petek, 11. november 2022

Ne bomo obrnili hrbta Zahodu


Napad Rusije na Ukrajino je med drugim sad nerešenega odnosa med tem, kar ima samo sebe za Zahod, in tem, kar se ponuja kot civilizacijska alternativa, ki prihaja z evrazijskega vzhoda. Po ruski ideologiji si Ukrajina zasluži kazen in okrnitev teritorija ne samo zato, ker je vojaško vezana na Zahod (Nato pakt), temveč tudi zato ker je zahodnjaško dekadentna.

Ko nekdo kritizira »dekadentni Zahod«, mnogi zastrižejo z ušesi, zlasti tisti, ki s sedanjim ustrojem zahodnih družb niso zadovoljni. Tudi v slovenskem prostoru je trenutno moč zaslediti največ simpatije do Rusije iz radikalno levih in iz radikalno desnih krogov. Po načelu: Putin morda ni naredil prav, da je vojaško napadel Ukrajino, ima pa prav, ko se zoperstavlja zahodnemu kapitalističnemu modelu (levo mišljenje) in ko se zoperstavlja zahodnim ideologijam, ki razgrajujejo družino in narodno bit (desno mišljenje).

Celo mi, ki v teh viharnih časih ostajamo zvesti  krščanskemu humanizmu in zapovedi solidarnosti, smo lahko v skušnjavi, da nas premami subtilna propaganda. Ali nismo siti agresivne zahodne sekularnosti, ki tišči religijo na rob družbe? Ali nismo siti določene evropske kulture in umetnosti, ki javno žali Boga? Ali nismo siti mehkega totalitarizma, ki nam vsiljuje čudaško in nevarno idejo o obstoju več deset spolnih identitet? 

K tem vprašanjem se priključi naslednje: Ali ni ravno Putin tisti oblastnik, ki ni agresivno sekularen; oblastnik, ki ne dovoli žaljenja Boga in religije (pomnimo primer skupine Pussy Riot); oblastnik, ki zaustavlja pohod protidružinskega nihilizma? Sta torej Putin in Rusija alternativa?

Kot prvo, moramo se zavedati, da ta samooklicana alternativa z vzhoda, za kar se Rusija ima, pomeni diktaturo. Četudi se ruska duša že dolgo ponuja kot tista, ki bo »rešila svet z lepoto« (prim. Dostojevski), ta ista duša na koncu ni sposobna ubežati samodržcem. Ves čas sobiva z njimi, ves čas jih ustvarja. 

Bomo zato, da rešimo spodobnost in krščanski družbeni minimum, pristali na ne-demokracijo ruskega tipa? Ne.

Kot drugo, moramo se zavedati, da vsako naše »razumevanje« Rusije v tem trenutku ruska propaganda obrne v podporo svojemu vojaškemu posredovanju.

Bomo zato, ker naj bi bil Putin »opravičeno drugačen«, potihoma dali odvezo za rusko nasilje nad Ukrajinci? Bomo kot kristjani potihoma pristali na nacionalistično in militarizirano krščanstvo ruskega tipa? Ne. 

Tretje, morda se sliši patetično, toda Zahod kljub svojim stranpotem ostaja svetilnik omike in svoboščin, Zahod je še vedno najbolj zanesljiv branik človekovih pravic. 

Bomo zahodni kristjani zato, ker nam niso všeč takšne in drugačne parade ponosa, obrnili hrbet lastnemu dvorišču? Ne.


* Tekst je bil najprej objavljen v tedniku Družina julija 2022. Foto: arhiv B.C.

torek, 1. november 2022

Z nihilizmom v bližini


Pomnim, kako so se nekateri okrog leta 2000 posmehovali Alojzu Rebuli, češ da je v svojih zapisih na zadnji strani Družine »obtičal v prejšnjem stoletju«. Ukvarjal naj bi se z »mrtvimi konji«, kot so fašizem, komunizem in nihilizem.

Dvajset let potem in štiri leta po njegovi smrti lahko rečemo, da Rebula ni obtičal v prejšnjem stoletju, temveč nam je vnaprej razgrnil dramo sedanjega časa. »Mrtvi konji« niso mrtvi. Skrajne družbene ideologije so spet na pohodu. Za razliko od slednjih pa je nihilizem manj viden. Potrebna je rebulovska intelektualna pretanjenost, da ga zbezljamo na plan.

Kaj je nihilizem? Jezuit Giovanni Cucci piše, da nihilizem na znamenita tri vprašanja Immanuela Kanta odgovarja nikalno. Torej: Kaj lahko spoznam? Nič. Kaj moram storiti? Nič. Kaj smem upati? Nič.

Nihilizem je stanje duha, vedno nekje v bližini, skrito v različnih družbenih pojavih. Leta 2008 nas je italijanski filozof Umberto Galimberti malodane šokiral, ko je napisal knjigo »Grozljivi gost. Nihilizem in mladi«. Galimberti je v nekem novejšem članku zapisal: »Nihilizem kroži okrog mladih, vstopa v njihovo čutenje, zmede njihove misli, briše perspektivo in obzorje, oslabi njihovo dušo, strasti naredi žalostne in brezkrvne.«

Na Slovenskem je kot drugod. Nihilizem ni uradna ideologija strank ali nevladnikov, z zastavo nihilizma se praktično nihče ne ponaša. Zdaj je med »napredno mladino« v modi nekaj, kar se zdi nasprotje nihilizma: strastni aktivizem.

Ampak kdor je bral Alberta Camusa, bo ravno na tem mestu zastrigel z ušesi. Camus moderne politične fanatizme in totalitarne sisteme povezuje z nihilizmom. Nihilizem je pač resnično »grozljiv gost« in malokdo zdrži nad breznom niča. Zato se ob zaznavi, da visi nad ničem, marsikdo zateče k »surogatom za upanje«, k totalitarnim političnim ideologijam. 

Toda ko nihilizem nekoga okuži, ga zasleduje. Tako je tipični politkomisar 20. stoletja – tudi tisti, ki je na usodno noč stal nad jamo v Macesnovi gorici – na koncu zgolj nihilist, ki pa sam sebi laže, da to ni.

Sodobni strastni politični aktivizem, ki prevrača besede in jezik (kajti spoznanja ni), relativizira dobro in pravično (kajti morale ni), zvečer pa se zateče v drogo (kajti upanja ni), je eno sumljivo polje. Drugo polje, kjer se razodeva nihilizem, sta določena kultura in umetnost. Ni treba podati veliko razlag, dovolj bodi nekaj opomnikov: instalacije tipa Fotopub, dojenje psa, zažig strunjanskega križa.

Kristjani smo anti-nihilisti »par excellence«. Na kantovska vprašanja odgovarjamo takole: Kaj lahko spoznam? Kozmos in Boga. Kaj moram storiti? Ljubiti bližnjega. Kaj smem upati? Na Božjo pomoč in odrešenje. Gremo zato nihilistom in prikritim nihilistom na živce? Gremo. Ostanimo takšni.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno konec oktobra 2022 v tedniku Družina. Foto: bog Kronos/Saturn požira svojega otroka, avtor: Simon Hurtrelle, kip je v Louvru. 

sreda, 21. september 2022

Caravaggiov Matej


Ko sem študiral v Rimu, je več let moja pot na univerzo vodila mimo italijanskega Senata in mimo bližnje cerkve sv. Alojzija. V Senat nisem nikoli vstopil, v cerkev velikokrat. Šel sem do stranske kapele in vrgel kovanec v napravo, ki je razsvetlila absolutno lepoto: Caravaggiova originalna platna o sv. Mateju. 

Velikokrat sem bil sam pred tem slapom barv, skladja, sporočil. 

Zlasti me je vedno znova osupnil Caravaggiov Poklic sv. Mateja! (foto zgoraj, Wikipedia)

 "Matej! - Okej!" poje mladinska pesem ... A v tej sliki je neskončno več kot v dotični pesmici. Je hrepeneče človeštvo, mamljiv denar, moč države, skrivnostni Bog, nerodna Cerkev ...

V svoje posle vrženo človeštvo, ki pa se na vdor Luči (svetloba prihaja iz dveh virov) vendarle odziva. Denar, ki dodobra zaposluje like na drugi strani mize, like, ki se za klic Luči ne zmenijo. Njihovo početje poleg vsega predstavlja državo, oblast, ki vzame in je kaj drugega tisti hip ne zanima. V prostor vstopajoči Kristus ni ves žareč, ostaja v poltemi, še njegov svetniški sij se izgublja nekam v ozadje. Peter, ki stoji ob Kristusu je Cerkev, ki sodeluje s Kristusom, a je hkrati stranski lik, nekoliko nerodno postavljen.

Slika ne neha govoriti. Že to, recimo, da je gornja polovica slike prazna, z enim oknom, boljkone mrtvim. Glavna pošiljka svetlobe prihaja skozi drugo okno, nam nevidno. "Bodi luč!" je bilo na začetku vsega ukazano na praznino.

Pa zlasti to, da sprva sploh ne vemo, kdo je Matej. Dobro moramo opazovati, celo meditirati, da določimo, kdo je klicani Matej. Pogosto se misli, da je Matej bradati starejši mož na sredini, ki vprašujoče kaže s prstom: "Jaz? On?" 

Napaka. Matej je mladenič na koncu mize, davkar, ki je pravkar pobral denar. In kakor da ocenjuje, koliko bo ostalo njemu, koliko bo dal naprej (rimski) državi.


Mojster Caravaggio Mateja genialno ujame med procesom odzivanja. To je, tisto sekundo, ko v njem, globoko v nezavednem, že raste "okej!". Toda v zavednem, v glavi, tega pristanka na poklic še ni. Matej namreč s spodnjim delom telesa že nekako odgovarja na klic (zgleda, da vstaja), z gornjim delom telesa in z glavo pa je še vedno v denarju.


Apostol in evangelist Matej goduje danes, 21. septembra! Vse najboljše vsem godovnikom! 

torek, 13. september 2022

»Multi« je eno, »kultura« je drugo

 

Multikulturnost se rodi s civilizacijo, zlasti s trgovino in nastajanjem večjih mest. Multikulturnost se razvija z antičnimi religijami: rimska državna religija je izrazito odprta do novih bogov in s tem do novih kultur; misterijski kulti (npr. mitraizem) so prav tako znali povezovati pripadnike različnih kultur; svojevrstna multikulturnost kot znamenje dopolnitve časov je napovedana v Stari zavezi; v Novi zavezi se multikulturnost udejanji na binkoštni dan ter je ena izmed poant pri nastanku Cerkve.

Kajti če danes poslušaš zahodne politične in aktivistične elite, lahko dobiš zmoten občutek, da so multikulturnost malodane iznašle in svetu podarile prav one. Če se z njihovo vizijo in njihovo dikcijo o multikulturnosti ne strinjaš, si zanje malodane fašist.

Tem elitam je treba dopovedati, naj ne izumljajo in nam ne prodajajo tople vode. To je prvo. Drugo je bolj kočljivo: te elite bi morali strogo preveriti, ali so onstran lastne medijske napihnjenosti res sposobne razumeti in voditi multikulturno družbo.

Že pri razumevanju pojma se ustavi. Pojem multikultura je sestavljen iz »multi« in iz »kultura«. Elite so vznesene in pogumne predvsem pri poudarjanju »multi«, manj prepričljive so pri dojemanju »kulture«. Elite se skoraj topijo od navdušenja, češ kako lepo je, da smo pluralni; manj prepričljive so, ko se morajo s točno določeno kulturo soočiti, jo dojeti, jo resnično spoštovati in jo kdaj tudi sankcionirati (npr. »kultura« poroke z otrokom, »kultura« krvnega maščevanja).

Po Samuelu Huntingtonu je religija najgloblji določevalec velikih kulturnih okolij oziroma civilizacij. V tem pa je morda krovni problem evropskih elit: odraščale in izobraževale so se v atmosferi omalovaževanja religij. Kako naj zdaj delajo s kulturami priseljencev, ki so praviloma religiozne? Kako naj razumejo arabsko kulturo, če ne vedo (in ne čutijo dolžnosti vedeti), kaj je islam? Kako naj razumejo neko tipično vzhodnoevropsko kulturo, če ne vedo (in ne čutijo dolžnosti vedeti), kaj je pravoslavje?

»Multi« je eno, »kultura« je drugo. In prav krščanstvo je pokazalo, da je sinteza mogoča. V resnici je krščanstvu kot religiji fenomenalno uspelo, ker je v svoji zgodnji dobi bilo sposobno velike kulturne sinteze. Naj ponovimo, kar že dolgo vemo: krščanstvo je zvezalo Atene (filozofija, umetnost), Rim (pravo, državnost), Jeruzalem (vera v enega Boga).

Kristjani nove dobe nismo drugačni od kristjanov stare dobe: sposobnost za sintezo in multikulturnost nosimo v sebi, v svojem evangeljskem srcu. Čas mešanja ras in kultur je tudi naš čas.


* Kolumna je bila najprej objavljena v tedniku Družina (avgust 2022); foto: Dyana Wing, Unsplash 

petek, 9. september 2022

K aferi Fotopub

 

Iz kleti umetniških dvoran je na svetlo skočila pošastna resnica in resnica bo ubita pred našimi očmi. Vprašanje je samo, kako bo ubita. Načina sta dva in oba izražamo v klasičnih in vsem razumljivih besednih zvezah:

- pometanje pod preprogo;
- grešni kozel.

Pri pometanju pod preprogo bo akter domnevnih dejanj zoper spolno nedotakljivost rešen, zaščiten, ker »ni dokazov, indici pa niso dovolj« … ker »nerazumevanje umetnosti« pa to ... ker »nasprotni politični pol izkorišča afero sebi v prid« ... Akter bo za nekaj časa v izolaciji, vstran od javnosti si bo lizal rane, nato bo pricapljal nazaj v svoje občestvo.

Pri mehanizmu grešnega kozla bo akter pošastnih dejanj žrtvovan. Nastradal bo kot še noben. Ker »on bo nosil vse naše grehe«. Za svojo, o kateri se govori, in še za pet drugih kleti, o katerih se ne govori, bo plačal. Za vsako naše sipanje droge GHB v kozarce naivnih dekleta bo tepen. Ko bo gorel na grmadi sodnih procesov in medijskega linča, bomo v prvi vrsti pesti ogorčenja dvigovali mi, njegovi dovčerajšnji znanci in podporniki.

Odločitve, kaj bo pretehtalo, ta hip še ni. Tako smo na ponedeljkovem protestnem pohodu zoper spolne zlorabe videli elemente obojega: protestiralo se je pred umetniško dvorano, iz katere je na svetlo skočila pošastna resnica – torej protest z elementi dinamike grešnega kozla. A ta ista povorka je nato protestirala popolnoma v drugo smer: v politično podporo novinarjem javne RTV – tako smo dobili protest z elementi pometanja pod preprogo.

Javna RTV se je v četrtek odzvala podobno dvoumno: pokazala nam je grešnega kozla, hkrati pa mu je ponudila možnost, da te vloge ne sprejme. Vemo, mehanizem grešnega kozla deluje, če kozel to vlogo sprejme, se pravi, če se zaveda svoje krivde in če dopušča, da je kaznovan.

V vsakem primeru se bo poskušalo žrtve potihoma potisniti na stranski tir. Rekli bodo, da so sramežljive in nezaupljive do pravnih vzvodov ter da zato težko prijavljajo zlorabo. Hkrati bo to signal puncam z izkušnjo zlorabe, naj take bodo: sramežljive in nezaupljive. Ker v Sloveniji udarnega feminizma, ki bi ne bil zlizan s politiko in torej s strukturami močmi, praktično nimamo, bodo po začetni negi v glavnem prepuščene same sebi.

Upoštevajmo še »tistega, ki ga ne smemo imenovati«. Dame in gospodje, predstavljamo vam velikega igralca iz ozadja: KOKAIN! V ljubljanskih odpadnih vodah ga je menda veliko … Kako oblikuje umetniško, družabno, politično življenje metropole, ne vemo skoraj ničesar. Kdo je pogumni vitez, ki bo vstopil v zmajevo votlino prepovedanih drog in nam povedal, kako v resnici stojijo stvari? Bi klet bila klet brez drog? Bi droge pripotovale do kleti brez učinkovite mafijske mreže?

Poskušalo se bo še naslednje: reklo se bo, da gre za žalosten primer, da nikakor ne gre za sistemsko okvaro. Češ »ljubljanska umetniška scena je po svoji naravi dobra in družbi koristna« (kar seveda drži), »žal pa se najdejo posamezniki, ki …«

Ampak točno na tej točki se bo ubilo resnico: grešni kozel bo izgnan v puščavo, sistem pa bo ostal nespremenjen. 

Kakšen sistem? Sistem idolopoklonstva zvezdniškim umetnikom in gledanja vstran od njihovih kriminalnih početij; sistem lahkotne finančne asistence iz državnega proračuna in občutek, da kot umetnik nimaš resnih profesionalnih in moralnih obvez do občinstva; sistem zlizanosti svakojakih alternativcev, underground artistov, stratoferičnih kreativcev s čisto običajno politiko in visokim uradništvom (po možnosti s kulturnega resorja); sistem takega višjega družbenega sloja, ki ščiti svoje prestopnike, saj na ta način ščiti samega sebe.

Zakaj si drznem vso to lapidarnost? Zaradi izkušenj iz cerkvenega okolja. Leta 2002 sem bil eden prvih pri nas, ki sem javno povedal (Nikodemovi večeri, polna dvorana v Mariboru in Ljubljani), nakar tudi pisno objavil, da smo pred velikanskimi duhovniškimi spolnimi škandali, ki bodo vplivali tako na duhovništvo kot na vso Cerkev. Dobro pomnim trenutek, ko mi je nekdo iz občinstva repliciral, da pretiravam. 

V naslednjih letih sem pozorno spremljal razvoj dogodkov, delnih odzivov in popravil ter končnih rešitev. Cerkev je potrebovala dvajset let, da se je na problem spolnih zlorab začela odzivati na sistemski ravni in koliko toliko učinkovito. Odločilno je bilo dvoje, čemur gre dodati tretje:

- prvenstvo žrtve (prisluhniti najprej žrtvi, ji nuditi varnost in podporo, se potrudi za pravično odškodnino …);

- zavest, da ne gre le za zdrse nemarnih posameznikov, temveč da je problem tudi sistemski (klerikalna vzgoja k vzvišenosti, okolja brez nadzora, nejevera v smislu »čudovite pridige je imel in zelo lepo je maševal, on že ni predator«, ščitenje od zgoraj, strah pred izgubo ugleda, strah, da bodo naši ideološki nasprotniki profitirali, če bomo odprto govorili o svojih grehih …);

- pritisk od zunaj (zlasti gromozanski medijski pritisk in profesionalno raziskovalno novinarstvo).

Je slovensko visoko meščanstvo, katerega nekateri umetniški idoli, gurujski liki, žurerski sinovi manipulirajo in omamljajo dekleta, grabijo po mladih telesih, ta hip na točki, na kateri je bila Cerkev pred bostonskim prelomom, se pravi, okrog leta 2000?

Kdaj bomo vedeli, da se premika na bolje (da so torej dekleta v dotičnih okoljih bolj varna)? Ko bodo onstran sprotnih grešnikov odgovarjale in odstopale tudi visoke živine, ki sprotnim grešnikom krijejo hrbet. Podobno kot v Cerkvi: šele ko je prišlo do sankcij zoper nekatere škofe in kardinale, smo dobili občutek, da se zares očiščujemo.

 

* slika zgoraj, Wikipedia: naslovnica prve edicije romana Zločin in kazen pisatelja F. M. Dostojevskega

torek, 31. maj 2022

Čas nove surovosti


Da obdobju razvajenosti sledi obdobje surovosti, so vedeli že stari Grki, kakor razberemo iz Heziodove pripovedi o nastajanju človeških rodov. Danes to doživljamo na lastni koži.

Obdobju optimizma, ki nas je zajel ob koncu prejšnjega tisočletja po padcu sistemov realnega socializma in po sunku digitalnega napredka, je sledilo obdobje streznitev z vojnami (Irak, Bosna …), z globalno grožnjo terorizma, z ekološko krizo, čemur se je pridružila še pandemija koronavirusa.

Toda obdobje surovosti se je pojavilo tudi v religiji, politiki, kulturi, umetnosti in refleksiji. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od rafiniranega premišljevanja. 

V religiji so vzniknili fanatizmi in opravičevanje nasilja v imenu vere; v politiki imamo tudi v evropskih parlamentih leve in desne skrajneže, za katere smo mislili, da se ne bodo več pojavili; kultura in umetnost sta vse preveč začeli prisegati na brutalne metode provokacije; intelektualna refleksija se je kakor odrekla iskanju resnice in se vse pogosteje podreja aktivističnemu boju ter pristaja na izključevanje drugače mislečih.

Angleški pisatelj G. K. Chesterton je nekje zapisal, da je od vseh teoloških resnic najbolj razvidna in najlaže dokazljiva resnica o izvirnem grehu. Obdobje surovosti, ki ga doživljamo, to potrjuje. 

Kakorkoli se obračamo v prihodnost, katerekoli utopije se gremo, na koncu spoznamo, da sta zlo in greh še vedno tu. Zdajšnja vojna v Ukrajini in mogoči apokaliptični scenariji, ki se lahko razvijejo iz nje, so krona te nove surovosti.

Ob tem se nam je zgodil sindrom kuhane žabe. Svet je postajal znova nasilen in nevaren, mi pa smo ta čas kot hipnotizirani zrli v male in velike ekrane, se v trgovskih centrih veselili obilja, si privoščili stvari, ki si jih nikoli nismo. 

Ko smo končno dvignili glave od svojih popkov, smo že bili »kuhani« oziroma na pragu tretje svetovne vojne.

Čas surovosti kliče k protiukrepom in k zavestni drži odpora.

Treba bo sodelovati z vsemi ljudmi dobre volje, da odpremo prostore intelektualne in kulturne izmenjave, iskrene in dobronamerne umetnosti ter zdravilne družbene akcije od spodaj. 

Če teh prostorov politika, politizirana civilna družba in kultura, posuroveli mediji in na brezplodno polemiko naravnane internetne platforme ne nudijo, jih bomo morali znati ustvariti mimo njih.

Kakor nekoč: v slovenskih marmornih palačah in enoumnih medijih se določenih tem ni smelo premišljevati; le nekaj kilometrov od slovenske meje, v Dragi, pa so pogumni možje in žene v senci dreves, kamor je rad priplaval vonj po morju, ustvarili prostor, kjer se je smelo.


*Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (29. maj 2022). FOTO: Olga Maksimenko in Darina Poljakova.






ponedeljek, 2. maj 2022

Ukrajina kot limes


Slovenjegraški sibilski moment  

»Velika trenja med Sovjetsko zvezo, bivšo Sovjetsko zvezo, in ZDA spet vstajajo in kličejo k temu, da se ljudje začnejo opredeljevati ali bolj na Vzhod ali bolj na Zahod,« sem mencaje odgovoril na vprašanje, kaj bo s Slovenijo čez 25 let. Pisal se je 14. oktober 2016, Barbara Polutnik Brusnik je v okviru Socialnega tedna v slovenjegraški knjižnici vodila okroglo mizo na temo »Slovenija - moja država?«, moj sogovornik je bil Damir Črnčec.

Slednji je na isto vprašanje odgovoril, da bo Slovenija v naslednjih letih soočena predvsem z velikimi demografskimi spremembami, priseljevanjem in povečanim vplivom islama. Trenja na vzhodu Evrope se mu niso zdela posebej problematična. Označil jih je za »precej normalno geopolitično preigravanje«.

Prišlo je leto 2022. Tu imamo »bivšo Sovjetsko zvezo« v vsem svojem srhljivem sijaju. Nenadoma smo se znašli pred možnostjo tretje svetovne vojne in uporabo nuklearnega orožja. Tu imamo »post-sovjetske« ruske vojake ter njihovo genocidno mučenje in pobijanje v Buči in drugod po Ukrajini. In tu imamo dilemo, kje smo mi, Slovenci. Smo vpričo vsega tega dogajanja (proameriški) Zahod, kamor formalno sicer spadamo, ali bomo raje (proruski) Vzhod, kamor intimno vleče koga izmed nas?

Damir Črnčec se ni motil: demografija se spreminja in Slovenija z njo. A se ta hip kot usodnejši kaže moj »sibilski izrek«.


Aleš Maver in zgodnja slutnja o Ukrajini

Ukrajina je ločnica. Nič več ne bo, kot je bilo pred 24. februarjem 2022, ko je prvi ruski goseničar pregazil mednarodno priznano rusko-ukrajinsko mejo.

Ampak prvi, res prvi, ki sem ga slišal, da je Ukrajina ločnica, je bil Aleš Maver, mariborski filozof, zgodovinar, latinist. Ker je že pred kakšnimi 10 leti opozarjal na pomembnost ukrajinskega vprašanja, so ga prijatelji hudomušno prekrstili v »Mavrenko«. Da bi se prav v Ukrajini igrala večja igra, kot se zdi, je takrat čudilo tudi mene. Zato sem nekaj let nazaj ob neki priložnosti vprašal Aleša, čemu Ukrajina. Odgovoril je z eno besedo: »Limes.«

Aleš Maver govori na skavtski okrogli mizi o vzgoji za mir,
Rakovnik v Ljubljani, 19. april 2022 (SkavtNet)

Ob tej besedi so seveda zvrstile druge, vendar »limes« je tista, ki je povedala največ. Limes pomeni – govorim politično korektno – mejo med dvema tipoma civilizacije. Da bodo te vrste meje odločilne za prihodnost sveta, je napovedal ameriški politolog Samuel P. Huntington, ki je – glej to! – v svoji sloviti knjigi Spopad civilizacij (1996) ukrajinskemu vprašanju namenil kar štiri strani.

Če sem manj politično korekten, pa limes pomeni mejo med civilizacijo in barbarstvom. Takšno mejo, kakršna je bila v času Rimskega cesarstva na Donavi. Tu vladavina zakona, razcvet pisane besede, sobivanje verstev in kultur, ceste, varnost; tam ali gozdna ali jahalna ljudstva, ki jih vsake toliko časa mika prestop Donave in ropanje civilizacije.


Tetjana iz Donbasa: Putin ni edini ruski diktator

Te dni se redno pogovarjam z ukrajinskimi begunci. Med njimi je Tetjana K. Anatolivna iz Donecka, begunka že od leta 2014, ko se je ta groza začela. Če kdo, ti ona, ki se je morala zavestno odločiti, ali živeti v domačem kraju »pod Rusi« ali zbežati v negotovo svobodo, pove, zakaj je Ukrajina »limes«. Pove pa natančno in razumljivo. Nenazadnje, ko se je doneška univerza preselila iz domačega Donbasa v Vinico v osrednji Ukrajini, je Tetjana delala na njej kot asistentka na psihologiji.

Te dni sva se menila o vprašanju, ki je žulilo že Tomaža Akvinskega (prim. Summa theologica IIª-IIae q. 42 a. 2 ad 3): je moralno prav, če ljudstvo s silo odstrani tirana (legitimnost tiranocida)? Z drugimi besedami, kaj bi se spremenilo, če bi diktatorja Vladimirja Putina neka hitra revolucija ali nek vojaški udar naenkrat vrgel z oblasti?

Tetjana K. Anatolivna (v rdečem) govori na skavtski okrogli mizi,
Rakovnik v Ljubljani, 19. april 2022 (foto: B.C.)

Na moj optimizem, v smislu Rusija bi se po odstranitvi Putina zmehčala in vojne bi bilo konec, je odgovorila, da je problem globlji: Putin ni edini diktator v Rusiji. Da k vodenju spada diktat enega, je namreč »normalno« v mnogih segmentih ruske družbe. Od tovarn do družine, od javne uprave do društev – povsod srečamo diktatorje. 

»Je kriv patriarhat?« sem vprašal. »Ne. Tudi ženske na položajih postanejo diktatorke,« je odgovorila.

Limes torej. Na tej strani je Zahod, ki ima kup grehov, pusti pa dihat sleherniku. Na oni strani Vzhod, ki se čuti superiornega nad »dekadentno zahodnjaško demokracijo«, posamezniku pa ne pusti dihat. Tu je posameznik posameznik in hkrati odgovoren član skupnosti, tam je posameznik točka v množici, ko ji diktira alfa samec (samica). Poleg tega je ona stran limesa usmerjena v kult diktatorja, kult, ki voditelja dodatno napumpa, do mere  kot vidimo pri Putinu , da se slednji dvigne v razsodnika in določa, kdo je narod in kdo ni, kdo sme živeti in kdo ne.


Evrope od Atlantika do Urala (žal) ne bo. Kaj zdaj?

Janez Pavel II. je pred 30 leti sanjal o »Evropi od Atlantika do Urala«. Žal se ni izšlo. Limes je postavljen 2000 km zahodneje od uralske gorske verige, v Ukrajino. Najsi mižimo ali buljimo, limes je dejstvo. In  kot sem »prerokoval« takrat v Slovenj Gradcu  opredeljevanju »bolj na Vzhod ali bolj na Zahod« ne bomo ušli.

 

Vladimir Putin in Janez Pavel II. (AsiaNews)

Po prvih dneh vojne v Ukrajini se je zdelo, da Slovenci vemo, na kateri strani limesa smo. Dejansko smo kot politika in ljudstvo brez pomislekov zavrnili diktatorsko in agresivno Rusijo ter stopili na stran napadene Ukrajine. Slovenska zunanja politika je bila pogumna in Slovenija je upravičeno prišla na naslovnice zahodnih medijev kot pozitivna junakinja.

Ubijte me, ampak do neba sem bil ponosen, ko je predsednik vlade Janez Janša v znameniti prvi trojki tujih državnikov obiskal napadeni Kijev. Četudi na zadnjih volitvah ni zmagal, je po vseh tistih lakajskih obiskih Kremlja, ki so jih uprizarjale prejšnje vlade, rešil mednarodno čast Slovenije za deset let nazaj in upajmo da tudi za deset let naprej.

Kako bo z nami poslej? Nekateri vodilni mediji po kapljicah že trasirajo pot bolj »nevtralnim« (beri: proruskim) stališčem, češ »nerazumljena Rusija« (članek v Sobotni prilogi), češ »tudi Ukrajina izvaja čistke« (članek na MMC). Lahko da bo nova slovenska vlada pri ukrajinskem vprašanju precej cincava in dvoumna. Lahko da se bo taktično umaknila v ozadje mednarodnega dogajanja, češ »mali smo« in »Rusije ne gre dražiti« (pozabljajoč, da Rusije ne draži le širitev Nata, temveč jo dražijo tudi zahodnjaške Parade ponosa). 

Zgoditi bi se tudi smelo, da vlada Roberta Goloba kljub rusofilskim sencam okrog sebe zavrne pot sofizmov ter nas preseneti z neko njej lastno jasno in odločno evropsko smerjo. Upajmo na to zadnje.


* Naslovna slika: Kijev te dni. Sliko je priskrbela Tetjana K. A.; gre za sosesko Lukyanivka, v kateri je Tetjana nekaj časa živela.