petek, 11. junij 2021

Otrok, ki prihaja – otrok, ki odhaja

Spoštovani g. minister, g. župan, ga. ravnateljica vrtca in vsi navzoči!

Biti sosed vzgojnim ustanovam, kot sta šola in vrtec, je že samo po sebi imenitno. Prijetno je preživljati dneve, ko v uho hote ali nehote loviš ščebet vzgojnih dejavnost; ko pogledaš skozi okno in vidiš malčke na sprehodu, šolski razred v učilnici po drevesom, otroško kolesarsko šolo ... Toda govoriti na otvoritvi novega frankolovskega vrtca presega dozdajšnjo imenitno sosedstvo in je izjemna čast. Zato se že uvodoma zahvaljujem, da ste mi izkazali to čast.

Dovolite, da se vprašam, kaj je vzgoja. Vzgoja je del življenja ljudi, kakor je rast del življenja rastlin. Vzgoja otrok ni nekaj za zraven k našemu siceršnjemu delu, temveč je pretok življenja samega. Ko vzgajamo, izražamo naše veselje in naše čudenje na življenjem, ki je z vsakim otrokom novo in drugačno. 

Preko vzgoje se življenje iz roda v rod ne samo nadaljuje, temveč tudi izboljšuje. V vzgojo vlagamo veliko sebe tudi zato, ker hočemo pozitivno vplivati na jutrišnji dan. Zavedamo se Slomškove modrosti, da je vzgoja dobrih in slabih časov mati. Z dobro vzgojo bomo jutri imeli dobre čase, s slabo slabe.

Vzgojna skrb in vzgojna veščina sta zelo naravni, zelo spontani. Nek slovenski strokovnjak za pedagogiko je pred leti dejal, da se je kriza vzgoje začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v knjigarne prišli prvi priročniki za vzgojo otrok. Kajti če vzgoja izgubi svojo naravnost in spontanost, če torej izgubi svojo srčnost in postane neko tehnicistično opravilo, ki ga moramo opravljati po priročnikih in domišljenih recepturah, potem je ta ista vzgoja že v krizi.

V vzgoji se srečujemo z otrokom, ki prihaja, in z otrokom, ki odhaja. Otrok prihaja na svet in mi ga spremljamo, mu pomagamo; otrok odhaja v svet in mi ga spuščamo od sebe.

Otrok prihaja na svet zaradi ljubezni očeta in matere, ona sta njegova prva in najvišja vzgojitelja. Nobena ustanova, država, religija ali kak drug sistem ne more in ne sme izpodriniti očeta in matere. 

Vendar otrok ne prihaja samo staršem, vsak otrok prihaja širši skupnosti: starim staršem, sorodnikom, soseski, vasi in mestu, narodu in državi, človeštvu. Širša skupnost prihajajočemu otroku odpira mnoga vrata, skozi katera bo stopal, da razišče svet in se odloči za svojo pot. Širša skupnost v vzgoji otroka ni tujek. Obratno. Obenem ko smo trdno prepričani, da sta prva vzgojitelja oče in mati, smo tudi prepričani, da je otroka, ki prihaja v svet, dolžna spremljati širša skupnost. Otrok mora vedeti, da ga je cel svet vesel, da se bo cel svet potrudil zanj in mu pomagal pri odraščanju. 

Prva velika ustanova, s katero široki svet sprejema otroka, je vrtec. Vrtec je pri vzgoji otroka izjemen sodelavec staršev in primarne družine ravno zato, ker dela z malimi otroci. 

Iz razvojne psihologije vemo, kako zelo je pomembnih prvih šest let otrokovega življenja. Če primerjamo z gradnjo, ni narobe reči, da je v prvih šestih letih otrok že »pod streho«. Se pravi, osnovne čustvene, intelektualne in moralne poteze se pri otroku vzpostavijo v prvih letih. Bo bolj vesele narave ali bolj zagrenjene, bo bolj razmišljajoč ali bolj nagonski, bo bolj sočuten ali bolj sebičen, je vzpostavljeno v prvi vzgojni petletki. Kar sledi potem – če ostanemo pri gradbeniški prispodobi –, so inštalacije, stavbno pohištvo, ometi, fasada. 

Da ima neka skupnost kakovosten vrtec, je zanjo velik dar in njena velika naloga, zaveza. Danes smo na Frankolovem priča uresničitvi uvodnega dejanja te skupne zaveze. Dobili smo kakovostno vzgojno stavbo, s kakovostnimi, celo razkošnimi arhitekturnimi rešitvami; stavba je kakovostno umeščena ob vaško jedro na eni strani, ob potok, gozd in travnik na drugi strani; v prihodnjem letu bo nastala še kakovostna zelenica v neposredni okolici. 

Drugo dejanje oziroma glavni del te skupne zaveze za kakovostni vrtec sledi zdaj, ko bodo v novi zgradbi s polno paro stekle vzgojne dejavnosti. Politični akterji, gradbeni izvajalci in soseščina, ki so doslej delali in pripomogli, da je do novega vrtca prišlo, na tej točki stopijo v ozadje. Na vrsti je vodstvo in osebje vrtca, da s svojo kompetentnostjo, avtonomijo in ustvarjalnostjo ta čudež življenja, ki je mali otrok, neguje in mu pomaga odraščati.   

Otrok prihaja na svet in otrok odhaja v svet, smo rekli. Otrok odhaja v svet, neha biti »mamin«, že v trenutku, ko mu v porodnišnici odrežejo popkovino. Vzgoja ima zato to zanimivo lastnost, da se v njej sproti odrekamo »lastništvu« nad otrokom. Četudi se z otrokom v družini in vzgojnih ustanovah zelo veliko ukvarjamo in vanj vlagamo ogromno življenjske energije, otroka ne vzgajamo, da bi ostal, temveč da bi odšel. Pri skavtih imamo lep izraz za to: pravimo, da vzgajamo »odhodnika«.

Novi frankolovski vrtec bo do konca svojega vzgojnega procesa pripeljal številne »odhodnike in odhodnice«. Kakovostna struktura, ki jo danes slavnostno odpiramo, predvsem pa kakovostno pedagoško delo, ki bo sledilo, naj družinam, osnovni šoli in vsej skupnosti predata čim več veselih, radovednih in sočutnih otrok.

Še enkrat hvala, da sem smel spregovoriti teh nekaj besed.



* To je besedilo slavnostnega nagovora, ki sem ga imel na otvoritvi novega vrtca Frankolovo, 10. junija 2021. Za govornika so me prosili kot tistega, ki je "zrihtal zemljišče za vrtec" (vrtec in novi kompleks za igrišče stojita na bivši župnijski njivi in sadovnjaku) in kot soseda, ki je "zelo šel na roko pri gradnji" (za dve leti je lep kos župnijskega dvorišča služil kot prostor za gradbišče). Govora sem se veselil, saj so mi pedagoške vsebine blizu. V sredini osemdesetih sem obiskoval pedagoško smer ptujske gimnazije, v devetdesetih pa sem magistriral na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu. V uvodni vrstici pozdravljeni minister je g. Zdravko Počivalšek, župan g. Branko Petre, ravnateljica vrtca pa ga. Simona Žnidar. Na fotografiji zgoraj je nastop otrok pred prerezom traku, spodaj sprejemni prostor.

torek, 08. junij 2021

20 % tega, kar smo

 


V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.

Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.

To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.

Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo. Kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.

Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost; ta pojavnost je pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira.

Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric (na sličiči zgoraj je ena takih; otroci se pripravljajo na svečnico), dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …

Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6: 
https://revija.ognjisce.si/kolumna/22532-20-tega-kar-smo 
** Foto: FB stran Župnije Frankolovo

nedelja, 16. maj 2021

Izrael&Palestina - spomini

Sveto deželo sem obiskal oktobra 2015. Med drugim sem naredil kar nekaj zanimivih fotografij. Konflikt med Izraelci in Palestinci je v zadnjih dneh spet prešel v fazo nasilja. Zato podajam nekaj "izraelskih" in "palestinskih" sličic ter molim: MIR TEBI, JERUZALEM! 

Jeruzalem: judovski grobovi na Oljski gori;
namesto cvetja so na grobovih kamni;
zadaj tempeljska ploščad in središče Jeruzalema

 

Jeruzalem: izraelska straža pri Levjih vratih;
med izraelskimi oboroženci vidimo
kakšne temnopolte vojak(inj)e
in kakšne zelo svetle polti

Jeruzalem: mošeja Al Aksa,
tretji najsvetejši kraj islama



Jeruzalem: Jud moli na Davidovem grobu









Jeruzalemski berač









Jeruzalem: pogled na tempeljsko ploščad
z dvema mošejama;
pogled je romarjem dovoljen,
vstop na ploščad ne











Jeruzalem: judovska dečka
v spominskem centru holokavsta Yad Vashem

Jeruzalem: judovsko praznovanje
v tunelu Kotel blizu Zidu objokovanja








Med Jeruzalemom in Betlehemom









v predmestju Betlehema;
Betlehem je pod
palestinsko upravo












Palestinski fant iz Betlehema;
je kristjan, preživlja se
z izdelovanjem spominkov










Betlehem: palestinske zastave
na upravni zgradbi









Betlehem: prodaja angažiranih razglednic














Med palestinskim in izraelskim ozemljem













judovski kibuc Ginnosar
ob Genezareškem jezeru









Genezareško jezero, zadaj Golanska planota





torek, 04. maj 2021

Krščanstvo in kovidiotizem


Leta 1988 ali 1989 sem v bližini Rima prvič poslušal znamenitega karizmatičnega duhovnika Luigija Giussanija, ustanovitelja velikega gibanja Comunione e liberazione. V nabito polni kino dvorani nam je govoril o veri in razumu. Poudaril je, da je krščanstvo izrazito razumska religija.

Drži. Krščanstvo je izrazito razumsko. Že zgodnje krščanstvo se je raje kot na vzhodnjaško mistiko, ki je bila takrat zelo v modi, naslonilo na klasično grško filozofijo. Nato sta oba miselna giganta, tako sv. Avguštin kot sv. Tomaž Akvinski, odločno podprla poroko med vero in razumom. To ne pomeni, da druge religije niso razumske, gotovo pa je krščanstvo tisto, ki je od vseh religij najbolj vsrkalo vase intelektualno raziskavo, kritično refleksijo svetih besedil, logično sklepanje ipd. Vsled tega nobena druga religija ni razvijala tako obširne teološke vede (ki je razumska refleksije vere) kot krščanstvo.

A stavek, ki sem si ga iz predavanja don Giussanija najbolj zapomnil, je bil naslednji (navajam po spominu): “Ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti.”

Priznam, bil sem mlad rimski študent filozofije in te Giussanijeve ‘prerokbe’ nisem najbolje razumel. Zdela se mi je pretirana. Ni ravno poudarjeno prvenstvo znanosti tisto, ki škodi duhovnosti? Ni ravno določena znanost zastavila samo sebe kot tisto, ki bo spodrinila religijo?

Potem se je začelo. Z eksplozijo porabniške kulture začne človek nerazumno množiti svoje potrebe, kupovati, česar ne potrebuje, ustvarjati gore smeti. Krščanske sredine (duhovniki in pastorji s prižnic, voditelji na duhovnih vajah, kolumnisti v krščanskih medijih …) pozivajo k zmernosti, potrošništvo obravnavajo kot nerazumno in kot pohabljenje duše. Z eksplozijo ideološkega feminizma, ki se poveže s filozofskimi relativizmi, omalovažuje klasično družino, preide v povzdigovanje homoseksualnosti in spremembo spola, pristanemo končno v teoriji spola, po kateri je spolov že nekaj deset, med živčnimi končiči v naših možganih pa je še vedno prostora za nove in nove spolne identitete. Medtem ko zajeten del zahodne politične in akademske elite pokleka pred teorijo spola, krščanstvo vztraja v (zdaj že lahko rečemo) znanstveni drži, pri empirično preverljivih dejstvih ter uči: spola sta dva, moški in ženski.

Nastopi novi koronavirus, stoletna epidemija. Glede na to, da je ljudstvo izobraženo, kot še ni bilo nikoli, in glede na to, da je pogreznjeno v svet hitrih informacij, kot še ni bilo nikoli, bi pričakovali, da bo preizkušnjo epidemije sprejelo z osveščeno, dobro obveščeno in seveda z mirno razumsko držo.

Ampak ne! Mnogo je takih, predvsem pa so zelo glasni, ki so v času epidemije vstopili v nek vzporeden svet. Ti ljudje ne priznavajo resnosti virusa, povsod vidijo zaroto in strahovlado, požvižgajo se na znanstvene in medicinske institucije, prepričani so, da je vse izmišljotina. Če pa covid-19 že straši, ga po njihovem ne bomo premagali z ‘zlobnimi’ cepivi iz laboratorijev, temveč s kakšnim od kobajagi šamanskih trikov.

Tako se je za letošnjo veliko noč primerilo, da so si ‘velikonočne procesije’ omislili ravno ti ljudje. Niso se držali ukrepov, šli so na ulice, izzivali so s protesti. Saj ni res pa je: na soboto po veliki noči so v Mariboru ustvarili toliko napetosti, da so pristojni morali okrepiti varovanje bolnice.

Medtem smo kristjani veliko noč praznovali doma. Že drugič zapored smo žrtvovali svoj največji praznik, ostali brez svetih maš, procesij, čudovitih kolektivnih običajev. Zakaj? Ne samo zato, ker od sv. Pavla naprej spoštujemo oblast in njene odredbe, temveč tudi zato, ker zaupamo znanosti, stroki, medicini. Za nas sta razum in vera kakor brat in sestra. Krščanstvo in kovidiotizem za nas ostajata vsak k sebi.

Skratka, don Giussanijeva ‘prerokba’, da ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti, se v koronadobi kaže kot pravilna. Ni nenavadno, da papež odločno podpira cepljenje, in ni slučajno, da je bil vpričo tv-kamer med prvimi cepljenimi Slovenci upokojeni mariborski nadškof.


* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Ognjišče, maj 2021. Foto: s spleta.

četrtek, 22. april 2021

Partizani in domobranci


Štiri zadeve - izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi (februar 2021,
link); branje Možinove knjige Slovenski razkol (Celjska Mohorjeva družba 2019); bližanje "revolucionarnih" datumov (27.4., 1.5., 25.5.), ki nekaterim veliko pomenijo in bodo letos verjetno v znamenju protivladnih protestov; približevanje praznovanja 30-letnice samostojne države (25.6.), ki tvega, da namesto enotnosti poudari razkol - me je navedlo, da sem pobrskal po svojih arhivih in našel kratko kolumno na temo partizanov in domobrancev ter zdravljenja razkola. Kolumno sem objavil oktobra 2011 za Družino v rubriki, v kateri sem odgovarjal na vprašanja mladih bralcev. 

Z V. sva namreč na nekem srečanju v živo debatirala, kako naj se nek mlad učitelj zgodovine pozicionira do jedrnega slovenskega spora iz 2. svetovne vojne. Njegovo dilemo sem "porabil" za zapis vprašanja in odgovora v Družini. 

Ob tem me posebej veseli opredelitev SAZU, "da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena", saj sem nekaj podobnega zastavil v razpredelnici v takratni kolumni.

Prilagam (nelektoriran) zapis iz 2011, nosil je naslov Dejstva in pripovedna terapija. 

***

Dejstva in pripovedna terapija

Kmalu bom začel učiti v šoli. Kako naj razlagam drugo svetovno vojno v Sloveniji? Mislim na partizane in domobrance. Kak ravnatelj pravi, naj razlagamo po svoji vesti.

V.

Če ravnatelj učitelju naroči, naj polpreteklo zgodovino razlaga po svoji vesti, prizna poraz znanosti in šolske politike. Enako, če mu prepove, da bi razlagal po svoji vesti. Pozor! Govorimo o zgodovini, ne o verskih in svetovnonazorskih prepričanjih. Tu ni vprašanje vesti, temveč dejstev. Po dvajsetih letih svobodne družbe je na razpolago dovolj objektivnih študij, da bi lahko ravnatelji in učitelji brez mitoloških primesi ter brez prikrivanja ali strahu podali učencem celovito sliko dogodkov.

Za izhodišče vzemimo preprosto razpredelnico:


partizani

domobranci

PLUS

upor proti okupatorju in fašizmu

obramba pred revolucionarnim nasiljem

MINUS

revolucionarno nasilje nad domačim prebivalstvom

politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem

Vodoravno gledano vidimo najprej pri obojih pozitivni moment. Prvi so požrtvovalno in pogumno šli v oborožen upor proti okupatorju. Drugi vzniknejo kot obramba domov in ljudi pred komunistično agresijo iz gozda. Po klasični katoliški moralki so oboji, vsaj uvodoma, storili prav. Proti napadalcu, ki že spočetka krši pravila vojskovanja in namenoma ustvarja civilne žrtve, je oboroženi upor upravičen.

Na vrsti je negativni moment (zlo, greh ). Partizani so že l. 1941 vodeni s strani komunistov, ki upor proti okupatorju manipulirajo za cilje komunistične revolucije, katere bistvena sestavina sta ustrahovanje in likvidacija idejnih nasprotnikov pa tudi plemstva in bogatašev. Domobranci v demonski ples nacizma in komunizma vstopijo v trenutku, ko od okupatorja sprejmejo orožje. Ne samo domačim arhitektom revolucije, tudi okupatorju bratomorna vojna še kako odgovarja. Storil bo vse, da bo protikomunistične domobrance vojaško in politično vezal nase.

Navpično gledano je razvidna notranja drama obeh vojaških in ideoloških blokov. Zgodba obojih sledi dramaturgiji degeneracije plemenitega namena. Zaplet je kaotičen in tragičen do mere, da nas pogojuje še danes. Akademsko ga rešujemo z navajanjem dejstev, moralno pa tako, da se morata tabora najprej soočiti vsak s svojo temno stranjo.

Namenoma uporabljamo izraze drama, dramaturgija, zaplet. Šola ne sme mladega rodu vzgajati proti partizanom ali proti domobrancem, lahko pa jih vzgaja v čutu za človeško dramo. Za zgodbo slehernika. Za sočutje s trpečim. Druga svetovna vojna na Slovenskem pomeni milijon različnih zgodb, ki jih je krivično tlačiti v dialektiko zmagovalec-poraženec, klavec-kolaborant.

Bolj kot politkomisarske veščine nas bosta iz krča rešila pripoved ljudi tistega časa in naša zmožnost poslušanja. Več zgodb bomo slišali, bolj bomo spoštljivi za nazaj in modri za naprej.

Nagrada kresnik Jančarjevemu romanu To noč sem jo videl poleg drugega kaže tudi na našo potrebo po pripovedni terapiji.


* Foto: Aleš Čerin, preprostost.si, kranjska lilija

petek, 16. april 2021

Kako je Himmler aretiral župnika Sunčiča

 

Točno pred 80 leti je Reichsführer SS Heinrich Himmler aretiral frankolovskega župnika Alojza Sunčiča. Aretiral ga je na cesti med Frankolovim in Stranicami, verjetno pri Belem Potoku, v soteski proti Spodnjim Stranicam, prav pri katastrski meji med občinama Vojnik in Zreče. Pol ure zatem je aretiral še vojniškega župnika Antona Lassbacherja, slednjega na pragu župnišča v Vojniku.

Ko sem kot frankolovski župnik od mariborskega škofa Franca Krambergerja to zgodbo prvič slišal, se mi je zdela na meji verjetnega. Potem sem polistal po Kroniki župnije Frankolovo in hitro našel opis dogodkov aprila 1941 na Frankolovem.

*

V Kroniki je povedano, da so 11. aprila 1941, na veliki petek, šli skozi Frankolovo proti Celju zadnji vojaki jugoslovanske vojske, šest Srbov, ki so bili izmučeni in lačni, predvsem pa hudo razočarani, saj so v okolici Slovenskih Konjic domačini streljali nanje. Vojaki so Frankolovčanom dejali: »Mi, Srbi, vam branimo domovino, a vi, Slovenci, pucate na nas.« Domačini so jih ponudili okrepčilo in povedali, da so na njih streljali nemškutarji petokolonaši. Šest Srbov je šlo naprej, a do Vojnika ni prišlo, saj so jih zajeli Nemci, katerih kolona se je valila proti Celju.

Takoj po prihodu Nemcev na Frankolovo, je petčlanska učiteljska družina morala zapustiti svoje stanovanje, saj se je vanj vselila nemška krajevna uprava. Družino, katere stara mama je štela 95 let, je sprejel župnik Sunčič in jo naselil v dve sobi na severni strani župnišča.

Na veliko noč, 13. aprila 1941, je Alojz Sunčič imel zadnjo pridigo pred aretacijo in izgnanstvom, čez nekaj dni je srečal Himmlerja in bil zaprt v celjski Stari pisker. Kronika o obojem piše takole:

Na velikonočno nedeljo 13. aprila 1941 je bila zadnja slovenska pridiga v tuk. cerkvi. Župnik Alojz Sunčič je neustrašeno povedal, da obhajamo sicer veliko nedeljo, a za nas Slovence je to najstrašnejši veliki petek, zakaj obsojeni smo na smrt. A za velikim petkom mora priti tudi za nas Slovence praznik našega vstajenje.

Ko se je župnijski upravitelj Alojz Sunčič (…) 18. aprila 1941 odpeljal po opravkih s svojim kolesom v bližne Stranice, sreča dva avtomobila z nemškimi častniki. Avtomobila se ustavita in župnijski upravitelj se je moral legitimirati generalu Himmlerju, ki je sedel v prvem avtu. Sam Himmler ga je nato aretiral, podaril Sunčičevo kolo fantu, ki je slučajno stal ob cesti, gospodu pa velel sesti k častnikom v drugem avtu, ki ga je odpeljal v celjski zapor. Tu so ga Nemci klicali »Himmlerbub«.

*

Kronika o medvojnem dogajanju na Frankolovem je bila pisana za nazaj, enkrat po drugi svetovni vojni, ko Sunčiča ni bilo več na Frankolovem; bila je pisana po spominu in na strjen način, kaj je preskočila. Zato je toliko bolj dragoceno, da je zgodovinar Miloš Rybar zgodbo o aretaciji Alojza Sunčiča in Antona Lassbacherja raziskal in v poljudni obliki objavil v Družinski pratiki leta 1993. Sunčič je umrl na Ptuju l. 1984, zato predvidevamo, da je Rybar zgodbo slišal od njega osebno ali pa od koga njemu bližnjih. Po Rybarju se je dogodek zgodil 17. aprila 1941. Takole ga opiše:

Himmler je namreč tajno in nepričakovano prispel v tednu po veliki noči 1941 na Spodnje Štajersko in obiskal Maribor, Celje in Savinjsko dolino. V Mariboru je izdal »smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Sp. Štajerske« (takoj je treba izseliti vse slovensko izobraženstvo, nato osebe, ki so se priselile na to območje po letu 1914 – ukrep je bil naperjen zoper Primorce, ki so bežali od doma od leta 1915 dalje – in končno je treba izseliti celotno prebivalstvo v obmejnem obsavskem in obsoteljskem pasu). Iz Maribora se je Himmler 17. aprila 1941 napotil z avtomobilom proti Celju. Na tej poti je prišlo do dveh aretacij.

Župnika, ki sta bila aretirana, sta bila Alojz Sunčič in Anton Lassbacher. Sunčič (roj. 1894 v župniji Križevci pri Ljutomeru, umrl 1984 na Ptuju kot upokojeni župnik pri Mali Nedelji) je bil tedaj župnik na Frankolovem, Lassbacher (roj. 1885 v župniji Negova, umrl 1947) pa župnik v Vojniku.

Zgodba je po pripovedovanju župnika Sunčiča naslednja:

V četrtek po veliki noči je s svojim bratom kolesaril s Frankolovega proti Stranicam. Ko sta zaradi strmine hodila ob kolesih peš, se pripelje od Konjic proti Celju kolona kakih desetih luksuznih avtomobilov. Župnik Sunčič ni hotel niti gledati proti koloni in je gledal raje proti Konjiški gori, ko se dva od teh avtomobilov obrneta in ustavita; iz enega izstopita »dva oficirja« in se napotita proti obema kolesarjema, ki sta potiskala svoji kolesi v klanec. Sunčič je seveda nosil duhovniški kolar, zato je bil njegov poklic dovolj razpoznaven.

Eden od obeh oficirjev je Sunčiča zadržal, ga legitimiral, mu vzel kolo in ga povabil v avto. Rekel mu je: »Vi se peljete z nami v Celje.« Župniku se to še ni zdelo nič hudega, mislil je, da morda potrebujejo tolmača.

Kolo je ta »oficir« izročil slučajnemu mimoidočemu, ki je gledal prizor. Vprašal ga je, kako se piše. Ker se je pisal Švarc, je to zvenelo dovolj nemško, da mu je rekel, naj vzame kolo kot Hitlerjev dar.

Župniku Sunčiču se ni posvetilo, da je »oficir« sam Himmler in da ga pelje v Celje v zapor.

Ko so se med potjo peljali skozi Vojnik in je zagledal Himmler kar tri cerkve, je vprašal Sunčiča, če je to njegova fara. Ko mu je Sunčič povedal, da je tam župnik Anton Lassbacher, je Himmler zaradi nemškega priimka takoj vprašal, če je morda on »folksdojčer« (tako so hitlerjanci imenovali Nemce in nemčurje zunaj Nemčije). Sunčič je odgovoril, da so tam sami Slovenci. Himmler je ukazal šoferju, naj zapelje proti župnišču. Tedaj se je župnik Sunčič zavedel, da je aretiran.

V Celju je Himmler oba župnika odložil v zaporu, saj je tudi sam prišel tja na inšpekcijo. Pozneje so esesovci v zaporu župnika klicali »die Himmlerbuben« (Himmlerjeva fanta), župnika Sunčiča pa je nekoč eden izmed esesovcev vprašal, kdo ga je aretiral. Ko mu je Sunčič odgovoril, da je bil to njegov vrhovni šef, se je esesovec zadrl: »To je čast, verjetno boš postal še papež!«

Župnik Sunčič sicer ni postal papež, sta se pa oba župnika po končani vojni s Hrvaške, kamor so ju izgnali, vrnila na Frankolovo oziroma v Vojnik.



  • Vira: Kronika župnije Frankolovo in članek Miloša Rybarja v Družinski pratiki 1993; Rybarjevo besedilo je bilo objavljeno tudi v monografija Matija Založnika Frankolovo skozi stoletja, monografija je izšla 2018.

  • Foto zgoraj: na prvi fotografiji Heinrich Himmler, na drugi Alojz Sunčič l. 1939 s frankolovskimi prvoobhajankami in znano učiteljico Vido Štukelj. Foto spodaj: Klanec pri Belem Potoku, kjer je Himmler najverjetneje aretiral Sunčiča, Google Street View.


sreda, 14. april 2021

Župnija Frankolovo 1783-1901

ZELO KRATKI POUDARKI IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE ŽUPNIJE FRANKOLOVO
med letoma 1783 in 1901


24. oktober 1783

S cesarskim odlokom je ustanovljena župnija sv. Jožefa. Denar za ustanovitev pride iz beneficijev sv. Florjana v Vojniku in sv. Andreja v Celju. Pod novo župnijo spadajo naslednje vasi, ki so prej spadale v novocerkovško faro: Lipa, Lindek, Beli Potok, Verpete, Rove, Dol, Stražica, Loka, Bukovje, Zabukovje, Straža, Globoče. Ob ustanovitvi župnija šteje 1419 duš.

Pred ustanovitvijo župnije je kraj imel dve kapeli, v katerih se je opravljala božja služba. V gradu Lindek (1293-1786) je bila kapela sv. Nikolaja že l. 1376 in še l. 1756. V graščini na Frankolovem, kjer je bilo prostora za 300 ljudi, pa kapela sv. Trojice od leta 1743 (porušena l. 1862).

Prvotno ime župnije je bilo "V Verpetah pri Frankolovem". Po zapisih iz Zajckloštra (Žička kartuzija) sklepamo, da ime Verpete prihaja iz Vrh Petek ali Petkov vrh. V Zajckloštru je namreč najdeno poimenovanje: "auff den Pettekh, Dorf Verpeth". Ime Frankolovo pa verjetno prihaja iz latinskega "prae angulus", združeno "praeangulus", kar dobesedno pomeni "pred kotom" oz. "pred tesnim". Kmeta, ki je živel pred zooženjem in zaključkom doline, so torej imenovali "frankul" ("predkotnik"), njegovo posestvo pa Frankolovo. Po nemško se je kraj imenoval Sternstein.

1. julij 1787
Začne se redno pastirovanje. Prvi župnik je Atanazij Schliber, ki je najprej stanoval v mlinu nasproti cerkve, maševal pa v grajski kapeli z oltarjem sv. Trojice. Zaman so prosili za kaplana.

1788 - 1789
Gradnja župnijske cerkve sv. Jožefa. Gradnjo vodi znameniti novocerkovški dekan Jožef Anton Jakomini (dodajamo: pri katerem je kasneje kaplanoval Anton Martin Slomšek) iz znamenite plemiške družine Jakomini. V nemškem delu kronike piše:

Nova župnijska skupnost je kupila od gradu Sternstein pašnik na ravnem zemljišču in je na tem mestu zgradila cerkev in župnišče. Dela je vodil vitez von Jakomini, dekan iz Nove Cerkve.

Oblast je novi župniji dovolila vzeti oltarje iz leto poprej razpuščene Žičke kartuzije (Zajcklošter) in menda tudi zvonove. (Opomba: v zvezi z zvonovi se nejasno omenja samostan "Neukloster", t.j. Novi Klošter pri Polzeli.) Toda ljudje iz okolice samostana (Novi Klošter?) Frankolčanom niso pustili odpeljati zvonov in so jih napodili. Ves dogodek so videli nekateri meščani Celja in so od oblasti dosegli, da so te iste zvonove z dovoljenjem oblasti dobili celjski Nemci, jih vzeli s pomočjo vojske in obesili v svoji cerkvi v Celju, ki so jo obnavljali po hudem požaru. Oblast je za povračilo Frankolčanom poskrbela dva zvonova (vlita l. 1672) iz neke opuščene cerkve na Ptujskem polju.


30. avgust 1789
Škof Schrattenbach posveti novo župnijsko cerkev.

1790
Pozidano je tudi župnišče.

1791
Župnija dobi poleg župnika še enega duhovnika.

1796
Jurij Grčar daruje župniji leseno hiško. Sam pa opravlja službo mežnarja. (Dodajamo: ta "hiška" je današnji Aletin dom.)

1806
Župnija nabavi tretji zvon. Vlije ga celjski zvonar.

okrog l. 1807
V Napoleonovih časih se francoski vojaki nastanijo po kmečkih hišah, komandant pa v župnišču, da bi prezimili. Spočetka je vladal še mir, ko pa so na spomlad Francozi šli naprej, so oropali cerkev, župnišče in pretepli župnika Lovrenca Lisjak in mežnarja Jurija Grčar. Takole piše nemški del kronike:

Še danes ljudje pripovedujejo, da se je kolona francoskih vojakov nastanila po kmečkih hišah ob glavni cesti in tamkaj prezimila. Komandat pa je svoj štab postavil v župnišče. Komandantu se je posebej dopadlo žganje in dokler mu ga je župnik mogel dostavljati, je bil mir. Ko pa so pošle celotne zaloge, je prišla nesloga v hišo. Ob odhodu vojske na spomlad je gospod komandant dopustil ropanje župnišča in farne cerkve. Francoski vojaki so vdrli v župnikovo klet in del vina spili, del pa razlili po tleh. Razbili so tudi cerkvene nabiralnike za darove. S puškinimi kopiti so pretepli gospoda župnika Lisjaka in mežnarja Jurija Grčarja. Ljudje pripovedujejo, da je ob tem dogodku farovška dekla, medtem ko so se vojaki še ubadali z nabiralniki za darove, vzela moštranco in ciborj z Najsvetejšim ter en kelih, jih zavila v predpasnik ter se skrila v že nekoliko poraslo žito na Arčanikovi njivi. Od tam je bilo vse prenešeno v naselje Lipa na št. 21 k Lipčnikom. Zaradi nenehnih vojaških pohodov se je tja za eno celo leto preselil tudi župnik.

Grajsko kapelo so Francozi tokrat in še kasneje oropali do te mere, da je začela propadati. Ljudje Francoze podoživljajo kot Turke, ki so tod pustošili l. 1429-1430.

1816
V zasebnem poslopju prva šola na Frankolovem. (Glede na druge vire predvidevamo, da je to zasebno poslopje bilo stanovanje frankolovskega organista, prvega učitelja na Frankolovem. Slednji je najverjetneje stanoval v hišici za cerkvijo, ki ji danes pravimo Aletin dom.)

1816
Župnija ima dva kaplana.

1822 - 1827
Zakristija je razširjena. Ladja je dvignjena in obokana. Višja je tudi streha, tako da prekrije zahodno okno na zvoniku. Ob zvoniku zgrajene sobe in stopnišče. Skratka, cerkev dobi današnjo podobo. V nemškem delu kronike tudi piše, da je s tem posegom prišlo do nesorazmerja: ob zdaj veliki cerkvi je prislonjen nizek zvonik.

1826
Druga šola preseljena v lastno poslopje. (Glede na druge vire domnevamo, da je ta "druga šola" bila lesena in je stala, kjer je danes park med cerkvijo, gostilno in današnjo šolo.)

1837
Jakob Medved ima prikazen, kar spodbudi župnijo, da bi gradili cerkev na Gojki. O tem nemška kronika piše takole:

Jakob Medved, kmet iz Dola št. 12 (umrl je 12. septembra 1852), je trdil, da je v letih 1837, 1838 in 1839, v visokem gozdu vrh Gojkinega brega, ampak na svojem, (se pravi na vrhu hriba Gojka, ki je takrat še bil poraščen z visokimi hrasti), v nočni temi videval svetal svetlobni sijaj, iz katerega je lahko določil sliko Sv. Trojice in podobo Matere Božje v klečeči drži tiste, ki moli. Njegove tozadevne pripovedi najprej niso nikogar pridobile. Kljub temu je tri leta eno in isto trdil, tako da je l. 1840 imel že kar veliko privržencev. Jožef Brenko, poznejši posestnik v Loki št. 9 in zdaj preužitkar v Loki št.8, slikar in podobar samouk, ki ga ne gre zavreči, je l. 1840 po nalogu Medveda na desko naslikal Sv. Trojico skupaj z Materjo Božjo, kar je Medved potem nabil na hrast vrh brega. Še to leto je ta slika bila obiskana od mnogih tujcev. Zaradi tega so se župljani odločili zgraditi poljsko kapelo. Domači župnik, gospod Janez Horvat, ki je imel pred očmi žalostne čase svojih predhodnikov, je podal mnenje o gradnji majhne cerkve, kamor bi se lahko v podobnih slučajih na varno prineslo Najsvetejše. Točno na vrhu hriba je bil mejnik, kjer se je skupaj stikalo več posesti. Vsak od teh posestnikov je za gradnjo cerkve bil pripravljen odstopiti del svojega. Gospod Jožef Skaza, takrat nastavljeni kaplan na Frankolovem, je blagoslovil mesto za domnevno poljsko kapelo. L. 1841 se je delo začelo.

1841
Župnija vloži prošnjo za izgradnjo cerkve sv. Trojice na Gojki in stečejo prva dela. V slovenski kroniki zapisan razlog za gradnjo Gojke se glasi:

Razbojništvo Francozov v farni cerkvi in župnišču krivo, da ni blo sv. Rešnje Telo v farni cerkvi več varno. Za varstvo sv. Rešnjega Telesa Gojka zidana najprej kapela, potem cerkev.

1843
V tem letu je podano statistično stanje v župniji po topografskih podatkih, ki sta jih zbirala nadvojvoda Janez in Georg Göth. Zapis o Frankolovem najdemo v: Niko Kurent, S
LOVENSKO ŠTAJERSKO PRED MARČNO REVOLUCIJO 1848, Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Götha (1842), Ljubljana 1989, strani 245-246

1848
Glavni del cerkev na Gojki je pozidan in povelban.

1850
Prva prenova župnijske cerkve sv. Jožefa.

1852
Cerkev na Gojki dobi dva zvonika.

1862
Porušijo grajsko kapelo sv. Trojice, ki je bila pozidana l. 1743 in v kateri so v vsem tem obdobju imeli tri poroke. Iz materiala kapel sezidajo prvo zidano šolsko zgradbo na Frankolovem (danes stara šola). Takratni lastnik graščine je bil Luka Notar. Kronika beleži:

Luka Notar, ki je gradbeni material iz grajske kapele uporabil za gradnjo zdajšnje šole. S tem lastnikom se je končala grajska kapela. Opustitev grajske kapele, zlasti pa pogrešanje oltarjev Sv. Trojice, je župljane globoko bolelo.

1872
Prenova župnišča.

1874
Prvotni zvonovi so bili obrabljeni in počeni. L. 1871 župnik Blaž Dolinšek naroči 4 nove zvonove. Zaradi spora med farani nato prispejo trije novi zvonovi. Vlije jih zvonar Hilzer.

1876
Župnija šteje 1337 duš.

2. avgust 1893
Posvetitev cerkve na Gojki. Posveti jo škof Napotnik in obenem opravi sv. birmo. Ljudstvo nagovori takole:

In tako sem vam, ljubi Frankolčani, posvetil mrtvi tempelj iz kamenja in opeke, iz lesa in železa, zdaj pa vam hočem še imenitnejše, ker žive templje posvetiti in to so vaši nedolžni otroci, ki ste jih pripeljali danes k sveti birmi.

5. september 1897
Blagoslovljena Bezenškova kapela v Bukovju, posvečena sv. bratoma Cirilu in Metodu.

1889
Velika prenova župnijske cerkve. Po sto letih je bilo treba menjati vso stavbno pohištvo, pode, strope v zakristiji, itd... Eno tretjino stroškov je krila oblast /der Religionsfond/, dve tretjini pa župnija sama.

1899-1901
Prenova cerkvene hišice oz. mežnarije (danes Aletin dom). Dol vržejo slamnato streho in 100 let staro ostrešje. Podrejo tudi sprednji del hiše, ki je bil iz brun, in ga naredijo zidanega. Na zahodni nepodkleteni strani dozidajo 3,5 metra in tako hišo povečajo.

četrtek, 08. april 2021

Sveti časi, nevarni časi

 

Kaj imajo skupnega cvetna nedelja 1990, božič 1990 in kresni večer (šentjanževo) 1991? Skupno jim je, da gre za tri čudovite starodavne praznike, ki imajo tako krščanski kot obče duhovni pomen. Slednji je vezan na gibanje zemlje okrog sonca, v našem primeru smo v okolju pomladnega enakonočja ter zimskega in poletnega solsticija.

Drugo, kar imajo skupnega zgoraj navedeni prazniki in njih letnice, je, da je slovenski narod prav na te tri praznike ali v bližini njih vzpostavljal svojo demokratično in samostojno državo. 

Za cvetno nedeljo 1990 smo imeli demokratične večstrankarske volitve. Okrog božiča istega leta smo izvedli plebiscit za samostojno Slovenijo, dan po božiču smo razglasili enotno voljo ljudstva po svoji državi. 25. junija 1991 smo razglasili svojo državo.

Slovenci se nismo odpravili na pot demokracije in samostojnosti »kar tako, en torek popoldan«, temveč v okviru svetih časov in sledeč kozmičnemu redu, ki ga ustvarja krožno potovanje našega planeta. To upoštevati je bilo nekaj izjemnega.

Človek v svetem času namreč izstopi iz Kronosove diktature datumov, se prestavi na višjo simbolno raven, iz akcije v poetiko in molitev, iz sprotnosti v bistvene vsebine. Zraven poveča občutek za bratstvo, tudi čustveno in razumsko deluje bolj sproščeno in bolj ustvarjalno.

Snovatelji slovenske samostojnosti so z izbiro datumov ključnih dogodkov pokazali izvrstno duhovno inteligenco. 

Če so to naredili zavestno, jim lahko rečemo poznavalci duše in živih simbolov. Če pa so to naredili iz nezavednega vzgiba, so samo pokazali, kako imenitno je slovenski človek že sam po sebi, ne da bi o tem premišljeval, vezan na krščansko in kozmično duhovno podstat.

Povsem drugače je v času novega koronavirusa in vladavine epidemiologov, ki ga živimo zdaj. Sveti časi so razumljeni kot nevarni časi, božič in velika noč sta razumljena kot priložnost za širjenje zlobnega virusa.

Sveti časi so zato tarče posebnih ukrepov, dodatnih zapiranj družbe, dodatnih omejitev za gibanje in potovanje. Če mi razumemo svete čase kot čase, v katerih blesti naše dostojanstvo, jih koronavirusna doba obravnava kot čase naše ranljivosti.

Če smo med osamosvojitvijo svete čase uporabili kot narodni ščit in smerokaz, jih v tem času praznujemo zatolčeni v svoja stanovanja in kot da jih ni, čeprav so.

Situacija je hkrati realistična in absurdna. Naša globoka simbolna narava je prizadeta. Da ne bo škoda še večja, moramo že zdaj imeti načrt za pokoronsko okrevanje simbolnega človeka in vnovično vzpostavitev praznikov kot praznikov.

Prvi preizkus bo prihajajočega 25. junija, ko bomo obhajali 30. obletnico razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije.


* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2021). Foto B. C.: Gruzija, maturantje v cerkvi 

torek, 30. marec 2021

Levo liberalno katolištvo


 
V Ameriki … 

Joe Biden je po J. F. Kennedyju drugi katoličan na čelu Združenih držav Amerike. Da ne misli biti katoličan samo po imenu, je pokazal, ko je na dan inavguracije zjutraj s svojo ženo in sorodniki šel k sv. maši v washingtonsko katedralo sv. Mateja Apostola. Mašo je daroval jezuit Kevin O’Brien, ki je v pridigi spregovoril o dolžnostih ljudi na vodilnih položajih. Nekaj ur po slišani Besedi in prejetem Zakramentu je Joe Biden prisegel kot predsednik ZDA.

V ZDA in po svetu so se nadaljevale razprave o tem, kakšen katoličan in kristjan je v bistvu novi ameriški predsednik. Tudi zaslužnega papeža Benedikta XVI. so v intervjuju za Corriere della sera vprašali za mnenje. Rekel je, da je Biden zagotovo prakticirajoči kristjan, ki osebno nasprotuje splavu; da pa je obenem lojalen načelom ameriške Demokratske stranke, ki je liberalno usmerjena, ter da je nejasno, kakšno je njegovo stališče do teorije spola.

Nekaj izjav pri nas

Zdi se, da je nekaj tovrstne debate pljusknilo na južno stran Alp. Tudi pri nas smo minulo zimo nekajkrat naleteli na zanimive izjave s strani levo liberalno usmerjenih kristjanov Zdi se, da jih je prav ozračje okrog Bidnove izvolitve spodbudilo, da so zlasti na Twitterju bolj odprto spregovorili. Izstopa izjava raperja Roka Terkaja Trkaja: »Rad jo imam, ampak menim, da si je Cerkev nakopala preveč bremena, da bi bila povsem reprezentativna predstavnica Boga na zemlji. Tudi to, da se meša spet s politiko, je stranpot od bistva. Spet in spet. Ista pesem.«

Tu je še izjava poslanca Levice Boštjana Koražije, ki jo je zapisal v polemiki s predsednikom vlade: »G. Janša, sem poslanec @strankalevica, kristjan, gej, član LGBT manjšine, drugače misleč in podpornik NVO-jev z Metelkove 6. In če kdo, potem vi in vaši poslanci z norčevanjem iz papeža in mene kot geja širite nestrpnost do kristjanov, drugače mislečih in LGBT!«

Spomnimo še na redne pro-papeške tvite, ki jih lansira levosredinsko usmerjeni Franci Kek.

V območju sredinske politike smo dočakali močno izjavo demokrščanske političarke Ljudmile Novak, ki je prav tako v polemiki z desnico, ki jo pooseblja Janez Janša, zapisala: »Ko se mi očita, da sem slaba kristjanka, ker kritiziram dejanja trenutnega predsednika slovenske vlade, se sprašujem, po kakšnih kriterijih ljudje pridejo do takšne sodbe in sklepov. Laganje, manipulacije, širjenje sovraštva in zla, namerne delitve, diskreditacije pod lažnimi profili in grožnje so manire, ki niso demokratične, še manj pa krščanske. (…) Zelo me žalosti, da so mnogi kristjani del črede, ki naseda takšnim manipulacijam in slepo sledi nekomu, ki ni ne demokrat, ne kristjan in tudi desnica ne, kvečjemu skrajni desničar.«

Izjave Trkaja, Koražije, Keka, Novakove in še koga običajno izzovejo polemične odzive na desni strani politike, pa tudi iz logov tradicionalnega katolištva. Najdlje je šel spletni Scutum Fidei, ki je pozval slovenske škofe, naj izobčijo raperja Trkaja.

Bolj zanimiv in dostojen je tvit poslanke Eve Irgl, v katerem se odziva na Novakovo s citatom papeža Frančiška: »Tako kot takrat za farizeje tudi za nas obstaja nevarnost, da bi se imeli za boljše kristjane od drugih, samo zaradi dejstva, da spoštujemo predpise in običaje, četudi ne ljubimo bližnjega, smo trdosrčni, naduti, ošabni. (Papež Frančišek)

Kaj reči?

Najprej to, da je dobro, da se takšna vprašanja odpirajo in da se katoličani, ki imajo srce na levi, oglašajo in izpostavljajo. S tem širijo prostor dialoga. V družbi in v Cerkvi je tako slišanih več glasov. Resnica je simfonična, nosi naslov ena izmed knjig velikega teologa Hansa Ursa von Balthasarja. Prav izvolitev papeža Frančiška je pokazala, da se je v Cerkvi potrebno več in bolj odkrito pogovarjati. Tudi kritični glasovi so dobrodošli. Bi bilo toliko klerikalne pedofilije, če bi bilo v Cerkvi v prejšnjih desetletjih več odprtega govora in notranje kritike?

Naslednje, zaradi česar je dobrodošlo, da se ob »fenomenu Biden« tudi naši levosredinski kristjani več oglašajo, je strateška politična preventiva. Zlasti na Slovenskem je zelo veliko tistih, ki katoliško enačijo s politično desnim. Politično desno pa na katolištvo rado gleda kot na nekakšno svoje duhovno krilo. Katoličan, ki je levo (ali pa, kot Novakova, izrazito sredinsko) usmerjen, je za tovrstne desničarje »slab kristjan« oziroma že kar »nekristjan«. Ko pa nekdo na levi reče, da se tudi on čuti kristjana in da tudi on sledi papežu, avtomatsko onemogoča enačaj med katolištvom in desnico.

Katolištvo zna biti kdaj desno, zna biti kdaj levo, ni pa nikoli povsem desno ali povsem levo, saj je njegovo bistvo drugačno: je Božje ljudstvo z nadpolitičnimi cilji.

V tovrstnih razpravah so umestne papeževe besede, ki jih je v svojem tvitu navajala Irglova: obstaja nevarnost, da se ena stran po farizejsko počuti boljša od druge. Zato: nismo slabši ali boljši, če smo levi ali desni kristjan. Ponujamo pa res oboji kdaj slabše in bolšje politične rešitve. Politične rešitve so stvar svobodne politične debate in ni nujno, da imajo vedno poseben ideološki, moralni ali celo duhovni predznak.

Sklenimo

Levo liberalno katolištvo je na nek način »težje katolištvo«. Ker se giblje na levi polovici političnega prostora, se pač giblje v polju, kjer je več bojevitega ateizma, nihilizma, relativizma, antibiblične antropologije. Že pri ameriškem predsedniku Bidnu se bo videlo, kako dolgo bo hodil po minskem polju, ne da bi mu počilo pod nogami.


* Ta tekst bo izšel v reviji Cerkev danes (2/2021); osrednja tema številke bodo sicer spolne zlorabe v Cerkvi. Foto B. C.: Pohorje, obcestni križ s poškodovano streho

petek, 12. marec 2021

Upornica, ki to je


Na Slovenskem je zelo čislano, če si upornik. Uporništvo je na vsakem koraku in televizijske kamere imajo upornike rade. Med epidemijo smo imeli na tisoče takšnih ali drugačnih upornikov, ki jim ukrepi niso bili všeč.

Urbani uporniki so izzivalno hodili po ulicah, ruralni uporniki so se zarotniško tiho zbirali za ilegalnimi šanki. Kajti, saj veste: Slovenci smo, naša bit je uporna!

Skratka, zadeve pri nas stojijo tako, da to naše razvpito uporništvo veliko bolj diši po nekem triku iz arzenala malomeščanske morale, kot o etični drži, ki bi v resnici spreminjala svet na bolje. Že to, da urbani slovenskih uporniki hitro postanejo medijske zvezde, bi moralo biti kritičnemu umu skrajno sumljivo.

Še bolj sumljivo mora biti, če v bližini kakšnih upornikov zadiši po interesih političnih strank. Takšnim upornikom moramo jasno reči: če si zgolj menjal gospodarja, še nisi upornik.

*

O človeku kot uporniku je najgloblje razmišljal francoski pisatelj in filozof Albert Camus. Camus je svojo filozofsko pot začel z vprašanjem o samomoru, v smislu: zdaj, ko vemo, da ni Boga, kaj storiti z življenjem, da bo smiselno in samomor ne bo opcija.

Odgovor je podal v dveh korakih. V delu Mit o Sizifu (1942) je izdelal predlog “srečnega Sizifa”, to je, človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje upor.

Ta trenutek ne potrebuje posebne razlage. Upor ni preračunljiv, nima vihravih ciljev, je preprosta etika srca.

Camus je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1960 je umrl v avtomobilski nesreči. Zadnje čase je slišati teoretike zarote, da ga je dala odstraniti sovjetska KGB.

Kakor koli, njegova smrt je preprečila tretji korak njegove misli, korak, ki ga je sam napovedal: če je najprej pisal o absurdu, nato o uporu, naj bi na koncu pisal o ljubezni. Škoda je velika. Camusove filozofije ljubezni, ki raste iz upora in se dviga nad absurd, žal ne bomo nikoli poznali.

Zanimivo pri Camusu je, da kljub izjemni prodornosti in kljub osredotočenosti na temo upora, ni postal eden izmed “stebrov progresizma”. To so postali drugi Francozi: Sartre, Lacan, Foucault … Njega so sicer vsi spoštovali, a uporaben za revolucionarno ihto leta 1968, se zdi, da ni bil. Zakaj?

Zato, ker je dal vedeti, da ideološki in politični aktivizem 20. stoletja ni upor. Komunistična revolucija ni upor. Nacifašistični nadčlovek ni upor. Divje povojne hedonistične ideologije niso upor. Gre za nadaljevanje starih zavoženih sanj o “popolni družbi”.

Pravi upornik ne sanja o “popolni družbi” oz. ne pusti, da bi ga hipnotizirala obljuba raja na zemlji. Upornikovo obvezno izhodišče ni utopija jutrišnjega dne, temveč boleče soočenje z absurdom. Pravi upornik ne išče tolažbe in potrditve, kajti s tem prikliče novega gospodarja. Pravemu uporniku je dovolj, da tisti trenutek je, kar je.

*

Če to camusovsko logiko umestimo v slovensko malomeščansko sredino, lahko dodamo: pravi upornik ne potrebuje finančnih dotacij s strani države, da se zmiga; resnica o njegovem uporu ni odvisna od novinarske srenje, ki se drenja pred vrati njegove pisarne; da je upornik, drugim ni treba izvedeti iz protestniškega kartona nad njegovo glavo, na katerega je on sam napisal: upornik sem.

V Sloveniji gojimo mitologijo uporništva. Uporništvo je napihnjeno, politično uporabno, postaja tako rekoč malomeščanski standard.

Komaj kdaj ugledamo upornike, ki to so. Med slednjimi je zagotovo igralka Mia Skrbinac.


* Objavljeno v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 3.
Na spletu: https://revija.ognjisce.si/kolumna/22312-upornica-ki-to-je 
Foto: Albert Camus, s Twitter-ja

ponedeljek, 08. marec 2021

V Iraku papežu ministrirali deklici

Moral je priti dan papeževega obiska zibelke civilizacije, da smo na veliki pontifikalni sveti maši ob velikem duhovniku videli ministrantke. Pravzaprav dve, deklici še, domačinki iz Erbila na severu Iraka. 

Nedaleč od tam, kjer so črni bradači ISISa še nekaj let nazaj zasužnjevali, prodajali, posiljevali in pobijali krščanska in jazidska dekleta in žene, je rimski pontifex maximus ob oltarju Najvišjega molil z dvema Evinima hčerama.

Patriarhizirano religiozno okolje je 7. marca 2021 v Erbilu doživelo tihi sunek milosti, ki mu bo neprijeten. Dotično okolje bo imelo razlog več, da na naslednjem konklavu izvoli anti-Frančiška.

Erbilski deklici sta povečali razpoko na tisočletja starem predsodku, ki je skupen zlasti religijam nešamanističnega tipa, religijam torej, ki božanstvo razumejo kot osebo. In sicer: da je ženska obredno nečista že po svoji naravi in zato neprimerna za sakralni prioltarni prostor. Beri o tem blog Nečista.

Krščanstvo je že od vsega začetka osvobajalo žensko. Smela je biti povsod zraven, kdaj je znala biti vodilna (novozavezne Magdalena, Lidija, Priska, Junija ...), kar se je videlo tudi na vodstveni strukturi zgodnjih Cerkva, zlasti v službi diakonis. Beri blog Diakonise - staronova vloga ženske v Cerkvi.

Hkrati je krščanstvo od vsega začetka ostajalo zasidrano v semitskem-grško-rimskem patriarhalnem vzorcu. Ko v 4. stoletju kristjani prevzamejo vodenje Rimskega cesarstva, pride do več sprememb: krščanstvo je poslej manj preroško, manj apokaliptično, manj alternativno in manj žensko. Prerokinje in diakonise počasi poniknejo z velikega odra.

Ustanovitev velikih ženskih samostanov ob koncu antike vendarle lahko razumemo kot ustanovitev nekakšnih ženskih republik. Ti samostani skozi stoletja vztrajajo kot relativno suverene ženske barke na velikem patriarhalnem morju.

Papež Frančišek je pred kratkim izdal dokument Spiritus Domini, s katerim je posegel v kanonsko pravo (kan. 230 § 1). Poslej lahko škofje v službo lektorja in akolita postavijo tudi ženske.

Nič takega: v praksi je v vsaki župniji kakšna "lektorka" (bralka beril) in v marsikateri kakšna "akolitka" (ministrantka, strežnica, mežnarica, ponekod delivka obhajila); v praksi so ženske tudi v slovenski Cerkvi na vidnih in odgovornih mestih. Obenem šok: uradno podeliti lektorat in akolitat ženskam bodo eni razumeli nič manj kot "vdor žensk v sveti kleriški red" in kot predpripravo za "rehabilitacijo" antičnih diakonis. 

Te dni sledim dogajanju v Nemčiji okrog katoliško-feministične iniciative Maria 2.0Čeprav me žensko vprašanje v krščanstvu nagovarja in spreminja v navijača, moram reči, da bolj verjamem dvema iraškima deklicama, ki sta 7. marca 2021 v Erbilu ministrirali papežu, kot germanskim feministkam, ki te dni ob medijskem pompu na cerkvene duri nabijajo - kaj pa drugega? - Thesenanschlag lutrovskega spomina.

Berite njihove teze! Prebral sem jih, tudi razlago. A pravim: katoliški feminizem, ki se ne zna izražati v jeziku katoliške zakramentalne mistike, se toliko bolj prazni, kolikor več ga je.

sreda, 03. marec 2021

Predmeti, predmeti, predmeti


V več komedijah romunsko-francoskega avtorja Eugèna Ionesca pride do pojava zasičenosti s predmeti. V komediji Stoli se proti koncu predstave ves oder napolni s praznimi stoli. Več je praznih stolov, bolj sta glavna junaka srečna. V komediji Novi podnajemnik je ves oder poln pohištva, celo ulica in mesto se zabašeta z omarami. V groteskni komediji Amadej se množijo gobe. V Plešasti pevki, najbolj znanem Ionescovem komadu, sicer ni namnoženih stvari, so pa namnožene besede, vzkliki, grgranje, ki ustvarijo en sam hrup.

Ionesco, ki velja za ustanovitelja t. i. »gledališča absurda« in je eno prvih imen avantgardne umetnosti 20. stoletja, je v mladosti hotel postati pravoslavni menih. Nato se je poročil, a zanimanje za mistiko ni popustilo. 

Sam je povedal, da ga je kdaj navdihoval sv. Janez od Križa. Kar se seveda zdi nenavadno: kaj bi lahko imel Janez od Križa z odštekanim gledališčem? Ampak prav množenje predmetov, ki ga je Ionesco rad prikazoval na odru, ima nekaj z mistiko.

Sam Ionesco je razložil: »Ko je beseda prazna, je tudi duh zdelan. Takrat v svetu, polnem materije, ni navzočnosti. 'Preveč' postane 'ne dovolj' in predmeti predstavljalo uresničeno samoto ter zmago neduhovnih sil.«

Podobno misel najdemo pri ruskem filozofu Nikolaju Berdjajevu, ki pravi: »Samota 'jaza' se kaže s predmetom in ni mogoča razen v svetu predmetov.«

Vidimo, kako sta napredna umetnost in filozofija že v sredini prejšnjega stoletja uvideli, kakšna bo »duhovna« vloga predmetov, stvari, izdelkov v porabniški družbi. Obkrožali nas bodo, basali se bomo z njimi, vedno več jih bomo hoteli imeti, odmetavali jih bomo, ustvarjali bomo gore smeti.

Zakaj? Zato, ker bo treba nekako ubežati »samoti jaza«, nekako bo treba zamaskirati tesnobo, ki je nastala po zmagi materializma nad duhovnostjo, dodajmo, po »smrti Boga«.

Toda pravkar prihajamo iz nove izkušnje na fronti duh proti materiji. Zaprtje trgovin, razne karantene, razne omejitve so med drugim pokazale, da se da preživeti brez norega tekanja za predmeti po trgovinah.

Človek zmore brez neznosnega basanja in kopičenja stvari. Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, če bo epidemija zajezena? Bomo zato, ker smo bili nekaj mesecev brez trgovin, noreli z nakupovalnimi vozički z dvojno hitrostjo? Se nam bo zgodil scenarij iz Ionescovega gledališča absurda in nas bodo novokupljeni predmeti preplastili?

Ali pa bomo ujeli trenutek modrosti, ki nam ga ta čas ponuja? Bomo namesto s predmeti našli stik s svojim jazom?


* Najprej objavljeno v tedniku Družina, 28.2.2021 (link); foto: iz predstave Ionescovih Stolov, Wikipedia 

petek, 26. februar 2021

Kenik je zaplesal kazačok

Leto 1989, vasica Los Negrales v hribih severozahodno od Madrida, mednarodni klaretinski noviciat. Zvečer sedimo na terasi fantje iz Španije, Dominikanske Republike, Portorika, Peruja, Hondurasa in moja malenkost iz Jugoslavije. Okrog petindvajset nas je. Reklo se je, naj vsak predstavi nekaj iz svoje kulture. Nihče nima problema, saj v glavnem dobro pojejo. Malo se zatika pri zadržanem Perujčanu, ki prihaja iz mesta Juanjuí v Amazoniji, precej se zatika pri meni. Sicer vem na pamet En hribček bom kupil, ampak kako naj pesmico lepo in sproščeno izvedem? Nisem namreč pevec.

Pridem na vrsto, opravičujem se, da nisem pripravljen, ko me nekdo spodbudi: Daj, Kenik, zapleši kazačok!

Naj prevedem: "Kenik" je pomenilo Cestnik. Po nekaj tednih skupnega bivanja v Los Negralesu ni bilo junaka, niti med tamkajšnjimi voditelji duhovniki ne, ki bi znal moj priimek prav povedati. Nek Dominikanec (ki je kasneje izstopil, se poročil in ima danes trgovino v New Yorku) me je začel klicati Kenik in tako je ostalo do konca noviciata.

"Zapleši kazačok" je izražalo njihovo prepričanje, da pač kot nekdo iz evropskega vzhoda znam ta ples, pri katerem skačeš visoko v zrak in brcaš v oblake. Saj to je vaše, se pravi, slovansko, mar ne? Saj prihajaš iz one druge Evrope, komunistične, ruske, mar ne?

Odkimaval sem, češ kazačok pač ni naš, se pravi, jugoslovanski, še manj slovenski. Nič ni pomagalo. Bratje Latinosi so šli vame in zahtevali kazačok. Nekateri so prihajali iz amazonske džungle, drugi iz Karibov, prav vesele oči so dobili, ko so pričakovali gibe fantastičnega plesa iz daljnih step.

Kaj sem hotel? Stopil sem na sredo kroga, počepnil, roki prekrižal na prsih, z nogama sem izmenično parkrat brcnil v zrak. Z zadnjimi močmi sem se obdržal, da me ni vrglo po tleh.

Latinosi so mi zaploskali: Kenik je zaplesal kazačok. Spoznali smo njegovo kulturo. Gremo naprej.

* * *

To je ena izmed cvetk, ki sem jih doživel med svojim desetletnim bivanjem v Italiji in Španiji ter na univerzah z interkontinentalno zasedbo. 

Velikokrat so se ponavljale situacije, ko so o mojem malem slovenskem narodu komaj kaj vedeli, ni jih zanimal. Če so že kaj naumili, je to bilo kaj v zvezi s Titovim komunizmom, železno zaveso, morda še kaj v zvezi z ekipo Jugoplastike iz Splita ali Crvene Zvezde iz Beograda; kasneje so spraševali predvsem o vojni v Bosni. Malokrat sem naletel na človeka, ki bi ga Slovenija kot Slovenija zanimala in bi me bil pripravljen poslušati. 

Zadeve se spreminjajo zelo počasi. Še leta 2013, v polni dobi interneta, so mladi prijatelji iz Španije, ki sem jih povabil na taborjenje v Slovenijo, spraševali, če prinesejo s seboj kaj konzerv s hrano ali kako. Odgovoril sem jim, da ni treba; tu sta Lidl in Hofer, isti verigi, ki ju imajo v Madridu; dovolj bo, če pridejo z denarjem; konzerve bo torej moč kupiti tu, v Sloveniji; zagotavljam. 

Skratka, predsodek o "zaostali" vzhodni Evropi pri povprečnih zahodnjakih vztraja. Facebook ga ni odpravil.

* * *

Zato je povsem deplasirano, da nekateri slovenski aktivisti računajo na nezanimanje zahodnega človeka za malo Slovenijo, na njegovo površnost, na zahodnjaško samozaverovanost, morda tudi na njegovo podzavestno vzvišenost v odnosu do "slovanskega Barbarika". Zagotovo ti naši politični aktivisti vohajo tovrstne nagibe zahodnjakov in računajo na njih. Kako si drugače razložiti, da zahodnjakom servirajo neresnico, češ kako v Sloveniji ni medijske svobode, ker je na oblasti Janez Janša? Dajmo na stran Janšo (ki v konstrukcijskem teatru lakanovske levice že dolgo igra vlogo apokaliptičnega Velikega Drugega), posvetimo se (ne)resnici.

Na tem mestu sem enako besen kot Dejan Steinbuch na Portalu Plus (link). In še bolj. 

Eno so naši pokvarjenci, ki lansirajo laž v zahodne medije in se dejansko obnašajo izdajalsko do vseh nas, ki živimo v Sloveniji. A problem so tudi zahodnjaki, ki se kaj prida ne bodo zmigali, da bi reč preverili na terenu in (ne)resnici prišli do dna. V smislu: Ej, Slovenci, premajhni ste, nimate teže; razumite, poleg vseh velikih tem ni časa za vas - provinco.

Takole bom rekel: če bo EU razpadla, bo razpadla tudi po krivdi bruseljske in zahodnjaške kontemplacije lastnega popka.

* * *

Kenik je zaplesal kazačok. Tujec zdaj ve skoraj vse o Sloveniji. Res?

V Los Negralesu leta 1989 ni ostalo pri tem. Po "kazačoku" sem se počutil čudno. Temperamentni Latinosi so šli čez mojo malo slovensko identiteto kot nekak hispano-globalistični valjar. Moram sem odreagirati, se pravi, najti nekoga, ki si bo vzel čas zame in me pozorno poslušal.

To je bil Emeterio Chaparro, Španec, kitarist (danes je profesor Svetega pisma v Madridu). Vzel si je čas zame. Zanimal ga je En hribček bom kupil. Pozorno me je poslušal, ko sem mu, nepevec, pel to Slomškovo pesem. Vmes je na kitari iskal prijeme in ritem. Mislim, da je kitarsko zadel. Eno kitico pesmi sem tudi prevedel v španščino, on jo je pravilno ritmiziral.

Ko smo naslednjič zvečer sedeli na terasi v zasedbi 24 Latinosov + 1 Slovan, sva izvajala točko: slovensko pesem o vinu, slovensko melodijo, z ljubkim prevodom ene kitice v španščino.

Slovenci nismo velik narod. Imperialne atraktivnosti (hvala Bogu) nimamo. A vredni smo resnice kot vsak drug.



* Foto: rdečearmejci plešejo kazačok, YouTube