sreda, 16. december 2020

Cepljene, biooblast, odrešenje



Karantena, kužna grožnja, siv december, a tudi trdo delo na tekstih, kreativne digresije in nepričakovani fokusi. Tako nekako tečejo dnevi. Dvoje pojmov mi je zadnji dan zlezlo pod kožo: biopolitika in odrešenje.

***

Če drži, da je zadnjih 200 let tip politike biopolitka in tip oblasti biooblast (fr.
biopouvoir), kot je učil francoski filozof Michel Foucault, potem je toliko bolj razumljiva histerija levega politmedijskega pola, ki hoče za vsako ceno (poudarek dajte na vsako) že danes, če ne jutri, zrušiti vlado Janeza Janše. Če Foucaultova teza o biooblasti ne drži, dotična histerija ni nič manj razumljiva, saj je levi politmedijski prostor, kakor koli obrneš, hipnotiziran od mislecev tipa Michel Foucault, oziroma, prav Michel Foucault je eden izmed »cerkvenih očetov« opcije, ki se je dviguje iz pogorišča realnega socializma.

Vlada Janeza Janše mora pasti, ker se bo v naslednjih mesecih vršil malodane ritual biooblasti – cepljenje populacije zoper covid-19. 

Ljudje bodo državi (znova) zaupali svoje zdravje, dolžino življenja in življenje samo. Država ji bo cepila, poskrbela za njihovo zdravje, podaljševala življenje, ga reševala. Veliki Duhoven ob ritualu samoizročitve ljudstva državi oz. Veliki Zdravnik ob dogodku cepljenja na Slovenskem pa naj bi bil Janez Janša!?!?

Levičarjem se ob misli na kaj takega seveda trga. Če so brali Foucaulta in verjamejo tezi o biooblasti, se jim trga z dvojno hitrostjo. Če kdaj v zadnjih 30 letih, bi oni morali biti na oblasti točno zdaj, ko narod tepe epidemija in se pripravlja rešilno cepljenje. Kdor ljubijo oblast, in oni jo, ve, da se tovrstna moč nad telesi ljudi ponuja vsakih 100 let. Ne, ne sme se zgoditi, da bo na obeh randijih z zgodovino, ki jih je imel slovenski narodi v zadnjih petdesetih letih (osamosvojitev in zmaga nad covidom) v ospredju istega naroda stal isti demon iz Mladininih naslovnic.

***

Biooblast namreč ni nič drugega kot oblast, ki ji za vladanje več ni potrebno ustrahovati z ječo in smrtno kaznijo, temveč človeka prime za njegovo življenje samo. Oblast množici nudi boljše higienske pogoje, boljšo prehrano, šolstvo (pomnimo cesarico Marijo Terezijo, ki jo po foucaultovsko lahko razumemo kot izvrstno biopolitičarko), ter seveda zdravstvo, farmacijo, odvoz smeti, športne centre, DSOje ... Ljudstvu se podaljšuje življenjska doba, ljudje pri svojih šestdesetih ali celo sedemdesetih tečejo konjiški ali ljubljanski maraton, hvaležni so lahko, v zameno za tako dobrino morajo biti zgolj trpežne volje, vodljivi, pridni, ni dobro, če preveč sprašujejo, s pravilnim potekom življenja itak upravlja oblast.

***

Izjava meseca zame prihaja od filozofa Gorazda Kocijančiča, katerega intervjuju s Ksenijo Hočevar za Družino (link) me je spodbudil, da danes, ko čakam na pleskarje, pišem, kar pišem. Citat se glasi:

Saj mi je skoraj nerodno, da je treba poudarjati take zadeve: Cerkev ne oznanja zdravja, ampak odrešenje.

Nek ameriški avtor – katerega ime imamo v arhivih revije Cerkev danes, pa ga ne najdem – je delal študijo razumevanja Cerkve s strani sekularnega sveta oz. njegovih medijev. Ugotovil je, da sodobni sekularni svet razume približno 20 % tega, kar Cerkev je. Razume sociološke in politološke vidike, morda še kaj o Bibliji in sakralni umetnosti. Glede zakramentalnega doživljanja, liturgike, mistike, razkošne simbolike, vesoljne teologije, zapletene zgodovine ... pa »oblak nevednosti«. Za Slovenijo lahko cifro mirno spustimo na 10 %. Če smo pri politikih tipa Alenka Bratušek, pristanemo na 5 %.

V primeru Kocijančičeve izjave se je teh 10 % potrdilo. Gledam splet in Twitter: komaj kdo je znal odreagirati. Dobro je povzel Ivan Puc pri Reporteju (link), zgoščeno je na TW povedal Žiga Turk. Igorju Pribcu, enemu izmed naših desetprocentašev, ki je spraševal:

Kaj pa je vrhunskega v trditvi, da cerkev ne oznanja zdravja, ampak odrešitev?

je namreč Žiga Turk lapidarno odgovoril:

Da večnost postavlja pred trenutnost.

Jasno: v Cerkvi podpiramo boljše higienske pogoje, boljšo prehrano, šolstvo, zdravstvo, farmacijo, odvoz smeti, športne centre, DSOje … in podprli bomo najavljeno cepljenje zoper covid-19 (v kolikor ne bo bioetičnih zadržkov glede sestavin cepiva). Posnemali bomo Antona M. Slomška, ki je leta 1826 kot kaplan na Bizeljskem s prižnice sesuval takratni »anti-vaccine movement«. Odpor do cepljenja je bil pred 200 leti na štajerskem podeželju očitno precej močan.

***

Vse to bomo storili, toda zaradi svojega presežnega odrešenjskega sporočila kristjani svoje Cerkve ne bomo krčiti na še eno agenturo za ljudsko zdravje in sami sebe zaprli v »trenutnost« – to je prvo.

Drugo: v kolikor oblasti (Kocijančič opozarja, da med levimi in desnimi v tem polju ni razlik) izkoriščajo sedanji akutni biopolitični moment za utrjevanje (ali za histerično pridobivanje) nadoblasti nad ljudmi, Cerkev pri tem ne sodeluje. Cerkev ne bo ministrantka polmračne biooblasti. Zavračamo Kantorjevo vodilo iz drame Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi:

Vsa stvar je zdaj odvisna od Vas, gospod župnik. 
Vaša beseda je tehtna, ker imate faro takorekoč v roki: 
Vi duše, jaz telesa.

Je Cankar že pred Foucaultom zaznal krempljasto željo oblasti po človeških telesih, po bios-u?


* Foto: Branko Cestnik, Madrid 2012

ponedeljek, 14. december 2020

Cerkev čez 25 let (zapisano l. 2006)


"Kakšna bo slovenska Cerkev čez 15 ali 25 let? Vidimo, da je duhovnikov vedno manj in da mlajše generacije ponekod več ne hodijo k maši," je l. 2006 vprašala bralka Družine Mira. Takrat sem v rubriki odgovorov, ki sem jo imel čez na straneh Družininega Mladega vala, zapisal spodnji tekst. Od odgovora je minilo 15 let, pa že lahko primerjamo "trk" napovedovanja prihodnosti s stvarnostjo :)

*

Res je, da je duhovnikov vedno manj in da se Slovenija iz leta v leto bolj približuje stanju duhovnih poklicev, ki je značilno za Zahod. Res je tudi, da po cerkvah beležimo vse bolj prazne klopi, zlasti v tistem delu, kjer običajno sedijo otroci. Krščanstvo na Slovenskem še ostaja množično in kot “frontna” religiozna podlaga bo to ostalo še naprej. Vendar kaže, da se bo jedro prepričanih in duhovno izkušenih kristjanov bolj in bolj krčilo. Krčenja jedra v skladu s tisočletnim izkustvom ne razumemo kot ugašanje krščanstva, temveč kot čiščenje, kot pripravo Kristusovega mističnega telesa na novo obdobje razcveta.

Čiščenje od česa? Nekateri navznoter kritični teologi so mnenja, da se je krščanstvo skozi stoletja kot nekakšne revme navleklo tuzemske oblasti in se mora zdaj te bolezni počasi ozdraviti. Drugi govorijo o novi močni poganski alternativi, ki v materialističnih družbah vdira  skozi vse pore v telo Cerkve in ji dela vse večjo škodo. Kakorkoli že, če gre za revmo, ta dolgo in potihoma prihaja, potem zaboli; ko jo zdravimo, dolgo in potihoma odhaja.

Če gledamo iz perspektive jedra, trenutno pomanjkanje duhovnikov ni nobena katastrofa. Imamo jih ravno toliko, kolikor je v jedru Cerkve žive oz. bivanjsko učinkovite vere. Če gledamo onstran jedra, k potrebam širše krščanske in nekrščanske množice ter k potrebam zdajšnjega pastoralnega sistema, pa je kriza pomanjkanja velika in bo še večja.

Kakšna bo podoba Cerkve na Slovenskem čez 15 ali 25 let?

Matematika pravi, da sistem, takšen kot je, ne bo zdržal. Nemogoče bo s sorazmerno pičlim številom duhovnikov vzdrževati sedanje pastoralne dejavnosti, obredja, administracijo in gospodarstvo. Duhovnik se bo moral nujno osredotočiti na bistveno (oznanjevanje in zakramenti), ostalo pa prepustiti laikom.

Pod vprašaj bo med drugim postavljen sam geo-pastoralni razpored župnij, ki je po večini tako ali tako grajen na preživeli agrarni družbi in že dolgo ne ustreza demografskim spremembam. Pod vprašaj bo postavljen način financiranja v Cerkvi. Sedanji prihaja iz časov komunizma in je tako naravnan, da omogoča le preživetje duhovnikov, zapira pa pot profesionalni udeležbi laikov. Povrh pa z vezavo glavnega finančnega toka na mašne darove vzdržujemo sumljivo razmerje med denarjem in Najsvetejšim.

Končno bo potrebno razrešiti vozel vloge laikov. V slovenski Cerkvi kar naprej opažamo nihanje “laiki DA – laiki NE”! Uradno sledimo smernicam drugega vatikanskega koncila, neuradno se nekateri duhovniki, tudi mlajše generacije, oklepajo klerikalnega soliranja in laike puščajo na ravni večno nedoraslih kristjanov, primernih le za ribanje cerkvenih tal in krašenje oltarjev (pa še to pod “gospodovim” nadzorom).

Slovenska sinoda, ki smo jo zaključili pred petimi leti, si teh vprašanj ni postavila dovolj radikalno, tako da za zdaj nimamo jasno zapisanega strateškega načrta. Kljub temu škofovska konferenca vleče poteze, ki nas počasi pripravljajo na nove razmere. Ena ključnih in najdaljnosežnejših je, da po sinodi po župnijah krepimo vlogo pastoralnih svetov. Člani pastoralnih svetov so danes bolj poljudno teološko izobraženi, kar je dobra podlaga za sprejemanje večjih pastoralnih odgovornosti v bodoče. Predvsem pa preko takih svetov ustvarjamo prepotrebno miselnost kompetentnega in soodgovornega občestva.

Čez 25 let se nam lahko obeta ali nemški ali francoski scenarij. Nemška premostitev krize pomanjkanja duhovnikov je vezana na sistem cerkvenih davkov, ki Cerkvi prinese toliko sredstev, da v župnijah brez duhovnikov lahko zaposlijo ustrezno usposobljene laike. Glede na politične in kulturne razmere je pri nas nemški model malo verjeten. Bolj se približujemo francoskemu, kjer ostaja stroga ločitev Cerkve in države, odnos med obema pa je demokratično trpežen.

Od Cerkve v krizi duhovnih poklicev “francoski” model zahteva več iznajdljivosti, več zaupanja, več naslanjanja na notranje neugasljive studence Duha. Ni čudno, da v današnji Evropi ravno iz domnevno najbolj laicistične Francije prihajajo najlepše spodbude na področju novih duhovnih gibanj in oblik posvečenega življenja.

Saj smo rekli – v igri je nov razcvet!


* Foto: Branko Cestnik, jesen 2014, izdelava nove strehe na podružnici Sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim.

petek, 04. december 2020

Zazidana (predogled)

Raffaello Sanzio, sv. Barbara

Današnji İzmit v Turčiji, mesto, ki leži 80 km vzhodno od Carigrada, stoji na lokaciji antične Nikomedije, ki je bila vse prej kot nepomembna. Gre za eno izmed vzhodnih prestolnic Rimskega cesarstva. Za svoj sedež jo je imel cesar Dioklecijan. Drugače je bila tudi glavno mesto rimske province Bitinije. 

Prav tako ima pomembno vlogo v zgodovini krščanstva. 24. februarja 303 je Dioklecijan v Nikomediji izdal edikt, s katerim se je začelo največje preganjanje kristjanov antične dobe. Kot prvo dejanje preganjanja se šteje požig večje krščanske dvorane (cerkve) v sami Nikomediji. Ta dvorana je stala na hribu nad cesarsko palačo. Marca istega leta pride do zažiga nikomedijske cesarske palače. Požar pogasijo, za požig pa obtožijo kristjane. Viri tistega časa poročajo, da je za požigom palače stal podcesar Gaj Galerij, ki je hotel, da bi obotavljajoči se Dioklecijan preganjanje kristjanov radikalno zaostril - kar se je kasneje tudi zgodilo. Nikomedija je omenjana tudi v zvezi z milanskim ediktom iz l. 313, s katerim cesarja Konstantin in Licinij kristjanom zagotavljata svobodo delovanja. Milanski edikt bi namreč lahko bil imenovan "nikomedijski", saj je verjetno bil objavljen najprej v Nikomediji (junija 313), nato v Milanu (če sploh v Milanu - opozarjajo kakšni zgodovinarji). L. 2013 so pravoslavci v skladu s tem 1700-letnico "milanskega" edikta praznovali v İzmitu v Turčiji, se pravi, na lokaciji antične Nikomedije.

Nikomedija je dala več mučencev. Med njimi Slovenci daleč najbolje poznamo in daleč največ častimo sv. Barbaro (goduje 4. decembra). Resnici na ljubo, ni zanesljivo, da je živela prav v Nikomediji, saj se legende razlikujejo. Tudi točno leto njenega mučeništva ni znano.

Kot veste, pišem roman o ptujskih kristjanih v Dioklecijanovi dobi, o preganjanju in mučeništvu. Nekaj poglavij se bo dogajalo daleč od antičnega Ptuja (Petovione). Med drugim se bo eden izmed junakov, cesarski evnuh Klavdij, v usodnih dneh začetka preganjanja kristjanov nahajal v Nikomediji. Marca 303 bo imel opravka z Dioskurjem, mračnim očetom mladenke Barbare ...

Ker danes goduje sv. Barbara, podam v predogled spodnji odlomčič iz nastajajočega romana. Opozorilo: gre za osnutek, končno besedilo bo verjetno nekoliko drugačno.

***

Evnuh Klavdij je pograbil manjšo amforo, ki bo služila za prikrivanje namena, se obrnil, odkorakal, že hotel stopiti na ulico, ko je zastal.
Dioskur, ki mu je sledil do vrat, je nejevoljno zamrmral: »Kaj je? Si kaj pozabil?«
Klavdij je preko desnega ramena pogledal človeka s kamnitim licem.
»Je res, da si svojo hčer Barbaro zazidal v stolp?« je vprašal.
»Res je,« je odsekal trgovec.
»Zakaj si to storil, če smem?«
»Ne smeš. Salve.«
»Salve.«

Klavdij je stopil ven, zavil po ulici navzgor, hodil je hitro, grbančil čelo, preganjala ga je misel na Dioskurjevo hčer. Ni mogel razumeti, kako se lahko takšni živali, kakršna je Dioskur, rodi bogovsko milo in pametno bitje, kakršna je Barbara. Barbara je bila izjemno lepa, afroditsko lepa, da je, ko jo je nekoč videl, celo on, evnuh, katerega moški ud je služil zgolj kot cev za odtakanje vode, nad njeno lepoto ostrmel in si želel njenega pogleda, naklonjenosti, dotika. In to deviško bitje je bilo zdaj zaprto v stolp! Najprej so po mestu govorili, da za kazen, ker da se je čedna Barbara spogledovala z nekim fantom, s katerim se ne bi smela, čednim kot ona, a revnim kot amfiteatrska miš. V zadnjem času so krožile govorice, da ni bilo nobenega fanta, le očetova bolestna ljubosumnost, le njegova blaznost nadzora je postavila malto in kamen okrog mladenke.

Prispel je na vrh hriba, pozdravil stražo, ki je varovala dostop do porušene in požgane zgradbe kristjanov, stopil na požganino. Zmolil je molitev bogu Zalmoksu na čast, brcnil v pepel, pustil amforo na nizkem počrnelem zidu, pohvalil stražarje, jim stisnil pet sestercev za priboljšek, se vrnil proti cesarski palači. Misel mu je znova poneslo v nikomedijsko sosesko, v kateri se je važila vila trgovca Dioskurja, k stolpu na robu dvorišča, k dekletu v temi.