četrtek, 15. julij 2021

Nauki slovenske harmonike


Pred desetimi leti je skoraj tisoč mladih Slovencev in Slovenk romalo na Svetovni dan mladih v Madrid. Samo iz dekanije Nova Cerkev jih je v Španijo na srečanje s papežem Benediktom XVI. odšlo trideset. Dvajsetletno dekle iz Vitanja je na pot vzelo svojo harmoniko, drugi pa smo obljubili, da bomo na instrument pazili in ga nosili po vročih španskih ulicah.

Nepozabno. Najprej v južnošpanskem mestu Cartagena, nato v Madridu. Nepozabno je bilo videti večjo skupino domačinov iz Cartagene, med njimi tudi upokojencev, ki jih je slovenska mladina pred cerkvijo sv. Fulgencija enkrat po večerni maši učila osnovnih korakov polke in valčka. Pa Cartagena z vidika zgodovine glasbe ni kar nekaj. Je eden izmed krajev, kjer se je rodil znameniti flamenko, ki je pesem, kitarska glasba in ples. Podobno kasneje v Madridu. Na osrednjem trgu Puerta del Sol se je nek večer največ ljudi zbralo okrog slovenske zastave in migalo ob zvokih slovenske harmonike, pa so tam blizu postavali tudi Brazilci, ki so na bobne igrali svoje prikupne ritme.

Nekaj let zatem sem bil v eni izmed štajerskih gostiln priča sorodnemu harmonikarskemu prizoru. Neki nadarjen mladenič je ob šanku spontano igral Avsenikove, Slakove, Lesjakove, nekaj domačinov je spontano pelo. Bilo je vroče, harmonikar se je precej znojil. V lokal je vstopila gospa, Srbkinja, ki živi v Sloveniji. Navdušeno je opazovala dogajanje, pozorno poslušala glasbo in petje, nato pa se prva spomnila in navzoče podučila, kaj je v takih trenutkih prav storiti. Vzela je prt, obrisala znoj s harmonikarjevega obraza, za njegov instrument pa zataknila dvajset evrov.

Nauk teh prizorov s slovensko harmoniko je zelo preprost: ljubi Slovenci, če hočete, da vas drugi narodi spoštujejo in imajo radi, najprej vi imejte radi sami sebe. Če vi veste, kaj ste, bodo to vedeli tudi drugi. Če vi ne veste, kaj ste in od kod prihajate, tega tudi drugi narodi ne bodo vedel. In še to: kdaj vam bo šele tujčeva tenkočutnost povedala, kako dragoceni ste v tem, kar ste.

Pred desetimi leti bi lahko v Španijo šli le s kitarami, ki jih ni težko tovoriti. Igrali in peli bi lahko le znane mednarodne duhovne pesmi, recimo John Brown je mrtev sred’ prerije obležal. Na Puerta del Sol bi se lahko usedli na tla in zapeli Dylanovo Knockin’ On Heaven's Door. Lepo bi bilo. Tudi to nepozabno.

V globalnem svetu je namreč pomembno obvladati nekaj globalnih manir. Krepost in veščina je, če na srečanju z drugimi narodi znamo zapeti pesmi iz skupnega svetovnega fonda, krščanskega in splošnega. Še lepše je, če druge narode presenetimo in se naučimo kaj specifično njihovega. Na primer, nekateri romarji iz novocerkovške dekanije smo se med dolgo avtobusno vožnjo na jug Španije naučili zaigrati in zapeti energično špansko pesem El Porompompero. Lahko si predstavljate, kako zelo smo ganili domačine, ko smo jim jo zapeli.

Toda če ob vsem tem skrivamo svoje ali se ga celo sramujemo, nismo storili nekega posebno dobrega dela. Danes je tako ali tako nevarno, da globalistični valjar pomendra, kar je majhnega in lokalnega. Poleg tega je moč znotraj posameznih skupnosti naleteti na ideologizirance, ki jim smrdi, kar je domače, ljudsko, tipično narodno. Majhno, lokalno, ljudsko je tako venomer pod pritiskom velikega, globalnega, umetelnega.

Ne rečemo, da je harmonika edinozveličavno znamenje slovenske kulture. Daleč od tega. Tudi Laibachov temačni bum-bum predstavlja slovensko kulturo. Je pa harmonika nekaj zelo našega. Spretni prsti pohorskega dekleta so pokazali, da se slovenski harmoniki celo v rojstnem kraju flamenka ni treba sramežljivo umikati v ozadje. Prt, s katerim je Srbkinja v oni štajerski gostilni obrisala potno čelo slovenskega harmonikarja, priča, kako te bodo cenili drugi, če se boš cenil sam.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Ognjišče, julij 2021; foto: B.C.

torek, 22. junij 2021

Človekove pravice kot religija ateistov


Vpliven brazilski teolog Enrique Cambón, znan predvsem po delu Sv. Trojica kot družbeni model, se je v knjigi Odsotni Bog, ki vznemirja in izziva posvetil vprašanju sodobnega ateizma. Med drugim je prišel do zanimivega zaključka, ki ga je formuliral takole: »Človekove pravice so religija ateistov.«

Od Nietzscheja in Dostojevskega naprej vemo, da ateizem (»smrt Boga«) odpira široka vrata v nihilizem. Od Camusa naprej vemo, da se isti ateizem grozečemu žrelu nihilizma poskuša izogniti na način, da se »po religiozno« zateka k utopičnim in totalitarnim družbenim ideologijam. Češ, Boga ni, praznina pa nas spet ne sme objeti, zato bo naš bog Družba, Narod, Država. 

Veliki totalitarni sistemi so propadali, ni pa propadla notranja potreba človeka zatekanja k neki totalni razlagi. Enrique Cambón v skladu s tem ugotavlja, da se dandanašnji ateisti »po religiozno« zatekajo k človekovim pravicam.

Stvar je v tem, da vsi ljudje dobre volje, vključno s kristjani, človekove pravice povzdigujemo, poveličujemo in na nek način ne dopuščamo dvoma o njih. Pomnimo, nepozabni pridigar človekovih pravic je bil papež sv. Janez Pavel II., zelo v ospredju so tudi pri sedanjem papežu Frančišku. Kaj je potemtakem drugače pri ateistih?

Pri mnogih ateistih ni nič drugače. Vera v človekove pravice in zavzemanje zanje je njihova spontana svetovnonazorska in moralna drža. Drugače je v bolj političnih in aktivističnih sredinah. Te »po religiozno« razvijajo simbole in rituale, kot je denimo klečanje v javnosti v podporo gibanju BLM ali kot so procesije seksualnih manjšin. A do sem je še vse v redu. Problem je, ko začnejo svoje poglede dogmatizirati, s človekovimi pravicami ravnati kot z žvečilnim gumijem, svoje rituale pa vsiljevati vsem.

Še večji problem je, ko začnejo »po religiozno« določati apokaliptičnega nasprotnika človekovih pravic, nekakšnega političnega Satana, najpogosteje bi ga mogli imenovati Veliki fašist. Mirno in odločno zavzemanje za človekove pravice tako pristane v logiki splošne histerizacije in totalnega spopada.

Tudi na Slovenskem je opaziti, da se določene skupine, ki mahajo s praporom človekovih pravic, začenjajo obnašati, kot da so v apokaliptičnem transu, v sredini odločilne metafizične bitke med dobrim in zlim. Če nisi z njimi, si proti njim. Če dvomiš v njihovo naracijo, si pristaš Velikega fašista.

Cambón je zapisal, da so človekove pravice religija ateistov. Pri tem ne problematiziramo ne človekovih pravic ne ateizma, problematiziramo pa pojem »religija«. Ateistom naj bodo človekove pravice »vodilo«, orodij religije pa naj se vzdržijo. Ker ne bodo znali z njimi. Saj so vendar ateisti, kajne?


* Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (25/2021). Foto: BC, ulica v Jeruzalemu

petek, 11. junij 2021

Otrok, ki prihaja – otrok, ki odhaja

Spoštovani g. minister, g. župan, ga. ravnateljica vrtca in vsi navzoči!

Biti sosed vzgojnim ustanovam, kot sta šola in vrtec, je že samo po sebi imenitno. Prijetno je preživljati dneve, ko v uho hote ali nehote loviš ščebet vzgojnih dejavnost; ko pogledaš skozi okno in vidiš malčke na sprehodu, šolski razred v učilnici po drevesom, otroško kolesarsko šolo ... Toda govoriti na otvoritvi novega frankolovskega vrtca presega dozdajšnjo imenitno sosedstvo in je izjemna čast. Zato se že uvodoma zahvaljujem, da ste mi izkazali to čast.

Dovolite, da se vprašam, kaj je vzgoja. Vzgoja je del življenja ljudi, kakor je rast del življenja rastlin. Vzgoja otrok ni nekaj za zraven k našemu siceršnjemu delu, temveč je pretok življenja samega. Ko vzgajamo, izražamo naše veselje in naše čudenje na življenjem, ki je z vsakim otrokom novo in drugačno. 

Preko vzgoje se življenje iz roda v rod ne samo nadaljuje, temveč tudi izboljšuje. V vzgojo vlagamo veliko sebe tudi zato, ker hočemo pozitivno vplivati na jutrišnji dan. Zavedamo se Slomškove modrosti, da je vzgoja dobrih in slabih časov mati. Z dobro vzgojo bomo jutri imeli dobre čase, s slabo slabe.

Vzgojna skrb in vzgojna veščina sta zelo naravni, zelo spontani. Nek slovenski strokovnjak za pedagogiko je pred leti dejal, da se je kriza vzgoje začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v knjigarne prišli prvi priročniki za vzgojo otrok. Kajti če vzgoja izgubi svojo naravnost in spontanost, če torej izgubi svojo srčnost in postane neko tehnicistično opravilo, ki ga moramo opravljati po priročnikih in domišljenih recepturah, potem je ta ista vzgoja že v krizi.

V vzgoji se srečujemo z otrokom, ki prihaja, in z otrokom, ki odhaja. Otrok prihaja na svet in mi ga spremljamo, mu pomagamo; otrok odhaja v svet in mi ga spuščamo od sebe.

Otrok prihaja na svet zaradi ljubezni očeta in matere, ona sta njegova prva in najvišja vzgojitelja. Nobena ustanova, država, religija ali kak drug sistem ne more in ne sme izpodriniti očeta in matere. 

Vendar otrok ne prihaja samo staršem, vsak otrok prihaja širši skupnosti: starim staršem, sorodnikom, soseski, vasi in mestu, narodu in državi, človeštvu. Širša skupnost prihajajočemu otroku odpira mnoga vrata, skozi katera bo stopal, da razišče svet in se odloči za svojo pot. Širša skupnost v vzgoji otroka ni tujek. Obratno. Obenem ko smo trdno prepričani, da sta prva vzgojitelja oče in mati, smo tudi prepričani, da je otroka, ki prihaja v svet, dolžna spremljati širša skupnost. Otrok mora vedeti, da ga je cel svet vesel, da se bo cel svet potrudil zanj in mu pomagal pri odraščanju. 

Prva velika ustanova, s katero široki svet sprejema otroka, je vrtec. Vrtec je pri vzgoji otroka izjemen sodelavec staršev in primarne družine ravno zato, ker dela z malimi otroci. 

Iz razvojne psihologije vemo, kako zelo je pomembnih prvih šest let otrokovega življenja. Če primerjamo z gradnjo, ni narobe reči, da je v prvih šestih letih otrok že »pod streho«. Se pravi, osnovne čustvene, intelektualne in moralne poteze se pri otroku vzpostavijo v prvih letih. Bo bolj vesele narave ali bolj zagrenjene, bo bolj razmišljajoč ali bolj nagonski, bo bolj sočuten ali bolj sebičen, je vzpostavljeno v prvi vzgojni petletki. Kar sledi potem – če ostanemo pri gradbeniški prispodobi –, so inštalacije, stavbno pohištvo, ometi, fasada. 

Da ima neka skupnost kakovosten vrtec, je zanjo velik dar in njena velika naloga, zaveza. Danes smo na Frankolovem priča uresničitvi uvodnega dejanja te skupne zaveze. Dobili smo kakovostno vzgojno stavbo, s kakovostnimi, celo razkošnimi arhitekturnimi rešitvami; stavba je kakovostno umeščena ob vaško jedro na eni strani, ob potok, gozd in travnik na drugi strani; v prihodnjem letu bo nastala še kakovostna zelenica v neposredni okolici. 

Drugo dejanje oziroma glavni del te skupne zaveze za kakovostni vrtec sledi zdaj, ko bodo v novi zgradbi s polno paro stekle vzgojne dejavnosti. Politični akterji, gradbeni izvajalci in soseščina, ki so doslej delali in pripomogli, da je do novega vrtca prišlo, na tej točki stopijo v ozadje. Na vrsti je vodstvo in osebje vrtca, da s svojo kompetentnostjo, avtonomijo in ustvarjalnostjo ta čudež življenja, ki je mali otrok, neguje in mu pomaga odraščati.   

Otrok prihaja na svet in otrok odhaja v svet, smo rekli. Otrok odhaja v svet, neha biti »mamin«, že v trenutku, ko mu v porodnišnici odrežejo popkovino. Vzgoja ima zato to zanimivo lastnost, da se v njej sproti odrekamo »lastništvu« nad otrokom. Četudi se z otrokom v družini in vzgojnih ustanovah zelo veliko ukvarjamo in vanj vlagamo ogromno življenjske energije, otroka ne vzgajamo, da bi ostal, temveč da bi odšel. Pri skavtih imamo lep izraz za to: pravimo, da vzgajamo »odhodnika«.

Novi frankolovski vrtec bo do konca svojega vzgojnega procesa pripeljal številne »odhodnike in odhodnice«. Kakovostna struktura, ki jo danes slavnostno odpiramo, predvsem pa kakovostno pedagoško delo, ki bo sledilo, naj družinam, osnovni šoli in vsej skupnosti predata čim več veselih, radovednih in sočutnih otrok.

Še enkrat hvala, da sem smel spregovoriti teh nekaj besed.



* To je besedilo slavnostnega nagovora, ki sem ga imel na otvoritvi novega vrtca Frankolovo, 10. junija 2021. Za govornika so me prosili kot tistega, ki je "zrihtal zemljišče za vrtec" (vrtec in novi kompleks za igrišče stojita na bivši župnijski njivi in sadovnjaku) in kot soseda, ki je "zelo šel na roko pri gradnji" (za dve leti je lep kos župnijskega dvorišča služil kot prostor za gradbišče). Govora sem se veselil, saj so mi pedagoške vsebine blizu. V sredini osemdesetih sem obiskoval pedagoško smer ptujske gimnazije, v devetdesetih pa sem magistriral na pedagoški fakulteti salezijanske univerze v Rimu. V uvodni vrstici pozdravljeni minister je g. Zdravko Počivalšek, župan g. Branko Petre, ravnateljica vrtca pa ga. Simona Žnidar. Na fotografiji zgoraj je nastop otrok pred prerezom traku, spodaj sprejemni prostor.

torek, 08. junij 2021

20 % tega, kar smo

 


V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.

Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.

To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.

Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo. Kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.

Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost; ta pojavnost je pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira.

Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric (na sličiči zgoraj je ena takih; otroci se pripravljajo na svečnico), dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …

Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6: 
https://revija.ognjisce.si/kolumna/22532-20-tega-kar-smo 
** Foto: FB stran Župnije Frankolovo

nedelja, 16. maj 2021

Izrael&Palestina - spomini

Sveto deželo sem obiskal oktobra 2015. Med drugim sem naredil kar nekaj zanimivih fotografij. Konflikt med Izraelci in Palestinci je v zadnjih dneh spet prešel v fazo nasilja. Zato podajam nekaj "izraelskih" in "palestinskih" sličic ter molim: MIR TEBI, JERUZALEM! 

Jeruzalem: judovski grobovi na Oljski gori;
namesto cvetja so na grobovih kamni;
zadaj tempeljska ploščad in središče Jeruzalema

 

Jeruzalem: izraelska straža pri Levjih vratih;
med izraelskimi oboroženci vidimo
kakšne temnopolte vojak(inj)e
in kakšne zelo svetle polti

Jeruzalem: mošeja Al Aksa,
tretji najsvetejši kraj islama



Jeruzalem: Jud moli na Davidovem grobu









Jeruzalemski berač









Jeruzalem: pogled na tempeljsko ploščad
z dvema mošejama;
pogled je romarjem dovoljen,
vstop na ploščad ne











Jeruzalem: judovska dečka
v spominskem centru holokavsta Yad Vashem

Jeruzalem: judovsko praznovanje
v tunelu Kotel blizu Zidu objokovanja








Med Jeruzalemom in Betlehemom









v predmestju Betlehema;
Betlehem je pod
palestinsko upravo












Palestinski fant iz Betlehema;
je kristjan, preživlja se
z izdelovanjem spominkov










Betlehem: palestinske zastave
na upravni zgradbi









Betlehem: prodaja angažiranih razglednic














Med palestinskim in izraelskim ozemljem













judovski kibuc Ginnosar
ob Genezareškem jezeru









Genezareško jezero, zadaj Golanska planota





torek, 04. maj 2021

Krščanstvo in kovidiotizem


Leta 1988 ali 1989 sem v bližini Rima prvič poslušal znamenitega karizmatičnega duhovnika Luigija Giussanija, ustanovitelja velikega gibanja Comunione e liberazione. V nabito polni kino dvorani nam je govoril o veri in razumu. Poudaril je, da je krščanstvo izrazito razumska religija.

Drži. Krščanstvo je izrazito razumsko. Že zgodnje krščanstvo se je raje kot na vzhodnjaško mistiko, ki je bila takrat zelo v modi, naslonilo na klasično grško filozofijo. Nato sta oba miselna giganta, tako sv. Avguštin kot sv. Tomaž Akvinski, odločno podprla poroko med vero in razumom. To ne pomeni, da druge religije niso razumske, gotovo pa je krščanstvo tisto, ki je od vseh religij najbolj vsrkalo vase intelektualno raziskavo, kritično refleksijo svetih besedil, logično sklepanje ipd. Vsled tega nobena druga religija ni razvijala tako obširne teološke vede (ki je razumska refleksije vere) kot krščanstvo.

A stavek, ki sem si ga iz predavanja don Giussanija najbolj zapomnil, je bil naslednji (navajam po spominu): “Ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti.”

Priznam, bil sem mlad rimski študent filozofije in te Giussanijeve ‘prerokbe’ nisem najbolje razumel. Zdela se mi je pretirana. Ni ravno poudarjeno prvenstvo znanosti tisto, ki škodi duhovnosti? Ni ravno določena znanost zastavila samo sebe kot tisto, ki bo spodrinila religijo?

Potem se je začelo. Z eksplozijo porabniške kulture začne človek nerazumno množiti svoje potrebe, kupovati, česar ne potrebuje, ustvarjati gore smeti. Krščanske sredine (duhovniki in pastorji s prižnic, voditelji na duhovnih vajah, kolumnisti v krščanskih medijih …) pozivajo k zmernosti, potrošništvo obravnavajo kot nerazumno in kot pohabljenje duše. Z eksplozijo ideološkega feminizma, ki se poveže s filozofskimi relativizmi, omalovažuje klasično družino, preide v povzdigovanje homoseksualnosti in spremembo spola, pristanemo končno v teoriji spola, po kateri je spolov že nekaj deset, med živčnimi končiči v naših možganih pa je še vedno prostora za nove in nove spolne identitete. Medtem ko zajeten del zahodne politične in akademske elite pokleka pred teorijo spola, krščanstvo vztraja v (zdaj že lahko rečemo) znanstveni drži, pri empirično preverljivih dejstvih ter uči: spola sta dva, moški in ženski.

Nastopi novi koronavirus, stoletna epidemija. Glede na to, da je ljudstvo izobraženo, kot še ni bilo nikoli, in glede na to, da je pogreznjeno v svet hitrih informacij, kot še ni bilo nikoli, bi pričakovali, da bo preizkušnjo epidemije sprejelo z osveščeno, dobro obveščeno in seveda z mirno razumsko držo.

Ampak ne! Mnogo je takih, predvsem pa so zelo glasni, ki so v času epidemije vstopili v nek vzporeden svet. Ti ljudje ne priznavajo resnosti virusa, povsod vidijo zaroto in strahovlado, požvižgajo se na znanstvene in medicinske institucije, prepričani so, da je vse izmišljotina. Če pa covid-19 že straši, ga po njihovem ne bomo premagali z ‘zlobnimi’ cepivi iz laboratorijev, temveč s kakšnim od kobajagi šamanskih trikov.

Tako se je za letošnjo veliko noč primerilo, da so si ‘velikonočne procesije’ omislili ravno ti ljudje. Niso se držali ukrepov, šli so na ulice, izzivali so s protesti. Saj ni res pa je: na soboto po veliki noči so v Mariboru ustvarili toliko napetosti, da so pristojni morali okrepiti varovanje bolnice.

Medtem smo kristjani veliko noč praznovali doma. Že drugič zapored smo žrtvovali svoj največji praznik, ostali brez svetih maš, procesij, čudovitih kolektivnih običajev. Zakaj? Ne samo zato, ker od sv. Pavla naprej spoštujemo oblast in njene odredbe, temveč tudi zato, ker zaupamo znanosti, stroki, medicini. Za nas sta razum in vera kakor brat in sestra. Krščanstvo in kovidiotizem za nas ostajata vsak k sebi.

Skratka, don Giussanijeva ‘prerokba’, da ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti, se v koronadobi kaže kot pravilna. Ni nenavadno, da papež odločno podpira cepljenje, in ni slučajno, da je bil vpričo tv-kamer med prvimi cepljenimi Slovenci upokojeni mariborski nadškof.


* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Ognjišče, maj 2021. Foto: s spleta.

četrtek, 22. april 2021

Partizani in domobranci


Štiri zadeve - izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi (februar 2021,
link); branje Možinove knjige Slovenski razkol (Celjska Mohorjeva družba 2019); bližanje "revolucionarnih" datumov (27.4., 1.5., 25.5.), ki nekaterim veliko pomenijo in bodo letos verjetno v znamenju protivladnih protestov; približevanje praznovanja 30-letnice samostojne države (25.6.), ki tvega, da namesto enotnosti poudari razkol - me je navedlo, da sem pobrskal po svojih arhivih in našel kratko kolumno na temo partizanov in domobrancev ter zdravljenja razkola. Kolumno sem objavil oktobra 2011 za Družino v rubriki, v kateri sem odgovarjal na vprašanja mladih bralcev. 

Z V. sva namreč na nekem srečanju v živo debatirala, kako naj se nek mlad učitelj zgodovine pozicionira do jedrnega slovenskega spora iz 2. svetovne vojne. Njegovo dilemo sem "porabil" za zapis vprašanja in odgovora v Družini. 

Ob tem me posebej veseli opredelitev SAZU, "da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena", saj sem nekaj podobnega zastavil v razpredelnici v takratni kolumni.

Prilagam (nelektoriran) zapis iz 2011, nosil je naslov Dejstva in pripovedna terapija. 

***

Dejstva in pripovedna terapija

Kmalu bom začel učiti v šoli. Kako naj razlagam drugo svetovno vojno v Sloveniji? Mislim na partizane in domobrance. Kak ravnatelj pravi, naj razlagamo po svoji vesti.

V.

Če ravnatelj učitelju naroči, naj polpreteklo zgodovino razlaga po svoji vesti, prizna poraz znanosti in šolske politike. Enako, če mu prepove, da bi razlagal po svoji vesti. Pozor! Govorimo o zgodovini, ne o verskih in svetovnonazorskih prepričanjih. Tu ni vprašanje vesti, temveč dejstev. Po dvajsetih letih svobodne družbe je na razpolago dovolj objektivnih študij, da bi lahko ravnatelji in učitelji brez mitoloških primesi ter brez prikrivanja ali strahu podali učencem celovito sliko dogodkov.

Za izhodišče vzemimo preprosto razpredelnico:


partizani

domobranci

PLUS

upor proti okupatorju in fašizmu

obramba pred revolucionarnim nasiljem

MINUS

revolucionarno nasilje nad domačim prebivalstvom

politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem

Vodoravno gledano vidimo najprej pri obojih pozitivni moment. Prvi so požrtvovalno in pogumno šli v oborožen upor proti okupatorju. Drugi vzniknejo kot obramba domov in ljudi pred komunistično agresijo iz gozda. Po klasični katoliški moralki so oboji, vsaj uvodoma, storili prav. Proti napadalcu, ki že spočetka krši pravila vojskovanja in namenoma ustvarja civilne žrtve, je oboroženi upor upravičen.

Na vrsti je negativni moment (zlo, greh ). Partizani so že l. 1941 vodeni s strani komunistov, ki upor proti okupatorju manipulirajo za cilje komunistične revolucije, katere bistvena sestavina sta ustrahovanje in likvidacija idejnih nasprotnikov pa tudi plemstva in bogatašev. Domobranci v demonski ples nacizma in komunizma vstopijo v trenutku, ko od okupatorja sprejmejo orožje. Ne samo domačim arhitektom revolucije, tudi okupatorju bratomorna vojna še kako odgovarja. Storil bo vse, da bo protikomunistične domobrance vojaško in politično vezal nase.

Navpično gledano je razvidna notranja drama obeh vojaških in ideoloških blokov. Zgodba obojih sledi dramaturgiji degeneracije plemenitega namena. Zaplet je kaotičen in tragičen do mere, da nas pogojuje še danes. Akademsko ga rešujemo z navajanjem dejstev, moralno pa tako, da se morata tabora najprej soočiti vsak s svojo temno stranjo.

Namenoma uporabljamo izraze drama, dramaturgija, zaplet. Šola ne sme mladega rodu vzgajati proti partizanom ali proti domobrancem, lahko pa jih vzgaja v čutu za človeško dramo. Za zgodbo slehernika. Za sočutje s trpečim. Druga svetovna vojna na Slovenskem pomeni milijon različnih zgodb, ki jih je krivično tlačiti v dialektiko zmagovalec-poraženec, klavec-kolaborant.

Bolj kot politkomisarske veščine nas bosta iz krča rešila pripoved ljudi tistega časa in naša zmožnost poslušanja. Več zgodb bomo slišali, bolj bomo spoštljivi za nazaj in modri za naprej.

Nagrada kresnik Jančarjevemu romanu To noč sem jo videl poleg drugega kaže tudi na našo potrebo po pripovedni terapiji.


* Foto: Aleš Čerin, preprostost.si, kranjska lilija