sreda, 20. oktober 2021

»Cerkev in sinoda sta sinonima«


Stroka opozarja, da sta občestvenost Božjega ljudstva (communio) in zbornost škofov (potestas collegialis) zapisana v dokumente 2. vatikanskega koncila, sinodalnost pa ne. Kljub temu sta se občestvenost in zbornost v desetletjih po koncilu začeli vse bolj uveljavljati skozi sinodalnost in skozi institucijo sinode. Papež Pavel VI. je tako l. 1965 vzpostavil organizem škofovske sinode.

V obdobju po koncilu so se zvrstile številne škofovske sinode v Rimu, področne sinode škofov in škofijski sinodalni zbori* (v škofiji Maribor kar trije). Nekatere škofovske sinode (tista o družini, na primer) so močno odmevale v svetovni javnosti. Pri sinodah se je neredko uporabljala metoda »od spodaj navzgor«.

Slovenska Cerkev ni zamujala. Med letoma 1999 in 2001 je izvedla veliko sinodalno dogajanje po modelu »od spodaj navzgor«. Zanimivo in čudno pri slovenski sinodi je bilo, da se ta med samim dogajanjem po nekem pravnem mnenju ni smela več imenovati »sinoda«, temveč »plenarni zbor«. Vsebinska pomanjkljivost sinode je bila nekakšna tabuizacija govora o kleru (analiza klera se ni opravila) in odsotnost razprave o novih škofijah (katerih ustanovitev se je v ozadju že pripravljala). Z mariborsko finančno afero in odstopi nadškofov se je pokazalo, da te na koncu tepe tisto, o čemer se nisi pogovoril, ko je bil čas za to.

Papež Frančišek povzema žlahtno pokoncilsko izročilo sinod in sinodalnosti in ga prestavlja na višjo raven. »Prav pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja,« je dejal l. 2015 ob obhajanju 50-letnice instituta škofovske sinode.

V tem duhu je sprožil veliko sinodalno dogajanje v vsej Cerkvi, ki se bo začelo oktobra l. 2021 na škofijski ravni, nato pa se nadaljevalo na celinski in vesoljni ravni ter sklenilo s sinodalnim zborom l. 2023 v Rimu. Višjo raven predstavlja predvsem zapoved oz. vodilo, naj ima vsak katoličan možnost, da govori, in naj govori odprto. Govori pa naj o svoji veri in svoji skupnosti, o svojih upih in strahovih. Spet smo pri decentraliziranem modelu »od spodaj navzgor«, modelu, ko Duh govori po ljudstvu.

Velika sinoda, ki jo je zapovedal papež Frančišek, se morda zdi komu velik organizacijski zalogaj. Takoj je potrebno reči: sinoda, ki je pred nami, ni velik organizacijski, temveč velik duhovni in psihološki zalogaj. Vodilo, naj vsak katoličan govori in naj govori odprto, ni tako preprosto, kot se zdi. Stoletja prvenstva klerikov in posvečenih oseb ter drugotnosti laikov so nas globoko oblikovala in se zasidrala v naše mišljenje, govorico, odnose. Tu je še občutek, da govoriti in govoriti odprto nima smisla, saj tvoj govor ostane zabeležen tam nekje na robu papirja in nima vpliva na končne odločitve.

Ampak druge poti v teh časih ni kot se srečati, pogovarjati, se skupaj odločati. »Cerkev in sinoda sta sinonima,« je zapisal že sv. Janez Zlatousti, kot navaja pripravljali dokument za veliko sinodo 2021–2023.


* Na tem mestu omenimo škofijsko sinodo poljske škofije Krakov (pričela se je l. 1972), ki je postala nekakšen mušter za škofijske sinode. Delovala je po principu pogovornih skupin, ki jih je bilo po vsej škofiji nad 500. Pogovorne skupine so nadgradila vmesna in plenarna srečanja oz. seje. Krakovski nadškof Karol Wojtyła je zaradi zgledno zastavljene in vodene sinode pridobil na ugledu tudi zunaj Poljske, kar je pripomoglo, da je l. 1978 bil izvoljen za papeža z imenom Janez Pavel II..

** To besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Cerkev danes (oktober 2021). Foto: arhiv župnije Frankolovo

petek, 15. oktober 2021

Smreka navdiha


Pod tole smreko v srcu Konjiške gore (110 m severno od LK Štepih) je bilo, ko je 3. aprila 2017 angel navdihovalec vrgel vame oni zlati storž, katerega trk me je spodbudil, naj se lotim pisanja romana o rimski antiki v naših krajih, natančneje, o prvih kristjanih na Ptuju. Čeprav se mi je vse skup zdelo, kot rečejo Avstrijci, "eine Schnapsidee", sem nekaj dni zatem začel pisati Sonce Petovione, roman, ki je letos dočakal 3. natis. 

Bralce obveščam, da je moje drugo delo, roman Šesti pečat (spet 500 strani), ki govori o Dioklecijanovem preganjanju pri nas, že na Celjski Mohorjevi in se pripravlja. Zaradi objektivnih razlogov pride ven (verjetno) januarja 2022 in ne to jesen, kot je bilo napovedano. 

Te dni pričenjam svoje tretje leposlovno delo, ki pa bo precej krajše in ne bo jemalo iz antike, temveč iz tragične druge svetovne vojne - zahodna fronta 44/45, slovenski mobiliziranec ... 

Kaj ti naredi ena smreka!
Pa le zato sem se počil pod njo, da bi ujel pomladne žarke na obraz.

ponedeljek, 11. oktober 2021

Na začetku je bila radijska oddaja

 


Nekega dne v začetku devetdesetih sem peljal k zdravniku nek bosanski zakonski par, ki je prebival v begunskem centru na Ptuju. Gospa je sama od sebe spregovorila o začetku vojne.

Krivde za vojno v Bosni ni pripisala politikom, temveč medijem. Rekla je, da je živela s sosedi druge nacionalne in verske pripadnosti v lepih odnosih, kofetkali so skupaj, se vabili na praznovanja.

Potem je po radiu slišala, da so člani te druge nacije in vere njeni naciji in veri hudo nevarni. Nastopil je dvom, nastopil strah. Tako se je začelo.

Vemo. Da pride do surovosti, nasilja in državljanske vojne, je potrebno dvoje: strah pred drugim in hkratna laž o drugem. V moderni dobi pa imajo pri obojem veliko vlogo mediji.

Vseeno bodi naš izhodiščni pogled na medije veder. Medije razumimo kot orodje miru, kot branike sožitja. Če današnji mediji ne bodo širili strahu pred drugim in drugačnim ter ne bodo lagali o drugem in drugačnem, bo bistveno manj možnosti, da zdrsnemo v surovost in nasilje.

Če bodo današnji mediji brezkompromisno razkrinkavali laž katerega koli od zlonamernih agitatorjev, bodo slednjemu že na začetku odvzeli moč nad ljudmi.

Večina medijev zase meni, da se tega držijo in da to tvori srčiko njihovega poslanstva v demokratični družbi. Prepričana je, da zmore tudi v dramatičnih razmerah ohraniti visoko profesionalno in moralno držo.

Ker se v zadnjem času surovost in nestrpnost krepita, predstavniki klasičnih medijev ponavadi rečejo, da temu niso krivi oni, temveč konkurenca v podobi socialnih omrežij.

Pa je res tako? Ko preverjamo jez, preverjamo majcene razpoke. Najpogostejša razpoka, ki more povzročiti padec jezu pri medijih oz. njihov profesionalni in moralni kolaps, je pristranskost.

Četudi še na ravni intime medijskega delavca, pristranskost že pogojuje poročanje. Medij bo sprva nalahno navijal za stran A (oz. za nek vpliven politični, ideološki, gospodarski subjekt), strani A bo tak medij vse bolj všeč, simbioza bo na koncu tolikšna, da bo medij postal nič manj kot trobilo strani A.

Trobilo ene strani pa ni branik sožitja.

Med zadnjo vojno na prostoru bivše Jugoslavije je neka mlada oborožena ženska novinarju zaupala, da je videla truplo ubitega človeka z nasprotne strani in ni čutila nič, potem je videla povoženega zajčka in je zajokala.

Vprašati se je treba, kaj se je zgodilo, da jo je mrtva žival bolj vznemirila kot mrtvi človek. Vprašati se je treba, ali ni na začetku njene poti v posurovelost bil nek na videz profesionalni članek, neka na videz dobro oddelana radijska oddaja, danes bi dodali, nek na videz verodostojen zapis na Facebooku.

 

* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (41/2021); foto: unsplash.com

četrtek, 09. september 2021

Zahod – učitelj brez avtoritete


Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne
Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politologu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.

Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. 

Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.

Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. 

Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. 

Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.

Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. 

Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.

Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče (september 2021). Foto: afganistanski hribi, all-free-download.com 

torek, 07. september 2021

Demon krivde


Včasih smo rekli, da je Francija učiteljica družbenih sprememb, danes pa ta epitet dajemo Združenim državam Amerike.

Duhovni in kulturni premiki, ki se dogajajo v New Yorku in v kalifornijskih metropolah, z zamikom pljusnejo do nas in vplivajo na naše dojemanje družbe in človeka. Denimo, teorija spola, ki se je pred desetletjem zdela nekakšna muha bogatih in k eksperimentiranju nagnjenih Američanov, je danes že na pragu slovenskih šol.

V ZDA v zadnjem času prihaja še do nečesa: na veliko se zbuja demon krivde. Pojav najbolje zaznava, razčlenjuje in pojasnjuje profesor politologije Joshua Mitchell z univerze v Georgetownu, ki je letos predaval na uveljavljenem intelektualnem forumu Meeting v italijanskem Riminiju. 

Gre za to, da smo po novem zelo krivi za minule grehe. Krivi smo kolektivno in tudi za stoletja nazaj. Najbolj smo krivi, če smo moški, srednje premožni, bele kože in kristjani. 

Kot moški smo krivi za trpljenje žensk in pripadnikov spolnih manjšin, kot premožni za izkoriščanje delavstva in okoljsko grožnjo, kot belci za rasizem in kolonializem, kot kristjani za dominantno vlogo naše religije.

Krivda seveda obstaja. Obstaja tudi kolektivna krivda. Toda krivda ni zadnje, kar imamo in kar smo. 

Ta ideološko zbujena krivda pa se brž izkaže za družbeno rušilno ter napoveduje, da se ne bo ustavila. Po belem moškem si bo poiskala druge tarče. Kdo pravi, da ne bomo kmalu zelo zelo krivi vsi, ki jemo meso in gojimo živali (morilci živali in uničevalci planeta!)? 

Potem zelo zelo krivi tisti, ki imamo radi tekmovalne športe (kult moči in spopada!), pa tisti, ki ljubimo domačo glasbo (ksenofobi!), tisti, ki radi potujemo (turizem je prikriti kolonializem!), itn.

Profesor Joshua Mitchell opozarja, da tovrstna družbena gibanja ne bodo mogla obvladovati demona krivde, ki ga zbujajo in s katerim politično manipulirajo. To pa zato, ker pri krivdi na koncu ne gre za politiko, temveč za stanje duše. 

Procesi krivde so duhovni in moralni procesi.

Igračkanje s krivdo lahko zato zelo poškoduje duha. Bojazen je, da postkrščanska družba, ki se je odrekla Kristusu, ne bo ozdravela, ko bo enkrat zbolela zaradi krivde. Kajti krivda je v Kristusu premagana. V krščanski civilizaciji krivda ljudi ne zasužnjuje, temveč jih požene onstran sebe: k odpuščanju, spravi, pobotanju.

Skratka, zanimivo, svoj čas so krščanstvo obravnavali kot »religijo krivde«, potem so krščanstvo odrinili, danes so zapleteni v bolestno »potrebo po krivdi«.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (36/2021). Foto: AH NP, unsplash.com




petek, 20. avgust 2021

Učimo se od športnikov


Če obstaja do Boga več poti, med njimi pot mistikov, pot redovnikov, pot družinskih mater, pot umetnikov, pot vitezov itn., potem obstaja tudi pot športnikov.

V vrhunskem športu gre človek do meja svojega telesa in svoje duše. Poleg tega se na športnika vrši nenormalen pritisk javnosti. Običajno je vrhunski športnik mlad, včasih star le okrog dvajset let, ko se osebnost še oblikuje. Razumljivo, da se bo v okviru športa razvijala religioznost, ki ustreza tem razmeram, religioznost, ki bo konkretna, preprosta in močna. Čudovitih pričevanj o »Bogu športnikov« ne manjka.

Slovenci sodimo med bolj sekularizirane evropske narode, versko čustvo skrivamo, politiziramo, pa vendar imamo tudi mi športnike, ki nas nagovarjajo s svojim trdnim duhovnim ozadjem, s samo njim lastnim občutkom za Boga. Spomnimo se: slovenski sodnik sodi finale lige prvakov in se pred večmilijonsko TV-publiko na koncu tekme pokriža; silno uspešen slovenski trener v zahvalo poroma peš na Brezje; svetovni šampion goji tankočutno duhovno vez s svojim pokojnim bratom; nosilec olimpijske medalje pove, da je prvo, kar je storil ob osvojitvi medalje, bil zahvalni pogled na Kristusov kip; slovenski skakalni asi neredko prihajajo iz okolja s klasičnim krščanskim občutkom za presežno; podobno velja za naše kolesarje, ki v zadnjem času s svojimi podvigi jemljejo dih vsemu svetu.

Tudi uspehi slovenskih košarkarjev niso brez duhovnega pridiha. Pomnimo, da smo še evropski prvaki iz Carigrada, pomnimo križec okrog vratu našega takrat najboljšega igralca; pomnimo temnopoltega igralca naše reprezentance, ki se je na Kongresnem trgu v angleščini zahvalil Bogu za evropsko košarkarsko krono ter v zadrego spravil prevajalca, ki si ni upal imena »God« prevesti v »Bog«, temveč se je izvlekel z »višja sila«.

Kajti Bog je pri teh velikih naporih in uspehih tam nekje zadaj in spodaj. Tega ne pravimo mi, komentatorji pri Družini, to pravijo športniki. Mi, verski mediji in verska javnost, pa moramo ob »Bogu športnikov« paziti, da ne zapademo v ceneno vlečenje vode na svoj mlin, da se torej ne širokoustimo s tiho religioznostjo uspešnih športnikov.

K Bogu spada božje okolje oziroma k zdravi religioznosti spada vzorno moralno delovanje. Od vrhunskih športnikov tako dobivamo tudi lekcijo etike in morale, s tem da je ta lekcija za razliko od religioznosti bolj razvidna, bolj za široki diskurz, podajajo jo tudi ateistično usmerjeni športniki. Izpostavimo tri vidike, ki jih te dni opazujemo pri slovenskih športnikih na olimpijskih igrah v Tokiu: delo, spoštovanje, pripadnost.

Današnja kultura je kultura takojšnjih pravic, današnja vzgoja je vzgoja v službi želja. Športniki pa vztrajajo v kulturi dolžnosti in napora, njihova vzgojna smer je malodane špartanska. Lenoba in športni uspeh ne gresta skupaj, razvajenost in športni uspeh prav tako ne. Vrhunski športniki so ambasadorji odgovornosti in trdega dela ter pogrebci permisivne pedagogike. Ni naključje, da mnogi od naših najboljših športnikov ne prihajajo iz buržoaznega udobja, temveč iz delavsko-kmečke province. Npr. gorenjski skakalci, kolesarji iz vasi in manjših mest, savinjske judoistke, bivši svetovni prvak v boksu in zdajšnji svetovni prvak v motokrosu sta iz Haloz, naj plezalka je s Koroške ...

Sledi spoštovanje in tovarištvo. Za dobrega športnika je vsak tekmec spoštovanja vreden. Športniki drug v drugem vidijo sotrudnika, drug drugemu privoščijo uspeh, čeprav drug z drugim tekmujejo. Med tekmeci, ki se potegujejo za najvišja odličja, včasih vzniknejo prava prijateljstva. Da so s tem športniki izjemen vzor in korektiv sodobni družbi, zlasti v pričkanje zaljubljeni aktivistični in politični sferi, ni treba posebej poudarjati.

Pripadnost širši skupnosti, zavest, da na tekmovanjih predstavljaš narod, državo, ponos ravno ti – to je naslednja naloga in krepost vrhunskih športnikov. Posebej velja izpostaviti ekipne športe. Že dikcija je vznemirljiva: »Slovenija je premagala Španijo«, »Slovenci z Argentinci z razgibano igro in odločno«. Športni kolektiv torej na poseben način predstavlja odličnost države, naroda. Narod se v športnem kolektivu čuti zastopanega. Tu ne gre za bolesten nacionalizem, temveč za naravno pripadnost širši skupnosti in normalno je, da so ob tem čustva močna.

Skratka, športniki niso bogovi z Olimpa, ne bomo jih malikovali. Smo pa hvaležni Bogu, da jih imamo in da se smemo te dni od njih marsikaj učiti.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (avgust 2021); foto: unsplash.com

ponedeljek, 09. avgust 2021

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!


Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod. Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.

Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.

Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.

V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.

Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.

Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige.

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!


* Besedilo je izšlo kot uvodnik v reviji Ognjišče (avgust 2021); foto: B.C.