Čudna sekunda v srcu liturgije
Enkrat po novem letu se mi je med jutranjim maševanjem zgodila čudna sekunda. Ko je prišel na vrsto »molimo« pred glavno mašno prošnjo, se mi ni dalo dvigniti rok. Kakor da bi se zaskočilo v lopaticah, kakor da bi okončini od lahti navzdol postali svinčeni.
Utrujenost? Da. Naporni božični prazniki, sploh intenzivno pastoralno postkovidno dogajanje, sploh leto 2022, v katerem sem dal na svetlo kar dva svoja romana. Žalost? Tudi. Umrl je papež Benedikt XVI. in bilo je kakor ugasnitev luči v že itak temnem hodniku, po katerem v tem vojnem času tavamo. Razočaranost? Predvsem slednja. Škandal za škandalom, zlasti osupljiv in zagoneten primer patra Rupnika, umetnika in duhovnega učitelja mnogih.
Pomnimo. V postu l. 2000 (12. marca) je papež Janez Pavel II. pokleknil pred Bogom in človeštvom ter prosil odpuščanja za grehe Cerkve. Ne moremo in ne smemo čez prag novega tisočletja, če se ne opravičimo za nazaj, se je reklo. Nekateri katoličani so to njegovo dejanje kritizirali kot nepotrebno, večinoma pa smo bolje zadihali.
Ni se še razkadilo od praznovanj jubilejnega leta, že je bruhnila na dan bostonska afera o duhovnikih pedofilih. Istočasno se je bralo poročilo iz Afrike o spolno zlorabljenih redovnicah s strani tamkajšnjega klera (po naročilu iz Vatikana je poročilo pripravila redovnica Maria O'Donohue). Po Bostonu je prišlo do verižne reakcije po vsem svetu. Izkazalo se je, da spolno zlorabljenih s strani posvečenih oseb ni malo, zlasti v območju anglosaškega in franko-germanskega sveta, ter da je hierarhija gojila pravcato kulturo prikrivanja zločinov in milega kaznovanja zločincev.
V zadnjem obdobju prihajajo na dan dodatna razkritja glede duhovnikov, ki so spolno zlorabljali sicer odrasle ženske. Prav te dni je bilo objavljeno obširno poročilo o Jeanu Vanieru, ustanovitelju Barke, iz katerega je razvidno, da je pri njem in v krogu teologa Thomasa Philippa šlo za mešanje mistike, spolnosti in zlorab. Zadeva spominja na herezijo nikolajevcev (nikolaitov) iz zgodnjega krščanstva (mimogrede: slednje je omenjal tudi Viktorin Ptujski) ter na gnostično herezijo in spolno-manipulativno prakso Marka Čarodeja iz 2. stoletja (o kateri je nekoliko obširneje poročal Irenej Lyonski).
In se vprašaš: so poleg moralne degeneriranosti klera, značilne za vsako veliko krizo Cerkve, spet na delu čudaške in gnusne herezije? Bo to famozni »Satanov dim v templju«, ki ga je pred 50 leti preroško uvidel papež Pavel VI.? Se je med nas vrnil starozavezni Baal, kult plodnosti, gnusoba opustošenja?
Občutek dobiš, da se bo Cerkev zdaj zdaj pogreznila, da njena nosilna konstrukcija, ki jo vendarle še vedno tvori kler, ne bo dovolj močna – počilo bo, implodiralo.
Ker Božja liturgija ustvarja mene, ne jaz nje
Naj roke mene, liturga, to jutro ostanejo spuščene in oremus neizrečen? Naj se odmaknem od oltarja? Naj pokličem svoje predstojnike in zajamram: dovolj je; pustite me v neko kolibo v hribih, kjer bom meditiral in pisal romane?
Bolje: je nastopil čas za pokoro? Po Walterju Kasperju je pokora najbolj radikalna kritika Cerkve. Skratka, če hočeš Cerkev res do konca skritizirati in jo s svojo kritiko do tal pretresti – se posuj s pepelom. Snemi si fine duhovniške paramente in si nadeni hrapavo raševino. Ali ni nekaj takega storil Frančišek Asiški, ko si je vpričo someščanov snel aristokratska oblačila? Ali ni zavoljo njegove pokore zrasla boljša Cerkev?
Sekunda, dve, tri … Nakar se pri tisti jutranji maši zgodi sunek verske treznosti in poguma: premagam zaskočenost v lopaticah, dvignem roki in povabim maloštevilne vernike: »Molimo.«
Nisem namreč jaz stvarnik liturgije, kot je pianist stvarnik koncerta za klavir; liturgija je Božje delo, liturgija ustvarja bolj mene kot jaz njo.
Čas za pogum
»Korajža velja!« je vzkliknil papež Janez Pavel II. 18. maja 1996 mladim v Postojni. Ker je geslo izrekel papež v okviru uradnega govora, je ta star slovenski rek postal del pontifikalnih naukov in na svoj način smerokaz za slovensko Cerkev tretjega tisočletja. Nič takega. Sveto pismo, izročilo Cerkve in vrsta duhovnih voditeljev in voditeljic nas spodbujajo k pogumnemu premagovanju strahu, kajti, vemo, »v ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Toda kaj je pogum?
Za Aristotela je pogum (fortitudo = srčnost, moč, energija) prva vrlina, v kolikor kot sposobnost premagovanja strahu (in ostalih notranjih blokad) omogoča ostale. Poglejmo tri druge klasične vrline. Modrost (sapientia): le če imaš pogum, se tvoj um prebuja, raste in zasveti s preudarnostjo in modrostjo; kdor plašno in malomarno odpira oči v življenje, tudi intelektualno ne raste. Pravičnost (justitia): ne strahopetni ljudje, ampak pogumni ljudje lahko uveljavljajo pravičnost; strahopetni ljudje se bojijo temnih sil, pogumni ljudje ravnajo pravično temnim silam navkljub. Zmernost (temperantia): tisti, ki so pogumni, so pogumni tudi glede svoje sebičnosti in svoje težnje po uživanju; zlasti danes, v potrošniško prenažrti družbi, je potreben pogum, da se omejimo in iščemo srečo skozi zmernost.
Povedano drugače: če bo v današnjih razmerah slovenskim duhovnikom upadlo srce in bodo izgubili pogum, bo zastonj sinodalno modrovati in plesti nove pastoralne načrte o prenovi in solidarnosti.
New York v Donbasu in družina, ki vztraja
Ali veste, kje leži vas z imenom New York? Ne, ne veste. New York (v cirilici Нью-Йорк) leži v Donbasu v Ukrajini, približno trideset kilometrov severno od Donecka. Na prvi pogled se zdi nekoliko komično, da v osrčju slovanskega sveta obstaja vas z anglosaškim imenom, poleg tega da seveda gre za zelo znano topografsko ime.
Nič smešnega. Za imenom tega kraja stoji preprosto zgodovinsko dejstvo in logika zakonske ljubezni. Podatki govorijo o tem, da je ruska cesarica Katarina Velika, tudi sama germanskega porekla, povabila Nemce, naj pridejo živeti in delati v rodovitne, a prazne dežele okoli črnomorskega bazena, v današnjo Ukrajino in južno Rusijo. Med dobrimi Nemci, ki so se takrat tja preselili, je bil protestantski pastor, čigar žena je bila rojena daleč preko oceana, v severnoameriškem New Yorku. Iz spoštovanja in ljubezni do žene, verjetno polne domotožja po domovini ob reki Hudson, se je odločil, da košček svoje nove dežele poimenuje New York.
New York v premogovniškem Donbasu je že osem let v vojnem stanju. Fronta med Rusi in Ukrajinci, ki se je v Donbasu začela leta 2014, se je tistega leta prav tu ustavila in stabilizirala: Rusi dva kilometra pred vasjo, Ukrajinci v vasi. Osem let vojne je New Yorku prineslo uničenje in smrt, ranjene in razseljene.
Tanja, ena izmed ukrajinskih begunk, ki v teh vojnih časih živi v župniji Frankolovo, izhaja prav iz vasi New York. Med drugimi nesrečami se ji je pripetilo tudi to, da jo je leta 2018 ranil ruski minometni izstrelek. Na minuli božični dan je bila zelo vesela, saj ji je uspelo poklicati družino prijateljev, ki je vsa ta leta ostala v vasi New York.
Čudil sem se in vprašal, češ, kako to, da lahko neka družina živi praktično med strelskimi jarki? Dobil sem preprosto razlago: ta družina – in ne le ona – živi v trdni hiši, zgrajeni iz kamna, z globoko in dobro zaščiteno kletjo. Ko pride do spopada, se umakne pod zemljo in čaka, da huda ura mine. Še to: polovica družinskih članov je Judov. Najmlajša hči je stara devet let, kar pomeni, da je vse otroštvo živela na fronti.
Moral bi vzklikniti »to je norost!«, a vzkliknil sem: »To je pogum!« Tanja, po izobrazbi psihologinja, me je hladnokrvno popravila: »Ne, to je adaptacija.«
Pa vendar: to je pogum! Pogum, ki je tako neobičajen, tako osupljiv, da lahko v drži te newyorške družine opazimo odločen upor proti zlu, neko skoraj metafizično drznost, značilno za Gospodove prvoizbrance, kar so Judje. Gre namreč za pogum, ki presega plosko razlago (češ, trdna hiša), zgodovinsko pojasnilo (kozaško ljudstvo, vajeno preizkušenj) ali čustveno ozadje (ljubezen do rodne grude). Tak pogum diši po nečem nadnaravnem, nečem, kar nam daje samo Bog.
Stati inu obstati
Podoba judovsko-krščanske družine iz vasi New York v Donbasu me je spremljala ves božični čas. Na obzorju stalno strašljivo bobnenje fronte, kamnita hiša nedaleč od strelskih jarkov, klet z vegasto mizo in posteljami, škatle s konzervami, gorilnik za kuho, devetletna punčka, ki je že vse življenje na območju bojnega delovanja.
Navdihuje nas izjemen pogum teh dobrih Abrahamovih potomcev, ki pa ne delajo drugega kot to, da ostajajo in vztrajajo na svojem mestu. Pravcati Trubarjev »stati inu obstati«, ampak na surov, vojno-frontni način.
Donbaška podoba je še posebej nagovorljiva v sedanjem času, ko se je naša Cerkev znašla na hitro napredujoči fronti sekularizacijskih procesov, notranje strukturne šibitve, pohujšanj in sramu, medijskih in političnih ofenziv, vrtinčastih demografskih in družbenih sprememb. Preprosto povedano: ob hitrih spremembah in grenkih aferah smo zlahka demotivirani in malodušni. Če k temu dodamo, da se od nas, duhovnikov, še vedno veliko pričakuje, se nam lahko mimogrede zgodi nenaraven občutek krivde (ker ne zmoremo, pa bi morali), naravna izgorelost (ker res ne zmoremo) ter želja po takšnem ali drugačnem umiku.
Ampak predvsem nam, duhovnikom, je naloženo »v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu« – kot uči Trubar.
Pogum na farovškem dvorišču in v veroučni učilnici
Včasih smo pogumne duhovnike prepoznali po velikih projektih, recimo misijonarskih. Pomnimo Friderika Baraga in njegove krplje, s katerimi je pogumno gazil po visokem snegu, ker je hotel obiskati oddaljene indijanske vasi. Zadnjič sem bil s skavti na Homcu pri Slovenj Gradcu. Spoštljivo sem obstal pod na cerkveni zid postavljeno spominsko ploščo posvečeno lazaristu Franciju Pavliču, ki sem ga osebno poznal in ki je umrl na misijonu v visokih bolivijskih Andih star komaj 39 let. Imel je pogum za delo v tistih krajih, čeprav je vedel, da tam gori na redkem zraku nižinski človek težko zdrži ter da je v Boliviji kar nekaj mladih evropskih misijonarjev že umrlo zaradi problemov s srcem in ožiljem.
Pred dobrim stoletjem je duhovnik in veliki socialni reformator Janez E. Krek dejal: »Samo začeti je treba.« Slovenski duhovniki moramo dandanašnji ohranjati enako krekovsko odločnost in hrabrost, morda nam je dovoljeno spremeniti glagol: »Samo vztrajati je treba.«
Da se izkaže tvoj pogum, ti namreč ni treba pričeti veličastnih pastoralnih projektov, oditi daleč v tuje gore ali riniti po globokem snegu. Danes in zlasti če si v obnebju zlate maše bodi dovolj, da vztrajaš, kjer si. Ne, ne boš izven dogajanja. Velika duhovna in moralna drama današnjega časa te bo poiskala in sama prišla k tebi. Hitro napredujoča fronta sekularizacijskih procesov je v resnici že na tvojem farovškem dvorišču in v tvoji veroučni učilnici.
Aristotel ni zastonj učil, da je pogum prva med krepostmi. V težkih časih lahko zapademo v malodušje, ker smo nemočni, lahko boječe cincamo, ker bi hoteli več jasnosti in gotovosti, lahko špekuliramo, kako se kljub vsemu izvleči v cono udobja. Krepost poguma, ki jo oblikuje in mazili Sveti Duh, z močjo in energijo preseka te dušne vzgibe, premaguje »čudne sekunde« in nas požene naprej.
Papež Frančišek je na splošni avdienci 29. decembra 2021 govoril o sv. Jožefu, pravičnem in pogumnem možu. Takole je poučil (in s tem zaključimo): »Napačno je mišljenje, da je pogum izključna krepost herojev. V resnici vsakdanje življenje vsake osebe – tebe, mene, vseh nas – zahteva pogum. Brez poguma ni mogoče živeti!«
Branko Cestnik
povedano 1.
februarja 2023, Vrbje pri Žalcu, pastoralna konferenca celjske
škofije
foto: B.C., vinograd rodbine de Saint-Exupéry v južni Franciji
