petek, 26. februar 2021

Kenik je zaplesal kazačok

Leto 1989, vasica Los Negrales v hribih severozahodno od Madrida, mednarodni klaretinski noviciat. Zvečer sedimo na terasi fantje iz Španije, Dominikanske Republike, Portorika, Peruja, Hondurasa in moja malenkost iz Jugoslavije. Okrog petindvajset nas je. Reklo se je, naj vsak predstavi nekaj iz svoje kulture. Nihče nima problema, saj v glavnem dobro pojejo. Malo se zatika pri zadržanem Perujčanu, ki prihaja iz mesta Juanjuí v Amazoniji, precej se zatika pri meni. Sicer vem na pamet En hribček bom kupil, ampak kako naj pesmico lepo in sproščeno izvedem? Nisem namreč pevec.

Pridem na vrsto, opravičujem se, da nisem pripravljen, ko me nekdo spodbudi: Daj, Kenik, zapleši kazačok!

Naj prevedem: "Kenik" je pomenilo Cestnik. Po nekaj tednih skupnega bivanja v Los Negralesu ni bilo junaka, niti med tamkajšnjimi voditelji duhovniki ne, ki bi znal moj priimek prav povedati. Nek Dominikanec (ki je kasneje izstopil, se poročil in ima danes trgovino v New Yorku) me je začel klicati Kenik in tako je ostalo do konca noviciata.

"Zapleši kazačok" je izražalo njihovo prepričanje, da pač kot nekdo iz evropskega vzhoda znam ta ples, pri katerem skačeš visoko v zrak in brcaš v oblake. Saj to je vaše, se pravi, slovansko, mar ne? Saj prihajaš iz one druge Evrope, komunistične, ruske, mar ne?

Odkimaval sem, češ kazačok pač ni naš, se pravi, jugoslovanski, še manj slovenski. Nič ni pomagalo. Bratje Latinosi so šli vame in zahtevali kazačok. Nekateri so prihajali iz amazonske džungle, drugi iz Karibov, prav vesele oči so dobili, ko so pričakovali gibe fantastičnega plesa iz daljnih step.

Kaj sem hotel? Stopil sem na sredo kroga, počepnil, roki prekrižal na prsih, z nogama sem izmenično parkrat brcnil v zrak. Z zadnjimi močmi sem se obdržal, da me ni vrglo po tleh.

Latinosi so mi zaploskali: Kenik je zaplesal kazačok. Spoznali smo njegovo kulturo. Gremo naprej.

* * *

To je ena izmed cvetk, ki sem jih doživel med svojim desetletnim bivanjem v Italiji in Španiji ter na univerzah z interkontinentalno zasedbo. 

Velikokrat so se ponavljale situacije, ko so o mojem malem slovenskem narodu komaj kaj vedeli, ni jih zanimal. Če so že kaj naumili, je to bilo kaj v zvezi s Titovim komunizmom, železno zaveso, morda še kaj v zvezi z ekipo Jugoplastike iz Splita ali Crvene Zvezde iz Beograda; kasneje so spraševali predvsem o vojni v Bosni. Malokrat sem naletel na človeka, ki bi ga Slovenija kot Slovenija zanimala in bi me bil pripravljen poslušati. 

Zadeve se spreminjajo zelo počasi. Še leta 2013, v polni dobi interneta, so mladi prijatelji iz Španije, ki sem jih povabil na taborjenje v Slovenijo, spraševali, če prinesejo s seboj kaj konzerv s hrano ali kako. Odgovoril sem jim, da ni treba; tu sta Lidl in Hofer, isti verigi, ki ju imajo v Madridu; dovolj bo, če pridejo z denarjem; konzerve bo torej moč kupiti tu, v Sloveniji; zagotavljam. 

Skratka, predsodek o "zaostali" vzhodni Evropi pri povprečnih zahodnjakih vztraja. Facebook ga ni odpravil.

* * *

Zato je povsem deplasirano, da nekateri slovenski aktivisti računajo na nezanimanje zahodnega človeka za malo Slovenijo, na njegovo površnost, na zahodnjaško samozaverovanost, morda tudi na njegovo podzavestno vzvišenost v odnosu do "slovanskega Barbarika". Zagotovo ti naši politični aktivisti vohajo tovrstne nagibe zahodnjakov in računajo na njih. Kako si drugače razložiti, da zahodnjakom servirajo neresnico, češ kako v Sloveniji ni medijske svobode, ker je na oblasti Janez Janša? Dajmo na stran Janšo (ki v konstrukcijskem teatru lakanovske levice že dolgo igra vlogo apokaliptičnega Velikega Drugega), posvetimo se (ne)resnici.

Na tem mestu sem enako besen kot Dejan Steinbuch na Portalu Plus (link). In še bolj. 

Eno so naši pokvarjenci, ki lansirajo laž v zahodne medije in se dejansko obnašajo izdajalsko do vseh nas, ki živimo v Sloveniji. A problem so tudi zahodnjaki, ki se kaj prida ne bodo zmigali, da bi reč preverili na terenu in (ne)resnici prišli do dna. V smislu: Ej, Slovenci, premajhni ste, nimate teže; razumite, poleg vseh velikih tem ni časa za vas - provinco.

Takole bom rekel: če bo EU razpadla, bo razpadla tudi po krivdi bruseljske in zahodnjaške kontemplacije lastnega popka.

* * *

Kenik je zaplesal kazačok. Tujec zdaj ve skoraj vse o Sloveniji. Res?

V Los Negralesu leta 1989 ni ostalo pri tem. Po "kazačoku" sem se počutil čudno. Temperamentni Latinosi so šli čez mojo malo slovensko identiteto kot nekak hispano-globalistični valjar. Moram sem odreagirati, se pravi, najti nekoga, ki si bo vzel čas zame in me pozorno poslušal.

To je bil Emeterio Chaparro, Španec, kitarist (danes je profesor Svetega pisma v Madridu). Vzel si je čas zame. Zanimal ga je En hribček bom kupil. Pozorno me je poslušal, ko sem mu, nepevec, pel to Slomškovo pesem. Vmes je na kitari iskal prijeme in ritem. Mislim, da je kitarsko zadel. Eno kitico pesmi sem tudi prevedel v španščino, on jo je pravilno ritmiziral.

Ko smo naslednjič zvečer sedeli na terasi v zasedbi 24 Latinosov + 1 Slovan, sva izvajala točko: slovensko pesem o vinu, slovensko melodijo, z ljubkim prevodom ene kitice v španščino.

Slovenci nismo velik narod. Imperialne atraktivnosti (hvala Bogu) nimamo. A vredni smo resnice kot vsak drug.



* Foto: rdečearmejci plešejo kazačok, YouTube

petek, 05. februar 2021

Če je Veržej rimski Ad Vicesimum (foto)


Na februarske kalende (1.2.2021) sem se odpravil na študijsko pot v Prekmurje in Prlekijo. Oborožen z ustreznimi dokumenti (izjava za prehod občinskih mej, potrdilo Celjske Mohorjeve, da res delam, kar delam) in fotoaparatom Sony Alfa 6000 sem za potrebe romana, ki ga pišem, obiskal nekaj arheoloških lokacij. Pravzaprav sem prepotoval kos rimske ceste, ki je po arheologu Stanku Pahiču (1924-2003) potekala na relaciji Ptuj – Veržej - Sombotel. 

Pahič je namreč domneval, da je rimska naselbina Ad Vicesimum (»Pri Dvajsetem«, beri: pri 20. miljnem kamnu, t.j 30 km, od Ptuja) stala pri današnjem Veržeju, natančneje, pri Železniški postaji Veržej. Skratka, če je Veržej rimski Ad Vicesimum, lahko tudi domnevamo potek trase rimske ceste med Veržejem in Ptujem.

Ob tem da se držimo teze, da cesta skozi Ad Vicesimum ni bil glavna prometna povezava med rimskim Ptujem (Poetovio) in rimskim Sombotelom (Savaria). Glavna cesta je vsekakor šla po trasi Ptuj – Ormož (Curta) – Središče ob Dravi – Martin na Muri – Lendava (Halicanum).

Naprintal sem si torej zemljevide iz Registra kulturne dediščine (RKD) in zaznamke iz Arheološkega katastra Slovenije (ARKAS). Odpeljal sem se po AC skozi zimsko belo severovzhodno Slovenijo do Gančanov. Nisem namreč začel v Veržeju, temveč v srcu Prekmurja, na lokaciji Ivanci, kjer je veliko možnosti, da je ta ista cesta šla skozi. Od tod sem vozil proti jugozahodu, kolikor se je dalo po črti, kjer bi – kot kaže gornja skica – lahko šla tudi antična cesta.

Podajam kratek potopis s fotografijami. Obenem opozarjam, da mojega zapisa ne jemljite kot suho zlato. Zapisano in prepisano še ni dokaz, da je Veržej res Ad Vicesimum in da je rimska cesta v resnici šla skozi točno te kraje. Za trdne dokaze se bodo arheologi in zgodovinarji še znojili. Naše amatersko zanimanje za njihove izsledke naj jih ne ovira, temveč dodatno motivira.

*

Prva postaja: pokopališče severno od vasi Ivanci. In prvo spoznanje: Alfa 6000 ima prazno baterijo! Slikati bo potrebno s telefonom.

ARKAS za Ivance pravi: »Na njivah Ižišče severno od vasi so nepreiskani ostanki antičnih stavb (z mozaiki?). V vasi in okolici je več antičnih gomil (…) Okrog vasi naj bi bilo več sledov rimskih cest.« Na fotografiji spodaj vidimo njive severno do Ivancev, kjer si lahko predstavljamo, da je stalo rimskodobno naselje.



Naslednja točka: Ižakovci, njive z ledinskim imenom Osredek (na nasprotni strani Mure je veržejska železniška postaja). RKD o tej točki pravi: »Sledovi rimskodobne naselbine v velikosti 300 x 300 m. Med površinskimi najdbami je največ odlomkov lončenine in tegul.« Na spodnji sliki polje Osredek pri Ižakovcih. Predstavljamo si rimsko naselje 300 x 300 m. Fascinantno.



Osrednji cilj potovanja: Železniška postaja Veržej. ARKAS o tej lokaciji piše: »Pri gradnji železniške postaje so leta 1923 našli prazgodovinske črepinje, ostanke antične stavbe in štiri staroslovanske obsenčnike.« RKD pa: »Sledovi bronastodobne poselitve (odlomki lončenine), stavbne ostaline rimskodobne podeželske vile s številnimi drobnimi najdbami (odlomki lončenine, stekla, odlomek marmorne ploščice) in staroslovansko grobišče.«

Stopim na rob perona, fotografiram v smeri Mure. Po Pahniču je to verjetna lokacija za Ad Vicesimum. A zavedajmo se, da je »konkurent« za isto rimskodobno ime tudi Gornja Radgona, ki je prav tako 30 km od Ptuja, iz Radgone se prav tako pride v Sombotel.



Od Veržeja ne nadaljujem proti Noršincem (kjer so tudi najdeni znaki rimskodobne poseljenosti) po trasi domnevne rimske ceste, temveč zavijem proti Cvenu. Pritegnejo me njive med vasema Cven in Krapje. ARKAS poroča: »Okolje osnovne šole (Cven) ima ledinsko ime Gomile. Tam so večkrat zadevali na človeške kosti, pri sondiranju leta 1962 pa tudi na antične črepinje. (...) Po Kovačiču (...) so kmetje na njivi Frajščina baje izkopali "prazgodovinske žare s pepelom", v Selah pa naj bi bili našli "stupe nekdanjih hiš".« Na drugem mestu dodaja: »Po Kovačiču (...) naj bi bili tod sledovi naselbin bronaste dobe, ob cesti Mota - Cven pa najden "velik srebrn denar".«

Ustavim na robu vasi Krapje in slikam proti Cvenu. Iz bližnje hiše me opazuje možakar. Preko plota ga pozdravim in vprašam, če ve, da je tu v rimskih časih stala vas. Reče, da ne.



Pot proti Ptuju nadaljujem po smeri: Kamenščak – Pršetinci – Koračice pri Sv. Tomažu – Savci – Bratislavci. Skoraj sem prepričan, da se vozim po približni trasi rimske ceste, saj so arheologi na vseh teh krajih našli znake rimskodobne poselitve oz. navzočnosti. Ne ustavljam se in lokacij arheološkega interesa ne fotografiram. Mudi se mi k prav posebnemu kraju: Hlaponci med Polenšakom in Dornavo, lokacija rimske kmetije (villa rustica).

Avto pustim pri Vaškem domu Hlaponci in se odpravim v smeri juga po blatni cesti v hrib. Rimskodobni lokaciji tako pristopim od zgoraj. Mimogrede: čudovit razgled proti Ptujskemu polju, nad katerim visi sramežljivo prvofebruarsko sonce. Če sprostim domišljijo, vidim pred seboj rimsko kmetijo, cesto in manjši zaselek za sužnje ali plebejstvo.



Poslikam travnik, za katerega ARKAS piše: »Na zahodnem pobočju grebena južno od ceste Ptuj - Polenšak so bili na njivi parc. 722/2, k. o. Hlaponci, odkriti sledovi večinoma že izkopanih temeljev antične stavbe. Ostanki keramike so v PM Ptuj. V bližini naj bi vodila mimo proti Polenšaku "stara ali rimska cesta".« Nižje, na sosednji ravni njivi, je stalo še nekaj. RKD o oni drugi njivi pravi: »Območje povečanega arheološkega potenciala glede na najdbi odlomka rimskodobne lončenine in kosa rimskodobnega gradbenega materiala.«

Ravno izročilo o »stari ali rimski cesti« pri Hlaponcih oz. Polenšaku je tisto, na katerega se lahko naslonimo, da si obravnavano cesto predstavljamo po trasi skozi Sv. Tomaž in ne na primer skozi bolj zahodni Sakušak. 

K avtu grede odlomim nekaj mačic. Prve letos. Pomlad bo.

*

Če zaključim: Rim je našim krajem gospodoval okrog 500 let. To ni malo. Običajno smo osredotočeni na velika rimska mesta (Emona, Celeja, Petoviona), pozabljamo pa, da je takrat tudi podeželje imelo svojo vlogo in bilo deležno določene razvitosti. Upam, da vas to moje blogersko pisanje spodbudi, da se pozanimate, kaj bi lahko bilo rimskega (ali še starejšega: ilirskega in keltskega) v bližini vaše vasi. Nekateri boste presenečeni, če na kar osupli.