo te dni od njih marsikaj učiti.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (avgust 2021); foto: unsplash.com

ponedeljek, 09. avgust 2021

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!


Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod. Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.

Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.

Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.

V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.

Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.

Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige.

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!


* Besedilo je izšlo kot uvodnik v reviji Ognjišče (avgust 2021); foto: B.C.

sreda, 04. avgust 2021

Ponižni, venčani z zmago


Zgodovinar Jože Dežman je v enem izmed uvodnikov revije SLO, slovenski zgodovinski magazin, pisal o Slovencih kot narodu zmagovalcev. Slovenci radi o sebi razmišljamo melanholično, radi se vidimo kot hlapci teh ali onih sosedov, znana pesnica nas ne brez razloga omalovažujoče imenuje Slovencelji. Redkeje, morda le na kakšnih državnih proslavah in v narodnostno usmerjenih medijih, pa o sebi spregovorimo kot o zmagovalcih.

Nismo zmagovalci na nekim drugim narodom – vojaška ali ekonomska sila nismo nikoli bili –, smo pa zmagovalci nad usodo. V zgodovini bi se bila lahko primerila malo drugačna geopolitična konstelacija, nekoliko hujši vdor Turkov, močnejša oblika kuge, neki dramatičen zasuk v rabi jezika – in že bi nas lahko ne bilo več.

Smo številčno majhen narod, ki je bil ves čas odprt v svojo soseščino, odprt za priseljevanja, pod vplivom večjih narodov, svojo narodno zavest pa je oblikoval počasi. Če bi kot majhen narod živeli na otoku ali v globokih neodkritih pragozdovih, bi nam bilo laže ohraniti jezik in sebe. A slednje nam je uspelo na geografsko zelo prepišni točki in v metežu velikih zgodovinskih sprememb, ki so se zadnje tisočletje dogajale v Evropi.

Krona naše vztrajnosti, vzdržljivosti, tudi določene upornosti pa je samostojna država Slovenija, ki smo jo razglasili pred tridesetimi leti. Naziv zmagovalci je zato upravičen. Upravičen je tudi naš nacionalni ponos. Majhni smo, a smo. Nimamo velikega geopolitičnega vpliva, a štejemo. Ne poplavljamo s svojimi gospodarskimi in kulturnimi izdelki, a damo svoj prispevek.

Ponos ne sme zdrsniti v nadutost in nacionalizem, temveč naj bo sopotnik zahvale.

Občutek kolektivne hvaležnosti je že na pol presežnostni in religiozni občutek. S psalmistom lahko Slovenci ob tridesetletnici naše države rečemo: »Zahvaljeval se ti bom v velikem zboru, v mogočnem ljudstvu te bom hvalil« (Ps 35,18). Hvaležnost torej, da si v »velikem zboru« in v »mogočnem ljudstvu«, pri čemer lahko alegorično to dvoje razumemo kot skupnost evropskih narodov in sploh vseh narodov. Enakopravni člani te skupnosti smo – to je velik dar. Ni bilo samoumevno, da bomo tu, kjer smo – od tod hvaležnost.

Občutek za presežno in religiozno se Slovencem ob tridesetletnici države lahko zbudi še ob motrenju zgodovine, ki jo kristjani seveda motrimo z vernimi in teološkimi očmi. Zelo »slovenski« je psalmistov vzklik: »Zakaj Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago« (Ps 149,4). Narod zmagovalcev smo, vendar ne zaradi naše ekonomske moči in geostrateške veličine, še manj zaradi nadutosti in prepotentnosti, temveč zaradi naše ponižnosti, se pravi, zaradi našega realizma in skromnosti, zaradi vztrajnosti, pripadnosti drug drugemu, zvestobe sebi v vsakdanjih rečeh, med katerimi je seveda na prvem slovenska beseda.

To držo je Bog, ki je gospodar zgodovine, venčal z zmago.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodniki v reviji Cerkev danes (junij 2021). Foto: B.C.,  skavtski pohod nekje med Vojnikom in Dramljami (julij 2021)