sreda, 03. marec 2021

Predmeti, predmeti, predmeti


V več komedijah romunsko-francoskega avtorja Eugèna Ionesca pride do pojava zasičenosti s predmeti. V komediji Stoli se proti koncu predstave ves oder napolni s praznimi stoli. Več je praznih stolov, bolj sta glavna junaka srečna. V komediji Novi podnajemnik je ves oder poln pohištva, celo ulica in mesto se zabašeta z omarami. V groteskni komediji Amadej se množijo gobe. V Plešasti pevki, najbolj znanem Ionescovem komadu, sicer ni namnoženih stvari, so pa namnožene besede, vzkliki, grgranje, ki ustvarijo en sam hrup.

Ionesco, ki velja za ustanovitelja t. i. »gledališča absurda« in je eno prvih imen avantgardne umetnosti 20. stoletja, je v mladosti hotel postati pravoslavni menih. Nato se je poročil, a zanimanje za mistiko ni popustilo. 

Sam je povedal, da ga je kdaj navdihoval sv. Janez od Križa. Kar se seveda zdi nenavadno: kaj bi lahko imel Janez od Križa z odštekanim gledališčem? Ampak prav množenje predmetov, ki ga je Ionesco rad prikazoval na odru, ima nekaj z mistiko.

Sam Ionesco je razložil: »Ko je beseda prazna, je tudi duh zdelan. Takrat v svetu, polnem materije, ni navzočnosti. 'Preveč' postane 'ne dovolj' in predmeti predstavljalo uresničeno samoto ter zmago neduhovnih sil.«

Podobno misel najdemo pri ruskem filozofu Nikolaju Berdjajevu, ki pravi: »Samota 'jaza' se kaže s predmetom in ni mogoča razen v svetu predmetov.«

Vidimo, kako sta napredna umetnost in filozofija že v sredini prejšnjega stoletja uvideli, kakšna bo »duhovna« vloga predmetov, stvari, izdelkov v porabniški družbi. Obkrožali nas bodo, basali se bomo z njimi, vedno več jih bomo hoteli imeti, odmetavali jih bomo, ustvarjali bomo gore smeti.

Zakaj? Zato, ker bo treba nekako ubežati »samoti jaza«, nekako bo treba zamaskirati tesnobo, ki je nastala po zmagi materializma nad duhovnostjo, dodajmo, po »smrti Boga«.

Toda pravkar prihajamo iz nove izkušnje na fronti duh proti materiji. Zaprtje trgovin, razne karantene, razne omejitve so med drugim pokazale, da se da preživeti brez norega tekanja za predmeti po trgovinah.

Človek zmore brez neznosnega basanja in kopičenja stvari. Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, če bo epidemija zajezena? Bomo zato, ker smo bili nekaj mesecev brez trgovin, noreli z nakupovalnimi vozički z dvojno hitrostjo? Se nam bo zgodil scenarij iz Ionescovega gledališča absurda in nas bodo novokupljeni predmeti preplastili?

Ali pa bomo ujeli trenutek modrosti, ki nam ga ta čas ponuja? Bomo namesto s predmeti našli stik s svojim jazom?


* Najprej objavljeno v tedniku Družina, 28.2.2021 (link); foto: iz predstave Ionescovih Stolov, Wikipedia 

petek, 26. februar 2021

Kenik je zaplesal kazačok

Leto 1989, vasica Los Negrales v hribih severozahodno od Madrida, mednarodni klaretinski noviciat. Zvečer sedimo na terasi fantje iz Španije, Dominikanske Republike, Portorika, Peruja, Hondurasa in moja malenkost iz Jugoslavije. Okrog petindvajset nas je. Reklo se je, naj vsak predstavi nekaj iz svoje kulture. Nihče nima problema, saj v glavnem dobro pojejo. Malo se zatika pri zadržanem Perujčanu, ki prihaja iz mesta Juanjuí v Amazoniji, precej se zatika pri meni. Sicer vem na pamet En hribček bom kupil, ampak kako naj pesmico lepo in sproščeno izvedem? Nisem namreč pevec.

Pridem na vrsto, opravičujem se, da nisem pripravljen, ko me nekdo spodbudi: Daj, Kenik, zapleši kazačok!

Naj prevedem: "Kenik" je pomenilo Cestnik. Po nekaj tednih skupnega bivanja v Los Negralesu ni bilo junaka, niti med tamkajšnjimi voditelji duhovniki ne, ki bi znal moj priimek prav povedati. Nek Dominikanec (ki je kasneje izstopil, se poročil in ima danes trgovino v New Yorku) me je začel klicati Kenik in tako je ostalo do konca noviciata.

"Zapleši kazačok" je izražalo njihovo prepričanje, da pač kot nekdo iz evropskega vzhoda znam ta ples, pri katerem skačeš visoko v zrak in brcaš v oblake. Saj to je vaše, se pravi, slovansko, mar ne? Saj prihajaš iz one druge Evrope, komunistične, ruske, mar ne?

Odkimaval sem, češ kazačok pač ni naš, se pravi, jugoslovanski, še manj slovenski. Nič ni pomagalo. Bratje Latinosi so šli vame in zahtevali kazačok. Nekateri so prihajali iz amazonske džungle, drugi iz Karibov, prav vesele oči so dobili, ko so pričakovali gibe fantastičnega plesa iz daljnih step.

Kaj sem hotel? Stopil sem na sredo kroga, počepnil, roki prekrižal na prsih, z nogama sem izmenično parkrat brcnil v zrak. Z zadnjimi močmi sem se obdržal, da me ni vrglo po tleh.

Latinosi so mi zaploskali: Kenik je zaplesal kazačok. Spoznali smo njegovo kulturo. Gremo naprej.

* * *

To je ena izmed cvetk, ki sem jih doživel med svojim desetletnim bivanjem v Italiji in Španiji ter na univerzah z interkontinentalno zasedbo. 

Velikokrat so se ponavljale situacije, ko so o mojem malem slovenskem narodu komaj kaj vedeli, ni jih zanimal. Če so že kaj naumili, je to bilo kaj v zvezi s Titovim komunizmom, železno zaveso, morda še kaj v zvezi z ekipo Jugoplastike iz Splita ali Crvene Zvezde iz Beograda; kasneje so spraševali predvsem o vojni v Bosni. Malokrat sem naletel na človeka, ki bi ga Slovenija kot Slovenija zanimala in bi me bil pripravljen poslušati. 

Zadeve se spreminjajo zelo počasi. Še leta 2013, v polni dobi interneta, so mladi prijatelji iz Španije, ki sem jih povabil na taborjenje v Slovenijo, spraševali, če prinesejo s seboj kaj konzerv s hrano ali kako. Odgovoril sem jim, da ni treba; tu sta Lidl in Hofer, isti verigi, ki ju imajo v Madridu; dovolj bo, če pridejo z denarjem; konzerve bo torej moč kupiti tu, v Sloveniji; zagotavljam. 

Skratka, predsodek o "zaostali" vzhodni Evropi pri povprečnih zahodnjakih vztraja. Facebook ga ni odpravil.

* * *

Zato je povsem deplasirano, da nekateri slovenski aktivisti računajo na nezanimanje zahodnega človeka za malo Slovenijo, na njegovo površnost, na zahodnjaško samozaverovanost, morda tudi na njegovo podzavestno vzvišenost v odnosu do "slovanskega Barbarika". Zagotovo ti naši politični aktivisti vohajo tovrstne nagibe zahodnjakov in računajo na njih. Kako si drugače razložiti, da zahodnjakom servirajo neresnico, češ kako v Sloveniji ni medijske svobode, ker je na oblasti Janez Janša? Dajmo na stran Janšo (ki v konstrukcijskem teatru lakanovske levice že dolgo igra vlogo apokaliptičnega Velikega Drugega), posvetimo se (ne)resnici.

Na tem mestu sem enako besen kot Dejan Steinbuch na Portalu Plus (link). In še bolj. 

Eno so naši pokvarjenci, ki lansirajo laž v zahodne medije in se dejansko obnašajo izdajalsko do vseh nas, ki živimo v Sloveniji. A problem so tudi zahodnjaki, ki se kaj prida ne bodo zmigali, da bi reč preverili na terenu in (ne)resnici prišli do dna. V smislu: Ej, Slovenci, premajhni ste, nimate teže; razumite, poleg vseh velikih tem ni časa za vas - provinco.

Takole bom rekel: če bo EU razpadla, bo razpadla tudi po krivdi bruseljske in zahodnjaške kontemplacije lastnega popka.

* * *

Kenik je zaplesal kazačok. Tujec zdaj ve skoraj vse o Sloveniji. Res?

V Los Negralesu leta 1989 ni ostalo pri tem. Po "kazačoku" sem se počutil čudno. Temperamentni Latinosi so šli čez mojo malo slovensko identiteto kot nekak hispano-globalistični valjar. Moram sem odreagirati, se pravi, najti nekoga, ki si bo vzel čas zame in me pozorno poslušal.

To je bil Emeterio Chaparro, Španec, kitarist (danes je profesor Svetega pisma v Madridu). Vzel si je čas zame. Zanimal ga je En hribček bom kupil. Pozorno me je poslušal, ko sem mu, nepevec, pel to Slomškovo pesem. Vmes je na kitari iskal prijeme in ritem. Mislim, da je kitarsko zadel. Eno kitico pesmi sem tudi prevedel v španščino, on jo je pravilno ritmiziral.

Ko smo naslednjič zvečer sedeli na terasi v zasedbi 24 Latinosov + 1 Slovan, sva izvajala točko: slovensko pesem o vinu, slovensko melodijo, z ljubkim prevodom ene kitice v španščino.

Slovenci nismo velik narod. Imperialne atraktivnosti (hvala Bogu) nimamo. A vredni smo resnice kot vsak drug.



* Foto: rdečearmejci plešejo kazačok, YouTube

petek, 05. februar 2021

Če je Veržej rimski Ad Vicesimum (foto)


Na februarske kalende (1.2.2021) sem se odpravil na študijsko pot v Prekmurje in Prlekijo. Oborožen z ustreznimi dokumenti (izjava za prehod občinskih mej, potrdilo Celjske Mohorjeve, da res delam, kar delam) in fotoaparatom Sony Alfa 6000 sem za potrebe romana, ki ga pišem, obiskal nekaj arheoloških lokacij. Pravzaprav sem prepotoval kos rimske ceste, ki je po arheologu Stanku Pahiču (1924-2003) potekala na relaciji Ptuj – Veržej - Sombotel. 

Pahič je namreč domneval, da je rimska naselbina Ad Vicesimum (»Pri Dvajsetem«, beri: pri 20. miljnem kamnu, t.j 30 km, od Ptuja) stala pri današnjem Veržeju, natančneje, pri Železniški postaji Veržej. Skratka, če je Veržej rimski Ad Vicesimum, lahko tudi domnevamo potek trase rimske ceste med Veržejem in Ptujem.

Ob tem da se držimo teze, da cesta skozi Ad Vicesimum ni bil glavna prometna povezava med rimskim Ptujem (Poetovio) in rimskim Sombotelom (Savaria). Glavna cesta je vsekakor šla po trasi Ptuj – Ormož (Curta) – Središče ob Dravi – Martin na Muri – Lendava (Halicanum).

Naprintal sem si torej zemljevide iz Registra kulturne dediščine (RKD) in zaznamke iz Arheološkega katastra Slovenije (ARKAS). Odpeljal sem se po AC skozi zimsko belo severovzhodno Slovenijo do Gančanov. Nisem namreč začel v Veržeju, temveč v srcu Prekmurja, na lokaciji Ivanci, kjer je veliko možnosti, da je ta ista cesta šla skozi. Od tod sem vozil proti jugozahodu, kolikor se je dalo po črti, kjer bi – kot kaže gornja skica – lahko šla tudi antična cesta.

Podajam kratek potopis s fotografijami. Obenem opozarjam, da mojega zapisa ne jemljite kot suho zlato. Zapisano in prepisano še ni dokaz, da je Veržej res Ad Vicesimum in da je rimska cesta v resnici šla skozi točno te kraje. Za trdne dokaze se bodo arheologi in zgodovinarji še znojili. Naše amatersko zanimanje za njihove izsledke naj jih ne ovira, temveč dodatno motivira.

*

Prva postaja: pokopališče severno od vasi Ivanci. In prvo spoznanje: Alfa 6000 ima prazno baterijo! Slikati bo potrebno s telefonom.

ARKAS za Ivance pravi: »Na njivah Ižišče severno od vasi so nepreiskani ostanki antičnih stavb (z mozaiki?). V vasi in okolici je več antičnih gomil (…) Okrog vasi naj bi bilo več sledov rimskih cest.« Na fotografiji spodaj vidimo njive severno do Ivancev, kjer si lahko predstavljamo, da je stalo rimskodobno naselje.



Naslednja točka: Ižakovci, njive z ledinskim imenom Osredek (na nasprotni strani Mure je veržejska železniška postaja). RKD o tej točki pravi: »Sledovi rimskodobne naselbine v velikosti 300 x 300 m. Med površinskimi najdbami je največ odlomkov lončenine in tegul.« Na spodnji sliki polje Osredek pri Ižakovcih. Predstavljamo si rimsko naselje 300 x 300 m. Fascinantno.



Osrednji cilj potovanja: Železniška postaja Veržej. ARKAS o tej lokaciji piše: »Pri gradnji železniške postaje so leta 1923 našli prazgodovinske črepinje, ostanke antične stavbe in štiri staroslovanske obsenčnike.« RKD pa: »Sledovi bronastodobne poselitve (odlomki lončenine), stavbne ostaline rimskodobne podeželske vile s številnimi drobnimi najdbami (odlomki lončenine, stekla, odlomek marmorne ploščice) in staroslovansko grobišče.«

Stopim na rob perona, fotografiram v smeri Mure. Po Pahniču je to verjetna lokacija za Ad Vicesimum. A zavedajmo se, da je »konkurent« za isto rimskodobno ime tudi Gornja Radgona, ki je prav tako 30 km od Ptuja, iz Radgone se prav tako pride v Sombotel.



Od Veržeja ne nadaljujem proti Noršincem (kjer so tudi najdeni znaki rimskodobne poseljenosti) po trasi domnevne rimske ceste, temveč zavijem proti Cvenu. Pritegnejo me njive med vasema Cven in Krapje. ARKAS poroča: »Okolje osnovne šole (Cven) ima ledinsko ime Gomile. Tam so večkrat zadevali na človeške kosti, pri sondiranju leta 1962 pa tudi na antične črepinje. (...) Po Kovačiču (...) so kmetje na njivi Frajščina baje izkopali "prazgodovinske žare s pepelom", v Selah pa naj bi bili našli "stupe nekdanjih hiš".« Na drugem mestu dodaja: »Po Kovačiču (...) naj bi bili tod sledovi naselbin bronaste dobe, ob cesti Mota - Cven pa najden "velik srebrn denar".«

Ustavim na robu vasi Krapje in slikam proti Cvenu. Iz bližnje hiše me opazuje možakar. Preko plota ga pozdravim in vprašam, če ve, da je tu v rimskih časih stala vas. Reče, da ne.



Pot proti Ptuju nadaljujem po smeri: Kamenščak – Pršetinci – Koračice pri Sv. Tomažu – Savci – Bratislavci. Skoraj sem prepričan, da se vozim po približni trasi rimske ceste, saj so arheologi na vseh teh krajih našli znake rimskodobne poselitve oz. navzočnosti. Ne ustavljam se in lokacij arheološkega interesa ne fotografiram. Mudi se mi k prav posebnemu kraju: Hlaponci med Polenšakom in Dornavo, lokacija rimske kmetije (villa rustica).

Avto pustim pri Vaškem domu Hlaponci in se odpravim v smeri juga po blatni cesti v hrib. Rimskodobni lokaciji tako pristopim od zgoraj. Mimogrede: čudovit razgled proti Ptujskemu polju, nad katerim visi sramežljivo prvofebruarsko sonce. Če sprostim domišljijo, vidim pred seboj rimsko kmetijo, cesto in manjši zaselek za sužnje ali plebejstvo.



Poslikam travnik, za katerega ARKAS piše: »Na zahodnem pobočju grebena južno od ceste Ptuj - Polenšak so bili na njivi parc. 722/2, k. o. Hlaponci, odkriti sledovi večinoma že izkopanih temeljev antične stavbe. Ostanki keramike so v PM Ptuj. V bližini naj bi vodila mimo proti Polenšaku "stara ali rimska cesta".« Nižje, na sosednji ravni njivi, je stalo še nekaj. RKD o oni drugi njivi pravi: »Območje povečanega arheološkega potenciala glede na najdbi odlomka rimskodobne lončenine in kosa rimskodobnega gradbenega materiala.«

Ravno izročilo o »stari ali rimski cesti« pri Hlaponcih oz. Polenšaku je tisto, na katerega se lahko naslonimo, da si obravnavano cesto predstavljamo po trasi skozi Sv. Tomaž in ne na primer skozi bolj zahodni Sakušak. 

K avtu grede odlomim nekaj mačic. Prve letos. Pomlad bo.

*

Če zaključim: Rim je našim krajem gospodoval okrog 500 let. To ni malo. Običajno smo osredotočeni na velika rimska mesta (Emona, Celeja, Petoviona), pozabljamo pa, da je takrat tudi podeželje imelo svojo vlogo in bilo deležno določene razvitosti. Upam, da vas to moje blogersko pisanje spodbudi, da se pozanimate, kaj bi lahko bilo rimskega (ali še starejšega: ilirskega in keltskega) v bližini vaše vasi. Nekateri boste presenečeni, če na kar osupli.


četrtek, 28. januar 2021

Kako smo frankolovski romarji kršili francosko načelo laičnosti (foto)

Toulouse, 7. oktobra 2017, fantastična Jakobinska cerkev, objekt v državni lasti. Romarji na poti v Lourdes smo si maloprej na hitro ogledali jedro tega živahnega akvintanskega mesta, svetovno znanega po firmi Airbus, zdaj smo v cerkvi, ki spet cerkev ni. Jakobinci so jo l. 1789 "nacionalizirali", za časa Napoleona je postala vojašnica, potem razstavni prostor, zdaj se zdi, da ima status muzeja. Kamen je kljub vsem peripetijam ostal na kamnu, visokogotska arhitektura ti s svojimi okni in oboki vzame sapo.

Naš cilj leži na sredi cerkve, ob severni steni: grob sv. Tomaža Akvinskega (goduje 28. januar). Na avtobusu sem povedal, da bomo obiskali ta grob, v katerem počiva največji učenjak krščanske dobe. Da bi me lažje razumeli, sem dodal, da je Tomaž Akvinski bil v svojem času "Google na dveh nogah" in da takega za njim več ni bilo. Danes smo vsi zahodni kristjani v svojem razmišljanju, jeziku, formah precej Tomaževi, pa če se tega zavedamo ali ne.

Romarji smo iz frankolovske fare, romanje v Lourdes z agencijo Aritours in vodičko Dominiko je naše uradno farno romanje. Na grobu učenjaka torej naredimo, kar naredijo romarji: stoje zapojemo. Katero? V nebesih sem doma, seveda.

Ni težko. Frankolovo je sploh pevsko, z nami je pol farnega zbora, vključno pevovodja Janez in prvi ženski glas Štefka. Slomškovo besedilo prav lepo zadoni pod fantastični visokogotski strop Jakobinske cerkve.

Smo sredi druge kitice, ko od nekod pridirja manjša gospa poznih srednjih let. Maha z rokami in po francosko vpije na nas, češ naj nehamo s prepevanjem, češ ne smete, češ prepovedano. Eni od naših res nehajo peti, eni pa nadaljujejo, kajti pesmi V nebesih sem doma se ne sme kar tako prekiniti, tudi to je po svoje prepovedano.

Po tretji kitici vendarle vsi utihnemo. Situacija je absurdna: kristjani na grobu svojega svetnika ne smemo prepevati ali na glas moliti rožnega venca. Cerkev je v državni lasti, smo v muzeju. Morda bi nam dovolili, če bi na upravo te kulturne ustanove vložili uradno prošnjo, zvemo. 

Malo smo zagrenjeni, priznam. Ampak to je Francija, to je njena famozna "laïcité", ustavna kategorija prvega reda, po kateri se versko življenje v javnosti komaj sme kazati. Četudi si na grobu svetnika, ne smeš peti, če je grob oz. njegova okolica v državni lasti.

Odhajamo. Vratar pri vhodu je temnopolti gospod. Obe besedi stojita: je visok in temnopolt, zdi se iz neke bivše francoske prekomorske kolonije, in je gospod. Oblečen je elegantno, nosi tanke usnjene rokavice svetlo rjave barve. Rokavice si posebej zapomnim, ker ...

Ker se nam visokorasli vratar prijazno prikloni in nam zaploska. Večkrat ponovi besedo, ki jo vsi razumemo: "Bravo! Bravo! Bravo!"

Ali je upraviteljica Jakobinske cerkve vratarja v imenu famozne "laïcité" kasneje zelo oštela, ker je ploskal kršiteljem, ne vem. Vem, da smo frankolovski romarji zaradi vratarjeve geste svetnikov grob in cerkev, ups, muzej, zapuščali brez zagrenjenosti v srcu.


Foto: B.C., Toulouse, 7.10.2017

sobota, 09. januar 2021

Zakaj so cerkve odprte, gledališča pa ne


Pojavljajo se glasovi, da se gledališču v koronadobi godi krivica. Češ, če so lahko verski obredi, so lahko tudi gledališče predstave. Tehnično, epidemiološko je to seveda mogoče (čeprav si je težko predstavljati igro pod masko). A ob tem je potrebno jasno povedati: gledališka predstava in verski obred kljub kakšni formalni sličnosti glede »odrskega dogajanja«, v globini nista primerljiva.

Naši siceršnji protiverski natolcevalci namreč izkoriščajo vsako možnost, da bi gnev ukarantenjenega ljudstva usmerili na religijo – tudi zaprti teater jim pri tem prav pride.

Zato ta odziv. A pojdimo najprej daleč nazaj ...

*

Prazgodovinsko gledano ima teater religiozno poreklo. Nastal je iz obrednih dogodkov. Vendar se je tudi precej hitro »sekulariziral«, se pravi, odlepil od tipično verskega doživljanja. To so opazili že stari Grki.

Platon je v Državi (Politeja 602b, prevod Gorazd Kocijančič) o igralcu, imenovanem »pesniški posnemovalec«, zapisal:

Kljub temu (jih) bo posnemal, ne da bi o kateri koli stvari posamezni stvari vedel, v kakšnem smislu je ničvredna ali dobra. No, videti je, da posnema to, kar se zdi lepo množici in tistim, ki ne vedo ničesar. (…) Lepo sva se strinjala, (...) da je posnemanje nekakšna igra in ne resno opravilo ter da so vsi ljudje, ki se ukvarjajo s tragiško poezijo v jambih in epskih verzih, posnemovalci v največji mogoči meri.

Platon je na tem mestu do teatra v bistvu zelo strog: zanj teater ni resen, je igra, ki je »lepa množici«. Teater torej človeka bolj zabava, kot pa vzgaja v dobrega državljana (prim. platonska državotvorna paideia). Platon ni edini. V antiki imamo še kritičnih mislecev do gledališča. Zlasti stoične smeri, ki je videla v gledališču preveč stave na čute, na vznemirjenje in premalo na refleksijo. Pesnik Ovidij naj bi od rimskega cesarja Avgusta celo zahteval, naj vendar zapre te »divjaške citadele«, ki so gledališča.*

*

Antično krščanstvo grško filozofijo prevzame in povzame, hkrati ostane zadržano do grškega gledališča (zadržano - milo rečeno). Poleg platonske kritike, da je teater »neresna igra«, in stoiške, da je teater preveč čuten, je pri krščanskem zavračanju gledališča šlo za nekaj več: za globinski strah pred okužbo z mitom. Če bi krščanstvo sprejelo teater, se pravi njegovo dramatiko, akcijo in odrsko tehnologijo, a ne bi s tem v svojo sredino spustilo nekaj mita? Najprej kot tehniko, nato kot miselnost … in na koncu procesa bi mogel kdo dobiti občutek, da je Kristus mit, eden izmed mitov (kakršni so Adonis, Apolon, Mitra,...). 

Krščanstvo ni hotelo tvegati z gledališčem, gledališče je v krščanski eri živelo na respiratorju. Šele ko je nevarnost okužbe z mitom minila, se v krščanstvu pojavi gledališče v obliki misterijev, kakršen je Slehernik.

Po svoje gre med Cerkvijo in gledališčem za »terapevtsko« situacijo: gledališče je bilo najprej prezrto s strani Cerkve, tudi demonizirano; nato imamo fazo previdne rehabilitacije gledališča s strani Cerkve (Škofjeloški pasijon je imeniten sad te faze); na koncu se gledališče osamosvoji, zasije, zdaj lahko gledališče prezira Cerkev oziroma po mili volji prevrača teološko-moralni krščanski kozmos in se iz njega norčuje.

*

Kar sem pravkar zapisal, sem moral, saj odnos med cerkvijo z oltarjem in gledališčem z odrom ni brez historiata. Tisti, ki ta historiat poznamo (naj spomnim, da sem magistriral iz sodobnega gledališča), ob vzporejanju oltarja in odra zastrižemo z ušesi in se čutimo vpoklicane.

Zakaj torej ni vnebovpijoča krivica, da so v teh dneh gledališča zaprta, cerkve pa (pod zelo strogimi epidemiološkimi pogoji) odprte?

Prvič: verski obred ni »posnemanje« oz. predstava, temveč je dogodek. Verski obred ni šov, temveč obredno doživljanje. Gledališče ponazarja, posnema, provocira, se gre dogodka, a ostaja v domeni »umetnega«. Če gledališče kdaj podre nevidno ograjo med parterjem in odrom in vse gledalce spremeni v igralce, je še vedno gledališče: tu so vstopnice, tu je režija, šov, gledalci niso »bratje in sestre«, režiser ni »Oče«.

Pri verskem obredu je drugače. Kar verski obred tistih hip ponazarja, to se tistih hip godi. Zlasti to velja za obredno-zakramentalni tip religije, kakršno je krščanstvo. A tudi obredno-besedni tip religije, kakršen je islam, skupno molitev doživlja kot živo srečanje z Bogom (Alahom), in ne kot predstavo, umeten dogodek.

Vernik med obredom v cerkvi (ali mošeji) doživlja samega sebe, živi svoje najgloblje bistvo in tudi svojo najglobljo povezanost z soljudmi. Soverniki so »bratje in sestre«. Ker vernik skozi obred doživlja bistvo samega sebe, je tudi v svojem bistvu prizadet, če ni verskega obreda. Skratka, vernik brez svojih obredov je nekaj povsem drugega kot ljubitelj gledališča brez gledaliških predstav, navijač brez nogometnih tekem, lovec brez nedeljskega pogona, ateist brez svojega debatnega krožka.

S tem seveda ne mislim reči, da ima verska institucija monopol nad religioznim in da prvin religioznega ni v gledališču, glasbi, nogometu ...

Drugič: smo v delikatnem polju verske svobode. Ko hoče nek protiverski režim odločno škoditi neki religiji, ve, da mora najprej prepovedati njene obrede. Tu jo prizadene v njenem bistvu.

Denimo, veliko Dioklecijanovo preganjanje kristjanov se je odvijalo po štirih fazah (štirje edikti zoper kristjane od februarja 303 do marca 304). Prva in ves čas nosilna faza je bila prepoved verskih obredov in združevanja vernikov.

Iz tega sledi premislek v obratno smer: če hočemo obraniti versko svobodo (ki je podlaga drugim svobodam), moramo najprej obraniti pravico do obredov in verskega združevanja. S tega vidika je vernik tudi v koronadobi v posebni situaciji, o čemer je v začetku adventa pisal nadškof Zore v svojem znamenitem pismu premierju Janši. Verski obred, četudi v zelo zelo okrnjeni obliki, kakršna je v veljavi te dni, je lakmusov papir, je varovalka, je zastavica svobode.

*

Platonsko grob bom: cerkve so odprte zaradi posebne narave religioznega doživljanja, gledališča bodo verjetno odprta, ko bodo odprti koncerti v filharmoniji, narodno-zabavni večeri in nogometni stadioni

Navdušenci nad glasbo, nogometom in gledališčem si želimo, da bi se to zgodilo čim prej.


* Referenca o odnosu antike do gledališča na tem mestu je: Hans Urs von Balthasar, Theodramatik, Prolegomena I, D, 1.
** Slika na vrhu: grško gledališče v Palmiri v Siriji (Wikipedia)