Pridiga o kraljestvih in Kraljestvu

Pilat in Jezus in vztrajnost označbe »kralj« 

Zadnja nedelja v letošnjem bogoslužnem letu nas postavi v Jeruzalem, v palačo rimskega upravitelja province Judeje, v trenutek zaslišanja. Zasliševalec je upravitelj Pilat, zaslišanec je Jezus iz Nazareta. Smo pred usodnim sodnim dejanjem, ki bo Jezusa čez nekaj ur pribilo na križ.

Iz Pilatovega zaslišanja in Jezusovih odgovorov se zdi, kot da govorita drug mimo drugega. Pilat je politični realist, Jezus je ne-politični in nad-politični prerok. Pilat predstavlja zemeljsko državo in njene železne zakonitosti, katerih prva je samoohranitev; Jezus predstavlja nadčasovno, božje, vesoljno, večno. Ko Pilat ugotovi, da je Jezus »le prerok«, kakršnih po njegovi izkušnji v tistih časih ni bilo malo, ga obsodi na smrt iz pragmatičnih razlogov: da pomiri jeruzalemsko hierarhijo in histerično množico.

Vmes pa se vztrajno, kar trikrat, vrača označba »kralj«. Najprej Pilat vpraša Jezusa, če je »kralj« in Jezus mu odgovori, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Nato Pilat politično pretkano množici predstavi Jezusa kot »kralja«, nahujskana množica pa zakriči, da nima drugega »kraja« kot rimskega cesarja. Na koncu je beseda »kralj« napisan na vrhu križa, v znameniti kratici I.N.R.I., kot R. - »rex«; formalno je torej Jezus pribit na križ, ker je »kralj Judov«.

Je torej Jezus kralj ali ni? Če je, kakšno je njegovo kraljestvo? Po čem se loči od Pilatovega?

Pilat predstavlja božansko državo

Ne smemo pozabiti, koga in kaj predstavlja sicer hladno pragmatični Pilat. Pilat predstavlja Rimsko cesarstvo, ki je samo sebe umevalo kot od bogov dano in ščiteno.

Zemeljske države namreč daje skušnjava, da si pripišejo božje lastnosti. V davnini se je to izražalo tako, da so državo razlagali kot ustanovljeno po volji bogov in da so faraone in cesarje častili po božje. V polpretekli zgodovino pa smo imeli države, ki so hotele dati odgovor na vse človekove potrebe in so sebe razumele kot nad-človeške. To so bile fašistične in komunistične totalitarne države. 

Danes imamo demokratične države, ki se načeloma samo-omejujejo: nočejo in ne bi smele imeti božjih lastnosti, nočejo in ne bi se smele neizmerno dvigovati nad človekovo mišljenje in življenje. Vendar zna tudi demokracije zanesti, da se ali spustijo v tekmo z religijo ali si pa si kdaj iz ideoloških razlogov prilastijo »božansko« moč nad človekovo naravo (redefinicija družine na primer).

Kristjani zavračamo pobožanstveno državo

Kristjani smo dobri državljani, nikakor pa ne bomo državi priznali, da je »kakor Bog« ali da je »več kot Bog«. Kristjani ne bomo nikoli častili države po božje.

Spomnili se bomo tistih naših bratov in sester, ki so raje sprejeli mučeniško smrt, kot da bi po božje častiti neko državo in njenega vrhovnega političnega vodjo. To se ni dogajalo le v času Rimskega cesarstva, to se je dogajalo tudi v času modernih totalitarizmov. Avstrijski kmet Franz Jägerstätter je bil razglašen za blaženega, ker se je po vesti uprl nacizmu in ni hotel prijeti za orožje. Mnogi verni Slovenci in Slovenke so tvegali ječo in smrt, ker niso sprejemali komunističnega totalitarizma. Še nekaj let nazaj je bilo ubitih precej bližnjevzhodnih kristjanov, ki se po ukazu Islamske države niso hoteli odreči veri v Jezusa Kristusa.

Kristjani od države ne pričakujemo preveč in nismo politični fanatiki

So ljudje, ki od države pričakujejo preveč. Kot da jim država mora dati srečo, zdravje, smisel, po možnosti tudi redni mesečni dohodek - že zato ker je država. Zamislite si nekoga, ki nima presežnega horizonta, nima upanja na večnost; vse kar ima, je to življenje, ta služba, ta država. Za take ljudi država in politika zlahka postaneta velika strast, tako velika, da se politično fanatizirajo. 

Kristjan pa ima upanje, ki gre onkraj tega prostora in časa. Poleg tega življenja pričakuje nesmrtnost; poleg te službe ga krepi poslanstvo, ki je od Boga; poleg te države in domovine ima Domovino, ki je pri Bogu. Kristjan se torej ne bo politično fanatiziral in se spuščal v blatno in strupeno močvirje političnih strasti, kakršne trenutno prevladujejo na Slovenskem. Država ni toliko vredna, da bi se krščanska duša tako zmaličila.

Kljub temu je kristjan dober državljan. Politike kot politike se ne boji. Z ljudmi dobre volje sodeluje za skupno dobro. Davke seveda plačuje.

Zemeljsko država ni bistvena za uresničitev Božjega kraljestva

Določena vera/religija/Cerkev, tudi naša, ima lahko skušnjavo, da bi si podredila državo. Češ, če bomo kristjani/muslimani/budisti imeli nadzor nad državo, bomo lahko bolje in dosledneje vršili Božjo voljo.

Prvi, ki je posekal morebitno željo vernih, da bi imeli »svojo« državo, je Jezus sam, ko je dejal: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.« S temi besedami je Jezus postavil mejo med državo in Cerkvijo. Ta meja je prinesla veliko novost v takratno pojmovanje religije in države. V starem Rimu je cesar namreč bil tudi vrhovni duhovnik (cesarjevo in božje ni bilo ločeno). Že prvi krščanski cesar Konstantin pa je prekinil to izročilo: oklical se je za cesarja rimske države, ne pa za verskega voditelja oz. za voditelja Cerkve.

Idejo, da se bo Kristus sam vrnil in zasnoval tisočletno zemeljsko kraljestvo (t.i. milenarizem), pa je Cerkev že v 4. stoletju zavrnila kot krivoversko. Kristus ne bo nikdar prišel na zemljo zato, da bi ustanovil vidno politično tvorbo, pobiral davke, urejal obrambo in infrastrukturo ... 

Naziva Kristus Kralj torej ne smemo razumeti zemeljsko-politično. Zemeljska stvarnost, vključno politična, ima svojo avtonomijo, ki jo kristjani spoštujemo, saj jo spoštuje naš Gospod. 

Kristusovo je kralj, ampak »kralj vesoljstva«

Rimski upravitelj Judeje Pilat okrog l. 30 ni mogel vedeti, kdo je na tisti usodni dan stal pred njim. Mislil je, da nek prekucnik in verski zanesenjak, ki ga ne bi bilo narobe odstraniti – že iz preventivnih razlogov.

Mi za razliko od Pilata imamo spoznanje, kdo je tistega dne stal pred sodnim stolom. Pred Pilatom je stal Alfa in Omega, Kralj Vesoljstva. Vesoljstvo pa tukaj ne pomeni skupek kraljestev in ozemelj, temveč pomeni ves čas in ves prostor, vso človeško zgodovino in vse naše usode. Praznik Kristusa Kralja je za nas zelo globok, celo mističen.

V Kristusu Kralju gledamo naravo, polje, hribe, zvezdnato nebo, vse fizično vesolje, ki kakor zori za dopolnitev v Bogu Stvarniku. V današnji glavni prošnji ne molimo zaman: »Naj ti vse stvarstvo, rešeno suženjstva, z nami svobodno služi in te brez konca proslavlja.«

V Kristusu Kralju gledamo družino, domačo vas, narod, človeštvo, ki sluti dobro, hoče dobro, se dviguje od zla k skrivnosti luči, ki prihaja od Boga.

In v Kristusu Kralju seveda gledamo nas, kristjane, ki smo Cerkev in ki izpovedujemo jasno vero v Boga ter se veselimo dopolnitve v Njem.

Na takšen dan ni povsem napak razmisliti o našem odnosu do kraljestev in kraljev tega sveta, kar smo pravkar tudi storili. Toda današnji praznik pride do polnega izraza šele, ko se verujočega srca ozremo k točki Omega, h Kralju, ki bo vse in vsakogar dvignil do Očeta.

* Pridiga je bila povedana 21.XI.2021, na praznik Kristusa Kralja, v okviru misijona v Cerkljah na Gorenjskem. Slika: Pilat in Jezus v filmu Kristusov pasijon.