četrtek, 09. september 2021

Zahod – učitelj brez avtoritete


Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne
Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politologu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.

Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. 

Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.

Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. 

Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. 

Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. 

Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.

Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče (september 2021). Foto: afganistanski hribi, all-free-download.com 

torek, 07. september 2021

Demon krivde


Včasih smo rekli, da je Francija učiteljica družbenih sprememb, danes pa ta epitet dajemo Združenim državam Amerike.

Duhovni in kulturni premiki, ki se dogajajo v New Yorku in v kalifornijskih metropolah, z zamikom pljusnejo do nas in vplivajo na naše dojemanje družbe in človeka. Denimo, teorija spola, ki se je pred desetletjem zdela nekakšna muha bogatih in k eksperimentiranju nagnjenih Američanov, je danes že na pragu slovenskih šol.

V ZDA v zadnjem času prihaja še do nečesa: na veliko se zbuja demon krivde. Pojav najbolje zaznava, razčlenjuje in pojasnjuje profesor politologije Joshua Mitchell z univerze v Georgetownu, ki je letos predaval na uveljavljenem intelektualnem forumu Meeting v italijanskem Riminiju. 

Gre za to, da smo po novem zelo krivi za minule grehe. Krivi smo kolektivno in tudi za stoletja nazaj. Najbolj smo krivi, če smo moški, srednje premožni, bele kože in kristjani. 

Kot moški smo krivi za trpljenje žensk in pripadnikov spolnih manjšin, kot premožni za izkoriščanje delavstva in okoljsko grožnjo, kot belci za rasizem in kolonializem, kot kristjani za dominantno vlogo naše religije.

Krivda seveda obstaja. Obstaja tudi kolektivna krivda. Toda krivda ni zadnje, kar imamo in kar smo. 

Ta ideološko zbujena krivda pa se brž izkaže za družbeno rušilno ter napoveduje, da se ne bo ustavila. Po belem moškem si bo poiskala druge tarče. Kdo pravi, da ne bomo kmalu zelo zelo krivi vsi, ki jemo meso in gojimo živali (morilci živali in uničevalci planeta!)? 

Potem zelo zelo krivi tisti, ki imamo radi tekmovalne športe (kult moči in spopada!), pa tisti, ki ljubimo domačo glasbo (ksenofobi!), tisti, ki radi potujemo (turizem je prikriti kolonializem!), itn.

Profesor Joshua Mitchell opozarja, da tovrstna družbena gibanja ne bodo mogla obvladovati demona krivde, ki ga zbujajo in s katerim politično manipulirajo. To pa zato, ker pri krivdi na koncu ne gre za politiko, temveč za stanje duše. 

Procesi krivde so duhovni in moralni procesi.

Igračkanje s krivdo lahko zato zelo poškoduje duha. Bojazen je, da postkrščanska družba, ki se je odrekla Kristusu, ne bo ozdravela, ko bo enkrat zbolela zaradi krivde. Kajti krivda je v Kristusu premagana. V krščanski civilizaciji krivda ljudi ne zasužnjuje, temveč jih požene onstran sebe: k odpuščanju, spravi, pobotanju.

Skratka, zanimivo, svoj čas so krščanstvo obravnavali kot »religijo krivde«, potem so krščanstvo odrinili, danes so zapleteni v bolestno »potrebo po krivdi«.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (36/2021). Foto: AH NP, unsplash.com




petek, 20. avgust 2021

Učimo se od športnikov


Če obstaja do Boga več poti, med njimi pot mistikov, pot redovnikov, pot družinskih mater, pot umetnikov, pot vitezov itn., potem obstaja tudi pot športnikov.

V vrhunskem športu gre človek do meja svojega telesa in svoje duše. Poleg tega se na športnika vrši nenormalen pritisk javnosti. Običajno je vrhunski športnik mlad, včasih star le okrog dvajset let, ko se osebnost še oblikuje. Razumljivo, da se bo v okviru športa razvijala religioznost, ki ustreza tem razmeram, religioznost, ki bo konkretna, preprosta in močna. Čudovitih pričevanj o »Bogu športnikov« ne manjka.

Slovenci sodimo med bolj sekularizirane evropske narode, versko čustvo skrivamo, politiziramo, pa vendar imamo tudi mi športnike, ki nas nagovarjajo s svojim trdnim duhovnim ozadjem, s samo njim lastnim občutkom za Boga. Spomnimo se: slovenski sodnik sodi finale lige prvakov in se pred večmilijonsko TV-publiko na koncu tekme pokriža; silno uspešen slovenski trener v zahvalo poroma peš na Brezje; svetovni šampion goji tankočutno duhovno vez s svojim pokojnim bratom; nosilec olimpijske medalje pove, da je prvo, kar je storil ob osvojitvi medalje, bil zahvalni pogled na Kristusov kip; slovenski skakalni asi neredko prihajajo iz okolja s klasičnim krščanskim občutkom za presežno; podobno velja za naše kolesarje, ki v zadnjem času s svojimi podvigi jemljejo dih vsemu svetu.

Tudi uspehi slovenskih košarkarjev niso brez duhovnega pridiha. Pomnimo, da smo še evropski prvaki iz Carigrada, pomnimo križec okrog vratu našega takrat najboljšega igralca; pomnimo temnopoltega igralca naše reprezentance, ki se je na Kongresnem trgu v angleščini zahvalil Bogu za evropsko košarkarsko krono ter v zadrego spravil prevajalca, ki si ni upal imena »God« prevesti v »Bog«, temveč se je izvlekel z »višja sila«.

Kajti Bog je pri teh velikih naporih in uspehih tam nekje zadaj in spodaj. Tega ne pravimo mi, komentatorji pri Družini, to pravijo športniki. Mi, verski mediji in verska javnost, pa moramo ob »Bogu športnikov« paziti, da ne zapademo v ceneno vlečenje vode na svoj mlin, da se torej ne širokoustimo s tiho religioznostjo uspešnih športnikov.

K Bogu spada božje okolje oziroma k zdravi religioznosti spada vzorno moralno delovanje. Od vrhunskih športnikov tako dobivamo tudi lekcijo etike in morale, s tem da je ta lekcija za razliko od religioznosti bolj razvidna, bolj za široki diskurz, podajajo jo tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo tri vidike, ki jih te dni opazujemo pri slovenskih športnikih na olimpijskih igrah v Tokiu: delo, spoštovanje, pripadnost.

Današnja kultura je kultura takojšnjih pravic, današnja vzgoja je vzgoja v službi želja. Športniki pa vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora, njihova vzgojna smer je malodane špartanska. Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Vrhunski športniki so ambasadorji odgovornosti in trdega dela ter pogrebci permisivne pedagogike. Ni naključje, da mnogi od naših najboljših športnikov ne prihajajo iz buržoaznega udobja, temveč iz delavsko-kmečke province. Npr. gorenjski skakalci, kolesarji iz vasi in manjših mest, savinjske judoistke, bivši svetovni prvak v boksu in zdajšnji svetovni prvak v motokrosu sta iz Haloz, naj plezalka je s Koroške ...

Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug v drugem vidijo sotrudnika, drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Med tekmeci, ki se potegujejo za najvišja odličja, včasih vzniknejo prava prijateljstva. Da so s tem športniki izjemen vzor in korektiv sodobni družbi, zlasti v pričkanje zaljubljeni aktivistični in politični sferi, ni treba posebej poudarjati.

Pripadnost širši skupnosti, zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, ponos ravno ti – to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov. Posebej velja izpostaviti ekipne športe. Že dikcija je vznemirljiva: »Slovenija je premagala Španijo«, »Slovenci z Argentinci z razgibano igro in odločno«. Športni kolektiv torej na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega. Tu ne gre za bolesten nacionalizem, temveč za naravno pripadnost širši skupnosti in normalno je, da so ob tem čustva močna.

Skratka, športniki niso bogovi z Olimpa, ne bomo jih malikovali. Smo pa hvaležni Bogu, da jih imamo in da se smemo te dni od njih marsikaj učiti.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (avgust 2021); foto: unsplash.com

ponedeljek, 09. avgust 2021

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!


Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod. Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.

Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.

Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.

V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.

Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.

Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige.

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!


* Besedilo je izšlo kot uvodnik v reviji Ognjišče (avgust 2021); foto: B.C.

sreda, 04. avgust 2021

Ponižni, venčani z zmago


Zgodovinar Jože Dežman je v enem izmed uvodnikov revije SLO, slovenski zgodovinski magazin, pisal o Slovencih kot narodu zmagovalcev. Slovenci radi o sebi razmišljamo melanholično, radi se vidimo kot hlapci teh ali onih sosedov, znana pesnica nas ne brez razloga omalovažujoče imenuje Slovencelji. Redkeje, morda le na kakšnih državnih proslavah in v narodnostno usmerjenih medijih, pa o sebi spregovorimo kot o zmagovalcih.

Nismo zmagovalci na nekim drugim narodom – vojaška ali ekonomska sila nismo nikoli bili –, smo pa zmagovalci nad usodo. V zgodovini bi se bila lahko primerila malo drugačna geopolitična konstelacija, nekoliko hujši vdor Turkov, močnejša oblika kuge, neki dramatičen zasuk v rabi jezika – in že bi nas lahko ne bilo več.

Smo številčno majhen narod, ki je bil ves čas odprt v svojo soseščino, odprt za priseljevanja, pod vplivom večjih narodov, svojo narodno zavest pa je oblikoval počasi. Če bi kot majhen narod živeli na otoku ali v globokih neodkritih pragozdovih, bi nam bilo laže ohraniti jezik in sebe. A slednje nam je uspelo na geografsko zelo prepišni točki in v metežu velikih zgodovinskih sprememb, ki so se zadnje tisočletje dogajale v Evropi.

Krona naše vztrajnosti, vzdržljivosti, tudi določene upornosti pa je samostojna država Slovenija, ki smo jo razglasili pred tridesetimi leti. Naziv zmagovalci je zato upravičen. Upravičen je tudi naš nacionalni ponos. Majhni smo, a smo. Nimamo velikega geopolitičnega vpliva, a štejemo. Ne poplavljamo s svojimi gospodarskimi in kulturnimi izdelki, a damo svoj prispevek.

Ponos ne sme zdrsniti v nadutost in nacionalizem, temveč naj bo sopotnik zahvale.

Občutek kolektivne hvaležnosti je že na pol presežnostni in religiozni občutek. S psalmistom lahko Slovenci ob tridesetletnici naše države rečemo: »Zahvaljeval se ti bom v velikem zboru, v mogočnem ljudstvu te bom hvalil« (Ps 35,18). Hvaležnost torej, da si v »velikem zboru« in v »mogočnem ljudstvu«, pri čemer lahko alegorično to dvoje razumemo kot skupnost evropskih narodov in sploh vseh narodov. Enakopravni člani te skupnosti smo – to je velik dar. Ni bilo samoumevno, da bomo tu, kjer smo – od tod hvaležnost.

Občutek za presežno in religiozno se Slovencem ob tridesetletnici države lahko zbudi še ob motrenju zgodovine, ki jo kristjani seveda motrimo z vernimi in teološkimi očmi. Zelo »slovenski« je psalmistov vzklik: »Zakaj Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago« (Ps 149,4). Narod zmagovalcev smo, vendar ne zaradi naše ekonomske moči in geostrateške veličine, še manj zaradi nadutosti in prepotentnosti, temveč zaradi naše ponižnosti, se pravi, zaradi našega realizma in skromnosti, zaradi vztrajnosti, pripadnosti drug drugemu, zvestobe sebi v vsakdanjih rečeh, med katerimi je seveda na prvem slovenska beseda.

To držo je Bog, ki je gospodar zgodovine, venčal z zmago.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodniki v reviji Cerkev danes (junij 2021). Foto: B.C.,  skavtski pohod nekje med Vojnikom in Dramljami (julij 2021)


četrtek, 15. julij 2021

Nauki slovenske harmonike


Pred desetimi leti je skoraj tisoč mladih Slovencev in Slovenk romalo na Svetovni dan mladih v Madrid. Samo iz dekanije Nova Cerkev jih je v Španijo na srečanje s papežem Benediktom XVI. odšlo trideset. Dvajsetletno dekle iz Vitanja je na pot vzelo svojo harmoniko, drugi pa smo obljubili, da bomo na instrument pazili in ga nosili po vročih španskih ulicah.

Nepozabno. Najprej v južnošpanskem mestu Cartagena, nato v Madridu. Nepozabno je bilo videti večjo skupino domačinov iz Cartagene, med njimi tudi upokojencev, ki jih je slovenska mladina pred cerkvijo sv. Fulgencija enkrat po večerni maši učila osnovnih korakov polke in valčka. Pa Cartagena z vidika zgodovine glasbe ni kar nekaj. Je eden izmed krajev, kjer se je rodil znameniti flamenko, ki je pesem, kitarska glasba in ples. Podobno kasneje v Madridu. Na osrednjem trgu Puerta del Sol se je nek večer največ ljudi zbralo okrog slovenske zastave in migalo ob zvokih slovenske harmonike, pa so tam blizu postavali tudi Brazilci, ki so na bobne igrali svoje prikupne ritme.

Nekaj let zatem sem bil v eni izmed štajerskih gostiln priča sorodnemu harmonikarskemu prizoru. Neki nadarjen mladenič je ob šanku spontano igral Avsenikove, Slakove, Lesjakove, nekaj domačinov je spontano pelo. Bilo je vroče, harmonikar se je precej znojil. V lokal je vstopila gospa, Srbkinja, ki živi v Sloveniji. Navdušeno je opazovala dogajanje, pozorno poslušala glasbo in petje, nato pa se prva spomnila in navzoče podučila, kaj je v takih trenutkih prav storiti. Vzela je prt, obrisala znoj s harmonikarjevega obraza, za njegov instrument pa zataknila dvajset evrov.

Nauk teh prizorov s slovensko harmoniko je zelo preprost: ljubi Slovenci, če hočete, da vas drugi narodi spoštujejo in imajo radi, najprej vi imejte radi sami sebe. Če vi veste, kaj ste, bodo to vedeli tudi drugi. Če vi ne veste, kaj ste in od kod prihajate, tega tudi drugi narodi ne bodo vedel. In še to: kdaj vam bo šele tujčeva tenkočutnost povedala, kako dragoceni ste v tem, kar ste.

Pred desetimi leti bi lahko v Španijo šli le s kitarami, ki jih ni težko tovoriti. Igrali in peli bi lahko le znane mednarodne duhovne pesmi, recimo John Brown je mrtev sred’ prerije obležal. Na Puerta del Sol bi se lahko usedli na tla in zapeli Dylanovo Knockin’ On Heaven's Door. Lepo bi bilo. Tudi to nepozabno.

V globalnem svetu je namreč pomembno obvladati nekaj globalnih manir. Krepost in veščina je, če na srečanju z drugimi narodi znamo zapeti pesmi iz skupnega svetovnega fonda, krščanskega in splošnega. Še lepše je, če druge narode presenetimo in se naučimo kaj specifično njihovega. Na primer, nekateri romarji iz novocerkovške dekanije smo se med dolgo avtobusno vožnjo na jug Španije naučili zaigrati in zapeti energično špansko pesem El Porompompero. Lahko si predstavljate, kako zelo smo ganili domačine, ko smo jim jo zapeli.

Toda če ob vsem tem skrivamo svoje ali se ga celo sramujemo, nismo storili nekega posebno dobrega dela. Danes je tako ali tako nevarno, da globalistični valjar pomendra, kar je majhnega in lokalnega. Poleg tega je moč znotraj posameznih skupnosti naleteti na ideologizirance, ki jim smrdi, kar je domače, ljudsko, tipično narodno. Majhno, lokalno, ljudsko je tako venomer pod pritiskom velikega, globalnega, umetelnega.

Ne rečemo, da je harmonika edinozveličavno znamenje slovenske kulture. Daleč od tega. Tudi Laibachov temačni bum-bum predstavlja slovensko kulturo. Je pa harmonika nekaj zelo našega. Spretni prsti pohorskega dekleta so pokazali, da se slovenski harmoniki celo v rojstnem kraju flamenka ni treba sramežljivo umikati v ozadje. Prt, s katerim je Srbkinja v oni štajerski gostilni obrisala potno čelo slovenskega harmonikarja, priča, kako te bodo cenili drugi, če se boš cenil sam.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, julij 2021; foto: B.C.

torek, 22. junij 2021

Človekove pravice kot religija ateistov


Vpliven brazilski teolog Enrique Cambón, znan predvsem po delu Sv. Trojica kot družbeni model, se je v knjigi Odsotni Bog, ki vznemirja in izziva posvetil vprašanju sodobnega ateizma. Med drugim je prišel do zanimivega zaključka, ki ga je formuliral takole: »Človekove pravice so religija ateistov.«

Od Nietzscheja in Dostojevskega naprej vemo, da ateizem (»smrt Boga«) odpira široka vrata v nihilizem. Od Camusa naprej vemo, da se isti ateizem grozečemu žrelu nihilizma poskuša izogniti na način, da se »po religiozno« zateka k utopičnim in totalitarnim družbenim ideologijam. Češ, Boga ni, praznina pa nas spet ne sme objeti, zato bo naš bog Družba, Narod, Država. 

Veliki totalitarni sistemi so propadali, ni pa propadla notranja potreba človeka zatekanja k neki totalni razlagi. Enrique Cambón v skladu s tem ugotavlja, da se dandanašnji ateisti »po religiozno« zatekajo k človekovim pravicam.

Stvar je v tem, da vsi ljudje dobre volje, vključno s kristjani, človekove pravice povzdigujemo, poveličujemo in na nek način ne dopuščamo dvoma o njih. Pomnimo, nepozabni pridigar človekovih pravic je bil papež sv. Janez Pavel II., zelo v ospredju so tudi pri sedanjem papežu Frančišku. Kaj je potemtakem drugače pri ateistih?

Pri mnogih ateistih ni nič drugače. Vera v človekove pravice in zavzemanje zanje je njihova spontana svetovnonazorska in moralna drža. Drugače je v bolj političnih in aktivističnih sredinah. Te »po religiozno« razvijajo simbole in rituale, kot je denimo klečanje v javnosti v podporo gibanju BLM ali kot so procesije seksualnih manjšin. A do sem je še vse v redu. Problem je, ko začnejo svoje poglede dogmatizirati, s človekovimi pravicami ravnati kot z žvečilnim gumijem, svoje rituale pa vsiljevati vsem.

Še večji problem je, ko začnejo »po religiozno« določati apokaliptičnega nasprotnika človekovih pravic, nekakšnega političnega Satana, najpogosteje bi ga mogli imenovati Veliki fašist. Mirno in odločno zavzemanje za človekove pravice tako pristane v logiki splošne histerizacije in totalnega spopada.

Tudi na Slovenskem je opaziti, da se določene skupine, ki mahajo s praporom človekovih pravic, začenjajo obnašati, kot da so v apokaliptičnem transu, v sredini odločilne metafizične bitke med dobrim in zlim. Če nisi z njimi, si proti njim. Če dvomiš v njihovo naracijo, si pristaš Velikega fašista.

Cambón je zapisal, da so človekove pravice religija ateistov. Pri tem ne problematiziramo ne človekovih pravic ne ateizma, problematiziramo pa pojem »religija«. Ateistom naj bodo človekove pravice »vodilo«, orodij religije pa naj se vzdržijo. Ker ne bodo znali z njimi. Saj so vendar ateisti, kajne?


* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (25/2021). Foto: BC, ulica v Jeruzalemu

petek, 11. junij 2021

Otrok, ki prihaja – otrok, ki odhaja

Spoštovani g. minister, g. župan, ga. ravnateljica vrtca in vsi navzoči!

Biti sosed vzgojnim ustanovam, kot sta šola in vrtec, je že samo po sebi imenitno. Prijetno je preživljati dneve, ko v uho hote ali nehote loviš ščebet vzgojnih dejavnost; ko pogledaš skozi okno in vidiš malčke na sprehodu, šolski razred v učilnici po drevesom, otroško kolesarsko šolo ... Toda govoriti na otvoritvi novega frankolovskega vrtca presega dozdajšnjo imenitno sosedstvo in je izjemna čast. Zato se že uvodoma zahvaljujem, da ste mi izkazali to čast.

Dovolite, da se vprašam, kaj je vzgoja. Vzgoja je del življenja ljudi, kakor je rast del življenja rastlin. Vzgoja otrok ni nekaj za zraven k našemu siceršnjemu delu, temveč je pretok življenja samega. Ko vzgajamo, izražamo naše veselje in naše čudenje na življenjem, ki je z vsakim otrokom novo in drugačno. 

Preko vzgoje se življenje iz roda v rod ne samo nadaljuje, temveč tudi izboljšuje. V vzgojo vlagamo veliko sebe tudi zato, ker hočemo pozitivno vplivati na jutrišnji dan. Zavedamo se Slomškove modrosti, da je vzgoja dobrih in slabih časov mati. Z dobro vzgojo bomo jutri imeli dobre čase, s slabo slabe.

Vzgojna skrb in vzgojna veščina sta zelo naravni, zelo spontani. Nek slovenski strokovnjak za pedagogiko je pred leti dejal, da se je kriza vzgoje začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v knjigarne prišli prvi priročniki za vzgojo otrok. Kajti če vzgoja izgubi svojo naravnost in spontanost, če torej izgubi svojo srčnost in postane neko tehnicistično opravilo, ki ga moramo opravljati po priročnikih in domišljenih recepturah, potem je ta ista vzgoja že v krizi.

V vzgoji se srečujemo z otrokom, ki prihaja, in z otrokom, ki odhaja. Otrok prihaja na svet in mi ga spremljamo, mu pomagamo; otrok odhaja v svet in mi ga spuščamo od sebe.

Otrok prihaja na svet zaradi ljubezni očeta in matere, ona sta njegova prva in najvišja vzgojitelja. Nobena ustanova, država, religija ali kak drug sistem ne more in ne sme izpodriniti očeta in matere. 

Vendar otrok ne prihaja samo staršem, vsak otrok prihaja širši skupnosti: starim staršem, sorodnikom, soseski, vasi in mestu, narodu in državi, človeštvu. Širša skupnost prihajajočemu otroku odpira mnoga vrata, skozi katera bo stopal, da razišče svet in se odloči za svojo pot. Širša skupnost v vzgoji otroka ni tujek. Obratno. Obenem ko smo trdno prepričani, da sta prva vzgojitelja oče in mati, smo tudi prepričani, da je otroka, ki prihaja v svet, dolžna spremljati širša skupnost. Otrok mora vedeti, da ga je cel svet vesel, da se bo cel svet potrudil zanj in mu pomagal pri odraščanju. 

Prva velika ustanova, s katero široki svet sprejema otroka, je vrtec. Vrtec je pri vzgoji otroka izjemen sodelavec staršev in primarne družine ravno zato, ker dela z malimi otroci. 

Iz razvojne psihologije vemo, kako zelo je pomembnih prvih šest let otrokovega življenja. Če primerjamo z gradnjo, ni narobe reči, da je v prvih šestih letih otrok že »pod streho«. Se pravi, osnovne čustvene, intelektualne in moralne poteze se pri otroku vzpostavijo v prvih letih. Bo bolj vesele narave ali bolj zagrenjene, bo bolj razmišljajoč ali bolj nagonski, bo bolj sočuten ali bolj sebičen, je vzpostavljeno v prvi vzgojni petletki. Kar sledi potem – če ostanemo pri gradbeniški prispodobi –, so inštalacije, stavbno pohištvo, ometi, fasada. 

Da ima neka skupnost kakovosten vrtec, je zanjo velik dar in njena velika naloga, zaveza. Danes smo na Frankolovem priča uresničitvi uvodnega dejanja te skupne zaveze. Dobili smo kakovostno vzgojno stavbo, s kakovostnimi, celo razkošnimi arhitekturnimi rešitvami; stavba je kakovostno umeščena ob vaško jedro na eni strani, ob potok, gozd in travnik na drugi strani; v prihodnjem letu bo nastala še kakovostna zelenica v neposredni okolici. 

Drugo dejanje oziroma glavni del te skupne zaveze za kakovostni vrtec sledi zdaj, ko bodo v novi zgradbi s polno paro stekle vzgojne dejavnosti. Politični akterji, gradbeni izvajalci in soseščina, ki so doslej delali in pripomogli, da je do novega vrtca prišlo, na tej točki stopijo v ozadje. Na vrsti je vodstvo in osebje vrtca, da s svojo kompetentnostjo, avtonomijo in ustvarjalnostjo ta čudež življenja, ki je mali otrok, neguje in mu pomaga odraščati.   

Otrok prihaja na svet in otrok odhaja v svet, smo rekli. Otrok odhaja v svet, neha biti »mamin«, že v trenutku, ko mu v porodnišnici odrežejo popkovino. Vzgoja ima zato to zanimivo lastnost, da se v njej sproti odrekamo »lastništvu« nad otrokom. Četudi se z otrokom v družini in vzgojnih ustanovah zelo veliko ukvarjamo in vanj vlagamo ogromno življenjske energije, otroka ne vzgajamo, da bi ostal, temveč da bi odšel. Pri skavtih imamo lep izraz za to: pravimo, da vzgajamo »odhodnika«.

Novi frankolovski vrtec bo do konca svojega vzgojnega procesa pripeljal številne »odhodnike in odhodnice«. Kakovostna struktura, ki jo danes slavnostno odpiramo, predvsem pa kakovostno pedagoško delo, ki bo sledilo, naj družinam, osnovni šoli in vsej skupnosti predata čim več veselih, radovednih in sočutnih otrok.

Še enkrat hvala, da sem smel spregovoriti teh nekaj besed.



* To je besedilo slavnostnega nagovora, ki sem ga imel na otvoritvi novega vrtca Frankolovo, 10. junija 2021. Za govornika so me prosili kot tistega, ki je "zrihtal zemljišče za vrtec" (vrtec in novi kompleks za igrišče stojita na bivši župnijski njivi in sadovnjaku) in kot soseda, ki je "zelo šel na roko pri gradnji" (za dve leti je lep kos župnijskega dvorišča služil kot prostor za gradbišče). Govora sem se veselil, saj so mi pedagoške vsebine blizu. V sredini osemdesetih sem obiskoval pedagoško smer ptujske gimnazije, v devetdesetih pa sem magistriral na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu. V uvodni vrstici pozdravljeni minister je g. Zdravko Počivalšek, župan g. Branko Petre, ravnateljica vrtca pa ga. Simona Žnidar. Na fotografiji zgoraj je nastop otrok pred prerezom traku, spodaj sprejemni prostor.

torek, 08. junij 2021

20 % tega, kar smo

 


V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.

Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.

To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.

Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo. Kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.

Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost; ta pojavnost je pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira.

Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric (na sličiči zgoraj je ena takih; otroci se pripravljajo na svečnico), dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …

Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6: 
https://revija.ognjisce.si/kolumna/22532-20-tega-kar-smo 
** Foto: FB stran Župnije Frankolovo

nedelja, 16. maj 2021

Izrael&Palestina - spomini

Sveto deželo sem obiskal oktobra 2015. Med drugim sem naredil kar nekaj zanimivih fotografij. Konflikt med Izraelci in Palestinci je v zadnjih dneh spet prešel v fazo nasilja. Zato podajam nekaj "izraelskih" in "palestinskih" sličic ter molim: MIR TEBI, JERUZALEM! 

Jeruzalem: judovski grobovi na Oljski gori;
namesto cvetja so na grobovih kamni;
zadaj tempeljska ploščad in središče Jeruzalema

 

Jeruzalem: izraelska straža pri Levjih vratih;
med izraelskimi oboroženci vidimo
kakšne temnopolte vojak(inj)e
in kakšne zelo svetle polti

Jeruzalem: mošeja Al Aksa,
tretji najsvetejši kraj islama



Jeruzalem: Jud moli na Davidovem grobu









Jeruzalemski berač









Jeruzalem: pogled na tempeljsko ploščad
z dvema mošejama;
pogled je romarjem dovoljen,
vstop na ploščad ne











Jeruzalem: judovska dečka
v spominskem centru holokavsta Yad Vashem

Jeruzalem: judovsko praznovanje
v tunelu Kotel blizu Zidu objokovanja








Med Jeruzalemom in Betlehemom









v predmestju Betlehema;
Betlehem je pod
palestinsko upravo












Palestinski fant iz Betlehema;
je kristjan, preživlja se
z izdelovanjem spominkov










Betlehem: palestinske zastave
na upravni zgradbi









Betlehem: prodaja angažiranih razglednic














Med palestinskim in izraelskim ozemljem













judovski kibuc Ginnosar
ob Genezareškem jezeru









Genezareško jezero, zadaj Golanska planota





torek, 04. maj 2021

Krščanstvo in kovidiotizem


Leta 1988 ali 1989 sem v bližini Rima prvič poslušal znamenitega karizmatičnega duhovnika Luigija Giussanija, ustanovitelja velikega gibanja Comunione e liberazione. V nabito polni kino dvorani nam je govoril o veri in razumu. Poudaril je, da je krščanstvo izrazito razumska religija.

Drži. Krščanstvo je izrazito razumsko. Že zgodnje krščanstvo se je raje kot na vzhodnjaško mistiko, ki je bila takrat zelo v modi, naslonilo na klasično grško filozofijo. Nato sta oba miselna giganta, tako sv. Avguštin kot sv. Tomaž Akvinski, odločno podprla poroko med vero in razumom. To ne pomeni, da druge religije niso razumske, gotovo pa je krščanstvo tisto, ki je od vseh religij najbolj vsrkalo vase intelektualno raziskavo, kritično refleksijo svetih besedil, logično sklepanje ipd. Vsled tega nobena druga religija ni razvijala tako obširne teološke vede (ki je razumska refleksije vere) kot krščanstvo.

A stavek, ki sem si ga iz predavanja don Giussanija najbolj zapomnil, je bil naslednji (navajam po spominu): “Ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti.”

Priznam, bil sem mlad rimski študent filozofije in te Giussanijeve ‘prerokbe’ nisem najbolje razumel. Zdela se mi je pretirana. Ni ravno poudarjeno prvenstvo znanosti tisto, ki škodi duhovnosti? Ni ravno določena znanost zastavila samo sebe kot tisto, ki bo spodrinila religijo?

Potem se je začelo. Z eksplozijo porabniške kulture začne človek nerazumno množiti svoje potrebe, kupovati, česar ne potrebuje, ustvarjati gore smeti. Krščanske sredine (duhovniki in pastorji s prižnic, voditelji na duhovnih vajah, kolumnisti v krščanskih medijih …) pozivajo k zmernosti, potrošništvo obravnavajo kot nerazumno in kot pohabljenje duše. Z eksplozijo ideološkega feminizma, ki se poveže s filozofskimi relativizmi, omalovažuje klasično družino, preide v povzdigovanje homoseksualnosti in spremembo spola, pristanemo končno v teoriji spola, po kateri je spolov že nekaj deset, med živčnimi končiči v naših možganih pa je še vedno prostora za nove in nove spolne identitete. Medtem ko zajeten del zahodne politične in akademske elite pokleka pred teorijo spola, krščanstvo vztraja v (zdaj že lahko rečemo) znanstveni drži, pri empirično preverljivih dejstvih ter uči: spola sta dva, moški in ženski.

Nastopi novi koronavirus, stoletna epidemija. Glede na to, da je ljudstvo izobraženo, kot še ni bilo nikoli, in glede na to, da je pogreznjeno v svet hitrih informacij, kot še ni bilo nikoli, bi pričakovali, da bo preizkušnjo epidemije sprejelo z osveščeno, dobro obveščeno in seveda z mirno razumsko držo.

Ampak ne! Mnogo je takih, predvsem pa so zelo glasni, ki so v času epidemije vstopili v nek vzporeden svet. Ti ljudje ne priznavajo resnosti virusa, povsod vidijo zaroto in strahovlado, požvižgajo se na znanstvene in medicinske institucije, prepričani so, da je vse izmišljotina. Če pa covid-19 že straši, ga po njihovem ne bomo premagali z ‘zlobnimi’ cepivi iz laboratorijev, temveč s kakšnim od kobajagi šamanskih trikov.

Tako se je za letošnjo veliko noč primerilo, da so si ‘velikonočne procesije’ omislili ravno ti ljudje. Niso se držali ukrepov, šli so na ulice, izzivali so s protesti. Saj ni res pa je: na soboto po veliki noči so v Mariboru ustvarili toliko napetosti, da so pristojni morali okrepiti varovanje bolnice.

Medtem smo kristjani veliko noč praznovali doma. Že drugič zapored smo žrtvovali svoj največji praznik, ostali brez svetih maš, procesij, čudovitih kolektivnih običajev. Zakaj? Ne samo zato, ker od sv. Pavla naprej spoštujemo oblast in njene odredbe, temveč tudi zato, ker zaupamo znanosti, stroki, medicini. Za nas sta razum in vera kakor brat in sestra. Krščanstvo in kovidiotizem za nas ostajata vsak k sebi.

Skratka, don Giussanijeva ‘prerokba’, da ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti, se v koronadobi kaže kot pravilna. Ni nenavadno, da papež odločno podpira cepljenje, in ni slučajno, da je bil vpričo tv-kamer med prvimi cepljenimi Slovenci upokojeni mariborski nadškof.


* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Ognjišče, maj 2021. Foto: s spleta.

četrtek, 22. april 2021

Partizani in domobranci


Štiri zadeve - izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi (februar 2021,
link); branje Možinove knjige Slovenski razkol (Celjska Mohorjeva družba 2019); bližanje "revolucionarnih" datumov (27.4., 1.5., 25.5.), ki nekaterim veliko pomenijo in bodo letos verjetno v znamenju protivladnih protestov; približevanje praznovanja 30-letnice samostojne države (25.6.), ki tvega, da namesto enotnosti poudari razkol - me je navedlo, da sem pobrskal po svojih arhivih in našel kratko kolumno na temo partizanov in domobrancev ter zdravljenja razkola. Kolumno sem objavil oktobra 2011 za Družino v rubriki, v kateri sem odgovarjal na vprašanja mladih bralcev. 

Z V. sva namreč na nekem srečanju v živo debatirala, kako naj se nek mlad učitelj zgodovine pozicionira do jedrnega slovenskega spora iz 2. svetovne vojne. Njegovo dilemo sem "porabil" za zapis vprašanja in odgovora v Družini. 

Ob tem me posebej veseli opredelitev SAZU, "da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena", saj sem nekaj podobnega zastavil v razpredelnici v takratni kolumni.

Prilagam (nelektoriran) zapis iz 2011, nosil je naslov Dejstva in pripovedna terapija. 

***

Dejstva in pripovedna terapija

Kmalu bom začel učiti v šoli. Kako naj razlagam drugo svetovno vojno v Sloveniji? Mislim na partizane in domobrance. Kak ravnatelj pravi, naj razlagamo po svoji vesti.

V.

Če ravnatelj učitelju naroči, naj polpreteklo zgodovino razlaga po svoji vesti, prizna poraz znanosti in šolske politike. Enako, če mu prepove, da bi razlagal po svoji vesti. Pozor! Govorimo o zgodovini, ne o verskih in svetovnonazorskih prepričanjih. Tu ni vprašanje vesti, temveč dejstev. Po dvajsetih letih svobodne družbe je na razpolago dovolj objektivnih študij, da bi lahko ravnatelji in učitelji brez mitoloških primesi ter brez prikrivanja ali strahu podali učencem celovito sliko dogodkov.

Za izhodišče vzemimo preprosto razpredelnico:


partizani

domobranci

PLUS

upor proti okupatorju in fašizmu

obramba pred revolucionarnim nasiljem

MINUS

revolucionarno nasilje nad domačim prebivalstvom

politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem

Vodoravno gledano vidimo najprej pri obojih pozitivni moment. Prvi so požrtvovalno in pogumno šli v oborožen upor proti okupatorju. Drugi vzniknejo kot obramba domov in ljudi pred komunistično agresijo iz gozda. Po klasični katoliški moralki so oboji, vsaj uvodoma, storili prav. Proti napadalcu, ki že spočetka krši pravila vojskovanja in namenoma ustvarja civilne žrtve, je oboroženi upor upravičen.

Na vrsti je negativni moment (zlo, greh ). Partizani so že l. 1941 vodeni s strani komunistov, ki upor proti okupatorju manipulirajo za cilje komunistične revolucije, katere bistvena sestavina sta ustrahovanje in likvidacija idejnih nasprotnikov pa tudi plemstva in bogatašev. Domobranci v demonski ples nacizma in komunizma vstopijo v trenutku, ko od okupatorja sprejmejo orožje. Ne samo domačim arhitektom revolucije, tudi okupatorju bratomorna vojna še kako odgovarja. Storil bo vse, da bo protikomunistične domobrance vojaško in politično vezal nase.

Navpično gledano je razvidna notranja drama obeh vojaških in ideoloških blokov. Zgodba obojih sledi dramaturgiji degeneracije plemenitega namena. Zaplet je kaotičen in tragičen do mere, da nas pogojuje še danes. Akademsko ga rešujemo z navajanjem dejstev, moralno pa tako, da se morata tabora najprej soočiti vsak s svojo temno stranjo.

Namenoma uporabljamo izraze drama, dramaturgija, zaplet. Šola ne sme mladega rodu vzgajati proti partizanom ali proti domobrancem, lahko pa jih vzgaja v čutu za človeško dramo. Za zgodbo slehernika. Za sočutje s trpečim. Druga svetovna vojna na Slovenskem pomeni milijon različnih zgodb, ki jih je krivično tlačiti v dialektiko zmagovalec-poraženec, klavec-kolaborant.

Bolj kot politkomisarske veščine nas bosta iz krča rešila pripoved ljudi tistega časa in naša zmožnost poslušanja. Več zgodb bomo slišali, bolj bomo spoštljivi za nazaj in modri za naprej.

Nagrada kresnik Jančarjevemu romanu To noč sem jo videl poleg drugega kaže tudi na našo potrebo po pripovedni terapiji.


* Foto: Aleš Čerin, preprostost.si, kranjska lilija

petek, 16. april 2021

Kako je Himmler aretiral župnika Sunčiča

 

Točno pred 80 leti je Reichsführer SS Heinrich Himmler aretiral frankolovskega župnika Alojza Sunčiča. Aretiral ga je na cesti med Frankolovim in Stranicami, verjetno pri Belem Potoku, v soteski proti Spodnjim Stranicam, prav pri katastrski meji med občinama Vojnik in Zreče. Pol ure zatem je aretiral še vojniškega župnika Antona Lassbacherja, slednjega na pragu župnišča v Vojniku.

Ko sem kot frankolovski župnik od mariborskega škofa Franca Krambergerja to zgodbo prvič slišal, se mi je zdela na meji verjetnega. Potem sem polistal po Kroniki župnije Frankolovo in hitro našel opis dogodkov aprila 1941 na Frankolovem.

*

V Kroniki je povedano, da so 11. aprila 1941, na veliki petek, šli skozi Frankolovo proti Celju zadnji vojaki jugoslovanske vojske, šest Srbov, ki so bili izmučeni in lačni, predvsem pa hudo razočarani, saj so v okolici Slovenskih Konjic domačini streljali nanje. Vojaki so Frankolovčanom dejali: »Mi, Srbi, vam branimo domovino, a vi, Slovenci, pucate na nas.« Domačini so jih ponudili okrepčilo in povedali, da so na njih streljali nemškutarji petokolonaši. Šest Srbov je šlo naprej, a do Vojnika ni prišlo, saj so jih zajeli Nemci, katerih kolona se je valila proti Celju.

Takoj po prihodu Nemcev na Frankolovo, je petčlanska učiteljska družina morala zapustiti svoje stanovanje, saj se je vanj vselila nemška krajevna uprava. Družino, katere stara mama je štela 95 let, je sprejel župnik Sunčič in jo naselil v dve sobi na severni strani župnišča.

Na veliko noč, 13. aprila 1941, je Alojz Sunčič imel zadnjo pridigo pred aretacijo in izgnanstvom, čez nekaj dni je srečal Himmlerja in bil zaprt v celjski Stari pisker. Kronika o obojem piše takole:

Na velikonočno nedeljo 13. aprila 1941 je bila zadnja slovenska pridiga v tuk. cerkvi. Župnik Alojz Sunčič je neustrašeno povedal, da obhajamo sicer veliko nedeljo, a za nas Slovence je to najstrašnejši veliki petek, zakaj obsojeni smo na smrt. A za velikim petkom mora priti tudi za nas Slovence praznik našega vstajenje.

Ko se je župnijski upravitelj Alojz Sunčič (…) 18. aprila 1941 odpeljal po opravkih s svojim kolesom v bližne Stranice, sreča dva avtomobila z nemškimi častniki. Avtomobila se ustavita in župnijski upravitelj se je moral legitimirati generalu Himmlerju, ki je sedel v prvem avtu. Sam Himmler ga je nato aretiral, podaril Sunčičevo kolo fantu, ki je slučajno stal ob cesti, gospodu pa velel sesti k častnikom v drugem avtu, ki ga je odpeljal v celjski zapor. Tu so ga Nemci klicali »Himmlerbub«.

*

Kronika o medvojnem dogajanju na Frankolovem je bila pisana za nazaj, enkrat po drugi svetovni vojni, ko Sunčiča ni bilo več na Frankolovem; bila je pisana po spominu in na strjen način, kaj je preskočila. Zato je toliko bolj dragoceno, da je zgodovinar Miloš Rybar zgodbo o aretaciji Alojza Sunčiča in Antona Lassbacherja raziskal in v poljudni obliki objavil v Družinski pratiki leta 1993. Sunčič je umrl na Ptuju l. 1984, zato predvidevamo, da je Rybar zgodbo slišal od njega osebno ali pa od koga njemu bližnjih. Po Rybarju se je dogodek zgodil 17. aprila 1941. Takole ga opiše:

Himmler je namreč tajno in nepričakovano prispel v tednu po veliki noči 1941 na Spodnje Štajersko in obiskal Maribor, Celje in Savinjsko dolino. V Mariboru je izdal »smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Sp. Štajerske« (takoj je treba izseliti vse slovensko izobraženstvo, nato osebe, ki so se priselile na to območje po letu 1914 – ukrep je bil naperjen zoper Primorce, ki so bežali od doma od leta 1915 dalje – in končno je treba izseliti celotno prebivalstvo v obmejnem obsavskem in obsoteljskem pasu). Iz Maribora se je Himmler 17. aprila 1941 napotil z avtomobilom proti Celju. Na tej poti je prišlo do dveh aretacij.

Župnika, ki sta bila aretirana, sta bila Alojz Sunčič in Anton Lassbacher. Sunčič (roj. 1894 v župniji Križevci pri Ljutomeru, umrl 1984 na Ptuju kot upokojeni župnik pri Mali Nedelji) je bil tedaj župnik na Frankolovem, Lassbacher (roj. 1885 v župniji Negova, umrl 1947) pa župnik v Vojniku.

Zgodba je po pripovedovanju župnika Sunčiča naslednja:

V četrtek po veliki noči je s svojim bratom kolesaril s Frankolovega proti Stranicam. Ko sta zaradi strmine hodila ob kolesih peš, se pripelje od Konjic proti Celju kolona kakih desetih luksuznih avtomobilov. Župnik Sunčič ni hotel niti gledati proti koloni in je gledal raje proti Konjiški gori, ko se dva od teh avtomobilov obrneta in ustavita; iz enega izstopita »dva oficirja« in se napotita proti obema kolesarjema, ki sta potiskala svoji kolesi v klanec. Sunčič je seveda nosil duhovniški kolar, zato je bil njegov poklic dovolj razpoznaven.

Eden od obeh oficirjev je Sunčiča zadržal, ga legitimiral, mu vzel kolo in ga povabil v avto. Rekel mu je: »Vi se peljete z nami v Celje.« Župniku se to še ni zdelo nič hudega, mislil je, da morda potrebujejo tolmača.

Kolo je ta »oficir« izročil slučajnemu mimoidočemu, ki je gledal prizor. Vprašal ga je, kako se piše. Ker se je pisal Švarc, je to zvenelo dovolj nemško, da mu je rekel, naj vzame kolo kot Hitlerjev dar.

Župniku Sunčiču se ni posvetilo, da je »oficir« sam Himmler in da ga pelje v Celje v zapor.

Ko so se med potjo peljali skozi Vojnik in je zagledal Himmler kar tri cerkve, je vprašal Sunčiča, če je to njegova fara. Ko mu je Sunčič povedal, da je tam župnik Anton Lassbacher, je Himmler zaradi nemškega priimka takoj vprašal, če je morda on »folksdojčer« (tako so hitlerjanci imenovali Nemce in nemčurje zunaj Nemčije). Sunčič je odgovoril, da so tam sami Slovenci. Himmler je ukazal šoferju, naj zapelje proti župnišču. Tedaj se je župnik Sunčič zavedel, da je aretiran.

V Celju je Himmler oba župnika odložil v zaporu, saj je tudi sam prišel tja na inšpekcijo. Pozneje so esesovci v zaporu župnika klicali »die Himmlerbuben« (Himmlerjeva fanta), župnika Sunčiča pa je nekoč eden izmed esesovcev vprašal, kdo ga je aretiral. Ko mu je Sunčič odgovoril, da je bil to njegov vrhovni šef, se je esesovec zadrl: »To je čast, verjetno boš postal še papež!«

Župnik Sunčič sicer ni postal papež, sta se pa oba župnika po končani vojni s Hrvaške, kamor so ju izgnali, vrnila na Frankolovo oziroma v Vojnik.



  • Vira: Kronika župnije Frankolovo in članek Miloša Rybarja v Družinski pratiki 1993; Rybarjevo besedilo je bilo objavljeno tudi v monografija Matija Založnika Frankolovo skozi stoletja, monografija je izšla 2018.

  • Foto zgoraj: na prvi fotografiji Heinrich Himmler, na drugi Alojz Sunčič l. 1939 s frankolovskimi prvoobhajankami in znano učiteljico Vido Štukelj. Foto spodaj: Klanec pri Belem Potoku, kjer je Himmler najverjetneje aretiral Sunčiča, Google Street View.


sreda, 14. april 2021

Župnija Frankolovo 1783-1901

ZELO KRATKI POUDARKI IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE ŽUPNIJE FRANKOLOVO
med letoma 1783 in 1901


24. oktober 1783

S cesarskim odlokom je ustanovljena župnija sv. Jožefa. Denar za ustanovitev pride iz beneficijev sv. Florjana v Vojniku in sv. Andreja v Celju. Pod novo župnijo spadajo naslednje vasi, ki so prej spadale v novocerkovško faro: Lipa, Lindek, Beli Potok, Verpete, Rove, Dol, Stražica, Loka, Bukovje, Zabukovje, Straža, Globoče. Ob ustanovitvi župnija šteje 1419 duš.

Pred ustanovitvijo župnije je kraj imel dve kapeli, v katerih se je opravljala božja služba. V gradu Lindek (1293-1786) je bila kapela sv. Nikolaja že l. 1376 in še l. 1756. V graščini na Frankolovem, kjer je bilo prostora za 300 ljudi, pa kapela sv. Trojice od leta 1743 (porušena l. 1862).

Prvotno ime župnije je bilo "V Verpetah pri Frankolovem". Po zapisih iz Zajckloštra (Žička kartuzija) sklepamo, da ime Verpete prihaja iz Vrh Petek ali Petkov vrh. V Zajckloštru je namreč najdeno poimenovanje: "auff den Pettekh, Dorf Verpeth". Ime Frankolovo pa verjetno prihaja iz latinskega "prae angulus", združeno "praeangulus", kar dobesedno pomeni "pred kotom" oz. "pred tesnim". Kmeta, ki je živel pred zooženjem in zaključkom doline, so torej imenovali "frankul" ("predkotnik"), njegovo posestvo pa Frankolovo. Po nemško se je kraj imenoval Sternstein.

1. julij 1787
Začne se redno pastirovanje. Prvi župnik je Atanazij Schliber, ki je najprej stanoval v mlinu nasproti cerkve, maševal pa v grajski kapeli z oltarjem sv. Trojice. Zaman so prosili za kaplana.

1788 - 1789
Gradnja župnijske cerkve sv. Jožefa. Gradnjo vodi znameniti novocerkovški dekan Jožef Anton Jakomini (dodajamo: pri katerem je kasneje kaplanoval Anton Martin Slomšek) iz znamenite plemiške družine Jakomini. V nemškem delu kronike piše:

Nova župnijska skupnost je kupila od gradu Sternstein pašnik na ravnem zemljišču in je na tem mestu zgradila cerkev in župnišče. Dela je vodil vitez von Jakomini, dekan iz Nove Cerkve.

Oblast je novi župniji dovolila vzeti oltarje iz leto poprej razpuščene Žičke kartuzije (Zajcklošter) in menda tudi zvonove. (Opomba: v zvezi z zvonovi se nejasno omenja samostan "Neukloster", t.j. Novi Klošter pri Polzeli.) Toda ljudje iz okolice samostana (Novi Klošter?) Frankolčanom niso pustili odpeljati zvonov in so jih napodili. Ves dogodek so videli nekateri meščani Celja in so od oblasti dosegli, da so te iste zvonove z dovoljenjem oblasti dobili celjski Nemci, jih vzeli s pomočjo vojske in obesili v svoji cerkvi v Celju, ki so jo obnavljali po hudem požaru. Oblast je za povračilo Frankolčanom poskrbela dva zvonova (vlita l. 1672) iz neke opuščene cerkve na Ptujskem polju.


30. avgust 1789
Škof Schrattenbach posveti novo župnijsko cerkev.

1790
Pozidano je tudi župnišče.

1791
Župnija dobi poleg župnika še enega duhovnika.

1796
Jurij Grčar daruje župniji leseno hiško. Sam pa opravlja službo mežnarja. (Dodajamo: ta "hiška" je današnji Aletin dom.)

1806
Župnija nabavi tretji zvon. Vlije ga celjski zvonar.

okrog l. 1807
V Napoleonovih časih se francoski vojaki nastanijo po kmečkih hišah, komandant pa v župnišču, da bi prezimili. Spočetka je vladal še mir, ko pa so na spomlad Francozi šli naprej, so oropali cerkev, župnišče in pretepli župnika Lovrenca Lisjak in mežnarja Jurija Grčar. Takole piše nemški del kronike:

Še danes ljudje pripovedujejo, da se je kolona francoskih vojakov nastanila po kmečkih hišah ob glavni cesti in tamkaj prezimila. Komandat pa je svoj štab postavil v župnišče. Komandantu se je posebej dopadlo žganje in dokler mu ga je župnik mogel dostavljati, je bil mir. Ko pa so pošle celotne zaloge, je prišla nesloga v hišo. Ob odhodu vojske na spomlad je gospod komandant dopustil ropanje župnišča in farne cerkve. Francoski vojaki so vdrli v župnikovo klet in del vina spili, del pa razlili po tleh. Razbili so tudi cerkvene nabiralnike za darove. S puškinimi kopiti so pretepli gospoda župnika Lisjaka in mežnarja Jurija Grčarja. Ljudje pripovedujejo, da je ob tem dogodku farovška dekla, medtem ko so se vojaki še ubadali z nabiralniki za darove, vzela moštranco in ciborj z Najsvetejšim ter en kelih, jih zavila v predpasnik ter se skrila v že nekoliko poraslo žito na Arčanikovi njivi. Od tam je bilo vse prenešeno v naselje Lipa na št. 21 k Lipčnikom. Zaradi nenehnih vojaških pohodov se je tja za eno celo leto preselil tudi župnik.

Grajsko kapelo so Francozi tokrat in še kasneje oropali do te mere, da je začela propadati. Ljudje Francoze podoživljajo kot Turke, ki so tod pustošili l. 1429-1430.

1816
V zasebnem poslopju prva šola na Frankolovem. (Glede na druge vire predvidevamo, da je to zasebno poslopje bilo stanovanje frankolovskega organista, prvega učitelja na Frankolovem. Slednji je najverjetneje stanoval v hišici za cerkvijo, ki ji danes pravimo Aletin dom.)

1816
Župnija ima dva kaplana.

1822 - 1827
Zakristija je razširjena. Ladja je dvignjena in obokana. Višja je tudi streha, tako da prekrije zahodno okno na zvoniku. Ob zvoniku zgrajene sobe in stopnišče. Skratka, cerkev dobi današnjo podobo. V nemškem delu kronike tudi piše, da je s tem posegom prišlo do nesorazmerja: ob zdaj veliki cerkvi je prislonjen nizek zvonik.

1826
Druga šola preseljena v lastno poslopje. (Glede na druge vire domnevamo, da je ta "druga šola" bila lesena in je stala, kjer je danes park med cerkvijo, gostilno in današnjo šolo.)

1837
Jakob Medved ima prikazen, kar spodbudi župnijo, da bi gradili cerkev na Gojki. O tem nemška kronika piše takole:

Jakob Medved, kmet iz Dola št. 12 (umrl je 12. septembra 1852), je trdil, da je v letih 1837, 1838 in 1839, v visokem gozdu vrh Gojkinega brega, ampak na svojem, (se pravi na vrhu hriba Gojka, ki je takrat še bil poraščen z visokimi hrasti), v nočni temi videval svetal svetlobni sijaj, iz katerega je lahko določil sliko Sv. Trojice in podobo Matere Božje v klečeči drži tiste, ki moli. Njegove tozadevne pripovedi najprej niso nikogar pridobile. Kljub temu je tri leta eno in isto trdil, tako da je l. 1840 imel že kar veliko privržencev. Jožef Brenko, poznejši posestnik v Loki št. 9 in zdaj preužitkar v Loki št.8, slikar in podobar samouk, ki ga ne gre zavreči, je l. 1840 po nalogu Medveda na desko naslikal Sv. Trojico skupaj z Materjo Božjo, kar je Medved potem nabil na hrast vrh brega. Še to leto je ta slika bila obiskana od mnogih tujcev. Zaradi tega so se župljani odločili zgraditi poljsko kapelo. Domači župnik, gospod Janez Horvat, ki je imel pred očmi žalostne čase svojih predhodnikov, je podal mnenje o gradnji majhne cerkve, kamor bi se lahko v podobnih slučajih na varno prineslo Najsvetejše. Točno na vrhu hriba je bil mejnik, kjer se je skupaj stikalo več posesti. Vsak od teh posestnikov je za gradnjo cerkve bil pripravljen odstopiti del svojega. Gospod Jožef Skaza, takrat nastavljeni kaplan na Frankolovem, je blagoslovil mesto za domnevno poljsko kapelo. L. 1841 se je delo začelo.

1841
Župnija vloži prošnjo za izgradnjo cerkve sv. Trojice na Gojki in stečejo prva dela. V slovenski kroniki zapisan razlog za gradnjo Gojke se glasi:

Razbojništvo Francozov v farni cerkvi in župnišču krivo, da ni blo sv. Rešnje Telo v farni cerkvi več varno. Za varstvo sv. Rešnjega Telesa Gojka zidana najprej kapela, potem cerkev.

1843
V tem letu je podano statistično stanje v župniji po topografskih podatkih, ki sta jih zbirala nadvojvoda Janez in Georg Göth. Zapis o Frankolovem najdemo v: Niko Kurent, S
LOVENSKO ŠTAJERSKO PRED MARČNO REVOLUCIJO 1848, Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Götha (1842), Ljubljana 1989, strani 245-246

1848
Glavni del cerkev na Gojki je pozidan in povelban.

1850
Prva prenova župnijske cerkve sv. Jožefa.

1852
Cerkev na Gojki dobi dva zvonika.

1862
Porušijo grajsko kapelo sv. Trojice, ki je bila pozidana l. 1743 in v kateri so v vsem tem obdobju imeli tri poroke. Iz materiala kapel sezidajo prvo zidano šolsko zgradbo na Frankolovem (danes stara šola). Takratni lastnik graščine je bil Luka Notar. Kronika beleži:

Luka Notar, ki je gradbeni material iz grajske kapele uporabil za gradnjo zdajšnje šole. S tem lastnikom se je končala grajska kapela. Opustitev grajske kapele, zlasti pa pogrešanje oltarjev Sv. Trojice, je župljane globoko bolelo.

1872
Prenova župnišča.

1874
Prvotni zvonovi so bili obrabljeni in počeni. L. 1871 župnik Blaž Dolinšek naroči 4 nove zvonove. Zaradi spora med farani nato prispejo trije novi zvonovi. Vlije jih zvonar Hilzer.

1876
Župnija šteje 1337 duš.

2. avgust 1893
Posvetitev cerkve na Gojki. Posveti jo škof Napotnik in obenem opravi sv. birmo. Ljudstvo nagovori takole:

In tako sem vam, ljubi Frankolčani, posvetil mrtvi tempelj iz kamenja in opeke, iz lesa in železa, zdaj pa vam hočem še imenitnejše, ker žive templje posvetiti in to so vaši nedolžni otroci, ki ste jih pripeljali danes k sveti birmi.

5. september 1897
Blagoslovljena Bezenškova kapela v Bukovju, posvečena sv. bratoma Cirilu in Metodu.

1889
Velika prenova župnijske cerkve. Po sto letih je bilo treba menjati vso stavbno pohištvo, pode, strope v zakristiji, itd... Eno tretjino stroškov je krila oblast /der Religionsfond/, dve tretjini pa župnija sama.

1899-1901
Prenova cerkvene hišice oz. mežnarije (danes Aletin dom). Dol vržejo slamnato streho in 100 let staro ostrešje. Podrejo tudi sprednji del hiše, ki je bil iz brun, in ga naredijo zidanega. Na zahodni nepodkleteni strani dozidajo 3,5 metra in tako hišo povečajo.