sreda, 03. marec 2021

Predmeti, predmeti, predmeti


V več komedijah romunsko-francoskega avtorja Eugèna Ionesca pride do pojava zasičenosti s predmeti. V komediji Stoli se proti koncu predstave ves oder napolni s praznimi stoli. Več je praznih stolov, bolj sta glavna junaka srečna. V komediji Novi podnajemnik je ves oder poln pohištva, celo ulica in mesto se zabašeta z omarami. V groteskni komediji Amadej se množijo gobe. V Plešasti pevki, najbolj znanem Ionescovem komadu, sicer ni namnoženih stvari, so pa namnožene besede, vzkliki, grgranje, ki ustvarijo en sam hrup.

Ionesco, ki velja za ustanovitelja t. i. »gledališča absurda« in je eno prvih imen avantgardne umetnosti 20. stoletja, je v mladosti hotel postati pravoslavni menih. Nato se je poročil, a zanimanje za mistiko ni popustilo. 

Sam je povedal, da ga je kdaj navdihoval sv. Janez od Križa. Kar se seveda zdi nenavadno: kaj bi lahko imel Janez od Križa z odštekanim gledališčem? Ampak prav množenje predmetov, ki ga je Ionesco rad prikazoval na odru, ima nekaj z mistiko.

Sam Ionesco je razložil: »Ko je beseda prazna, je tudi duh zdelan. Takrat v svetu, polnem materije, ni navzočnosti. 'Preveč' postane 'ne dovolj' in predmeti predstavljalo uresničeno samoto ter zmago neduhovnih sil.«

Podobno misel najdemo pri ruskem filozofu Nikolaju Berdjajevu, ki pravi: »Samota 'jaza' se kaže s predmetom in ni mogoča razen v svetu predmetov.«

Vidimo, kako sta napredna umetnost in filozofija že v sredini prejšnjega stoletja uvideli, kakšna bo »duhovna« vloga predmetov, stvari, izdelkov v porabniški družbi. Obkrožali nas bodo, basali se bomo z njimi, vedno več jih bomo hoteli imeti, odmetavali jih bomo, ustvarjali bomo gore smeti.

Zakaj? Zato, ker bo treba nekako ubežati »samoti jaza«, nekako bo treba zamaskirati tesnobo, ki je nastala po zmagi materializma nad duhovnostjo, dodajmo, po »smrti Boga«.

Toda pravkar prihajamo iz nove izkušnje na fronti duh proti materiji. Zaprtje trgovin, razne karantene, razne omejitve so med drugim pokazale, da se da preživeti brez norega tekanja za predmeti po trgovinah.

Človek zmore brez neznosnega basanja in kopičenja stvari. Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, če bo epidemija zajezena? Bomo zato, ker smo bili nekaj mesecev brez trgovin, noreli z nakupovalnimi vozički z dvojno hitrostjo? Se nam bo zgodil scenarij iz Ionescovega gledališča absurda in nas bodo novokupljeni predmeti preplastili?

Ali pa bomo ujeli trenutek modrosti, ki nam ga ta čas ponuja? Bomo namesto s predmeti našli stik s svojim jazom?


* Najprej objavljeno v tedniku Družina, 28.2.2021 (link); foto: iz predstave Ionescovih Stolov, Wikipedia 

13 komentarjev:

  1. 1. Dobra Brane! Dobra osnova. Dobil sms, da je dobra tema, pol pa sklepam, nekdo si želi še kak komentar zraven?

    Duhovna praznost človeka napolni s praznimi besedami, ki jim sledijo predmeti. Je pa tudi nekaj drugega res: bil sem nekaj let v samostanu popolnega odrekanja, prišel s torbico, odšel pa, hehe, kaj je morala ladja pripeljati nazaj v domovino … Ko sem tam opazoval prisotne in prehodne, ter sebe, sem spoznal neminovno dejstvo, da naše fizično telo potrebuje fizične predmete okoli sebe, da živi in da je duh pomirjen. Če nimaš postelje, šip na oknih in vsaj toliko hrane, da si sit, potem tudi s tvojo duhovnostjo NE BO NIČ. Tega se zaveda tudi svetniški Peter Opeka, ki otrokom na smetišču ni pel psalmov, ampak jih je najprej oblekel, nahranil in jim zgradil hišice. Predvsem pa - IMEL RAD. Kajti take je lahko imeti rad, ne pa kar vsakogar. In ker totalno nebeški sveti Frančišek tega dejstva o potrebi po predmetih, zaradi svoje svetoslušnosti, ni mogel več razumeti, so se mu njegovi frančiškančki skisali že za njegovega življenja in ponovila se je zgodba iz drugih asketskih religij, kjer se učenci svetega učitelja že v prvi generaciji na smrt prepirajo med seboj, kdo bo imel katero sobo v bednem samostanu. Tak je torej zakon: telo kliče nase predmetarijo.

    Ampak, bi pa rad ob tej priložnosti oznanil tudi Pot Sreče. Me je te dni obšel angel divjega veselega navdiha, da spišem knjižico o tem, kaj to revo tukaj dela srečnega, in to v sekundi, in to po Božje, da kar zagori srce. Namreč, ena sama svetopisemska beseda: DANO.

    Vpišite 'dano' v iskalnik Svetega pisma in mnogo vam bo dano. Tudi Jezus to besedo dostikrat uporabi. In sveti angel me je oplazil s krilom, ko sem spet nazaj dojel, kaj vse mi je dano. In, poglejte, duše: obstajata dva rodova ljudi na tej Zemlji, in nič več od tega in nič manj. Eden je abelov rod in drugi je kajnov. O, kako sem vesel, kar bom zdaj povedal, čeprav je abelovega rodu ostalo le nekaj procentov. V čem se razlikujeta??

    V tem, da se prvi rod, Božji, zaveda, kaj vse mu JE dano,
    drugi, demonski rod, pa kontemplira le o tem, kaj mu NI dano.

    O, ljube duše, kako je Pot k Sreči lahka in takoj si pri Gospodu! Ampak ne, rdeči (asurični) rod bo vedno mljaskal le o tem, kaj vse mu manjka, ne pa, kaj vse mu je dano, pa naj so to krščeni ali nekrščeni, pobritih glav ali kosmati, sedeči ali plešoči, v škofovskih mondurah z raketami ali pa s perjanicami na glavah.

    Vsakomur marsikaj ni dano. Vsem nam. In če se koncentriramo na to, kar nam ni dano, kot naši po-komunisti in lažni verniki, postanemo demonski: zavistni, iz tega pa potem zlobni, lažnivi, prešuštni, manipulativni, tatinski in - morilski. Predvsem pa nenehno prepirljivi. Slovenci smo po svetu in v vesoljih znani kot rod zavistnih, torej smo krvav rod, da pa bi to prikrili, smo si zgradili po eno cerkvico na hribček, zagrnili po eno morišče na brezno, ter se ogrnili z veliko oholostjo. Po sveti katoliški in apostolski maši že 75 let odhajamo na volišča volit naš dušno-bratski zavistni rod: komuniste. Brate v pohlepu. In, sami vidite, poleg zavisti človek faše še bebavost, bolezen pa se samo še stopnjuje. Samo naše kulaše poglejte, pa to je vse zapisano že v starodavnih tibetanskih in krščanskih demonoloških knjigah! A tudi vi, kulovci, lahko najdete srečo in MIR svojega srca, v katerem je Bog, še danes, če sprejmete spodnjo zgodbo o 'abelovem' rodu, Božjem rodu. Splača se, ker LE PRI GOSPODU JE TRAJEN DUŠNI MIR IN SREČA. In NIKJER drugje.

    OdgovoriIzbriši
  2. 2. Vsakomur od nas mnogo manjka, smo rekli. A če se zbereš, na to, kaj ti JE bilo dano, ti zagori srce. Dolgo sem se poglabljal v to, ob misli na Gospoda, ki je Kristus, in se poskušal vživeti v vse vrste ljudi, predvsem tiste, ki so se nekoč znašli v najgroznejših življenjskih okoliščinah. Pa tudi kakšne svoje sem obudil. In prav vedno se najde nekaj, kar ti prinese tiho srečo v srce, neko trdnost, nek inat temu svetu in neko BREZMEJNO HVALEŽNOST Gospodu, če se le vprašaš: Kaj pa mi JE dano, v tej situaciji? In če v tej situaciji ni ničesar, in boš moral umreti na hud način, v naslednji minuti, te reši: Kaj pa mi JE BILO dano, v tem življenju? In BUUUUM, vedno velika hvaležnost izbruhne iz srca, kot vulkan vroče lave in človek se znajde tam, v TEM svetu, in ob Gospodovih nogah, zeloo hvaležen.

    Kak primer: nekdo je lahko invaliden, bolan, zapuščen in reven, pa bo vedno našel nekaj, kar mu JE bilo dano, in to ga bo rešilo. Lahko mu je dana vera ali potrpežljivost ali izguba strahu pred smrtjo ali neka oseba ki ga obiskuje ali lep spomin ljubezni ali kdo, ki ga čaka na oni strani; lahko mu je dan lep dan danes, hrana za danes, manj bolečine danes, Božji obisk danes, ali pa hvaležnost za lepo mladost, dobre starše, neko osebo, ki ga je rešila in imela rada;

    lahko ti je dan pogum, ali vera v strahu, lahko ti je dana hvaležnost, da si se sploh rodil in živel do danes;

    lahko ti je dano ………

    Zadnjič sem pisal o ljudini Balaševiću. YouTube je zasipalo veliko oddaj z njim, intervjujev. Kliknil sem enega, tudi izjemnega, kjer reče: "Res, definitivno imam talent, to lahko po vseh teh letih že rečemo. A vem tudi, kot vsi pošteni ljudje, ki se zavedajo svojega talenta, da za svoj talent NISEM SAM ZASLUŽEN. Moj sosed iz iste hiše tega talenta nima (pa sta skupaj rasla), jaz pa ne vem, Kdo in kako mi je poslal od nekod ta zrnca talenta. A vem pa to, da ne smem tega Tvorca nikoli užaliti. Zato nisem nikoli delal stvari, ki mi niso všeč, nisem prodajal tekstov narodnjakom in kolegom, ampak sem vedno skrbel, da Tistega, ki daje talent, ne razočaram. Zato pesmi delam, ko se mi same javijo, nimam urnika, življenje jih pokaže." In je imel prešernovski talent pesništva/rimanja, na to pa še talent za glasbo in pevski talent. To je redko, zelo redek in obširen dar. Zato pravijo, da se Bobu Diylanu po srbsko reče: Đorđe Balašević. Kako pa bi Balaševiću rekli po slovensko? France Prešeren + Oto Pestner, če malo pretiravam, ne mi zamerit, bratje Janezi, a kak K. in P. že ne.

    Torej: kaj ti JE (JE!!!) dano, ne pa kaj ti ni. Kaj vse je dano slovenskim po-komunistom, kaj vse je dano KUL-ovcem, a ta narod raje goji zavist in se odreka velike sreče in takojšnje Božje bližine, če bi se samo spomnil, kaj vse pa ti JE dano, tebi osebno. Ko se tega spomniš, si takoj ob Gospodu in srce ti gori od neke tihe Sreče. Ampak ne: škofje, kristjani, komunisti in ludisti, ne, ne, ne: Nimam dovolj, hočem več! Staro ženo za novo, dobro plačo za boljšo, v redu kuhinjo za novejšo, normalne lase za drago frizuro in umito kožo za pedikuro. Vse je to isti rod: nehvaležen in zato izgubljen. Le kdor vsak dal ljubeče ponavlja Gospodovo Ime, s HVALEŽNOSTJO,

    se končno umiri. Mir pa je pogoj za Srečo.

    In takega niti smrt ne premakne iz zadovoljnega Miru v srcu. Samo svetega Petra se spomnite, ki se je dal z glavo navzdol križat, da je lahko častil Jezusa na tak način; in pa svetega Andreja, ki prav tako ni hotel biti križan kot Jezus, da Mu ne bi delal sramote, zato je dobil svoj X križ, s katerega pa ni hotel dol, ko se je njegov mučitelj začel kesati. Ja, tak je ta rod, Božji rod, o katerem se nikomur več niti ne sanja. In poglejte, kako ta rod prepeva, pa to je po Božje noro:

    https://twitter.com/DKopse/status/1363895327208706054

    OdgovoriIzbriši
  3. Hehe, pa to ni res ... Kdo zdaj od koga prepisuje? Zdajle sem na spletni od Družine našel reklamo za tistega filozofa, ki navdušuje množice sveta kljub svoji kronični depresivnosti, ki pa je zgleda knjigo napisal o tem, kar je jonež zjutraj gornji komentar spisal: biti hvaležen za to, kar ti je dano.

    Nihče ne bo ničesar novega pogruntal, je videti. Vse je že v Pismu. A vsakdo mora pri SEBI uresničiti hvaležnost za to, kar mu/ji JE dano, če hoče vstopiti v Gospodovo bližino in jo tudi začutiti kot Mir.

    A žal so mnoge "skulurane" duše in umi že toliko sesuti od druženja s Hudim, da tega ne zmorejo več. hotenje za stvarmi, ki jim ne pripadajo (več), jim je postalo kot koža. Zato pa obstaja pekel, ker vsakdo mora imeti svoj dom.

    Toliko, da ne bi kdo mislil, da sem od kod prepisoval, novega pa tudi ni nič iznajdenega. Preprosto, zgleda, hoče Gospod nekaj povedati temu ljudstvu, zavisti, ki, krščen ali nekrščen, že 80 let časti in voli pohlepne in divje.

    No, pa še to: sem enkrat gledal enega od sto filmov Zatoičija. Tiste, tastare, od Katsuja. Je prišel v neko vas, pa reševal neko dekle pred lokalno bando. S tem pa vso vas. A mu glave vasi in vaščani v boju niso pomagali. Takole so 'naumili':

    "Ne uporabljaj sile proti sili - tega se bomo držali! Kdor meč potegne, je z mečem pokončan. Zato naj se kar Zatoiči potolče z vsemi 50 barabami, mi pa bomo, če zmaga, imeli zmago in korist. Če pa ne zmaga, in bo ubit, se to nas ne tiče: v tem primeru bomo sedli za mizo skupaj s šefom bande (SS-Daki oz. potomci) in se pogajali z njim.

    Tako je ta bedni jonež takrat končno doumel slovensko cerkveno politiko. Zaradi katere se zdaj narod nahaja na robu propada. Takrat sem ob filmu zavzdihnil: Aaaa, to je ta znanost! Tile so pa kot krščene p..... Ptičke. Ki gledajo v nebo, s krempeljci pa vlečejo črvičke (predmete) k sebi.

    Pa Bog daj.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jona, imaš še kakšen stol?????

      Izbriši
    2. Človek dohtarju lahko pove, kaj ga muči.
      Krava pa ne.

      Izbriši
    3. Jona, hvala. Pogum. Resnica. Malo besed. Dejanja.
      Muuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuu!

      Izbriši
    4. Malo sem se zmedel ...
      da si v Zen zabredel.
      Pri Rinzaju namreč mukajo
      ko si travo pukajo.
      A pravzaprav ne škodi,
      tri leta v zid strmet,
      je Jezus potlej krasen
      se splača pol umret.

      Izbriši
  4. Jona. Ti si en celjski nakladač. Pri toliko besedah se imaš za srečnega? Si sploh pomislil od kod toliko cerkva na hribckih? Od turških vpadov. Mogoče bi ti danes govoril arabsko, ce nebi bilo nasih vernih prednikov po katerih zlivas žolč. Mogoče današnje 'nepravoverne' bolijo prav tvoji besedni komolci. Sv Frančišek asiški je dal nasvet vsem nakladačem: če je res potrebno, oznanjajte tudi z Besedo.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sem dobil sms, da je priljuden komentar, naj malo pojasnim.
      Vse si pobrkljal, in to res hudo. Poglej.

      1. S Celjem nimam nič, tam sem bil le dvakrat po par ur, dolga leta nazaj, obiskal dve družini v hudih težavah - in takoj jim je šlo na bolje, ko smo preuredili nekaj ključnih stvari. Tudi otrok se je rodil, ki se sicer nebi.

      Ima pa Ce zdaj končno novega škofa. Branko se je dobro izmazal, občudoval sem njegovo obrambo tukaj na blogu, le midva najbrž veva o njej, uspelo mu je, rešil si je dušo. Za zdaj. Novi škof pa, upam, ni 6x prepariran, da bi nam le moderno protestantizirano katoliško novoteologijo prodajal, in molčal glede zlorab v Cerkvi, še posebej celjskih. Tam ima kolega, ki je zelo sumljiva duša, pa je bil za škofa predviden, zdaj pa je vse v tihoti. Bomo sledili.

      2. Moji napori gredo tudi v prepričevanje Cerkvenega življa, naj vendar začno živeti, kot so živeli tisti naši predniki, ki so iztepli Turke iz naših krajev, skupaj z vojskami takrat še krščanske Evrope. A brez sovraštva!!! Žal nismo več krščanska Evropa in današnji Cerkveniki niso več od Duha. Tudi tu si torej zgrešil.

      3. Vsi napori današnje Cerkve so ravno v tem, da bi čim prej vsi mi govorili arabsko. Naš škof je v Iraku in papež je zdaj v Iraku, kao da daje podporo tamkajšnjim kristjanom, medtem ko nas roti sprejemati čimveč muslimanov v Evropo. Na Lampeduzi je zavrnil krščansko družino in raje vzel muslimansko s seboj v Rim. Le kaj je zdaj z njo?
      Vse to je posledica pomanjkanja Ljubezni do Boga in do svojih ljudi. Je le bolj en slab PR. Škoda.

      4. Kar se pa oznanjevanja z Besedo tiče, pa Besede slepi in gluhi itak ne slišijo. Celo Jezusa so imeli za enega vaškega rabina, ki je postal heretik, potem so Ga križali, takoj zatem pa jih je zgodovina strašno kaznovala. Čez 600 let, takrat kot Mohamed pri Arabcih in v Indiji Šankar-ačarja - vsi trije so napisali kup heretičnih knjig in s tem začeli korupcijo Besede (Talmud se pornografsko posmehuje Jezusu Kristusu in o njem govori strašne žalitve), katera je danes na vrhuncu, celo v katolištvu. Zato, Bog ve, ali bo novi škof, profesor novo-teologije (alarm!), res govoril BBBesedo, ali pa se bo pospešil proti breznu, kot že tisoče drugih pred njim? Bo v srcu asura, kot mnogi drugi, a lepih praznih besed, ali pa bo ON končno spregovoril Živo Besedo?

      Molimo za narod, za duhovščino, za otroke, a brez boja naših prednikov bo vse skupaj zaman. V Iraku ni več kristjanov. V vsej Arabiji zelo malo, Evropa že dolgo ni več krščanska ampak demonska. In zdaj naj hvalim ta bedni človeški del Cerkve, ki je s hudičem storil prešuštvo in je pripomogel k temu stanju v ključni meri? Ki misli, da se lahko pogaja z njim, in mu ni jasno, da vse to vodi v novih 1000 brezen po Sloveniji. Še prvih 1000 nismo uredili.
      Jezus se s hudičem ni pogajal.

      5. Danes potekajo najhujši turški vdori v državo in Evropo, pa naša 'desna' vlada še ograj ne popravi in izpopolni, povsod videvamo kupe odpadkov za stotinami migrantov, vso zimo ni bilo enega vojaka tam doli, je bilo premrzlo. Prišli so šele s trobenticami.

      Cerkvice na hribčkih pa ena za drugo propadajo. Danes bom šel mimo nekaj od njih, na vsak kilometer je en turn in razrušena Cerkev pod njim.

      Človeku se tako krščanstvo na trenutke zagnusi. Če človek ne bi imel Jezusa, ki veseli srce in dušo, bi bil ta svet ena sama puščava. Tako pa le lahko vidimo nekaj življenja: v otrocih, v živalih in v naravi. To je pa tudi vse.

      Uporabnik: tvoje trditve so bile mimo, tvoje razumevanje plitko, tvoj boj je še jalov in tvoje Besede pač ni. A v tebi je neko seme žlahtnega, naj se razvije in obrodi svoj plod. Tole zdaj pa ni vse skupaj nič, le prepirljivost. Če ne zmoreš oznanjati niti z Besedo, vsaj moli.

      Izbriši
  5. O če bi ded naš ne grešil.. Poznam kar nekaj potomcev težkih komunistov, ki so prestopili v katolištvo in ti bi danes spreobracali prav tiste, ki so bili preganjani pod srpom in kladivom. Zaradi te iste vere. Zelim povedati to, da je zgodovina kompleksna. Pavšalne sodbe niso dobre, v ozadju je en in isti napuh večvrednosti, ki zraste iz zavisti in nesočutja. Neljubezni. In paradoks. Zakaj so marksisti najbolj obsedeni s popredmetenjem? Da jim ne bo treba umret? Poglejmo samo tajkune, udbovska deca, ki so jih polna usta enakosti in solidarnosti..

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vse to je pa res. Res res. Sem rekel, da je v tebi zlato seme.

      Vsi moramo moliti kadar je le mogoče. Molitev izjasni duha, da postane kot oster, kot leča - in jasno loči seme od plevela.

      Lepo nedeljo ti želim, in VSEM!

      Izbriši
  6. "Tudi otrok se je rodil, ki se sicer nebi." Jona čestitam! Nadangel Gabriel je obiskL Celje..... Le pogum.... in veliko uspehov...

    OdgovoriIzbriši